VSLJ Sklep IV Cp 748/2026

1. Pritožba predlagatelja zoper II. in IV. točko sklepa z dne 16. 1. 2026 se zavrne in se izpodbijani sklep v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi.

2. Pritožbi nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 16. 1. 2026 se ugodi, izpodbijani sklep se v 2. alineji III. točke izreka (glede preživnine) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožbi predlagatelja zoper sklep z dne 9. 3. 2026 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

•    Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1. Udeleženca postopka sta starša mladoletnega A., starega 3 leta; nasprotna udeleženka skrbi tudi za sina B., starega 13 let. Razpad zveze oziroma odnos staršev je visoko konflikten: oba starša sta sprožila postopke po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, medsebojno si očitata nasilništvo, alkoholizem, narkomanijo, brezdelništvo in zanemarjanje oziroma slabo skrb za otroka.

2. Sodišče prve stopnje je 2. 4. 2025 izdalo začasno odredbo, s katero je določilo, da se stiki A. z očetom izvajajo pod nadzorom CSD enkrat tedensko v trajanju 45 minut; 9-mesečni rok iz drugega odstavka 163. člena Družinskega zakonika¹ se je iztekel 16. 1. 2026. Predlagatelj (tudi: oče) je zoper začasno odredbo ugovarjal.

3. Z izpodbijanim sklepom z dne 16. 1. 2026 je sodišče prve stopnje: I. po uradni dolžnosti izdalo sklep o začasni odredbi o stikih, ki se izvajajo na vsakih 14 dni ob sredah od 15. do 16. ure "v prostorih CSD X ob prisotnosti strokovne delavke CSD" (zoper to točko je predlagatelj vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 9. 3. 2026); II. zavrnilo ugovor predlagatelja zoper sklep o začasni odredbi z dne 2. 4. 2025; III. zavrnilo predlog nasprotne udeleženke (tudi: matere) za izdajo začasne odredbe, s katero naj se predlagatelju omeji izvajanje starševske skrbi tako, da se nadomesti njegovo soglasje glede aplikacije "do zdravnika," prepisa A. v drugo enoto vrtca in glede odločitev v zvezi z zdravstveno oskrbo (v zvezi s tem delom III. točke ni pritožbe); zavrnilo je tudi predlog nasprotne udeleženke za začasno določitev preživnine v znesku 500 EUR (zoper ta del III. točke izreka se pritožuje nasprotna udeleženka); IV. zavrnilo je predlog predlagatelja z dne 23. 10. 2025 za izdajo začasne odredbe, s katero naj se določijo njegovi stiki z A. enkrat tedensko in vsak drugi vikend brez nadzora; V. zavrnilo je predlog nasprotne udeleženke z dne 18. 12. 2025 za izdajo začasne odredbe glede stikov (ni pritožbeno izpodbijano) in VI. pridržalo odločitev o stroških za končno odločitev.

4. S sklepom z dne 9. 3. 2026 je zavrnilo ugovor predlagatelja zoper začasno odredbo po uradni dolžnosti z dne 16. 1. 2026.

   Pritožbeni postopek:

5. Zoper II. in IV. točko izreka sklepa z dne 16. 1. 2026 se pritožuje predlagatelj, zoper 2. alinejo III. točke istega sklepa pa nasprotna udeleženka. Udeleženca sta odgovorila na pritožbi drug drugega in predlagala zavrnitev pritožb.

6. Zoper sklep z dne 9. 3. 2026 se pritožuje predlagatelj. Nasprotna udeleženka je na njegovo pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (prvi odstavek Zakona o pravdnem postopku² v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku³), bo sodišče druge stopnje povzelo v nadaljevanju, ko bo nanje odgovarjalo.

   Presoja pritožbenega sodišča:

8. Pritožba predlagatelja zoper sklep z dne 16. 1. 2026 ni utemeljena. Utemeljeni pa sta pritožba nasprotne udeleženke zoper isti sklep ter pritožba predlagatelja zoper sklep z dne 9. 3. 2026.

   O pritožbi predlagatelja zoper sklep z dne 16. 1. 2026:

9. Predlagatelj v pritožbi z dne 23. 1. 2026 izrecno navaja, da se pritožuje zoper II. in IV. točko sklepa z dne 16. 1. 2026, zato so neupoštevne navedbe, ki dejansko polemizirajo z razlogi o začasni odredbi iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa in so po vsebini ugovor zoper sklep o začasni odredbi (presoja ugovora je predmet sklepa z dne 9. 3. 2026 in posebne pritožbe zoper ta sklep - več o tem v nadaljevanju).

10. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da je pri pritožbenem preizkusu treba upoštevati časovne meje pravnomočnosti. To pomeni, da lahko pritožbeno sodišče pri presoji pravilnosti odločitve o ugovoru z dne 9. 4. 2025 zoper začasno odredbo z dne 2. 4. 2025 upošteva zgolj dejansko stanje do vključno 2. 4. 2025, saj je bilo le to stanje dejstvena podlaga (spodnja premisa sodniškega silogizma) z ugovorom izpodbijanega sklepa. Zato so neupoštevne vse pritožbene navedbe, ki odločitev o ugovoru z dne 9. 4. 2025 izpodbijajo, sklicujoč se na okoliščine, ki so nastopile šele pozneje (npr. dogajanje na stikih v novembru in decembru 2025). Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje "ignoriralo pravno in dejansko stanje, ki je nastopilo v vmesnem času," in da je ugovor zavrnilo, "kot da bi šlo za presojo stanja ex tunc,"⁴ so torej pravno očitno zgrešene.

11. Sodišče prve stopnje je ugovor zoper začasno odredbo z dne 2. 4. 2025 zavrnilo, sklicujoč se na mnenje CSD, ki je ugotovil različna nasilna in otroka ogrožajoča ravnanja očeta (videonadzor in postavljanje oblečenega otroka pod tuš⁵ - 14. do 16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), česar predlagateljeva pritožba kljub obširnosti konkretizirano ne prereka. Sklicevanje na ugotovitve o tem, kako so se pozneje izvajali stiki, in na zapisnike CSD ter druge listine iz poznejšega obdobja, kot že pojasnjeno, ne more vplivati na presojo pravilnosti odločitve o zavrnitvi ugovora zoper sklep z dne 2. 4. 2025. Ob takšnem stanju stvari je odločitev o zavrnitvi ugovora zoper navedeni sklep pravilna.

12. Predlagateljev predlog za začasno odredbo z dne 23. 10. 2025, s katero naj se določijo stiki brez nadzora, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso utemeljene navedbe predlagatelja o neprimernem stranišču na CSD, in ker se je oprlo na mnenje CSD, da sicer stiki potekajo primerno, da se odnos predlagatelja s sinom krepi in da je A. na stikih dobre volje, oče pa do njega ljubeč in pozoren, vendar oče še vedno nima uvida v lastno odgovornost za nastalo situacijo in da je večja verjetnost, da bi lahko bili nenadzorovani stiki ogrožajoči.

13. Pritožbene navedbe v zvezi z neprimernim straniščem, kar naj bi bil eden od razlogov za sprostitev stikov, so očitno neutemeljene. Vsakemu skrbnemu staršu je znano (torej splošno znano), da je za cca 10 EUR mogoče kupiti prenosno kahlico ali nastavek za straniščno školjko, tako da bi lahko oče, če je stranišče res neprimerno, ta pripomoček prinesel s seboj na stik in tako odpravil težavo z domnevno neprimernim straniščem.

14. Glede siceršnjih pogojev in ugotovitev, da stiki potekajo dobro, v prijetnem vzdušju in da se jih A. veseli, se pritožba sklicuje na poročila CSD, ki so v zvezi s predlogom z dne 23. 10. 2025 že lahko relevantna, poleg tega pa tudi navaja, da se v vsem tem obdobju 9 mesecev (od izdaje začasne odredbe 2. 4. 2025 do predloga 23. 10. 2025 je minilo 6,5 meseca in ne 9 mesecev) ni pokazala nobena nevarnost oziroma ogroženost. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da ni pogoj za izdajo začasne odredbe, da se je ogroženost otroka že manifestirala s kakšnim konkretnim ravnanjem starša ali da so pri staršu z gotovostjo izkazane socialne patologije, ki jih omenja pritožba (alkoholizem, narkomanija, resne duševne bolezni, nasilništvo ...), temveč zadošča, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da bi bil otrok ob nenadzorovanem stiku lahko ogrožen (primerjaj 161. člen DZ). Ogroženost otroka je pravni standard, ki ga je treba napolniti z vsebino v vsakem posameznem primeru, upoštevaje konkretne okoliščine. Bistvo začasne odredbe je zavarovanje, torej preprečevanje nevarnosti, ki je najbolj učinkovito prav takrat, ko grozečo nevarnost odvrne tako, da se grozeča nevarnost sploh ne uresniči. Zato zgolj dejstvo, da v vsem tem obdobju ni bilo na stiku z otrokom nobenega incidenta (kar je lahko tudi posledica tega, da so stiki potekali pod nadzorom), samo po sebi še ne zadošča za utemeljenost predloga za popolno sprostitev stikov.

15. Predlagatelj nadalje v pritožbi v zvezi z mnenjem psihologinje z dne 14. 10. 2025 (narejenim na podlagi diagnostičnega razgovora s predlagateljem 24. 9. 2025) navaja, da je to mnenje časovno odmaknjeno in preseženo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdobje štirih mesecev od razgovora do izdaje sklepa nikakor ni tako dolgo, da bi bilo mnenje zaradi tega nerelevantno, še posebej upoštevaje, da se mnenje nanaša na odraslo osebo, staro 43 let, pri katerih spremembe ne nastopajo tako hitro kot na primer pri majhnem otroku. Poleg tega pritožnik sam navaja, da se je v vmesnem obdobju teh štirih mesecev (torej po izdelavi mnenja) "dejansko stanje bistveno spremenilo na bolje," kar posledično pomeni, da je bilo stanje ob izdelavi mnenja bistveno slabše. Prav tako navaja, da je bila ugotovitev o težki prognozi aktualna septembra 2025, kar zopet logično pomeni, da so bile ugotovitve psihologinje CSD v trenutku, ko je oče vložil predlog (23. 10. 2025), pravilne in aktualne, zato se je sodišče prve stopnje nanje utemeljeno oprlo, upoštevaje tudi že pojasnjeno o časovnih mejah pravnomočnosti.⁶

16. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da predlagatelj v pritožbi poročila CSD povzema le selektivno v delih, ki so njemu v prid, čeprav ta poročila kažejo deloma drugačno sliko. Tako med drugim iz poročila o stikih z dne 18. 7. 2025 (list. št. 112) izhaja, da oče prinaša na stik večje količine sladkarij (otrok je bil tedaj star dve leti) in da ga pogosto fotografira, vendar ne za spomin, temveč "za dokazilo." V poročilu CSD z dne 2. 12. 2025 je med drugim zapisano, da oče ves čas nadleguje CSD, se odziva na zapise o stikih in v "dokaz" navaja avdio in videoposnetke, ki jih ne predloži in ki jih je očitno naredil med stiki brez vednosti in soglasja CSD (kar bi lahko pomenilo tudi kaznivo dejanje neupravičenega zvočnega ali slikovnega snemanja). Mnenje CSD z dne 14. 10. 2025 vsebuje tudi poročilo psihologinje o razgovoru z očetom (list. št. 176-178), iz katerega izhaja, da je pri očetu tendenca podajanja socialno zaželenih odgovorov in tendenca k ustvarjanju pozitivnega vtisa o sebi zelo prisotna. Kaže se izrazito zvišana tendenca k zanikanju kakršnihkoli svojih, tudi običajnih človeških pomanjkljivosti. Tendenca, da v osebnostnem profilu sebe prikaže na določen način, ne sovpada z izkazanim vedenjem v drugih situacijah, saj je v socialnih situacijah zaprt, nezaupljiv, opozicionalen, oprezen, manj plastičen in bolj tog, pri samooceni pa sebe vidi kot popolno nasprotje tega (ekstrovertiranost, odprtost za socialne kontakte, prilagodljivost, asertivnost, sodelovalnost). Iz navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da oče na testiranju pri psihologinji ni bil iskren in se je skušal prikazati v izrazito boljši luči, do te mere, da je to simulacijo strokovnjakinja z lahkoto prepoznala. Takšna neiskrenost pri sodelovanju s strokovnjaki, ki zasledujejo skupni cilj zagotovitve dobrobiti otroka, zagotovo ni zaželena in postavlja pod vprašaj predlagateljeve izjave, s katerimi se skuša prikazati kot skrben, ljubeč in neproblematičen oče. Zato je bilo sodišče prve stopnje upravičeno previdno in kritično pri presoji njegovega predloga. Zato je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga z dne 23. 10. 2025.

    Glede pritožbe nasprotne udeleženke:

17. Sodišče prve stopnje je predlog nasprotne udeleženke za določitev začasne preživnine z začasno odredbo zavrnilo z navedbo, da mati predloga ni zadostno konkretizirala in ni navedla, v čem je podana otrokova ogroženost, pri čemer povzame njene navedbe, da dolgotrajno neplačevanje preživnine že povzroča materialne stiske pri kritju osnovnih potreb otroka in da je ogrožen otrokov življenjski standard. Nadalje sodišče prve stopnje zaključuje, da preživnina, ki se določi z začasno odredbo, ni namenjena zagotavljanju otrokovega standarda, temveč nujnemu preživljanju otroka, ki pa trenutno glede na navedbe ni ogroženo.

18. Pritožbeno sodišče se ne strinja, da materine navedbe v zvezi z ogroženostjo zaradi neplačevanja preživnine niso zadosti konkretizirane. Mati v pritožbi pravilno opozarja, da je preživninske potrebe in zmožnosti preživninskih zavezancev natančno opredelila v vlogi z dne 24. 6. 2025. V predlogu z dne 30. 9. 2025 je izrecno navedla, da je ogrožen življenjski standard otroka, da ne zmore več preživninskega bremena in tudi, da ne more dodatno služiti, ker oče ves čas nasprotuje, da bi bil otrok pri starih starših (njenih starših). Iz vsega tega je mogoče razbrati (upoštevaje, da mora mati preživljati tudi sina B., katerega potrebe je prav tako navedla), da materini prihodki ne zadoščajo za pokritje vseh potreb. Zaključek, da je s tem ogrožen življenjski standard otroka, je s tem vsaj verjetno izkazan - pod pogojem, da bo dokazni postopek v nadaljevanju vsaj stopnjo verjetnosti potrdil materine navedbe glede potreb obeh otrok in preživninskih zmožnosti obeh staršev.

19. Pravno naziranje, da je preživnina, določena z začasno odredbo, namenjena zgolj nujnemu preživljanju otroka, je v novejši sodni praksi preseženo. Tako je naslovno sodišče v zadevi IV Cp 944/2024 z dne 11. 7. 2024⁷ pojasnilo, da je standard ogroženosti otroka zaradi neplačevanja preživnine treba razlagati širše: V sedanjih družbenih razmerah je treba pojem materialne ogroženosti, ki lahko ogrozi zdrav in skladen razvoj otroka, pojmovati širše. Tudi večletno življenje (da ne rečemo životarjenje) v relativnem pomanjkanju in odrekanju, na robu revščine, ko so otroci prikrajšani za marsikaj, kar je sicer na voljo njihovim vrstnikom, pomeni ogroženost skladnega duševnega in telesnega razvoja otrok v smislu 157. in 161. člena DZ.⁸

20. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za določitev začasne preživnine zavrnilo, v tem trenutku preuranjena. Pritožbeno sodišče odločitve ni moglo spremeniti, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega pravnega nadziranja ni ugotavljalo relevantnih dejstev o potrebah preživninskega upravičenca in zmožnostih preživninskih zavezancev. Zato bi sodišče druge stopnje, če bi samo, prvič na drugi stopnji ugotavljalo celoten sklop teh dejstev, pretirano poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in sklep z dne 16. 1. 2026 razveljavilo v delu, s katerim je bil zavrnjen del predloga nasprotne udeleženke z dne 30. 9. 2025 za izdajo začasne odredbe glede preživnine. Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz prejšnjih odstavkov.

21. Glede pritožbe predlagatelja zoper sklep z dne 9. 3. 2026:

22. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da večji del te pritožbe (pretežni del 5. do 14. strani pritožbe) polemizira z razlogi, ki jih sklep z dne 9. 3. 2026 sploh ne vsebuje in ne omenja (o vsebini sodne poravnave; zdravstveni aplikaciji; konfliktu z osebjem CSD; uradnih zaznamkih strokovnih delavk CSD; spoštovanju komunikacijskega režima; nepospravljenih igračah; dostopu do zdravstvenih podatkov). Zastavlja se vprašanje, ali pritožnik sklepa, zoper katerega se pritožuje (datum sklepa je tudi izrecno naveden na prvi strani pritožbe, tako da je pomota izključena) sploh ni prebral in gre torej za povsem brezvestno pravdanje, ki pomeni zlorabo procesnih pravic v smislu 11. člena ZPP. Druga možnost je, da pritožnik v sklepu z dne 9. 3. 2026 vidi vsebine, ki jih ta sklep ne vsebuje, kar lahko poraja dvome v njegovo duševno zdravje.

23. Sicer pa je pritožba, če pustimo ob strani vse očitne nesmisle in prazne fraze, utemeljena.

24. Ukrep, izrečen v I. točki sklepa z dne 16. 1. 2026 ("stiki v prostorih CSD ob prisotnosti strokovne delavke CSD"), zoper katerega je predlagatelj vložil ugovor, ki je bil zavrnjen s sklepom z dne 9. 3. 2026, je sodišče prve stopnje v slednjem označilo kot ukrep sui generis, sklicujoč se na analogijo s stiki, ki potekajo brez osebnega srečanja, v prisotnosti tretje osebe ali na druge načine. Pritožbeno sodišče se s tem naziranjem ne strinja in ugotavlja, da je sporni ukrep praktično v vsem identičen ukrepu stikov pod nadzorom iz 163. člena DZ. Edina razlika, da prisotna delavka CSD o stikih ne bo pisala poročil, ni odločilna. To je dejansko ukrep, ki skuša obiti kogentno zakonsko določbo drugega odstavka 163. člena DZ, da se stiki pod nadzorom CSD lahko izvajajo največ devet mesecev brez možnosti podaljšanja, kot pravilno opozarja pritožba predlagatelja. Za izrek takšnega ukrepa ni zakonske podlage.

25. Neprepričljivi so tudi razlogi sodišča prve stopnje glede časovne omejitve stikov. Res je, da je sedaj določen nekoliko daljši stik (ena ura), vendar se stiki izvajajo le dvakrat mesečno, medtem ko so se prej izvajali štirikrat mesečno v trajanju 45 minut. Preprost izračun pokaže, da ima sedaj oče za stike mesečno 120 minut, po prejšnjem režimu pa jih je imel 180. Glede na poročila CSD o dobrem poteku stikov, ki jih sprejema tudi sodišče prve stopnje (12. in 13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ne najde razloga za omejevanje oziroma krajšanje stikov. Sklicevanje na mnenje CSD ni prepričljivo, saj CSD z ničemer ni obrazložil, zakaj je treba stike - kljub temu, da njihovo izvajanje poteka dobro - dodatno ožati oziroma omejevati.

26. Obrazložitev v 9. točki izpodbijanega sklepa, da obstaja večja verjetnost, da bi sproščeni stiki za otroka lahko bili ogrožajoči, je nejasna in nekonkretizirana, s tem pa tudi nepreverljiva. Nadaljnje ugotovitve, da očetova togost, močne obrambe zanikanja, čustvena zavrtost in zamere do matere onemogočajo osredotočenost na sina in njun odnos, so sicer utemeljene v mnenju psihologinje. Vendar iz te obrazložitve ni razbrati, v čem je otrok zaradi teh domnevno manj zaželenih očetovih značajskih lastnosti lahko na nenadzorovanem stiku ogrožen. Prav tako so nejasne in nekonkretizirane zaključne navedbe tega odstavka, da bi oče lahko otroka na stikih uporabil kot orodje, da bi zmanjšal napetost v sebi in posredno obračunaval z materjo ali kom drugim (ni jasno - kdo naj bi ta "drugi" bil). V zvezi s t.i. instrumentalizacijo ni pojasnjeno, kako naj bi oče to sploh izvedel, kakšen naj bi bil modus operandi uporabe otroka za obračunavanje z materjo, prav tako ni navedeno, katere okoliščine oziroma ugotovitve so CSD in sodišče pripeljale do takšnih zaključkov. Pritožba na te pomanjkljivosti obrazložitve utemeljeno opozarja, ko navaja, da razlogi sodišča prve stopnje o ogroženosti ne izpostavijo nobenega konkretnega dogodka ali ravnanja očeta, ki kaže na to, da bi bil otrok lahko ogrožen. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da četudi so ob izreku prvega ukrepa in obravnavi ugovora zoper slednjega bili z zadostno stopnjo verjetnosti izkazani pogoji za njegov izrek, pa razvoj dogodkov v zadnjem času, vključno s poročili CSD o izvajanju stikov, nakazuje, da so se okoliščine spremenile. Zato je treba ponovno pretehtati, kakšna oblika stikov bo A. v korist in ga hkrati ne bo ogrožala.

27. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in gradiva v spisu je razvidno, da se ne sodišče ne CSD, vključno s tam zaposleno psihologinjo, dokončno ne opredelijo do očetovih starševskih kapacitet in morebitne ogroženosti otroka, pri čemer se vsi sklicujejo, da potrebujejo še mnenje izvedenca klinične psihologije ali psihiatrije. Videti je, da je razlog za to spoznavno krizo vsaj deloma v tem, da je bil oče na testiranju pri psihologinji neiskren in neodkrit, tako da ga niti strokovnjakinja ni mogla zanesljivo evaluirati. Dejstvo, da oče na tak način ovira delo strokovnjakinje, katere naloga je povezana z ugotavljanjem koristi njegovega otroka, je lahko indic, da ima oče resne starševske pomanjkljivosti in da lahko ogroža otroka, saj takšna neiskrenost lahko implicitno kaže, da oče morda nekaj pomembnega (in zanj neugodnega) prikriva. Po drugi strani je ugotovljeno tudi, da je oče v nenehnih konfliktih s CSD, kar v pritožbi zoper sklep z dne 16. 1. 2026 sam imenuje kot: "kritično nastopa do institucij," "se bori za svoje pravice in je v konfliktu s sistemom," "bije bitko v vlogah in na sestankih," "je zahteven sogovornik." Vendar oče (na 24 straneh pritožbe) nikjer konkretizirano ne pojasni, kaj je pravzaprav vzrok tega konflikta in kaj so njegovi bistveni očitki CSD. Dejstvo, da je eden od staršev nenehno oziroma pogosto v konfliktu z institucijo, katere poslanstvo je humano in ki v tem primeru želi zavarovati koristi otroka (pri čemer oče konkretizirano ne pojasni, kaj naj bi bil vzrok konfliktov oziroma njegove "borbe" s CSD), je prav tako lahko indic slabših starševskih kapacitet in potencialne nevarnosti za otroka.

28. Dejstvo, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ne razpolaga s strokovnim znanjem, da bi lahko preverilo domneve CSD o instrumentalizaciji otroka, ni zadosten razlog, da sodišče o zadevi ne odloči. Slovenski pravni red ne pozna in ne dopušča situacije non liquet. Res je, da se mnenje CSD približuje izvedenskemu mnenju, vendar sodišče ni vezano na mnenje CSD (pa tudi ne na izvedensko mnenje) in more ter mora odločiti tudi brez mnenja (po potrebi pa lahko tudi v nasprotju z mnenjem, če to ustrezno obrazloži). Zato bo sodišče prve stopnje moralo ponovno preučiti in se jasno opredeliti, ali nenadzorovani stiki pomenijo takšno (konkretizirano) nevarnost oziroma ogrožanje, da jih ni mogoče dopustiti. V takem primeru bi bilo treba stike ukiniti, ne pa sprejeti ukrepa, ki je vsebini dejansko ukrep stikov pod nadzorom (katerega najdaljša zakonska doba trajanja je že potekla).

29. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na ugotovitve in navedbe udeležencev na naroku dne 2. 7. 2025 (list. št. 103), kjer je nasprotna udeleženka predlagala, da bi se stiki izvajali (tudi v daljšem trajanju) v prisotnosti očeta predlagatelja C. (ki je po izobrazbi zdravnik), ki mu oba udeleženca zaupata; predlagateljev oče (A. ded) je s tem predlogom soglašal. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem predlogom sprejelo pogojno sodno poravnavo s pogojem, da jo odobri CSD, ki je nato (s pavšalno in nepreverljivo obrazložitvijo) izrazil mnenje, da je taka sprememba stikov "absolutno preuranjena in ne bi zasledovala korist[i] mladoletnega otroka" (mnenje z dne 9. 7. 2025, list. št. 108). Pritožbeno sodišče opozarja, da sodišče prve stopnje za dovolitev poravnave ali odreditev drugih ukrepov ne potrebuje nikakršne "odobritve" CSD, temveč mora odločiti samo. Zato pritožbeno sodišče predlaga sodišču prve stopnje, da ponovno skrbno preuči možnost sodelovanja C., ki je pripravljenost za sodelovanje oziroma pomoč izrazil in ki ga, kot izhaja iz zapisnika z dne 2. 7. 2025, oba sicer sprta udeleženca sprejemata kot zaupanja vredno osebo oziroma posrednika.

    Sklepno in stroški:

30. Ker glede na vse povedano pritožbeno sodišče ob obravnavi predlagateljeve pritožbe zoper sklep z dne 16. 1. 2026 glede izpodbijanega dela (II. in IV. točka izreka sklepa) ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih kršitev niti onih, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), je pritožbo predlagatelja zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

31. Ker je ob obravnavi pritožbe nasprotne udeleženke zoper sklep z dne 16. 1. 2026 ugotovilo, da je ta utemeljena, je navedeni sklep v izpodbijanem delu (2. alineja III. točke izreka) razveljavilo in vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Enako velja za pritožbo predlagatelja zoper sklep z dne 9. 3. 2026. Napotki za nadaljnje delo in razlogi, zakaj sodišče druge stopnje ni moglo samo odpraviti kršitev, so navedeni v obrazložitvi odločitve.

32. Ker gre za začasne odredbe med postopkom, ki še ni končan, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev.

¹ Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ.
² Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
³ Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.
⁴ Sodišče prve stopnje je res ravnalo tako, kot navaja pritožba, vendar je tako postopanje, upoštevaje pravila o časovnih mejah pravnomočnosti, edino pravilno.
⁵ Torej, ne drži, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenega konkretnega incidenta.
⁶ Pritožba sodišču prve stopnje večkrat očita, da je o ugovoru odločilo šele po devetih mesecih. Res je, da takšno postopanje sodišča ni povsem v skladu z načelom pospešitve postopka, vendar ta okoliščina na pravilnost odločitev ne vpliva.
⁷ Smiselno enako tudi sklep VSL IV Cp 500/2024 z dne 10. 5. 2024.
⁸ Tudi pravna teorija opozarja, da dolgoletno znižanje kakovosti življenja pomeni ogroženost otroka: N. Pogorelčnik Vogrinc, komentar 161. člena DZ v: B. Novak (ur.) et. al., Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 512.