VSRS Sklep II DoR 474/2025

Tožnica je s toženko 13. 6. 2007 sklenila pogodbo o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo v višini 141.000 CHF z dobo vračanja 336 mesecev, tretji tožnik pa je s toženko 20. 10. 2008 sklenil pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v višini 100.000 CHF z dobo vračanja 360 mesecev. Drugi tožnik je zastavitelj po prvi pogodbi. Tožniki so s tožbo zahtevali ugotovitev ničnosti obeh pogodb ter plačilo 66.066,89 EUR tožnici in 39.204,17 EUR tretjemu tožniku.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti pogodb, spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo, v preostalem pa jo je razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. Vrhovno sodišče je toženkini reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je v novem sojenju pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost pogodb.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj:

Ali mora sodišče (oziroma bi moralo sodišče v Odločbi) pri presoji, ali so podani razlogi za ničnost pogodbe, upoštevati dejansko realizacijo pogodbenih tveganj?

Ali je pravilno nosilno stališče sodišča v Odločbi, da pomanjkljivo pojasnilo o potencialno znatnih in nepredvidljivih posledicah kredita v CHF v povezavi z dejstvom, da je breme tečajnih sprememb izključno na kreditojemalcu, povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank in je pogodbeni pogoj tudi zato nepošten, brez da bi sodišče ugotovilo, ali je do znatnih in nepredvidenih posledic kredita v CHF sploh prišlo?

Ali je sodišče dolžno vsebinsko napolniti naslednje pojme:

Ali je pravilna odločitev višjega sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke?

Ali bi se višje sodišče moralo opredeliti do dejstva, da Kreditni pogodbi nista bili namenjeni reševanju stanovanjskega problema?

Predlog ni utemeljen.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker v obravnavanem primeru ti pogoji niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Toženka je Vrhovnemu sodišču predlagala, da postopek odločanja o predlogu za dopustitev revizije prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o vprašanjih za predhodno odločanje, ki mu jih je s sklepom I Cp 246/2025 z 18. 11. 2025 predložilo Višje sodišče v Mariboru. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da niti ZPP niti Zakon o sodiščih predložitve vprašanja za predhodno odločanje s strani drugega, nižjestopenjskega sodišča ne določata kot razlog za prekinitev postopka. Toženkinemu predlogu zato ni sledilo.

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).