VDSS Sodba Pdp 25/2026

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 280,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo z dnem 6. 7. 2025, temveč je z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2025 trajalo do 30. 9. 2025 (I. točka izreka). Toženki je za ta čas naložilo, naj tožniku prizna delovno dobo, ga prijavi v obvezna zavarovanja, mu plača nadomestilo plače v mesečni višini 1.300,00 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter denarno povračilo v višini ene povprečne plače v višini 1.300,00 EUR (III. točka izreka). Naložilo ji je še, naj mu plača 300,00 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter 297,89 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več je zavrnilo (V. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi (VI. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti njegove stroške v višini 1.037,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka) ter da je toženka dolžna plačati sodno takso (VIII. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ni ugotavljalo vsebinskih razlogov odpovedi ter je sledilo zgolj navedbam in dokazom tožnika. Meni, da postopkovne kršitve pri izredni odpovedi ne morejo biti razlog, da sodišče prve stopnje ni presojalo vsebinskih razlogov izredne odpovedi. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi toženka lahko postopek izredne odpovedi izvedla, ko se je seznanila z novim naslovom tožnika. Zatrjuje še, da so bili razlogi za izredno odpoved tožniku znani in v zadostni meri določljivi, saj je bil predhodno večkrat pisno opozorjen na kršitve. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da toženka tožnika ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovora. Trdi namreč, da je bil tožnik z očitanimi kršitvami pisno seznanjen z večkratnimi opozorili. Meni tudi, da je bilo zaradi izginotja tožnika in predhodnih kršitev z znaki kaznivega dejanja, neupravičeno pričakovati, da bi bil tožniku omogočen zagovor. Ker je toženka obračunala in izplačala vse dejansko opravljene ure za mesec maj 2025, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožniku neutemeljeno odtegnila del plače v višini 300,00 EUR. Trdi, da je sodišče prve stopnje enostransko sledilo navedbam tožnika, da je moral vrniti prijeti regres za letni dopust. Slednje ni dokazano. Vztraja, da če bi sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje tudi glede vsebinskih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi ugotovilo utemeljenost podane odpovedi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu "natakar" na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 15. 4. 2025. Dne 29. 6. 2025 mu je toženka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi težje kršitve pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita zaradi postopkovnih kršitev. Presodilo je, da odpoved ne izpolnjuje zahtev iz drugega in tretjega odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker ne vsebuje konkretno opredeljenega dejanskega razloga za odpoved niti ustreznega pravnega pouka o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Odpoved ne vsebuje vsebinske in časovne opredelitve očitanih hujših kršitev delavčevih obveznosti. Nadalje je ugotovilo, da toženka ni ravnala v skladu s 85. členom ZDR-1, saj tožnika pred podajo izredne odpovedi ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu ni omogočila zagovora. Ker je ugotovilo, da so bile postopkovne zahteve kršene, vsebinskih razlogov za odpoved ni presojalo. Ker je tožnik predlagal sodno razvezo, je ugotovilo trajanje delovnega razmerja do 30. 9. 2025, mu do tega dne prisodilo reparacijo in denarno povračilo v znesku 1.300,00 EUR. Delno je ugodilo tudi zahtevku za plačilo razlike plače v znesku 300,00 EUR in sorazmernega dela regresa za letni dopust, saj toženka ni dokazala, da je bila plača za mesec maj 2025 izplačana v pogodbeno dogovorjeni višini oziroma da je bil regres izplačan in zadržan zakonito. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi z odločilnimi pritožbenimi navedbami (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa navaja kot sledi.

6. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo pritožba smiselno uveljavlja, ni podana. Med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da kršitve z znaki kaznivega dejanja niso dokazane, in njegovo odločitvijo, da ni treba presojati vsebinskih razlogov odpovedi, ni notranjega nasprotja. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je odpoved nezakonita že zaradi procesnih kršitev, zato sodišče prve stopnje vsebinskih razlogov za odpoved ni presojalo. Sodba vsebuje jasne in med seboj neprotislovne razloge o odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti.

7. Toženka s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev enostransko oprlo le na navedbe tožnika, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. členu ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče upoštevalo navedbe in dokaze obeh pravdnih strank ter jih presodilo skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Sodišče je povzelo relevantne navedbe obeh strank, izvedene dokaze, s katerimi je ugotavljalo pravno pomembna dejstva, je presodilo posamično in v medsebojni povezavi ter obrazložilo, katerim dokazom in zakaj verjame. Dejstvo, da se sodišče ni strinjalo z navedbami pritožnika oziroma da jih ni štelo za pravno ali dejansko odločilne, še ne pomeni, da jih ni upoštevalo ali da je odločitev oprlo zgolj na navedbe tožnika. Sodišče se je opredelilo do odločilnih dejstev in navedlo razloge za svojo dokazno oceno, zato pritožbeni očitek o tem, da se sodba enostransko opira le na navedbe ene stranke, ter da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, ni utemeljen.

8. Glede na to, da je izredna odpoved nezakonita že zaradi procesnih kršitev, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ugotavljanje vsebinskih razlogov ni odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje A. A., B. B. in C. C., saj zaslišanje teh prič za obravnavani spor ni bilo potrebno. Glede nezakonitosti odpovedi se je sodišče prve stopnje namreč prepričalo že na podlagi trditev strank in drugih dokazov (zlasti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), vsebinski razlogi za odpoved, o katerih bi izpovedovale te priče, z ozirom na to, da je odpoved nezakonita že iz procesnih razlogov, tako niso odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je torej postopalo skladno z drugim odstavkom 287. člena ZPP, saj je dokaze, za katere je utemeljeno ocenilo, da niso pomembni za odločitev, zavrnilo, ter takšno odločitev ustrezno obrazložilo. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaslišalo zgolj tožnika, saj se zakoniti zastopnik toženke, ki je bil pravilno vabljen na zaslišanje in pravilno poučen na posledico izostanka, naroka ni udeležil, pri tem pa za izostanek ni izkazal opravičljivega razloga. Glede na navedeno toženka ne more biti uspešna niti s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju utemeljenosti zahtevka za plačilo dela plače za mesec maj 2025 enostransko sledilo zgolj tožniku.

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2025 neobrazložena. Zgolj navedba, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje zaradi težje kršitve pogodbe o zaposlitvi, brez pisne obrazložitve dejanskega razloga, ni v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1. Delodajalec mora v odpovedi obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter jih tudi časovno opredeliti, česar toženka v odpovedi ni storila. Obrazložitev dejanskega razloga predstavlja podlago za pripravo delavca na zagovor oziroma za sodno varstvo v zvezi z zakonitostjo odpovedi, časovna opredelitev pa omogoča sodišču presojo pravočasnosti podaje odpovedi. Pritožbeno navajanje, da so bili tožniku razlogi za izredno odpoved znani, ker je bil predhodno pisno opozorjen na kršitve, ni utemeljeno. Iz izpodbijane izredne odpovedi namreč ni mogoče razbrati niti katera konkretna kršitev se tožniku očita niti kdaj naj bi jo storil, saj je obrazložitev okoliščin dejanskega razloga povsem izostala. Pritožbena navedba, da naj bi bil tožnik z očitanimi kršitvami seznanjen, ni utemeljena, saj zgolj morebitno vedenje delavca o dejanskem razlogu za presojo zakonitosti odpovedi ni odločilnega pomena. Bistveno je, da je dejanski razlog v sami odpovedi določno naveden. Ker v izpodbijani izredni odpovedi tega toženka ni navedla, je odpoved nezakonita že iz tega razloga.

10. Odločitev, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita pa je sodišče prve stopnje oprlo tudi na pravilno ugotovitev, da toženka tožnika ni seznanila z očitano kršitvijo in mu omogočila zagovora, s čimer je kršila drugi odstavek 85. člena ZDR-1. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil tožnik z očitanimi kršitvami seznanjen s predhodnimi večkratnimi opozorili. Kršitve, ki izhajajo iz opozorila z dne 30. 5. 2025, v izpodbijani izredni odpovedi niso navedene. Poleg tega ne drži pritožbena navedba, da vročitev pisne obdolžitve ni bila mogoča, ker naj bi tožnik odšel neznano kam. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je toženka vsaj od 10. 7. 2025 vedela za tožnikov naslov (D.), saj je tja vročala izredno odpoved. Zato bi lahko tožniku na ta naslov vročala tudi pisno obdolžitev ter vabilo na zagovor, pa ni niti zatrjevala, da je to storila. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da zatrjevano izginotje tožnika in predhodne kršitve z znaki kaznivega dejanja predstavljajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Sodna praksa izjemo od pravice do zagovora iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 tolmači restriktivno.¹ Podane morajo biti izjemne okoliščine, npr. če je delodajalec žrtev fizičnega napada, ko okoliščine realno onemogočajo izvedbo zagovora (npr. delavec prestaja trimesečno zaporno kazen). V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da takšne okoliščine niso podane. Glede na to, da je toženka vsaj od 10. 7. 2025 dalje vedela, kje se tožnik nahaja, pritožbena navedba, da mu ni mogla vročiti obdolžitve in vabila na zagovor, očitno ne more biti utemeljena. Prav tako teža očitanih kršitev z znaki kaznivega dejanja po oceni pritožbenega sodišča ni okoliščina, ki bi sama po sebi onemogočala izvedbo zagovora.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved obremenjena s procesnimi kršitvami, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni bilo treba presojati vsebinskih razlogov za odpoved. Ker toženka pri izpodbijani izredni odpovedi ni upoštevala vseh pogojev, ki jih ZDR-1 predpisuje za zakonitost izredne odpovedi (tako iz drugega odstavka 87. člena kot drugega odstavka 85. člena ZDR-1), so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi v primeru presoje očitanih kršitev tožbeni zahtevek zavrnilo. Tudi če bi sodišče ugotovilo utemeljenost očitanih kršitev, bi bila izpodbijana izredna odpoved zaradi navedenih procesnih kršitev nezakonita. Do pritožbenih navedb glede očitanih kršitev se tako pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker ne morejo vplivati na drugačno presojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženka tožniku pri plači za maj 2025 neutemeljeno odtegnila 300,00 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedi in izpiska TRR z dne 16. 6. 2025 pravilno zaključilo, da je direktor toženke tožniku za mesec maj 2025 odtegnil 300,00 EUR neto plače, zaradi česar tožnik ni prejel pogodbeno dogovorjenih 1.300,00 EUR neto. Ker je toženka v zvezi z odtegljajem navajala le, da so bile tožniku za celotno obdobje zaposlitve obračunane in izplačane vse dejansko opravljene ure dela, pri čemer okoliščin glede izplačila plače za maj 2025 ni ne pojasnila ne dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku za plačilo 300,00 EUR. Pritožbena navedba, da je tožnik v mesecu maju 2025 samovoljno predčasno zapuščal delovno mesto, zato je neutemeljeno pričakovati, da bi tožnik prejel plačilo za delo, ki ga dejansko ni opravil, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj je toženka to navajala v sklopu očitanih kršitev, ne pa tudi v zvezi z odtegljajem dela plače za mesec maj 2025.

13. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da tožnik ni dokazal, da je moral vrniti prejeti sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2025. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovih trditev, da je toženka neutemeljeno zadržala sorazmerni del regresa za letni dopust pravilno zaključilo, da je moral tožnik celoten znesek nakazanega regresa za letni dopust vrniti toženki, pri čemer je navedeno ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika. Ker toženka nasprotnega ni dokazala, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku za plačilo 297,89 EUR.

14. Pritožba sicer formalno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1, vendar v zvezi s tem ne navaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje. Ker pritožba v tem delu ne vsebuje obrazloženih pritožbenih navedb, je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev pravilna. Sodišče prve stopnje je višino denarnega povračila določilo ob upoštevanju relevantnih okoliščin iz 118. člena ZDR-1, zlasti trajanja zaposlitve tožnika pri toženki, obdobja njegove brezposelnosti ter okoliščine, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi postopkovnih kršitev na strani delodajalca. Na tej podlagi je denarno povračilo odmerilo v višini ene mesečne plače, kar je ustrezno obrazložilo in je tudi v skladu z namenom tega instituta.

15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške. S pritožbo namreč ni uspela, v sporih glede obsoja in prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč peti odstavek 41. člena ZDSS-1, pa tudi sicer ne glede na izid postopka, kot delodajalec sama krije svoje stroške. Tožniku pa je glede na neuspeh s pritožbo dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati utemeljeno priglašene stroške, in sicer upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materiale stroške in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 280,00 EUR.

-------------------------------
¹ Prim. VIII Ips 12/2018, VIII Ips 81/2015, VIII Ips 307/2015.