VSLJ Sklep II Cp 2364/2025

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica v obravnavanem sporu zahteva ugotovitev ničnosti Pogodbe o prevzemu dolga s 15. 11. 2013, sklenjene med družbama A., d. o. o. (v stečaju), in B., d. o. o., h kateri sta pristopila Banka C., d. d., in prvi toženec, ter dveh Pogodb o kratkoročnih kreditih z 12. 11. 2013 in 28. 11. 2013, sklenjenih med tožnico in toženkino pravno prednico banko D., d. d. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa in prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari ter tožnici naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka, pri čemer je odločanje o njihovi višini pridržalo za čas po pravnomočnosti odločitve.

Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika, tožnici pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

V pritožbi graja razloge sklepa o pomanjkanju pravnega interesa za vložitev tožbe. Pojasnjuje, da je bila njena stanovanjska hiša prodana prav zaradi sklenitve spornih pogodb, zato ima nedvomno pravni interes, da se ugotovi njihova ničnost. Sodišče ni pojasnilo, katero pravno sredstvo bi bilo učinkovitejše od vloženega, od tožnice pa zahteva dokaz negativnega dejstva. Nerazumljiva je ugotovitev, da so izostale navedbe o oškodovanju in da bi se lahko zagotovila pravno varstvo z odškodninsko tožbo. Možnost vložitve drugačnega zahtevka od postavljenega bi namreč pridobila šele v primeru ugodne odločitve v tem postopku. Hiša je bila prodana na javni dražbi 14. 12. 2022, zato je brez podlage tudi ugotovitev, da so v trenutku vložitve tožbe tožničini odškodninski zahtevki že zapadli.

Napačna je presoja, da gre v obravnavnem primeru za že razsojeno zadevo, odločeno v gospodarskem sporu VIII Pg 2/2016, in da je (tudi) iz tega razloga tožbeni zahtevek nedovoljen. V omenjeni gospodarski zadevi namreč ni prišlo do vsebinskega razsojanja, saj se je stečajna upraviteljica po začetku stečajnega postopka tožbenemu zahtevku odpovedala. Identičnosti spora torej ni mogoče ugotoviti; po eni strani že zato ker tožnica v tej pravdi nastopa kot fizična oseba in ne več kot direktorica (izbrisane) družbe, po drugi strani pa, ker v tistem postopku ni imela nobenih možnosti vplivati na njegov potek in končni izid. Glede na izpodbijani sklep je ostala tudi brez pravice do tožbe, kar predstavlja hud poseg v ustavno pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Za dopustnost tožbe mora tožnik imeti na pravu utemeljen interes, kar pomeni, da njegov interes pravo priznava in varuje. Pravni interes se vedno presoja abstraktno, torej ob predpostavki, da bi tožnik s tožbo uspel. Podan je, kadar bo ugoditev zahtevku za tožnika pomenila določeno neposredno in konkretno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. V primeru dajatvene in oblikovalne tožbe se pravni interes domneva, ugotovitveni zahtevki pa po drugi strani terjajo vsakokratno predhodno presojo o tem, ali je slednji izkazan. Če tožnik izkaže potencialno pravno korist - ob izpolnjenosti ostalih procesnih predpostavk - sodišče tožbo dopusti in o njej meritorno odloči, v nasprotnem primeru pa jo s sklepom zavrže.

Tožbeni narativ pritožnice je mogoče strniti v očitek, usmerjen proti eni izmed pravnih prednic druge toženke (v nadaljevanju: banka), ki na bi družbo A., d. o. o., s kratkoročnimi posojili, ki niso bili v skladu z naravo in obsegom kreditiranega investicijskega projekta, pripeljala v likvidnostne težave. Na izključno pobudo banke naj bi bila nato v letu 2015 ustanovljena družba B., na katero se je preneslo premoženje zadolžene družbe, tožnica, ki je bila v prejšnjem podjetju zaposlena le kot poslovna sekretarka in v vlogi zunajzakonske partnerke direktorja, tj. prvega toženca v tem postopku, pa je bila v novoustanovljeni družbi primorana v opravljanje direktorske funkcije in slamnato lastništvo podjetja, čeprav je v ozadju vse niti dogajanja vlekla banka s pomočjo svoje hčerinske družbe za upravljanje nepremičnin E., d. o. o. Obenem je bila tožnica z obljubami banke zavedena, da je na lastni stanovanjski hiši, ki je takrat prvemu tožencu, njej in njunemu sinu še predstavljala skupni dom, ustanovila hipoteko, kar je kasneje banka izrabila za pritiske nanjo in prvega toženca, svoje izrecne obljube o dostavi izbrisne pobotnice pa ni nikdar uresničila.

Pritožnica neutemeljeno izpodbija presojo, da za postavljeni tožbeni zahtevek ni izkazala pravnega interesa. Izpodbijani sklep v tem okviru ni obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se v celoti in ustrezno opredeli do odločilnega dejanskega stanja in pravne podlage, pritožbene navedbe pa so v tej zvezi - prav nasprotno - neargumentirane. Ni namreč pojasnjeno, kako naj bi tožnica šele s pozitivno odločitvijo v tej pravdi pridobila možnost za sprožitev postopkov, od katerih bo imela neposredne koristi, kot pavšalno zatrjuje. Tožba, preko katere bi sodišče "na zalogo" ugotavljalo ničnost posameznih pravnih dejanj (z izjemo nepristnosti listine), po prvem odstavku 181. člena ZPP ni dovoljena. Če možnost uspeha v nadaljnjih postopkih resnično obstoji, tudi ni videti prepričljivega razloga, zakaj tožnica ne bi postavila direktnega odškodninskega zahtevka, kjer bi se o morebitni ničnosti spornih pravnih dejanj odločalo kot o predhodnem vprašanju po 13. členu ZPP, ali pa z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom.

Pritožnica sama osvetli dejstvo, da je bila 14. 12. 2022 v izvršilnem postopku njena hiša prodana na javni dražbi, torej ta nepremičnina ne more več biti predmet hipoteke, s katero so bile terjatve iz treh spornih pogodb zavarovane in na katero se je v povezavi s pravnim interesom, ki mora obstajati v vseh fazah postopka, navezovala v svojih vlogah. Njeno sklepanje, da v primeru nezakonitega stečaja kot upniki niso bile nujno oškodovane le zunanje osebe, temveč tudi sami družbeniki A., ostaja na hipotetični ravni ter glede na zadnji vrstni red, ki ga sicer uživajo pri poplačilu iz morebitnega preostanka stečajne mase po popolnem poplačilu ostalih upnikov in glede na delež poplačila navadnih terjatev, ki je v predmetnem stečaju znašal le 2,97 % njihove preizkušene vrednosti, ni verjetno. Kot že navedeno pa za uveljavitev odškodninskega zahtevka ni potreben predhoden uspeh z ugotovitvenim zahtevkom. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da so v tej tožbi kot odločilne izostale navedbe, ki bi utemeljile dajatveni zahtevek glede tožnici domnevno nastale premoženjske izgube in se ne bi zgolj osredotočale na protipravnost in nemoralnost ravnanj hipotekarne upnice v stečajnem postopku, je zato pravilen, posledično pa je pravilna tudi ugotovitev o pomanjkanju pravnega interesa za obravnavano tožbo.

Ustavna pravica do sodnega varstva ni neomejena. Kot vsako pravico jo je treba izvrševati skladno z njenim namenom, ki je pri institutu ugotovitvene tožbe v tem, da se zagotovi sodno varstvo tožnikom, ki imajo pravni interes za pozitivno odločitev sodišča, dajatvenega oziroma oblikovalnega zahtevka pa ne morejo učinkovito postaviti. Glede na obrazloženo za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Tožnica ima glede na procesno naravo sprejete odločitve še vedno možnost postaviti ustrezen dajatveni zahtevek in tako doseči sodno odločanje, ki se bo končalo z meritorno odločitvijo, pri čemer ni naloga sodišča, da ji pri oblikovanju zahtevkov svetuje. Z izdajo izpodbijane odločbe tako ni prišlo do posega oziroma kršitve tožničine ustavne pravice do sodnega varstva ter je nasprotni pritožbeni očitek neutemeljen.

Ker za zavrženje tožbe zadošča, da ni izpolnjena le ena izmed zahtevanih procesnih predpostavk njene dopustnosti (oziroma, da je podana le ena procesna ovira), se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do nadaljnjih pritožbenih navedb o tem, da o identičnem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno v gospodarskem sporu. Za odločitev je namreč zadoščala že pravilnost presoje o neizkazanosti pravnega interesa za tožbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 154. in 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Enako je sodišče odločilo glede pritožbenih stroškov toženke, saj je ocenilo, da z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi sodišča in ta strošek za pravdo ni bil potreben.