VSLJ Sodba II Cp 59/2025

1. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo A., ki je tožnik po prvotni tožbi in toženec po nasprotni tožbi, v nadaljevanju obrazložitve imenovalo tožnik, B., ki je toženka po prvotni tožbi in tožnica po nasprotni tožbi, pa toženka.

2. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Med njima je spor o obsegu skupnega premoženja, višini deležev na njem in vprašanju, ali določeno premoženje pomeni skupno premoženje ali pa posebno premoženje posameznega bivšega zakonca. Poleg tega je predmet pravde tudi odgovornost za skupno obveznost (kredit). V pravdi je bilo sporno tudi, kdaj je njuna zveza razpadla, s čimer je skupno premoženje nehalo nastajati.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: ugotovilo, da v skupno premoženje spada stanovanje v C. (ki je dejanska etažna lastnina in navidezna solastnina, zato je v izreku določeno s solastniškim deležem - I. točka izreka); ker ena od dveh parcel, ki označujeta to stanovanje, ni več vknjižena na toženko, je v tem delu zahtevek zavrnilo, prav tako je zavrnilo zahtevek za delitev te nepremičnine v pravdi (VI. izreka); ugotovilo je obstoj skupne obveznosti po kreditni pogodbi iz leta 2007 (II. točka izreka) in glede te obveznosti delno ugodilo toženkinemu verzijskemu zahtevku (IV. točka izreka), zahtevek za plačilo bodočih obrokov kredita in za obresti od prisojenega zneska pa je zavrnilo (VII./4. in VIII./3. točka izreka); nadalje je ugotovilo, da znašata deleža pravdnih strank 55 % (tožnik) in 45 % (toženka) (III. točka izreka); ugotovilo je, da nekatere premičnine spadajo v posebno premoženje toženke (V. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano), zavrnilo pa je del zahtevka glede ugotovitve lokacije in izročitve teh stvari (VIII./6. točka izreka); zavrnilo je ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo: nepremičnini na L. cesti v D. (poslovni prostor in parkirno mesto v kleti), nadalje premičnine v navedenem poslovnem prostoru ter najemnina, iztržena z oddajanjem teh prostorov (VII./1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da v posebno premoženje pravdnih strank spadajo trije zlatniki (VII./6. točka izreka), ter razdelilo stroške postopka v razmerju 73,3 : 26,7 v korist tožnika.

   Pritožbeni postopek:

4. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

5. Tožnik izpodbija le odločitev v zvezi s kreditom (II. in IV. točka izreka) in med drugim navaja, da negativno premoženje ne predstavlja skupnega premoženja. Sodišče ne bi smelo ugoditi denarnemu zahtevku, ker je delitev skupnega premoženja mogoča le v nepravdnem postopku. Zaradi takšne odločitve tožnik te terjatve ne more kompenzirati z drugim skupnim premoženjem, to je z deležem na stanovanju, ter s premoženjem, ki ni bilo predmet pravde (denar na računih v Avstriji). Sodišče bi ga moralo pozvati, da tožbo razširi še na denar, ki ga je imela toženka naloženega v avstrijski banki in ga je tožniku zamolčala.

6. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Toženka v pritožbi navaja, da izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v I., III., VI., VI., VII., VIII. in IX. točki izreka, vendar glede odločitve iz VI. izreka ne navede ničesar.

8. Toženka v pritožbi med drugim navaja, da je življenjska skupnost razpadla že leta 1992, ker je tožnik tako navedel na obravnavi. Glede stanovanja v C. je toženka kot sorodnica prodajalca zagotovila nižjo kupnino, kar bi moralo sodišče upoštevati pri njenem deležu na skupnem premoženju. V zvezi z nepremičnino na L. cesti bi sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem grafologom, ki bi presojal pristnost darilne pogodbe iz leta 1996. Predlog za opravo poizvedb pri banki glede dviga gotovine 30.000 DEM je bil podan pravočasno in ne bi zavlekel postopka. Tožnik za trditve, da naj bi bila obdarjena tudi njegova brata, ni predložil niti enega listinskega dokaza. Glede opreme v poslovnem prostoru navaja, da sta deleža družb E. in F. predstavljala skupno premoženje pravdnih strank, zato je skupno premoženje tudi oprema v lokalu. Družbo F., d. o. o., je iz sodnega registra izbrisal tožnik. Če se mati tožnika, tožnik in hči pravdnih strank ne spomnijo zlatnikov, ki so bili dani kot poročno darilo pravdnima strankama, to še ne pomeni, da zlatniki ne predstavljajo posebnega premoženja pravdnih strank. Logično je, da se zaradi časovne oddaljenosti stranke ne spomnijo vseh poročnih daril. Iz zaslišanja hčere je razvidno, da noče izpovedovati niti v korist matere niti očeta. Tožnik je na ogledu 16. 5. 2024 izpovedal, da je po nasvetu pooblaščenca iz stanovanja odstranil vse, kar je bilo lastnina toženke. Tožnik ni zanikal ali substancirano prerekal, da zlatnikov pravdni stranki nista prejeli za poročno darilo, temveč je navedel le, da nič ne ve o zlatnikih in o tem, kdo naj bi jih dal. Toženka je izkazala, da je imela višje dohodke od tožnika. Glede prihrankov je pojasnila, da je premoženje pridobila z delom in da je zaradi prihrankov lahko tudi v celoti preživljala tožnika v obdobju, ko je bil brezposeln. Sodišče ni upoštevalo, da je v obdobju 1990 do 1999 delala za tožnikovo mater in da je za 10 dni dela na sejmu zaslužila okrog sedanjih 1000 EUR. Glede zamudnih obresti navaja, da je "višina teh obrokov (posameznih zneskov glavnic) glede na postavljen tožbeni zahtevek in upoštevaje priložen dokaz v pripravljalni vlogi [...] določljiva." Glede nezapadlih obrokov je sodišče spregledalo, da so posamezni obroki za poplačilo kredita od marca 2024 do izdaje prvostopenjske odločitve v juliju 2024 že zapadli.

9. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril.

   Odločitev pritožbenega sodišča - uvodno:

10. Pritožbi nista utemeljeni.

11. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo pri odgovarjanju na pritožbene navedbe obeh strank zaradi preglednosti in konsistentnosti sledilo sistematiki obrazložitve prvostopenjske sodbe.

12. Uvodoma pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo obsežen dokazni postopek, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter za vsako svojih ugotovitev zapisalo natančne, preverljive in konkretizirane razloge, pri tem pa ni zagrešilo nobenih procesnih kršitev.

    Glede razpada življenjske skupnosti (pritožba toženke):

13. Zakaj šteje, da je življenjska in predvsem ekonomska skupnost pravnih strank razpadla v letu 2013, ko se je toženka dokončno izselila iz skupnega prebivališča, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerima se toženka konkretizirano niti ne sooči, temveč se opira le na eno izjavo oziroma izpovedbo tožnika iz razveznega postopka, katere pa sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo, temveč se je do nje opredelilo. Sodišče svoje odločitve o tako pomembnem vprašanju ne more in ne sme graditi le na eni izjavi stranke (ki jo pritožnica tudi predstavi iztrgano iz konteksta), temveč na podlagi presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen Zakona o pravdnem postopku¹).

    Glede stanovanja v C. (pritožba toženke):

14. V zvezi s pridobitvijo stanovanja v skupno premoženje pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati toženkino gospodarnost, ker je zaradi nakupa stanovanja od sorodnika (očima) izposlovala nižjo kupnino. Pritožba meni, da bi toženki zaradi tega prispevka moral pripadati vsaj 10 % višji delež na skupnem premoženju. Pritožbene navedbe, da je toženka v zvezi s tem pravočasno podala ustrezno trditveno podlago, niso resnične, saj o 10 % višjem deležu na skupnem premoženju v postopku na prvi stopnji ni podala nikakršnih navedb, temveč je le nejasno navajala, da naj sodišče "upošteva gospodarnost" (pripravljalna vloga z dne 24. 4. 2024, list. št. 137). Ker v zvezi s tem domnevnim prihrankom premoženja ni bilo nobenih konkretnih navedb, se sodišče prve stopnje do njih tudi ni moglo opredeliti.

    Glede poslovnega prostora na L. cesti in dviga gotovine na Č. ulici (pritožba toženke):

15. V zvezi s to nepremičnino je toženka trdila, da jo je tožnikova mati kupila in podarila obema zakoncema kot nekakšno podlago za začetek skupnega življenja in pridobivanja. Navajala je še, da naj bi za to nepremičnino bilo porabljenega tudi 30.000 DEM njunega (od tožnika in toženke) skupnega denarja (več o tem v nadaljevanju). Tožnik je nasprotno zatrjeval, da je mati denar za nakup nepremičnine podarila le njemu, ker je na ta način želela dejansko razdeliti premoženje, ki bi bilo sicer predmet dedovanja, in sta podobni denarni darili dobila tudi tožnikova brata.

16. V zvezi z materinim darilom je tožnik predložil pisno darilno pogodbo, kateri je toženka oporekala pristnost in predlagala izvedbo dokaza z izvedencem grafologom za ugotovitev, ali je bila darilna pogodba dejansko napisana leta 1996 ali pozneje. Sodišče je ta dokaz zavrnilo in to ustrezno obrazložilo (13. točka izpodbijane sodbe²), česar pritožba konkretizirano ne napada.³

17. Sodišče prve stopnje ni spregledalo (27. do 32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je teza toženke (da je bilo darilo namenjeno obema zakoncema kot nekakšna popotnica za skupno življenje in preživljanje družine), razumna in možna, vendar je ugotovilo, da je prav tako razumna in verjetna tudi teza tožnika (da je mati želela obdariti in do neke mere dedno odpraviti vse tri sinove). V tej relativni dokazni stiski se je sodišče prve stopnje oprlo na pravilo o dokaznem bremenu in zaključilo, da izpovedbe nobene od strank ali priče (tožnikove matere) ni mogoče oceniti kot bolj verodostojne od druge, saj so vse bolj ali manj zainteresirane za izid postopka. Zato je pretehtalo dejstvo, da je tožnikovo tezo potrdila a) njegova mati, b) pisna darilna pogodba in c) - kar je po oceni pritožbenega sodišča najpomembneje - da toženka za svojo trditev ni predložila nobenega drugega dokazila razen svoje izpovedbe.

18. Toženka je sicer predlagala opravo poizvedb pri banki v zvezi s trditvijo, da je tožnik s svojega računa (po nekaterih navedbah njunega skupnega) na Č. ulici v D. dvignil 30.000 DEM, ki so bile tudi porabljene za kupnino za sporno nepremičnino. V zvezi s tem je toženka v vlogi z dne 12. 7. 2022 (list. št. 103v) nejasno navajala, da naj bi tožnik dvignil na Č. ulici skupni denar, pri čemer zneska ni navedla, te trditve pa so dobesedno prepisane še v vlogi z dne 14. 3. 2024. Šele v vlogi z dne 14. 6. 2024, vloženi na zadnjem naroku (list št. 229), se prvič omenja znesek 30.000 DEM, vendar brez kakršnega koli dokaza (razen vsebinsko praznega "kot doslej"⁴). Šele na zadnjem naroku, 18. 6. 2024, je za dokaz trditev o domnevnem dvigu 30.000 DEM podala dokazni predlog, da sodišče opravi poizvedbe pri banki. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo kot prepozen (286. člen ZPP), ker je bil predlagan šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je bila zadeva zrela za odločitev (toženka pa je trditve o tem domnevnem dvigu prvič podala že dve leti prej). Pritožbeno sodišče s pravno oceno sodišča prve stopnje soglaša. Predvsem pa ugotavlja, da toženka zavrnitve dokaznega predloga na zadnjem naroku ni grajala (zapisnik z dne 18. 6. 2024, list. št. 226 do 231), zato je pritožbena graja te zavrnitve prepozna in neupoštevna (286.b člen ZPP).

19. V takšnem procesnem in dokaznem položaju pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dejstvo je, da toženka za svojo tezo razen svoje izpovedbe ni ponudila nobenega dokazila. Tudi dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da ji je tožnikova mati dovolila delati v lokalu, ni v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje. Glede na to, da je tožnik bil zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, mati niti ne bi imela nobene možnosti določati, kdo lahko nepremičnino uporablja, še manj pa pobirati najemnino, kot nelogično navaja pritožba. Tudi, če je bila nepremičnina podarjena izključno tožniku, ni nelogično, da je v njej delala tudi ali predvsem toženka, saj je takih primerov (ko en partner opravlja dejavnost v nepremičnini ali s sredstvi, ki so posebno premoženje drugega partnerja), mnogo. Teh zaključkov ne morejo izpodbiti pritožbene navedbe, da tožnik za trditve, da naj bi bila pozneje v podobnem obsegu obdarjena tudi njegova brata, ni predložil niti enega listinskega dokaza; sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem oprlo na izpovedbo tožnikove matere, ki jo je dokazno ocenilo, poleg tega pa tudi toženka ni ponudila nobenega listinskega dokaza za svoje navedbe.

20. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel dovolj prepričljivo dokazati, da ni šlo za darilo obema zakoncema, temveč le njemu osebno (ker je mati s tem darilom, med drugim, želela deliti premoženje med sinove), in da gre torej zgolj za njegovo posebno premoženje.

21. Pritožbene navedbe v zvezi s prihodki od oddajanja poslovnega prostora na L. cesti v najem se navezujejo na vprašanje, ali je ta prostor skupno premoženje (na kar je sodišče prve stopnje odgovorilo negativno). Plodovi premoženja, ki ni skupno, ne morejo biti skupno premoženje. Zato pritožbeno sodišče na te navedbe ne bo podrobneje odgovarjalo (360. člen ZPP).

    Glede skupnega dolga in verzije (pritožba tožnika):

22. V novejši sodni praksi⁵ je utrjeno stališče, da skupno premoženje sestavlja tudi pasiva oziroma dolgovi v zvezi s skupnim premoženjem. Nasprotne pritožbene navedbe so pravno zmotne, odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s temi zahtevki pa je pravilna in skrbno obrazložena (35. do 42. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija).

23. Res je, da se skupno premoženje načeloma deli⁶ v nepravdnem postopku, vendar je v določenih primerih dopustno, da stranka zahteva takšno delitev že v pravdi. Tipičen primer take izjeme so prav verzijski denarni zahtevki v zvezi z dolgovi skupnega premoženja.⁷

24. Neutemeljene so pritožbene navedbe o toženkinih računih v Avstriji. Navedbe o tem so bile podane že na naroku 14. 5. 2024 in tožnik je takrat prerekal verodostojnost toženkinih listin o obstoju računov (enako tudi v vlogi z dne 13. 6. 2024), ni pa postavil nikakršnega zahtevka v zvezi s tem. Zato so očitno neutemeljene navedbe, da v zvezi s tem premoženjem ni mogel postaviti ustreznega zahtevka. Tudi sicer sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva strank ne sme pozivati, naj razširijo tožbo oziroma vlagajo nove zahtevke, saj bi s tem kršilo načelo dispozitivnosti, pa tudi načelo nepristranskosti sodišča.

    Glede opreme v lokalu na L. (pritožba toženke):

25. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to opremo prepričljivo pojasnilo, da je bila last pravne osebe F., d. o. o., ki je samostojen pravni subjekt, nosilec pravic in obveznosti, lastnina samostojnega subjekta - pravne osebe pa ne more biti hkrati tudi lastnina fizičnih oseb (43. do 45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbene navedbe, da je ta oprema skupno premoženje pravdnih strank, ker sta bila tudi poslovna deleža družb E. in F. skupno premoženje, so pravno zgrešene. Očitno neutemeljene so tudi navedbe, da je družbo F., d. o. o., iz sodnega registra izbrisal tožnik (družbo iz sodnega registra izbriše sodišče). Kdo je opremo prevzel in kaj se je dogajalo v stečajnem postopku, ni pomembno, še posebej glede na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, kako je treba ravnati s premoženjem pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (46. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

    Glede zlatnikov (pritožba toženke):

26. Tudi v zvezi z domnevnimi zlatniki je sodišče prve stopnje odločilo po pravilu o dokaznem bremenu. Toženka razen svoje izpovedbe ni ponudila nobenega dokaza, da bi ti zlatniki⁸ sploh obstajali in da bi jih s tožnikom zares dobila za poročno darilo. Oseba, ki naj bi jih podarila (tožnikova mati), o tem ni vedela ničesar, prav tako ne hči pravdnih strank. Vse pritožbene navedbe so zgolj ugibanje in neprepričljivo silogiziranje. Na toženki je bilo dokazno breme, da dokaže, da ti zlatniki sploh obstajajo in tudi, da so jima bili izročeni kot poročno darilo. Tega dokaznega bremena ni zmogla in tega ne more spremeniti, četudi hči ni hotela izpovedovati niti v korist matere niti v korist očeta.

27. Neresnične so pritožbene navedbe, da je tožnik na ogledu 16. 5. 2024 izpovedal, da je po nasvetu pooblaščenca iz stanovanja odstranil vse, kar je bilo lastnina toženke. Tožnik je rekel, da je toženka iz stanovanja odnesla svoje in tudi njegove stvari (zapisnik na list. št. 155). Neutemeljene so tudi navedbe, da tožnik ni zanikal ali substancirano prerekal, da zlatnikov pravdni stranki nista prejeli za poročno darilo, temveč je navedel le, da nič ne ve o zlatnikih in o tem, kdo naj bi jih dal. Take izjave nevednosti nikakor ni mogoče interpretirati kot konkludentno priznanje obstoja zlatnikov, za kar se zmotno zavzema pritožba.

28. Glede drugih toženkinih stvari, ki naj bi se domnevno nahajale v stanovanju in glede katerih je sodišče prve stopnje prav tako zaključilo, da sicer so toženkino posebno premoženje, da pa slednja ni uspela dokazati, da bi se nahajale v stanovanju (50. do 53. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožba v tem razlogom namenjenem odstavku ne pove ničesar (razen napačno povzete tožnikove izjave, o kateri so razlogi v prejšnjem odstavku).

    Glede deležev na skupnem premoženju (pritožba toženke):

29. Na toženkine navedbe glede prispevka pri nakupu stanovanja v C. po nižji ceni, kar naj bi se odražalo na njenem deležu skupnega premoženja, je pritožbeno sodišče že odgovorilo v razdelku v zvezi s tem stanovanjem.

30. Pritožbene navedbe, da je toženka izkazala, da je imela višje dohodke od tožnika, se ne soočijo z razlogi sodišča prve stopnje v 59. točki obrazložitve, kjer je v zvezi s temi dohodki (v skupni protivrednosti skoraj 300.000 EUR) zapisalo, da toženka ni niti navajala niti dokazala, kaj se je s temi prihranki zgodilo; da ni pojasnila, iz kakšnega naslova je sploh imela tako visoke prilive; in da tudi prej v svoji trditveni podlagi tako visokih dohodkov ni omenjala, temveč je zaslišana izpovedala, da je imela "normalno plačo." Z drugimi besedami - toženka ni niti na trditveni podlagi pojasnila, še manj s čimerkoli zanesljivo dokazala, da bi ti prihodki oziroma prilivi, ki so izkazani na varčevalnem računu v Avstriji, bili pridobljeni z delom, kar je pogoj za nastanek skupnega premoženja.

31. Nasprotne pritožbene navedbe, da je "pojasnila, da je premoženje pridobila z delom (avtorske pogodbe iz naslova poslovanja s.p.-ja tožene stranke)", so nekonkretizirane in z ničemer izkazane. Tudi če je zaradi prihrankov lahko preživljala tožnika, ko je bil brezposeln, to še ne pomeni, da prihranki izvirajo iz dela v času trajanja zakonske zveze. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko teh prihodkov oziroma premoženja nepojasnjenega izvora ni upoštevalo pri odločanju o toženkinem deležu na skupnem premoženju.

32. Sodišče prve stopnje se je v 60. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ukvarjalo s toženkinimi navedbami, da je od 1990 do 1999 delala za tožnikovo mater in da si je z dohodki od tega dela lahko kupila likalno mizo z ventilatorjem in specialnim likalnikom. Kakšna je bila konkretna višina teh prihodkov, toženka v postopku na prvi stopnji ni nikoli konkretizirano zneskovno zatrjevala (ugotovitev sodišča prve stopnje v 60. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija), zato je pritožbena navedba, da naj bi za 10 dni dela zaslužila okoli 1000 EUR, neupoštevna pritožbena novota.

33. Neutemeljene so tudi navedbe, da naj bi sodišče toženko pomanjkljivo zaslišalo,⁹ saj je bistveni očitek izpodbijane sodbe, da toženka ni postavila ustreznih trditev, pomanjkljivih trditev pa se z izvedbo dokaza ne more nadomestiti (primerjaj 7. in 212. člen ZPP). Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče njen prispevek pri skrbi za dom in otroke oceniti z vsaj 7 %, so pavšalne in dokazno nepodprte.

    Glede zamudnih obresti od plačanega zneska kredita in nezapadlih obrokov kredita (pritožba toženke):

34. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje (72. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je toženkin zahtevek glede zamudnih obresti od zapadlih obrokov kredita, ki je bil skupna obveznost pravnih strank, nedoločen in zato neizvršljiv, ker obroki niso konkretizirani po višini. Pritožba v zvezi s tem nejasno navaja, da je "višina teh obrokov (posameznih zneskov glavnic) glede na postavljen tožbeni zahtevek in upoštevaje priložen dokaz v pripravljalni vlogi [...] določljiva." Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora stranka v pravdnem postopku postaviti jasen in nedvoumen zahtevek, sklicevanje na dokaze (priloge vlog) ne zadošča niti glede trditvene podlage stranke, še toliko manj pa glede oblikovanja tožbenega zahtevka.

35. Neutemeljene so naposled tudi pritožbene navedbe, da je sodišče glede nezapadlih obrokov spregledalo, da so posamezni obroki za poplačilo kredita od marca 2024 do izdaje prvostopenjske odločitve v juliju 2024 že zapadli. Sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), toženka pa zahtevka glede obrokov, ki jih omenja v pritožbi, ni postavila, zato jih tudi sodišče ni moglo prisoditi.

    Sklepno in stroški:

36. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

37. Ker stranki s pritožbo nista uspeli, morata sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Med drugim zato, ker je darilna pogodba za denar lahko veljavno sklenjena tudi ustno, zato niti ni bistveno, kdaj je bila dejansko sestavljena pisna pogodba.
³ Kadar pritožba graja dokazno oceno ali kršitev pravice do izjave zaradi neizvedbe dokaza, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo ni bilo ugotovljeno ali je bilo napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bil ta dokaz izveden oziroma bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno. Primerjaj sodbo VSRS II Ips 136/2016 z dne 5. 10. 2017 in sklep VSRS II Ips 29/2024 z dne 4. 9. 2024.
⁴ Glede na to, da je v spisu veliko število listin in da so bile zaslišane številne priče, bi morala toženka svoj dokazni predlog bolj določno specificirati.
⁵ Glej npr. odločbi VSRS II Ips 93/2007 in II Ips 97/2021.
⁶ Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je tožnik tudi sam zahteval delitev skupnega premoženja že v pravdi, in sicer z določitvijo solastniških deležev na stanovanju v C.
⁷ Npr. sodba VSL I Cp 556/2015 z dne 13. 5. 2015.
⁸ Pritožbeno sodišče dodaja, da je zahtevek v zvezi s tremi zlatniki tudi povsem nedoločen, saj sploh ni navedeno, za kakšne vrste zlatnikov naj bi šlo, kakšne nominalne vrednosti, teže, kdo naj bi bil izdajatelj ipd. Splošno je znano, da se zlatniki po navedenih lastnostih, posledično pa tudi po vrednosti, zelo razlikujejo.
⁹ Toženko je ves čas postopka zastopal kvalificirani pooblaščenec odvetnik, ki je imel možnost pri njenem zaslišanju postaviti ustrezna vprašanja, zato je pritožbeni očitek o pomanjkljivem zaslišanju že iz tega razloga neutemeljen.