VSRS sodba II Ips 41/2013

Revizija se zavrne.

Tožnik je dolžan v 15 dneh toženi stranki povrniti 1.786,40 EUR stroškov revizijskega postopka.

1Tožnik je bil 7. 2. 2003 udeležen v prometni nesreči. V tem času je imel sklenjeno življenjsko in nezgodno zavarovanje pri toženi stranki po Splošnih pogojih AUVB 95. V tožbi je trdil, da je bil v prometni nesreči telesno poškodovan, da je bil v staležu, nato pa je bil invalidsko upokojen kot invalid prve kategorije z diagnozama kronična posttravmatska stresna motnja in kronični tenzijski glavobol. Trdi, da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in invalidnostjo, ki jo sam ocenjuje na 75 %. Zahteva zavarovalnino v navedenem odstotku zavarovalne vsote.

2Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala. Opozarjala je na določbo 4. točke 18. člena Splošnih pogojev, po kateri se prizna invalidnost zaradi motenj živčnega sistema samo za tiste motnje, ki so organsko pogojene, kar za tožnikov primer ne velja, saj v medicinski dokumentaciji ni dokaza o neposredni poškodbi oziroma o organski spremembi na živčnem tkivu.

3Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo. Angažiralo je dva izvedenca travmatologa in ugotovilo, da posledice, ki jih trpi tožnik, niso posledica telesne poškodbe (konkretno udarca v glavo, ki ga tožnik, ki ga je zatrjeval, ni dokazal) oziroma da niso posledica somatskih poškodb. Po tožniku zahtevanega tretjega izvedenca ni postavilo, ker sta bili mnenji prvih dveh izvedencev po njegovi oceni sprejemljivi in si v bistvenem med seboj nista nasprotovali.

4Drugostopenjsko sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

5Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga njeno spremembo in spremembo sodbe sodišča prve stopnje z ugotovitvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da višje sodišče ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, kaj se je ob trčenju dogajalo z njim, ali je utrpel udarec v glavo in ali je to povedal zdravstvenemu osebju ob prvem zdravniškem pregledu, zato je zagrešilo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nadaljuje, da je med postopkom trdil in dokazoval, da je utrpel udarec v glavo in s tem povezano poškodbo glave in vratne hrbtenice in da je o tem izpovedal zdravstvenemu osebju ob prvem pregledu, sodišči pa se s tem nista ukvarjali in nista ugotavljali dejanskega stanja ter njuni sodbi o teh okoliščinah nimata razlogov. Sodišče prve stopnje ga ni zaslišalo, čeprav je to predlagal, opustitev zaslišanja pa je utemeljilo z dejstvom, da sta razgovor z njim opravila izvedenca. V pritožbi je tožnik uveljavljal kršitev načela neposrednosti in kršitev 8. člena ZPP, pa se pritožbeno sodišče do teh očitkov ni opredelilo, pač pa je zavzelo stališče, da zaslišanje tožnika ni bilo potrebno, ker naj bi izvedeniški mnenji za odločitev povsem zadoščali. Tožnik je že v pritožbi opozoril, da ga nobeden od izvedencev ni pregledal in se pred izdelavo mnenja z njim pogovoril, zato je razlog, da je bilo zaslišanje zaradi razgovora z izvedencema nepotrebno, napačen. Pritožbeno sodišče na ta očitek ni odgovorilo. Procesno napačna je bila zavrnitev predloga za angažiranje še tretjega izvedenca, saj ne drži, da bi bili izvedenski mnenji profesorja T. in profesorja P. skladni, poleg tega pa njuni mnenji odstopata od listinskih dokazov v spisu (zdravstvene dokumentacije), pri čemer odstopanja nista pojasnila ter tudi nista pojasnila, kaj, če ne obravnavani škodni dogodek, naj bi povzročilo tožnikove težave. Zaradi neskladja med izvedenskima mnenjema in tožnikovo zdravstveno dokumentacijo, o čemer izpodbijana sodba nima razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Oba izvedenca sta opustila upoštevanje vseh razpoložljivih zdravniških izvidov (na primer o funkcionalni motenosti v segmentu C-3 do C-4 – premik korpusa za 2 do 3 mm, izvid nevrologa z dne 24. 4. 2003 z diagnozo „stanje po udarcu v glavo“). Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb v zvezi z izvedenskima mnenjema, pač pa le do očitkov o neskladnosti mnenj; ni se izreklo o očitkih, da izvedenca nista upoštevala razpoložljive zdravstvene dokumentacije in do graje njunega vztrajanja pri mnenju, da tožnik ni utrpel poškodb, čeprav so te navedene v zdravstveni dokumentaciji.

6Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7Revizija ni utemeljena.

8Po Splošnih pogojih bi bil tožnik upravičen do zavarovalnine samo za invalidnost, ki je posledica telesne poškodbe. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik invalid zaradi kronične posttravmatske stresne motnje in kroničnega tenzijskega glavobola, ki pa ne izvirata, kot vztraja še v reviziji, iz udarca v glavo. Ne drži, da bi glede te okoliščine tožnik postavil ustrezne trditve in ponudil dokaz s svojim zaslišanjem. Naj ga sodišče zasliši, je res predlagal, in sicer že v tožbi, vendar ne v zvezi z vprašanjem, ali je utrpel udarec v glavo, saj v tožbi tega ni niti trdil; v 2. točki je navedel, da je njegova invalidnost v vzročni zvezi s prometno nesrečo, ni pa opredelil telesne poškodbe, ki naj bi jo povzročila. Lastno zaslišanje je predlagal v zvezi s trditvijo o odstotku invalidnosti (3. točka tožbene naracije). Zato je očitek procesne kršitve zaradi opustitve njegovega zaslišanja v zvezi z zatrjevano poškodbo glave neutemeljen. Izvedenca sta pojasnila tudi, da pri tožniku diagnosticirano stanje, ki je bilo razlog za invalidsko upokojitev, ne izvira iz telesnih poškodb, ki jih je pretrpel v prometni nesreči (nategnitev vratnih mišic, udarnina leve rame in leve strani prsnega koša). Razlogi o tem so v obeh nižjestopenjskih sodbah, zato ne drži očitek, da pritožbeno sodišče na to zadevne pritožbene trditve ni odgovorilo. Tudi razloga za angažiranje še tretjega izvedenca ni bilo: glede relevantnih vprašanj sta mnenji izvedencev P. in T. jasni in si med seboj ne nasprotujeta: iz obeh izhaja, da pretrpljene telesne poškodbe niso povzročile posttravmatske stresne motnje in kroničnega tenzijskega glavobola. Revizijski očitek, da izvedenca nista upoštevala celotne razpoložljive zdravstvene dokumentacije, je pavšalen, razen v delu, ki se nanaša na izvid nevrologa R. in na CT vratne hrbtenice – izvedenca sta prepričljivo pojasnila, da in zakaj ta izvida ne potrjujeta tožnikovih trditev.

9Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

10Ker je tožnikova revizija zavrnjena, je tožena zavarovalnica upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je utrpela v revizijskem postopku (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Predstavljajo jih stroški zastopanja v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo, odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, in povečani za 20 % davek na dodano vrednost.