UPRS sodba in sklep II U 377/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Z izpodbijano odločbo je bilo razveljavljeno dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji št. 2140-72/2007 izdano tožnici dne 31. 1. 2008 pri Ministrstvu za notranje zadeve RS (1. točka izreka) in hkrati odločeno, da se njena prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrne (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožnici izdano zgoraj navedeno dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Dne 28. 10. 2013 pa je bilo ministrstvo z dopisom Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru obveščeno, da je Okrajno sodišče v Mariboru s sodbo št. I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012 spoznalo A.A., B.B. in C.C., ki so bili v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje D.D. zaslišani kot priče, krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe na podlagi 289. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Iz te sodbe izhaja, da je tožnica od leta 1990 do leta 2007 prebivala in živela tudi v Italiji. Glede na zgoraj navedeno je bil izpolnjen pogoj za obnovo postopka iz 2. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zaradi česar je ministrstvo na podlagi drugega odstavka 268. člena ZUP izdalo sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti.

V konkretnem primeru bi ministrstvo glede na navedeno v obnovljenem postopku moralo odločati na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), po katerem je bilo tožeči stranki izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 ugotovilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo RS. Ugotovljena neskladja so bila odpravljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD (Uradni list RS, št. 50/10) in ker se določbe ZUSDDD v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS, se pravi v delu, ki je predmet obnove tega postopka, niso spreminjale oziroma dopolnjevale z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD, je ministrstvo v konkretnem primeru odločalo po določbah ZUSDDD-UPB1 (Uradni list RS, št. 76/10-uradno prečiščeno besedilo).

Tožnica na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, zato bi morala za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje izpolnjevati tri pogoje iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD-UPB1 in sicer pogoj državljanstva druge republike nekdanje SFRJ na dan 25. 6. 1991, nadalje pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji na dan 25. 6. 1991 in pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje. Dopustne odsotnosti, ki ne prekinjajo dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in so navedene v določbi 1.č člena ZUSDDD-UPB1 veljajo in se uporabljajo le za tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani druge republike nekdanje SFRJ in so imeli dne 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, česar pa tožeča stranka, kot je bilo že navedeno, ni imela. V zvezi z dejanskim neprekinjenim življenjem v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje so tudi pri tujcu, ki ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji dopustne odsotnosti, ki so v življenju običajne in normalne (npr. dopust, osebni obiski in podobno). Te odsotnosti lahko trajalo največ 60 dni na leto, pri čemer razlog za odsotnost ni pomemben. Enako obdobje dopustne odsotnosti ne glede na razlog določa tudi Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva RS v postopku naturalizacije.

Iz pravnomočne sodbe št. I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012, s katero je sodišče zgoraj navedene spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe na podlagi 289. člena KZ izhaja, da je tožnica med letoma 1990 do 2007 več let prebivala v Italiji. Navedene priče so bile zaslišane v upravnem postopku za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožeči stranki in po krivem izpovedale, da je tožnica od leta 1990 do leta 2007 neprekinjeno in stalno prebivala na območju Republike Slovenije in sicer na naslovu …, čeprav so tako priče kot tožnica, ki je bila med zaslišanjem prič prisotna, vedeli, da to ni res, saj je od leta 1990 do leta 2007 prebivala in živela tudi v Italiji. Ministrstvo se sklicuje na določbo 149. člena ZUP in zaključuje, da je tožnica v obdobju od leta 1990 do leta 2007 živela v Italiji na naslovu …, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje.

Organ je tožeči stranki dal tudi možnost, da se o navedenih dejstvih izjavi, glede njenega odgovora pa pojasnjuje, da so izjave tožeče stranke v pisnem odgovoru kontradiktorne izjavam in dejstvom navedenim v prvotnem postopku. Pojasnjuje, da iz njenega odgovora izhaja, da je tožnica imela veljaven osebni dokument, to je potni list, na podlagi katerega ji je bilo izdano dovoljenje za prebivanje tujca v Italiji, to pa pomeni, da je to dejstvo v prvotnem upravnem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje prikrila, da ministrstvo ne bi ugotovilo, da je imela v Italiji stalno dovoljenje za prebivanje tujca. Glede njenih navedb, da ni seznanjena z izjavami zaslišanih prič, pa ministrstvo pojasnjuje, da sta tako tožnica kot njen pooblaščenec prisostvovala zaslišanju prič in imela možnost, kolikor priče ne bi izpovedale pravilnih dejstev, izjave prič dopolnjevati oziroma popravljati, vendar pa tega kljub temu nista storila. Glede prič, ki jih je v pisnem odgovoru predlagala v zaslišanje tožnica, pa ministrstvo pojasnjuje, da se tako za D.D. kot E.E. pred ministrstvom vodi enak postopek o obnovi postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje v delu, ki se nanaša na ugotovitev izpolnjevanja pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji, medtem ko je F.F. v sorodstvenem razmerju z E.E., zaradi česar ministrstvo ocenjuje, da izjave le-teh v postopku ne bi bile verodostojne, vsekakor pa ne bi imele enake dokazne moči, kot sodba Okrajnega sodišča št. I K 883268/2010 z dne 18. 5. 2012.

Glede zaslišanja prič v obnovljenem postopku pa ministrstvo dodaja, da teh dokazov ni izvedlo, ker je bilo v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, št. I K 83268/2010 ugotovljeno, da tožnica ni dejansko in neprekinjeno živela v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991, saj je več let živela v Italiji, kjer je imela celo dovoljenje za prebivanje in torej bila odsotna iz območja Republike Slovenije. Večletna odsotnost pa je občutno več kot dopustna odsotnost, ki pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji ne prekine, zato ne izpolnjuje enega od treh kumulativno določenih pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki ga določa prvi odstavek 1. člena ZUSDDD-UPB1, to je pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje. Ponovna izvedba dokazov z zaslišanjem prič tako ne bi spremenila odločitve ministrstva, da izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožniku zavrne.

Ministrstvo še dodaja, da je bilo tožnici dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji izdano v obliki kartončka. Določba drugega odstavka 149. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) določa, da se lahko dovoljenja za stalno prebivanje, ki niso izdana v obliki samostojne listine določene z ZTuj-2, uporabljajo do 18. 5. 2013, potem pa jih je treba zamenjati za samostojno listino, ki jo določa ZTuj-2. Tožnica do 18. 5. 2013 oziroma vse do izdaje te odločbe kartončka, v obliki katerega ji je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje, ni zamenjala za samostojno listno po ZTuj-2.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da je bila v izpodbijani odločbi navedena sodba Okrajnega sodišča v Mariboru, št. I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012 izdana kot kaznovalni nalog, kar pomeni, da se ni izvedel narok, temveč je bil postopek poenostavljen, tožeča stranka pa v njem ni imela pravice sodelovati. Zato po mnenju tožeče stranke ministrstvo na osnovi takšne sodbe ne bi smelo začeti obnove postopka, ampak bi moralo raziskati vse okoliščine in nato odločiti ali gre dejansko za krive izpovedbe ali ne. Glede na to, da je bila vsem obdolženim izrečena pogojna obsodba, je povsem upravičeno pričakovati, da se na omenjeno sodbo niso pritožili ravno zato, ker jim je bila izrečena pogoja obsodba. Razen tega meni, da je izpodbijana odločba nepravilno oprta zgolj na navedeno kazensko sodbo in ne na druge dokaze. Tožeča stranka v navedenem kazenskem postopku ni mogla sodelovati, ne navajati svojih dejstev, prav tako ni mogla vložiti pritožbe ali kakšnega drugega pravnega sredstva. Meni tudi, da v primeru navedene kazenske sodbe ni šlo za identično dejansko stanje, zato tudi iz tega razloga ministrstvo predmetne kazenske sodbe ne bi smelo uporabiti. Tožeča stranka ni v obnovljenem postopku zaslišala niti ene od predlaganih prič, s tem pa je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, zaradi tega je ostalo neraziskano dejansko stanje, ki je s tem tudi nepopolno ugotovljeno, posledica tega pa je nepravilna sodba.

Tožeča stranka meni, da izpolnjuje pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji. Res je nekajkrat odšla v Italijo na obisk k svojcem, vendar ti obiski niso bili dolgotrajni. Nato se je vedno vrnila v Slovenijo, saj je njena družina živela od prodaje blaga na kramarskih sejmih. V Republiki Sloveniji je tožeča stranka najprej živela pri tašči na naslovu …, od leta 2007 pa živi v nepremičnini na naslovu …. Tožeča stranka predlaga tudi zaslišanje prič, glede katerih je bila izdana kazenska sodba, ki bodo lahko pojasnile, zakaj je do takšne sodbe sploh prišlo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in prošnji tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ugodi. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožeča stranka je vložila še pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri svojih v tožbi podanih navedbah, predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočnega zaključka v upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe in tožeči stranki prizna pravico do vseh socialnih transferjev.

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in predloženega spisa je bilo tožnici dne 31. 1. 2008 izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, št. 2140-72/2007. Postopek, v katerem je bilo izdano to dovoljenje, je bil po uradni dolžnosti obnovljen na podlagi 2. točke 260. člena ZUP. Ta določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem sporu ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če je bil odločba izdana na podlagi krive izpovedbe priče. Obstoj tega obnovitvenega razloga se dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. V obravnavani zadevi je bila to sodba Okrajnega sodišča v Mariboru št. I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012, s katero je sodišče priče A.A., B.B. in C.C. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po 289. členu KZ v upravnem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožnici.

Na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo (prvi odstavek 270. člena ZUP).

1člen ZUSDDD določa, da se izda tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v tem zakonu.

V predmetni zadevi ni sporno, da tožnica, državljanka druge republike nekdanje SFRJ, ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, zatrjevala pa je, da je v njej živela na dan 25. 6. 1991 in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živela. Slednje je dokazovala z zaslišanjem prič A.A., B.B. in C.C.. Na podlagi zaslišanja teh prič je upravni organ v prejšnjem postopku ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, zato je tožnici 31. 1. 2008 izdal dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi 1. člena ZUSDDD.

S sodbo I K 83268/2010 z dne 18. 5. 2012 je Okrajno sodišče v Mariboru navedene priče spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe iz 289. člena KZ. To so storile s tem, ko so lažno izpovedale, da je tožnica od leta 1990 do 2007 neprekinjeno in stalno prebivala na območju Republike Slovenije, konkretno na naslovu …, čeprav so vedele, da to ni res, saj je tožnica ni neprekinjeno prebivala v Republiki Sloveniji, temveč več let v Italiji.

Če gre za vprašanje ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, je organ, ki vodi postopek, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je obtoženec spoznan za krivega (149. člen ZUP).

V skladu s citiranim določilom 149. člena ZUP je upravni organ pri ugotavljanju dejanskega stanja (v navedenem obsegu) na kazensko sodbo vezan, to pa velja ne glede na to, v kakšnem postopku je bila ta kazenska sodba izdana. Ključno za predmetni upravni postopek je, da iz citirane kazenske sodbe izhaja, da so zgoraj navedeni v upravnem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožnici po krivem izpovedali, da je tožnica v navedenem obdobju neprekinjeno živela v Republiki Sloveniji, čeprav je več let živela v Italiji.

Po obrazloženem so neupoštevne tožbene navedbe, da upravni organ navedene kazenske sodbe ne bi smel upoštevati, ker tožeča stranka v tem postopku ni sodelovala in da obsojenci niso vložili pritožbe zaradi tega, ker so bili obsojeni na pogojno kazen. Glede tožbenega ugovora, da v kazenski zadevi ni šlo za identično dejansko stanje, pa sodišče dodaja, da je upravni organ (in posledično upravno sodišče v tem upravnem sporu) na kazensko sodbo vezan glede vprašanja ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost storilcev (149. člen ZUP). V konkretnem primeru to pomeni, da je vezan na ugotovitev, da so zgoraj navedene priče krivo izpovedale v upravnem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožniku glede tožnikovega dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji. Glede na to, upravni organ v obnovljenem postopku svoje odločitve ne more opreti na izpovedbe navedenih prič, zato je tudi njihovo ponovno zaslišanje, ki ga predlaga tožeča stranka, nesmiselno. Sodišče pa sprejema tudi razloge ministrstva, iz katerih ni zaslišalo drugih v obnovljenem postopku predlaganih prič, zato sodišče njegove razloge v izogib ponavljanju povzema. Ker torej tožeča stranka ni izkazala pogoja neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje, je ministrstvo v obnovljenem postopku izdano dovoljenje za stalno prebivanje pravilno razveljavilo in tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnilo (270. člen ZUP).

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

K II. točki izreka:

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

K III. točki izreka:

Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz prej navedenih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na to, da je s to sodbo v zadevi pravnomočno odločeno, tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, zato se le-to zavrže.