VSL sklep III Ip 3894/2014

I. Pritožbi dolžnice se delno ugodi in se sklep:

- v 3. točki izreka sklepa spremeni tako, da se ugovoru ugodi še v delu, v katerem mu v 2. točki izreka ni bilo ugodeno in se tudi v tem obsegu sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne,

- v 6. točki izreka pa spremeni tako, da se upnici naloži dolžnici v osmih dneh od vročitve tega sklepa povrniti 12,24 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, v ostalem delu pa se pritožba zoper točko 6 zavrne in v spremenjenem delu točke 6 potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba se v delu, ki se nanaša na 4. točko sklepa, zavrže.

III. Upnica mora dolžnici v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti 12,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev, pod izvršbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo:

„1. Predlog dolžnice z dne 12.3.2014 za prekinitev postopka in izvedbo vzorčnega postopka se zavrne.

2Ugovoru dolžnice z dne 12.3.2014 zoper sklep o izvršbi, opr. št. I 2856/2013 se delno ugodi tako, da se sklep o izvršbi, opr št. I 2856/2013 z dne 20.2.2014 razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba zaradi izterjave zneskov iz naslova odprav nesorazmerij v osnovnih plačah za čas od oktobra 2010 do julija 2011, in sicer za dne 5.2.2014 plačanih 131,97 EUR ter se v tem delu predlog za izvršbo zavrne in izvršba, ustavi.

3V preostalem delu se ugovor dolžnice zavrne.

4Predlog dolžnice za odlog izvršbe se zavrne.

5Izvršba se ustavi.

6Dolžnica sam krije svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi z vlogo z 12.3.2014.“

2Zoper točko 3, 4 in 6 vlaga dolžnica pravočasno pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Glede odločitve v točki 3 izpodbijanega sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V delu pritožbe, ki se nanaša na odločitev o stroških v 6 točki izreka izpodbijanega sklepa, pa dolžnica trdi, da bo v primeru drugačne odločitve utemeljenosti predloga za izvršbo treba drugače odločiti tudi o stroških postopka. Glede na to, da je bilo dolžničinemu ugovoru delno ugodeno, je dolžnica v skladu z načelom uspeha strank vsaj delno upravičena do povrnitve stroškov ugovornega postopka. Ne strinja se tudi z odločitvijo sodišča o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe.

3Pritožba je v delu, v kolikor se nanaša na točko 3 in delno točko 6 sklepa utemeljena, v ostalem delu, ki se nanaša na 4. točko izreka sklepa, ni dovoljena.

O pritožbi zoper 3. točko in 6. točko sklepa

4Glede na to, da je v konkretnem postopku ustavljena le izvršba, ne pa izvršilni postopek, je višje sodišče sodišče priznalo dolžnici pravni interes za odločitev o pritožbi zoper točko 3 in 6 izpodbijanega sklepa.

5Kot odločilno se v predmetni zadevi zastavlja vprašanje, ali je izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnik predlagal izvršbo, v skladu z 21. členom ZIZ primeren za izvršbo. Predlog za izvršbo temelji na pravnomočni sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 889/2012 z dne 25. 1. 2013, izdani v kolektivnem delovnem sporu, s katero je bilo nasprotni udeleženki (dolžnici v tem izvršilnem postopku) naloženo, da mora skladno s 50. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor svojim delavcem, ki so upravičeni do odprave nesorazmerij v osnovnih plačah, za čas od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2012 priznati in izplačati tretjo četrtino odprave nesorazmerij v osnovnih plačah skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni. Kot predlagatelj kolektivnega delovnega spora je v zadevi nastopal Sindikat državnih organov Slovenije.

6Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo, da je navedena sodba primeren izvršilni naslov za izterjavo terjatve posameznega delavca (oziroma javnega uslužbenca), kar je oprlo na jezikovno razlago tretjega odstavka 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), ki ne nalaga obveznosti posameznika, na katerega se nanaša sodba, da mora sprožiti individualni delovni spor, in ocenilo, da ni podlage za različno obravnavo izvršilnih naslovov, izdanih v kolektivnih oziroma individualnih delovnih sporih, česar ni najti ne v zakonu in ne v sodni praksi. Sodišče prve stopnje se sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki opisne izreke sodb delovnih in socialnih sodišč šteje za primeren izvršilni naslov, kar utemeljuje z določljivostjo obveznosti dolžnika. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1004/11 glede izvršitve odločbe delovnega sodišča. Sodišče prve stopnje zavrača stališče dolžnice, da gre pri sodbi, izdani v kolektivnem delovnem sporu, za vmesno sodbo, kar utemeljuje s teoretičnimi opredelitvami pogojev za izdajo vmesne sodbe, v zvezi s čimer pa med strankama kolektivnega delovnega spora zahtevek po svoji višini sploh ni bil sporen. Sodišče prve stopnje zaključuje, da sodna praksa kot vmesne sodbe šteje le tiste, kjer so bile obveznosti dolžnikov naložene tako nekonkretizirano, da pravzaprav o njih oziroma njihovi konkretni vsebini ni bilo niti odločeno, razen po temelju.

7Višje sodišče stališčem in argumentaciji sodišča prve stopnje nasprotuje. Odgovor na zastavljeno vprašanje primernosti izvršilnega naslova za izvršbo je treba poiskati v naravi kolektivnega delovnega spora, ki ga opredeljuje ZDSS-1 v 44. do 57. členu. Značilna za kolektivni delovni spor v primerjavi z individualnim (in tudi množičnim, kot ga opredeljuje Sodni red) sta njegov predmet in udeleženci (stranke). V kolektivnem delovnem sporu v zvezi s kolektivnimi pogodbami se zasleduje skupinski interes v 47. členu ZDSS-1 opredeljenih udeležencev (združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezni delodajalci, ki so stranke kolektivne pogodbe, oziroma te osebe in skupine delavcev, za katere velja kolektivna pogodba), predmet takšnega spora pa temelji na kolektivni pogodbi.

8Odločitve sodišča, ki ugotovi utemeljenost zahtevka, so opredeljene v 53. členu ZDSS-1. V drugem odstavku tega člena je predpisano, da lahko sodišče v primeru, ko ugotovi veljavnost ali neveljavnost kolektivne pogodbe, kršitev pravice ali obveznosti iz kolektivne pogodbe, neskladnost kolektivne pogodbe z zakonom, neskladnost med kolektivnimi pogodbami ali neskladnost splošnega akta delodajalca z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo, glede na naravo razmerja na zahtevo posameznega udeleženca naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti. V skladu s tretjim odstavkom 53. člena ZDSS-1 pa lahko v prej navedenem primeru vsak, ki mu je bila z odločbo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka, zahteva izvršitev odločbe.

9V določbi 53. člena ZDSS-1 res ni predpisana obveznost, da bi moral posameznik sprožiti še individualni delovni spor in torej izvršilni postopek na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ni absolutno izključen (1), vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča treba v vsakem primeru posebej presojati primernost v tem postopku izdane sodbe za izvršbo. Glede na vsebino konkretnega kolektivnega delovnega spora in pravno naravo v tem sporu izdane sodbe, njene izvršitve posamezni delavec v izvršilnem postopku ne more doseči. Ugotovitev kršitve 50. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor in naložitev dolžnici, da mora svojim delavcem, ki so upravičeni do odprave nesorazmerij v osnovnih plačah, za čas od 1. 10. 2010 do 31. 5. 2012 priznati in izplačati tretjo četrtino odprave nesorazmerij v osnovnih plačah skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po vsebini pomeni le odločitev o temelju in če ne bi prišlo do sporazumne izvršitve tega dela odločbe, morajo posamezni delavci sprožiti individualne delovne spore, v katerih se ugotavlja dejansko prikrajšanje posameznika v spornem obdobju.

10Sodna praksa, na katero sodišče prve stopnje opira svojo odločitev, se v vseh primerih nanaša na izvršilne naslove, izdane v individualnih delovnih sporih. Kriterijev za presojo določljivosti izrekov v individualnih delovnih sporih, katerih predmet je individualna pravica ali pravno razmerje, pa ni mogoče avtomatično uporabiti za izreke v kolektivnih delovnih sporih. Takšna je tudi sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnica. To sodišče se je, v podobnih primerih obravnavanemu, v nekaterih odločbah, izdanih v kolektivnih delovnih sporih, posebej opredelilo, da bo moral posamezni delavec oziroma član predlagatelja, če nasprotna udeleženka obveznosti ne bo izpolnila, izpolnitev v delu, ki se nanaša nanj, zahtevati po sodni poti v individualnem delovnem sporu (v dveh izmed navedenih zadev je šlo za vprašanje regresa za letni dopust, določenega v konkretni višini) (2).

11Višje delovno in socialno sodišče je v prej navedenih zadevah opredelilo naravo (svoje) sodbe tako, da dejansko pomeni le odločitev o temelju. Višje sodišče ne vidi razloga za drugačno opredelitev narave sodbe, ki je podlaga predloga za izvršbo v predmetni zadevi. Glede na udeleženca kolektivnega delovnega spora in vsebino izreka sodbe bi bilo namreč najprej treba z gotovostjo ugotoviti, ali je upnik sploh upravičen do odprave nesorazmerij v osnovnih plačah, nadalje pa še višino njegovega prikrajšanja glede na določitev plače v pogodbi o zaposlitvi (prim. 3. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki opredeljuje določitev plač). Izvršilni postopek ugotavljanju navedenih dejstev ni namenjen, namenjen je izvršitvi takšnih sodnih odločb, v katerih sta opredeljena upnik in dolžnik, predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ).

12Dolžnica je glede na navedeno utemeljeno ugovarjala, da izvršilni naslov, na katerem temelji predlog za izvršbo, ni primeren za izvršbo, zaradi česar je utemeljena tudi njena pritožba zoper odločitev v 3. točki, in posledično delno zoper 6. točko, izreka sklepa. Višje sodišče je zato v tem delu zoper točko 3 sklepa pritožbi ugodilo in sklep spremenilo, kot izhaja iz prve alineje I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13V zvezi s pritožbo zoper točko 6 višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo stroškovni zahtevek dolžnice, kolikor se ta nanaša na predlog za odlog, dolžnica z vlogo ni uspela in pri tem je pravilno uporabilo šesti odstavek 38. člena ZIZ. Drugače pa je v zvezi s stroški ugovora. Glede na to, da je dolžnica sedaj z ugovorom v celoti uspela, ji je v skladu s šestim odstavkom 38. člena ZIZ upnica dolžna povrniti njene ugovorne stroške. Dolžnica je pravilno v skladu s tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi priglasila vrednost nagrade za ugovor 10,20 EUR (17,00 EUR x 0,6), za poštne stroške pa ji je višje sodišče v skladu s tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi priznalo 20 % od vrednosti 10,20 EUR, to je 2,04 EUR, skupaj znašajo torej stroški dolžnice za ugovor, 12.24 EUR. Za ta znesek je višje sodišče ugodilo pritožbi dolžnice in sklep v točki 6 spremenilo in stroške naložilo v plačilo upnici, v ostalem pa pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper točko 4 sklepa

14Glede na to, da je izvršba ustavljena, je odpadel pravni interes dolžnice za pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi njenega predloga za odlog izvršbe. Pravni interes pritožnika, kot je že navedeno zgoraj, mora obstajati tako ob vložitvi pritožbe v celotnem pritožbenem postopku, kot tudi v času, ko o pritožbi odloča višje sodišče.

15Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 1. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

16Višje sodišče je o stroških pritožbenega postopka odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnica je v glavnem delu pritožbe uspela, zaradi česar ji je upnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene v skladu s tar. št. 3468 in 6002 Odvetniške tarife.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej Zakon o delovnih in socialnih sodiščih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 257.

(2) Prim. sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Ljubljana X Pdp 713/2011 z dne 6. 12. 2011, X Pdp 1067/2012 z dne 15. 4. 2013, X Pdp 104/2013 z dne 22. 3. 2013.