VSL sodba II Cp 1845/2014

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točki I./1. Dosojeni znesek odškodnine: „3.075,00 EUR“ pravilno glasi: „2.515,00 EUR“, v točki I./2. dosojeni znesek pravdnih stroškov: „2.628,77 EUR“ pa tako, da pravilno glasi: „717,11 EUR.“

II. V ostalem se pritožbi zavrnete in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 116,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v plačilo 3.075,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 4.2.2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2010 ter pravdne stroške v višini 2.628,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (do vtoževane višine 7.475,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka jo izpodbija v zavrnilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo z zvišanjem odškodnine za telesne odškodnine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za premoženjsko škodo ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Poleg opozarjanja na prenizko odmerjeno odškodnino pri navedenih oblikah škode kot napačen graja še načina vštevanja že plačane odškodnine v dosojene zneske (po enakih delih pri posameznih oblikah nepremoženjske škode).

4Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5V svoji pritožbi zoper sodbo navaja, da jo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega zahtevka in stroškovne odločitve. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava zaradi napačnega vštevanja že plačane odškodnine v dosojeni znesek, zaradi neupoštevanja višine obveznosti tožeče stranke (10 % odbitno franšizo) in previsoko in preko zahtevka odmerjene višine odškodnine za strah (od vtoževanega zneska 1.800,00 EUR je sodišče priznalo 3.000,00 EUR, zadoščalo bi 1.000,00 EUR). Kljub pomislekom ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja se strinja z odmerjeno odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po 4.000,00 EUR za vsako obliko škode. Opozarja še, da stroškovna odločitev ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

6Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. V delu, ko graja ugotovljeno dejansko stanje za telesne bolečine in duševne bolečine ter višino odškodnine za strah ter v zvezi s stroški predlaga njeno zavrnitev. Z navedbami o napačnem vračunavanju plačane odškodnine se strinja in se sklicuje na svojo pritožbo. Poudarja še, da tudi sama nikoli ni nasprotovala upoštevanju odbitne franšize. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

8Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tedaj 24-letni tožnik 4.2.2010 kot delavec telesno poškodoval pri delu pri svojem delodajalcu – zavarovancu tožene stranke; da mu slednji v celoti odgovarja za nastalo škodo; tožena zavarovalnica pa, na podlagi med njo in delodajalcem (zavarovancem) sklenjene pogodbe o zavarovanju njegove civilne odgovornosti, ob upoštevanju 10 % odbitne franšize pri odškodnini za nepremoženjsko škodo; ter da mu je pred pravdo že priznavala 9.500,00 EUR odškodnine in ob upoštevanju 10 % odbitne franšize izplačala 8.500,00 EUR odškodnine. Sporna je ostala še razlika višine odškodnine za nematerialno škodo in premoženjska škoda. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavlja 7.500,00 EUR za telesne bolečine, 5.800,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 1.800,00 EUR za strah, povišano za 10 % ter upoštevaje že plačano odškodnino v višini 8.550,00 EUR vtoževala razliko 6.550,00 EUR za nepremoženjsko škodo in še 925,00 EUR za premoženjsko škodo (prevozni stroški v zdravstvene ustanove), vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.9.2010 naprej. Tek zakonskih zamudnih obresti med strankama ni bil sporen.

9Pritrditi je treba obema pritožbama, da je sodišče pri odločanju napačno uporabilo pravilo četrtega odstavka 287. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o vrstnem redu vračunavanja plačanega zneska v odmerjeno odškodnino. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se sicer res določa za posamezne oblike škode, vendar se končno prisodi s skupnim enotnim zneskom. To pomeni, da gre za enotno terjatev, ki praviloma istočasno zapade v plačilo. Ob nespornem dejstvu, da je tožena stranka za celotno nepremoženjsko škodo tožeči skupno že plačala 8.500,00 EUR, kar je po pozivu sodišča tudi pojasnila, sodišče ni imelo osnove za uporabo 4. člena 287. člena OZ za porazdelitev plačanega zneska na tri enake dele po 2.850,00 EUR za posamezno vrsto škode. Tako kot je predlagala tožena stranka in temu pritrjuje tudi tožeča stranka, bi moralo plačani znesek odšteti od celotnega ugotovljenega zneska, pri katerem bi moralo upoštevati tudi višino pogodbeno dogovorjene obveznosti tožene stranke (10 % odbitna franšiza). Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava – zavarovalne pogodbe med njo in njenim zavarovancem, ki je v prilogi B 1 spisa, ter 965. člena OZ. Zavarovalnica odgovarja za svojega zavarovanca oškodovancu, ki se nanjo obrne z direktnim zahtevkom, le do višine svoje obveznosti, za katero se pogodbeno dogovori s svojim zavarovancem (prvi odstavek 965. člena OZ).

10Tožena stranka nadalje pravilno opozarja, da je sodišče zaradi napačne odločitve o vštevanju plačanega dela odškodnine deloma odločalo tudi mimo postavljenega zahtevka: za strah je odmerilo 3.000,00 EUR, čeprav je tožeča stranka uveljavlja le 1.800,00 EUR. S tem je kršilo procesno pravilo prvega odstavka 2. člena ZPP, ki nalaga, da sodišče odloča le v mejah postavljenih zahtevkov.

11Pritožbi obeh strank sta delno utemeljeni še glede višine odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je glede na 179. člen OZ delno zmotno odmerjena. Vse navedeno je terjalo spremembo izpodbijane sodbe o glavni stvari in stroških (peta alineja 358. člena ZPP), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožba tožeče stranke zoper dosojeno premoženjsko škodo pa je neutemeljena. Ker tožena stranka v tem delu ne vlaga pritožbe, v to odločitev pritožbeno sodišče ni posegalo. Enako velja za obrestni del zahtevka, ki pritožbeno ni bil izpodbijan.

12Sodišče je ugotovilo, da je tožniku pri delu na desno roko padla 12 metrov dolga železna cev s premerom 14 centimetrov in mu poškodovala kazalec in sredinec desne roke. Utrpel je zlom spodnjega dela spodnjega členka desnega kazalca. Sredinec je bi zdrobljen, utrpel je raztrganinsko rano in poškodbo fleksornih kit ter zlom kosti srednjega in spodnjega členka tega prsta. Obseg bolečin in nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje, je ugotovljen v točki 7 sodbe. Tožena stranka se z odmerjeno odškodnino 4.000,00 iz tega naslova strinja. Zato za ugovore v smeri nepravilne ugotovitve dejanskega stanja niti nima interesa. V pritožbi kot sporno sicer izpostavlja dvodnevno hospitalizacijo. Sodišče jo je ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja, ki ga je tožena stranka sprejela brez pripomb. O tožnikovih bolečinah pri fizioterapiji pa se je prepričalo s tožnikovim zaslišanjem in mu verjelo, kot je to razloženo v sodbi. Tako ne drži pritožbena graja tožeče stranke, da jih je prezrlo. Glede na ugotovljeno bolečinsko obdobje, ki je trajalo do konca bolniškega staleža (skoraj štiri mesece) in občasno še po njem, intenzivnost bolečin (izražale so se pretežno kot zmerne do srednje hude) in ugotovljene nevšečnosti je tudi po presoji pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina v višini 4.000,00 EUR primerna in zadostna. Bolečine v objektivnem smislu niso presegle stopnje srednje hudih bolečin, pa tudi zdravljenje samo, čeprav je bila potrebna operacija, opornice in fizioterapija, je potekalo brez posebnih zapletov. Zato pritožbeno zavzemanje tožeče stranke za zvišanje odškodnine v tem delu ni utemeljeno in ga je bilo treba zavrniti.

13Tožena stranka se strinja tudi z odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (4.000,00 EUR). Tožeča stranka na drugi strani meni, da je prenizka. Vztraja pri celotnem vtoževanem znesku 5.800,00 EUR. V tem delu je njena pritožba utemeljena.

14Po ugotovitvah sodišča si je tožnik že pri 24 letih starosti poškodoval dominantno – desno roko. Zaradi omejene gibljivosti obeh poškodovanih prstov (kazalec in sredinec) je bila pri njem ugotovljena 4,5 % trajna invalidnost. Z izvedeniškim mnenjem in njegovim zaslišanjem se je prepričalo, da so se zato njegove delovne in splošne življenjske sposobnosti zmanjšale (zaradi zmanjšanja gibljivosti prstov in zmanjšanja moči roke, šibkejšega prijema in ker ne zmore več dvigovanja težjih bremen) ter da je zaradi njih prizadet na vseh področjih svojega življenja. Omejen je pri poklicnem delu, ker kot fizični delavec potrebuje obe zdravi roki, pri domačem delu na kmetiji in tudi v prostem času, ker zaradi posledic poškodbe ne more več igrati iger z žogo in tenisa, kar je pred poškodbo rad počel. Čeprav je sodišče te okoliščine upoštevalo, ima pritožba prav, da je premajhno pozornost posvetilo trajanju bolečin. Delovna poškodba je tožnika prizadela že pri 24 letih, kar pomeni, da ga bodo posledice spremljale pretežni del življenja. Zato je po presoji pritožbenega sodišča njegov zahtevek v tem delu v celoti utemeljen in mu je odmerjeno odškodnino zvišalo na zahtevanih 5.800,00 EUR.

15Odškodnino za strah izpodbija tožena stranka. Vendar je pritožba utemeljena le zaradi prekoračitve zahtevka, pri zavzemanju za znižanje odškodnine pod višino vtoževanega zahtevka (1.800,00 EUR) na 1.000,00 EUR pa ne. V točki 12 sodbe ugotovljena intenzivnost in trajanje strahu (zelo močan primarni strah, 12 urni močan sekundarni strah in nato dva meseca srednje intenziven strah) po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zahtevano višino odškodnine. Zato je tudi v tem delu sodbo spremenilo tako, da je tožniku odmerilo 1.800,00 EUR odškodnine za strah, v presežku pa pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo.

16Po povedanem je tožnik po presoji pritožbenega sodišča za nepremoženjsko škodo upravičen do odškodnine v skupnem znesku 11.600,00 EUR, kar je v času sojenja 11,6 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji (marec 2014: 996,97 EUR; Ur. l. RS 38/2014). Višina odškodnine je primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi (npr. odločbe VS RS II Ips 82/2003, II Ips 602/2006, II Ips 571/98). To pomeni, da je v zadostni meri objektivizirana in sta pritožbi pravdnih strank v smeri zvišanja oziroma znižanja celotne odmerjene odškodnine v presežkih neutemeljeni.

17Od odmerjenega zneska 11.600,00 EUR je, kot je bilo že povedano, tožena stranka dolžna tožeči stranki glede na zavarovalno pogodbo s svojim zavarovancem (10 % odbitna franšiza) izplačati 10.440,00 EUR odškodnine. Upoštevaje že plačani znesek 8.550,00 EUR po tej sodbi dolguje le še 1.890,00 EUR. K temu je treba prišteti še s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno premoženjsko škodo v višini 625,00 EUR (skupaj 2.515,00 EUR).

18Premoženjsko škodo namreč izpodbija le tožeča stranka, tožena stranka pa ne. Pritožbeno zavzemanje za zvišanje odškodnine na zahtevanih 925,00 EUR ni utemeljeno. Za v točki 14 sodbe ugotovljene prevoze (1.431 kilometrov) je sodišče tožniku priznalo 171,72 EUR, in sicer po 0,12 EUR za kilometer. O zahtevku je odločilo skladno z navedbami tožene stranke, ki je za prevoze priznavala zahtevek do višine 625,00 EUR. Sprejeta odločitev je torej še vedno pravilna tudi upoštevaje v pritožbi kot prezrte izpostavljene obiske osebnega zdravnika, saj ga je po tožbenih navedbah tožnik obiskal le petkrat. To pa pomeni, da tudi za te prevoze stroški upoštevaje kilometrino, ki bi jo prisodilo sodišče, ne dosegajo višine, ki jo je priznavala tožena stranka in v okviru podane trditvene podlage že dosodilo sodišče prve stopnje.

19Po povedanem je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se upoštevaje novo določeno odškodnino za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in za strah, pogodbeno obveznost tožene stranke in že plačani del odškodnine za nepremoženjsko škodo prvotno dosojeni znesek, ki ga mora plačati tožena stranka (3.075,00 EUR) zniža na 2.515,00 EUR.

20Zaradi spremembe sodbe je moralo sodišče druge stopnje na novo odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). S tem je lahko odpravilo tudi pomanjkljivost izpodbijane sodbe sodišča, ki obrazložite o stroških ne vsebuje, na kar pravilno opozarja v svoji pritožbi tožena stranka.

21O stroških je odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, v okviru postavljenih zahtevkov (stroškovnik tožeče stranke v prilogi A 14 in stroškovnik tožene stranke na listovni št. 77) ter upoštevaje določbe Zakona o odvetniški tarifi ter Zakona o sodnih taksah. Tožeča stranka je od vtoževanih 7.475,00 EUR uspela do višine 2.015,00 EUR. Njen uspeh v postopku je 33 %, uspeh tožene stranke 67 %. V tem razmerju sta upravičeni do povračila pravdnih stroškov. Stroški tožeče stranke za zastopanje, sodno takso in izvedenca znašajo skupaj 2.394,00 EUR. Glede na 33 % uspeh je upravičena do povračila 790,00 EUR. Stroški tožene stranke za takso in materialne stroške znašajo skupaj 108,80 EUR, glede na uspeh 72,89 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 717,11 EUR in ne 2.628,77 EUR, kot je prvotno odločilo sodišče prve stopnje.

22Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Obe stranki sta s pritožbo delno uspeli, tožeča stranka približno z 32 %, tožena približno do polovice. Za pritožbo znašajo stroški tožeče stranke odmerjeni po stroškovniku na list. št. 89, skupaj 691,88 EUR (odvetniško zastopanje, sodna taksa). Glede na doseženi uspeh je upravičena do povračila 221,40 EUR. Njeni stroški za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni. V njih je le ponovila svoja že podana stališča na prvi stopnji. Zato na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP te stroške trpi sama.

23Tožena stranka je priglasila le stroške s sodno takso, ki znašajo 210,00 EUR. Glede na 50 % uspeh je upravičena do povračila 105,00 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožeči stranki na račun pritožbenih stroškov povrniti 116,10 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe. V nasprotnem primeru bo dolgovala še pripadajoče zakonske zamudne obresti (313. člena ZPP v zvezi 378. členom OZ).