UPRS sodba I U 1183/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano delno odločbo v 1. točki izreka zavrnil zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP), v 2. in 3. točka izreka pa tožniku naložil povrnitev stroškov postopka A. in B. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 8. 12. 2010 vložil vlogo za izdajo stalnega oziroma začasnega dovoljenja (pozneje precizirano podredno začasnega dovoljenja) za predmetno kolektivno upravljanje, ki ji je predložil Statut z dne 26. 6. 2008 in 19. 4. 2010 in Poslovni načrt o zbiranju nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje za leti 2010 in 2011, v njej opisal svoje organe, navedel osebo, pooblaščeno za zastopanje, glede števila oseb, ki so pooblastile kolektivno organizacijo, se je skliceval na svoje dosedanje vloge v postopku pridobitve dovoljenja št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998 za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na avtorskih delih s področja glasbe, na dokazila in navedbe iz tega postopka ter poudarjal, da po pooblastilih zastopa mnoge slovenske in tuje avtorje glasbenih del in imetnike pravic ter ima vzpostavljene mednarodne baze varovanih glasbenih del, izpolnjuje tudi pogoje Mednarodne konfederacije društev avtorjev in skladateljev in je njen član. Navedel je, da ne obstaja kolektivna organizacija, v kateri bi bili zbrani vsi upravičenci do nadomestila za privatno in drugo lastno reprodukcijo iz prvega odstavka 154. člena ZASP. Poudaril je učinkovitost upravljanja avtorske pravice na avtorskih delih s področja glasbe v letu 2008 ter ocenil, da bi iz naslova nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe v letu 2010 zbral 1.078.951,86 EUR, v letu 2011 pa 1.240.794,64 EUR. V teku postopka je predložil še Pravilnik o zbiranju in delitvi zbranih nadomestil iz naslova tonskega ali vizualnega snemanja varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (v nadaljevanju Pravilnik), pooblastila C., D., E., F., A.A., G., B.B. s.p., C.C. in se skliceval na že predloženo soglasje B. Upravni organ ugotavlja, da tožnikov primarni zahtevek, ki se nanaša na izdajo stalnega dovoljenja, zajema tako zbiranje nadomestila od zavezancev za njegovo plačilo kot tudi razdeljevanje zbranega zneska med upravičence. Z izdajo takega dovoljenja bi se poseglo v že pridobljene pravice kolektivnih organizacij B., H., A., I., ki jih je tudi pritegnil v postopek. Sklicujoč se na 148., 149, 153. in 39. člen ZASP upravni organ pojasnjuje, da je nujno, da se v pravilih delitve nadomestila (ki morajo biti vsebovana v statutu) določijo natančnejša merila za delitev med posamezne upravičence. Statut vložnika pa ne vsebuje zahtevanih pravil o delitvi nadomestil, niti določb o natančnejših merilih za delitev predmetnega nadomestila. Pravilnik, s katerim je tožnik dopolnil vlogo, ni podpisan in ne žigosan, iz njegovega uvoda izhaja, da ga je potrdil upravni odbor, 9. člen pa določa, da pravilnik stopi v veljavo, ko ga sprejme in potrdi upravni odbor, uporablja pa se za zbiranje nadomestil v letu 2012. Na podlagi tega upravni organ ugotavlja, da ni pravno formalno veljaven akt. Pa tudi če bi veljal, ne vsebuje natančnejših meril za delitev nadomestila med posamezne upravičence, saj v 6. členu le povzema 154. člen ZASP. Sicer pa morajo biti pravila delitve in podrobnejša delitev med posameznimi vrstami upravičencev vsebovana v statutu. Upravni organ je zavrnil vlagateljevo pojasnjevanje, da njegov statut v členih 9., 10. in 11. vsebuje takšna merila, saj zahtev iz 153. člena ZASP ni mogoče razlagati tako, da bi načela pomenila splošne norme kot abstraktna in splošna temeljna vrednostna merila, temveč da mora statut vsebovati pravilo, ki konkretizira določbo iz prvega odstavka 154. člena ZASP. Že zato, ker statut vlagatelja ni v skladu z določili ZASP, vlagatelju glede na 1. točko prvega odstavka 149. člena ZASP ni mogoče izdati zahtevanega stalnega dovoljenja. Vlagatelj tudi ne izpolnjuje pogoja po 2. točki prvega odstavka 149. člena ZASP, v smislu katere mora upravičena oseba za pridobitev dovoljenja dokazati, da so vanjo vključeni vsi raznovrstni (kriterij je vsebinski) imetniki pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe. Vložnik pa združuje le avtorje glasbenih del ter soavtorje avdiovizualnih del. Soglasje ZAMP velja za dobo dveh let od 15. 10. 2009 in le za pobiranje nadomestila. Glede ostalih pooblastil, sicer danih za zbiranje in za delitev nadomestil, pa ugotavlja, da iz njih ne izhaja, da so pooblaščenci imetniki avtorske in/ali sorodnih pravic, niti ni vložnik priložil drugega dokazila, da bi lahko ugotovil, na katerih avtorskih delih jo imajo. Sicer pa za izdajo stalnega dovoljenja ne zadošča zgolj pooblastilno razmerje med vložnikom in upravičenci iz prvega odstavka 154. člena ZASP. Po Statutu vložnika so njegovi člani samo avtorji glasbenih del in soavtorji avdiovizualnih del, drugi upravičenci pa ne morejo biti njegovi člani. Ker vložnik ne združuje vseh upravičencev do nadomestila, materialna podlaga ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja avtorskih pravic. Ne more pa vlagatelju dovoljenja izdati, ker naj se upravičencem po zatrjevanju vložnika dela škoda, saj je treba za izdajo dovoljenja ugotoviti izpolnjevanje zakonskih pogojev. Povrnitev stroškov stranskim udeležencem v postopku upravni organ utemeljuje na 113., 114, in 118. členu ZUP.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Uvodoma navaja, da je toženka z delno odločbo odločila le o zahtevi za stalno dovoljenje, zahteval pa je tudi začasno dovoljenje, pri čemer ni pojasnila razlogov za delno odločitev, in je zato bistveno kršila pravila postopka. Nadalje navaja, da pravica avtorja do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje svojih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, ne izhaja zgolj iz tega zakona, temveč tudi iz Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta. Ker toženka po izteku dovoljenja, izdanega Zavodu H., ni podelila dovoljenja nobeni kolektivni organizaciji, so avtorji in drugi imetniki pravic oškodovani, letno za najmanj 1 mio EUR. Tožnik meni, da izpolnjuje pogoje za izdajo predmetnega dovoljenja. Graja stališče toženke, da njegov Statut ni v skladu z ZASP. Določba 153. člena ZASP zahteva, da statut vsebuje le načela o delitvi, njegov Statut pa je takšen. Razlaga toženke je arbitrarna in pomeni poseg v ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. V smislu ZASP je kolektivni organizaciji prepuščeno, da pravila sprejme v obliki, za katero se sama odloči. Tožnik je v avgustu 2011 sprejel Pravilnik, katerega je toženka zmotno označila za pravno formalno neveljaven pravni akt. Pristojnosti za to oceno toženka nima, poleg tega Pravilnika takšnega ne naredi to, da ni podpisan in ni žigosan. Pravilnik je tožnik sprejel po statutu in velja, toženka pa se v njegovo vsebino sploh ni spuščala. Nadalje je po mnenju tožnika napačno stališče toženke, da je predmetno dovoljenje mogoče izdati zgolj organizaciji, v katero so vključeni vsi raznovrstni imetniki pravice. Člen 39 ZASP ne ureja vprašanja, kakšno mora biti članstvo kolektivne organizacije ali kakšen krog imetnikov pravic jo mora pooblastiti in ne zahteva skupnega zbiranja nadomestil s strani vseh upravičencev. Člen 154 ZASP se nanaša na delitev nadomestila in tudi ne ureja prej navedenih vprašanj. Toženka člena 39. in 154. ZASP zmotno razlaga in ju je zmotno uporabila, saj se ti določbi na problematiko zbiranja nadomestil in pridobivanja dovoljenja sploh ne nanašata. Če tožnika niso pooblastili predstavniki vseh kategorij imetnikov pravic, to še ne pomeni, da ni zagotovljena ustrezna materialna podlaga. Stališče, da bi morali vsi upravičenci skupaj ustanoviti kolektivno organizacijo, je napačno že zato, ker ZASP govori o osebah, ki so pooblastile kolektivno organizacijo – to lahko storijo, ne da bi bili njeni člani – poleg tega pa že obstajajo kolektivne organizacije, ki imajo dovoljenje za delitev nadomestila za privatno in drugo lastno reproduciranje. Ker se toženka ni vsebinsko opredeljevala do vprašanja materialne podlage, in ni pojasnila, v čem naj bi bila okrnjena učinkovitost upravljanja avtorskih pravic, ko niso v tožniku združeni tudi drugi tipi imetnikov pravic, ob tem da se delitev v vsakem primeru opravlja preko drugih kolektivnih organizacij, v odločbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Zaradi zavrnitve zahtevka za izdajo dovoljenja je nastal položaj, ko zavezanci nadomestila ne plačujejo nobeni kolektivni organizaciji, to pa pomeni tudi poseg v lastninsko pravico avtorjev iz 33. člena Ustave RS, ki se na področju avtorskih in sorodnih pravic konkretizira skozi 60. člen Ustave RS. Toženka zakonskih določb ne bi smela razlagati tako, da onemogoča varstvo pravic. Njena interpretacija pomeni poseg v pravico iz 22. člena Ustave RS. Tožnik predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, tako da ugodi njegovi zahtevi, podrejeno pa, da odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe oziroma glede 2. in 3. točke izreka zavrženje, ker glede teh točk tožnik ne navaja tožbenih razlogov. Odgovarja, da je tožnik primarno postavil zahtevek za stalno dovoljenje, podredno pa za začasno dovoljenje in je bilo zato po naravi stvari treba najprej odločati o primarno postavljenem zahtevku. V nadaljevanju podrobno opisuje ureditev pravice do nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del. Meni, da morajo glede na določbo 39. in 154. člena ZASP za upravljanje te pravice vsi upravičenci skupaj ustanoviti kolektivno organizacijo. Določiti morajo tudi natančnejša pravila delitve zbranih sredstev. Dovoljenje št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, ki ga ima tožnik, ne obsega pravice do zbiranja nadomestila iz naslova tonskega in vizualnega snemanja glasbenih del na fonogramih in videogramih in je izrecno omejeno le na razdeljevanje nadomestil avtorjem glasbenih del. Toženka vztraja na stališču, da morajo biti pravila delitve nadomestila vsebovana v statutu. Besedno zvezo „načela delitve“ v 153. členu ZASP je po njenem mnenju treba razumeti kot principe delitve. Vsaj delilna razmerja med posameznimi skupinami imetnikov pravic iz posameznih skupin, določenih v prvem odstavku 154. člena ZASP, morajo biti določena v statutu. V zvezi s Pravilnikom toženka odgovarja, da tožnik ni poslal sklepa, iz katerega bi bilo razvidno, da je upravni odbor ta akt sprejel in ga potrdil. Določbe Pravilnika niso vsebovale natančnejših pravil za delitev nadomestila med upravičence. Pravilnik je določal, da se nanaša na nadomestila, ki jih tožnik zbira in deli med pristojne kolektivne organizacije, kar je v nasprotju s konceptom stalnega dovoljenja. Toženka zanika, da bi kršila pravico iz 60. člena Ustave RS in je ravnala v skladu z ZASP. V nadaljevanju opisuje prizadevanja, da bi se področje kolektivnega upravljanja pravice do pravičnega nadomestila uredilo skladno z zakonom. Glede na obseg aktivne legitimacije (tožnik lahko po 72. členu ZASP varuje le pravice svojih članov – avtorjev glasbenih del) pa ocenjuje njegove ugovore o škodi, ki jo bodo zaradi neizdaje dovoljenja utrpeli imetniki pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje, za brezpredmetne.

Stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Tožnikov zahtevek za izdajo stalnega dovoljenja za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP, je upravni organ zavrnil glede na 1. in 2. točko prvega odstavka 149. člena ZASP.

ZASP v prvem odstavku 149. člena določa, da se dovoljenje ne izda, če statut kolektivne organizacije ni v skladu z določbami tega zakona (1. točka), v 2. točki pa, če materialna podlaga kolektivne organizacije ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja avtorskih pravic. Pri ugotavljanju materialne podlage se po določbi drugega odstavka tega člena upošteva zlasti število avtorjev, ki so pooblastili kolektivno organizacijo za upravljanje njihovih pravic, skupno število njihovih del, obseg uporabe del oziroma možno število uporabnikov, način in sredstva, s katerimi namerava kolektivna organizacija opravljati svojo dejavnost, sposobnost upravljanja pravic tujih imetnikov ter ocena o pričakovanih zbranih nadomestilih in stroških poslovanja.

V izhodišču svojega odločanja je upravni organ upošteval, da dovoljenje, ki ga podeli kolektivni organizaciji za upravljanje določene pravice, vključuje zbiranje sredstev in njihovo delitev. Podlago za to stališče je imel v 6. in 7. točki prvega odstavka 146. člena ZASP. Tožnik bi torej za izdajo stalnega dovoljenja moral izpolniti pogoje za oba vidika upravljanja pravice do pravičnega nadomestila po 37. členu ZASP.

Razlago izključitvenega pogoja po 2. točki 149. člena ZASP (materialna podlaga ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja avtorske pravice) je upravni organ oprl na 39. in 154. člen ZASP. Po prvem odstavku 39. člena pripadajo zneski nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje skupno vsem upravičencem tj. avtorjem (37. člen), izvajalcem (123. člen), proizvajalcem fonogramov (131. člen) in filmskim producentom (135. člen). Določba 154. člena pa ureja delitev nadomestila in sicer tako, da se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30%.

Iz navedenih določb izhaja, da gre za skupno nadomestilo, zato po stališču upravnega organa, ki mu sodišče pritrjuje, pravico do tega nadomestila lahko upravljajo le vsi upravičenci skupaj. Opisana narava pravice pa se odraža v kolektivni organizaciji, preko katere upravičenci morajo (gre za obvezno kolektivno upravljanje po 3. točki 147. člena ZASP) to pravico upravljati. S to pravico lahko kolektivno upravlja le tista kolektivna organizacija, v katero so ustrezno vključene vse kategorije upravičencev. Takšno stališče o upravljanju pravice do nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del je to sodišče že zavzelo v sodbah opr. št. I U 111/2010 z dne 15. 3. 2011 in I U 1080/2010 z dne 15. 3. 2011 in ga je kot pravilno potrdilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. X Ips 221/2011 z dne 11. 7. 2012.

Ugotovitve upravnega organa, oprte na 12. člen Statuta, da so tožnikovi člani avtorji glasbenih del in soavtorji avdiovizualnih del, ne pa tudi ostali upravičenci pravice iz 37. člena ZASP, med strankama sploh ni sporno. Tožbeno razlogovanje, da zahteve o udeležbi vseh upravičencev v eni kolektivni organizaciji, iz 39. in 154. člena ZASP ne izhajajo, sodišče glede na prej pojasnjeno (in tudi instančno preizkušeno) stališče zavrača. Kot je že pojasnilo, je preko teh določb, ki opisujejo naravo pravice, treba opredeliti kolektivno organizacijo, ki je upravičena za njeno upravljanje. Ločevanje upravljanja pravice do pravičnega nadomestila na zbiranje nadomestil in na delitev zbranih nadomestil pa tudi po mnenju sodišča pri stalnem dovoljenju (kot se je že opredelilo v 8. točki obrazložitve) ni možna. Ker so za opredelitev materialne podlage kolektivne organizacije po drugem odstavku 149. člena ZASP relevantni avtorji, ki pooblastijo kolektivno organizacijo za upravljanje njihovih pravic (v obravnavanem primeru iz že pojasnjenih razlogov glede na zvrst avtorskega dela), je po presoji sodišča ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju upravni organ napravil pravilen materialnopravni zaključek, da tožnikova materialna podlaga ne zagotavlja napovedane učinkovitosti upravljanja pravice, to pa je zakonski razlog za zavrnitev izdaje stalnega dovoljenja.

Sodišče se strinja tudi z drugim razlogom, zaradi katerega je upravni organ odklonil izdajo stalnega dovoljenja – neskladnostjo statuta z zakonom, ker ne vsebuje delitvenih pravil. Upravni organ pravilno razlaga, da določbo tretjega odstavka 153. člena ZASP, ki predpisuje, da so načela delitve določena v statutu kolektivne organizacije in morajo izključevati vsako arbitrarnost, ni mogoče razumeti zgolj kot vrednostna merila, ki usmerjajo vsebinsko opredeljevanje konkretnejših pravnih pravil (kar sicer tožnikov Statut vsebuje). Ob zakonsko določenem delitvenem ključu na osnovni ravni med vrstami upravičencev (avtorji, izvajalci, proizvajalci fonogramov, filmski producenti, 154. člen ZASP) so materija statuta vsaj delitvena pravila med avtorji različnih avtorskih del, med različnimi izvajalci ter med filmskimi producenti in proizvajalci fonogramov, da se na ta način zadosti zakonski prepovedi arbitrarnosti. Take določbe o delitvi nadomestil pa tožnikov Statut nima, zato je napačno njegovo stališče, da je pravila delitve uredil skladno z zakonom in se sodišču do ugovor o veljavnosti Pravilnika ni treba opredeljevati.

Sodišče ne sprejema tožbene trditve, da je upravni organ napačno razlagal in uporabil določbe ZASP. Njegovi razlagi ni mogoče očitati arbitrarnosti, zato so neutemeljeni očitki o kršitvi 22. člena Ustave RS. O razmerju avtorske pravice do zasebne lastnine je mogoče razpravljati ob situacijah, ko je avtorska stvaritev kot imaterialna dobrina utelešena v neki stvari in bi prišlo do kolizije med intelektualno lastnino in stvarno lastnino. Vendar tožnik v tem smislu kršitve 33. člena Ustave RS ne zatrjuje. Da so upravičenci zaradi neizdaje dovoljenja materialno prikrajšani, se nanaša na varovanje premoženjskih upravičenj pravic iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave RS). V to pa upravni organ z razlago, kako je treba kolektivno upravljati pravico do nadomestila iz 37. člena ZASP, ni ustavno nedopustno posegel. Gre za način izvrševanja pravice, kot ga ureja zakon.

Upravni organ tudi ni storil bistvene kršitve pravil postopka, če je o tožnikovem zahtevku, ki se je nanašal na stalno in na začasno dovoljenje, z izpodbijano delno odločil o stalnem dovoljenju. Ker je tožnik zahtevek postavil v obliki eventualne kumulacije (začasno dovoljenje je zahteval podrejeno), je upravni organ moral najprej odločiti o primarnem zahtevku za stalno dovoljenje. Ko je ugotovil, da ni utemeljen, bi sicer lahko že v isti odločbi odločil tudi o podrejenem zahtevku. Ne glede na to, da ni tako postopal, odločitev ni nepravilna; v obrazložitvi je upravni organ pojasnil, da odloča o stalnem dovoljenju, torej je jasno, o katerem zahtevku je odločil, odločba pa je tudi označena kot delna, kar pomeni, da bo organ o začasnem dovoljenju še odločal.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primerih, da sodišče tožbo zavrne oziroma zavrže.