VSRS Sodba IV Ips 72/2014

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

A.

1Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je dne 29. 1. 2014 storilcu prekrška G. P. izdal plačilni nalog zaradi storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu izrekel globo v višini 250 EUR ter tri kazenske točke. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo storilčevo zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo ter mu naložilo v plačilo sodno takso.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo v zvezi s plačilnim nalogom vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil.

B.

4V obravnavani zadevi je prekrškovni organ ob prisotnosti pooblaščene uradne osebe dne 23. 1. 2014 ob 9.50 uri na Cesti dveh cesarjev 130 v Ljubljani, kjer je hitrost s prometnim znakom omejena na 40 km/h, opravljal meritve hitrosti s samodejno merilno napravo za nadzor hitrosti, s katero je bilo ugotovljeno, da je voznik, ki je upravljal vozilo znamke BMW, reg. št. LJ ..., ni pa bil ustavljen in kontroliran po storitvi prekrška, ob upoštevanju varnostne razlike merilnika, prekoračil dovoljeno hitrost za 12 km/h, s čimer je storil prekršek po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP. Prekrškovni organ je z vpogledom v evidenco ugotovil, da je lastnik oziroma uporabnik omenjenega avtomobila, s katerim je bil storjen prekršek, storilec prekrška in mu izdal plačilni nalog. Zoper ta plačilni nalog je storilec prekrška vložil zahtevo za sodno varstvo (sam jo je naslovil kot ugovor), v kateri je navedel, da je omenjeno vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, sicer registrirano nanj, vendar ga uporabljajo drugi člani družine, sam pa uporablja drugo vozilo. Nadalje je trdil, da dne 23. 1. 2014 ob 9.50 uri ni vozil omenjenega vozila po Cesti dveh cesarjev 130 v Ljubljani, saj je tega dne že ob 7.30 uri odšel skupaj z J. F. na službeno pot v Izolo, od kjer sta se vrnila ob 16. uri. Storilec je v zahtevi navedel tudi naslov, kjer stanuje J. F., ter podjetje, v katerem je ta zaposlen. Zahtevo za sodno varstvo sta podpisala tako storilec prekrška kot J. F. Okrajno sodišče v Ljubljani je o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je ugotovilo, da storilec v zahtevi za sodno

varstvo

ne uveljavlja nobenih takšnih okoliščin, ki bi vzbudile dvom v pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred prekrškovnim organom. Dokazov za svoje trditve, da ni storil prekrška, storilec ni predložil, podpis J. F. na zahtevi za sodno varstvo, ki jo je podal sam storilec, pa ni verodostojen dokaz o tem, da storilec v kritičnem času ni vozil vozila, saj ta podpis ni overjen, niti J. F. osebno ni podal izjave o tem, da storilec v kritičnem času ni vozil vozila, zato sodišče njegovi zahtevi za sodno varstvo ne more slediti, ker dokaz ni verodostojen. Prič, ki bi potrdile, da storilec v kritičnem času ni vozil, pa storilec ni navedel, čeprav bi moral navesti dejstva in predložiti dokaze za svoje trditve. Ker po presoji sodišča storilcu ni uspelo dokazati oziroma vzbuditi dvoma o tem, da je vozilo vozil nekdo drug, je njegovo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

5V vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti se vrhovna državna tožilka s takšno odločitvijo sodišča ne strinja in trdi, da je sodišče s tem, ko pred odločitvijo ni zaslišalo J. F., katerega zaslišanje je storilec v bistvu predlagal za dokazovanje alibija za čas storitve prekrška, kršilo pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave, saj storilcu v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče.

6Po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP (prej prvega odstavka 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP-1) se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 te določbe ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi prepričati sodišče, da prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga predložitev razbremenilnih dokazov. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Vsekakor je očitno, da je dokazni predlog glede alibija že na prvi pogled odločilen. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno do konca preveriti (tako odločba Ustavnega sodišča, št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995). Poudariti je še potrebno, da po stališču Vrhovnega sodišča pravilno razumevanje prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 (sedaj prvega odstavka 8. člena ZPrCP) ne narekuje formalizma pri presoji, ali je storilec zadostil aktivnosti, ki mu jo ta določba nalaga. Bistveno je, da storilec vsebinsko in na konkretiziran način zadosti zahtevi po predložitvi (predlaganju) razbremenilnih dokazov (tako Vrhovno sodišče RS v sodbah

IV Ips 13/2012 in IV Ips 19/2012, obe z dne 20. 3. 2012, IV Ips 78/2013 z dne 9. 7. 2013, IV Ips 1/2014 in IV Ips 11/2014, obe z dne 18. 2. 2014

).

7V skladu z navedenim stališčem torej storilec ne more ovreči domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP zgolj z zatrjevanjem razbremenilnih dejstev, temveč mora, če želi pri sodišču vzbuditi dvom glede domnevanega dejstva, za svoje trditve predlagati (predložiti) dokaze. In po presoji Vrhovnega sodišča je to storilec v obravnavani zadevi tudi storil ter s tem zadostil aktivnemu ravnanju, ki se v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP in zgoraj predstavljeno sodno prakso od njega pričakuje.

Sodišče je v razlogih sodbe, zakaj je presodilo, da storilcu ni uspelo dokazati, da očitanega prekrška ni storil, sicer navedlo, da storilec ni navedel nikakršnega dokaza o tem, da v kritičnem času ni vozil vozila, s katerim je bil prekršek storjen, oziroma da je vozilo vozil nekdo drug, kar pa, kot pravilno opozarja vrhovna državna tožilka, ne drži. V zahtevi za sodno varstvo je storilec dokazoval svoj alibi s tem, da je navedel podatke o osebi, ki bi lahko potrdila, da se v času storitve prekrška ni nahajal na kraju prekrška. S tem je storilec sodišču nedvomno podal predlog, da se zadeva v nakazani smeri razišče in da J. F., če ne verjame navedbam v

zahtevi za sodno varstvo, zasliši. Sodišče, ki je očitno podvomilo v verodostojnost storilčevih navedb o alibiju, bi moralo zato v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo raziskati. Če je podvomilo v verodostojnost podpisa J. F. na zahtevi za sodno varstvo, bi moralo, da bi ta dvom razčistilo, to osebo zaslišati. Zgolj ugotovitev, da podpis omenjene osebe na zahtevi za sodno varstvo ni overjen in da ta oseba osebno ni podala izjave o tem, da storilec ni vozil vozila v kritičnem času, namreč še ne omogoča zaključka, da ta dokaz ni verodostojen.

C.

8Vrhovna državna tožilka zato pravilno opozarja, da je sodišče s tem, ko ni izvedlo (očitno relevantnega) dokaza z zaslišanjem J. F., kršilo pravico iz tretje alineje 29. člena Ustave, saj storilcu v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V novem odločanju bo moralo sodišče po odpravi ugotovljene kršitve v skladu z načelom proste presoje dokazov ponovno pretehtati, ali je storilcu uspelo izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP (identitete storilca) ter o zadevi ponovno odločiti.