VSRS Sodba I Ips 31126/2010-234

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 250,00 EUR.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je sodbo z dne 24. 10. 2013 spoznalo obdolženega J. L. za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po drugem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta ter mu v plačilo naložilo stroške postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20. 3. 2014, ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se po členu 56/1 KZ-1 v zvezi s pogojno obsodbo določeno zaporno kazen všteje čas obdolženčevega pridržanja od 8. 4. do 9. 4. 2008; pritožbo obdolženčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 22. 7. 2014, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev materialnega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 19. 8. 2014, meni, da zahteva ni utemeljena. Navaja, da izrek izpodbijane pravnomočne sodbe vsebuje vse zakonske znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja; zahteva pa očitek, da obsojencu očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskh znakov, enako kot v pritožbi, utemeljuje s svojim videnjem dejanskega stanja in ob tem ponuja odgovore na dejanska vprašanja v zvezi z zakonskimi znaki kaznivega dejanja. Navedbe v zahtevi predstavljajo nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno sodišč. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist, saj se je sodišče o nepotrebnosti zaslišanja prič K. in D. določno in argumentirano opredelilo.

4Z odgovorom državne tožilke je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 25. 8. 2014 ter se je o njem izjavil z vlogo z dne 2. 9. 2014. Obsojencu odgovor državne tožilke ni bil vročen: sodno pismo, poslano obsojencu na naslov stalnega bivališča, se je sodišču vrnilo nevročeno dne 26. 8. 2014 z oznako „preseljen“. Po opravljenih poizvedbah v Centralnem registru prebivalstva je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ima obsojenec prijavljeno začasno bivališče na naslovu P. pri M., pošta ista. Tudi sodnega pisma, poslanega na navedeni naslov dne 26. 8. 2014, obsojenec ni dvignil ter je bilo dne 28. 8. 2014 sodišču vrnjeno, prav tako z oznako „preseljen“.

B.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik izkazati ne le kršitev zakona, temveč tudi njen vpliv na zakonitost odločbe). Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja (i) da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev, ter (ii) da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti(1).

6Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti določno ne navaja nobene kršitve zakona, ki naj bi jo sodišči z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršili.

7Navedbe v zahtevi, da je zaradi zavrnitve predloga za zaslišanje prič Z. K. in S. D. bila prekršena obsojenčeva pravica do obrambe, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, katero Vrhovno sodišče presoja v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

8Vrhovno sodišče je že večkrat v svojih odločbah(2) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le ta materialno pravno ali procesno pravno relevanten in če je njegov obstoj in relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Zagovornik je na glavni obravnavi dne 24. 10. 2013 predlagal zaslišanje prič K. in D., ki bosta vedela povedati, da je obsojenec prevažal traktorje oziroma bagerčke s tem konkretnim vozilom (hladilnikom) in da to ni bilo nič neobičajnega. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje teh prič zavrnilo kot nepotreben ob oceni, da glede na ostale izvedene dokaze izvedba teh dokazov ne bi bistveno prispevala k razjasnitvi stanja stvari (zapisnik z glavne obravnave) in skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP razloge za zavrnitev dokaznega predloga navedlo tudi v obrazložitvi sodbe (stran 4). Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (točka 11 sodbe sodišča druge stopnje), ko je presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da glede na ugotovitve kriminalistične policije in listinske dokaze (iz katerih izhaja, da je obsojenec s svojim tovornim vozilom s hladilnikom kritične noči prevažal traktor brez dokumentov) nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Ker se je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazloženo opredelilo do zagovora obsojenca in ga razumno ocenilo v povezavi z drugimi dokazi (izpovedbami zaslišanih prič, listinskimi dokazi), z zavrnitvijo predloga za zaslišanje prič, ki iz lastnega zaznavanja o konkretnem obsojenčevem prevozu ne bi mogli izpovedati, pravice obsojenca do obrambe ni prekršilo.

9Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da očitek kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja prikrivanja, ker da iz opisa ni razvidno, da je obsojenec prikril predmet, pridobljen s kaznivim dejanjem, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje (točka 7), ki je ob zavrnitvi enakih zagovornikovih pritožbenih navedb ocenilo, da opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem, drugem in prvem odstavku 221. člena KZ. Zagovornik, ki se glede na navedbe v zahtevi, s presojo in zaključki sodišča o dovolj konkretiziranem očitku, da je obsojenec prevažal traktor, ki je bil pred tem pridobljen s kaznivim dejanjem (ukraden v Republiki Italiji več tednov pred obsojenčevim prevozom kritične noči), s tem ne strinja in meni, da navedba v opisu „na območju Republike Italije v času med 21. 2. in 22. 2. 2008 beležen kot ukraden“ ne zadošča za zaključek o ukradenem traktorju (torej traktorju, pridobljenem s kaznivim dejanjem), ker bi moralo biti določno navedeno, da je bil traktor ukraden, s tem ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izraža nestrinjanje s presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je bil traktor pridobljen s kaznivim dejanjem, ker je bil na območju Republike Italije v času med 21. in 22. 2. 2008 ukraden (kar je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi ugotovilo) in kot tak beležen v evidencah Schengenskega informacijskega sistema - SIS (sodba sodišča prve stopnje, stran 8, sodba sodišča druge stopnje, točka 7).

10Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko zagovornik nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in pri tem selektivno navaja iz celotne obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe iztrgane dele besedila, z navedbami, da se ne strinja z zaključki sodišča, da je bil traktor ukraden, da obsojencu ni moč očitati, da je ravnal krivdno, da sta sodišči sprejeli popolnoma napačne zaključke, ki so v nasprotju s splošno znanimi dejstvi v zvezi z opravljanjem prevozov in primernosti vozil za le-te, da se obsojencu neutemeljeno očita, da je opravljal prevoz brez dokumentov, saj je bil prepričan, da bo dokumentacijo za traktor dobil, predstavlja ponavljanje zagovora obsojenca (katerega sta v povezavi z drugimi dokazi, skladno z določbo prvega odstavka 18. člena ZKP, presodili v izpodbijani pravnomočni sodbi sodišči prve in druge stopnje). Po vsebini tako te navedbe zagovornika v zahtevi predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja in ne kršitve zakona. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

11Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev zakona, zahteva pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik za zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso je sodišče odmerilo ob upoštevanju Taksne tarife 7111, 71113 in 7152.

----

Op. št. (1) : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.

Op. št. (2) : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 35/2005 z dne 31. 3. 2006 in številne druge.