VSRS Sodba XI Ips 49827/2013-914

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 49827/2013 z dne 11. 4. 2014 zoper obdolžena J. S. in M. P. ter drugih pet soobdolžencev po vloženi obtožnici podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 49827/2013 z dne 24. 4. 2014 pritožbe obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene.

2Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila zagovornik obdolženega S. in zagovornica obdolženega P., kot navajata uvodoma, iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagata, da njunima zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora zavrne.

3Vrhovna državna tožilka je podala odgovor na zahtevi za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevi za varstvo zakonitosti je ocenila kot neutemeljeni, zato predlaga njuno zavrnitev. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega S. navaja, da je zunajobravnavni senat v izpodbijanem sklepu ocenil, da je podan utemeljen sum, da so obdolženci storili očitana jim kazniva dejanja. Zunajobravnavni senat je v točki 8 sklepa obrazložil svoj zaključek, da je bilo dejanje storjeno v hudodelski združbi, razlogi senata pa niso v nasprotju s podatki spisa. Navedbe vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da je S. mogoče šteti le za pomagača, predstavljajo dokazno oceno vložnika zahteve, ki ne more biti predmet presoje v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega P. navaja, da se je zunajobravnavni senat v izogib ponavljanju skliceval na pravnomočna sklepa o odreditvi pripora, ker je ocenil, da kasneje zbrani dokazi niso omajali razlogov, s katerimi je sodišče utemeljilo odreditev pripora. Zahteva za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje z zaključki sodišča, ki vsebinsko pomenijo očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženčevima zagovornikoma in obdolžencema. Obdolženca in zagovornica obdolženega P. se o odgovoru niso izjavili, zagovornik obdolženega S. pa v izjavi z dne 29. 9. 2014 vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5Zagovornik obdolženega S. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora ne izhaja odločilno dejstvo, da naj bi obdolženi S. očitana dejanja storil kot član hudodelske združbe (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Zagovornik navaja, da sta sodišči kršili kazenski zakon, ker je obdolženi S. v izpodbijanem pravnomočnem sklepu glede na opis dejanj, ki se mu očitajo, opredeljen zgolj kot pomagač in ne kot član hudodelske združbe (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP). Po zagovornikovih navedbah v sklepu tudi ni konkretiziran naklep obdolženega S. glede članstva v hudodelski združbi.

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Zunajobravnavni senat je v točki 8 obrazložitve sklepa zaključil, da naj bi obdolženci delovali v okviru hudodelske združbe, kar izkazuje dobro organiziran in načrtovan način delovanja obdolžencev, vključno s predhodnimi dogovori in pripravami za storitev kaznivih dejanj, natančno razdelitvijo vlog ter dobro organizacijo, pri čemer so člani hudodelske združbe delovali kontinuirano tekom daljšega časovnega obdobja. V skladu z razdelitvijo vlog naj bi bili pred, med in po izvrševanju dejanj v kontaktih, zaradi dogovarjanja o količini droge, ki je bila predmet prodaje, pripravi za prodajo, o način prodaje, o kraju in času prodaje in o hranjenju droge pred prodajo. Kot je v točki 6 svojega sklepa pojasnilo višje sodišče, sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja dobro organiziranost in načrtovanost dela vseh udeleženih pri posameznih od kaznivih dejanj, zajetih v obtožnico, skupaj s predhodnimi dogovori in pripravo za storitev kaznivih dejanj, natančno razdelitvijo vlog ter dobro organizacijo, kar je omogočalo delovanje združbe skozi daljše časovno obdobje. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa glede delovanja obdolžencev v hudodelski združbi konkretni, jasni in razumljivi, prav tako so dovolj individualizirani za vsakega obdolženca, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Trditve zagovornika glede naklepa in okoliščin storitve kaznivega dejanja predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri tem je še potrebno dodati, da gre za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele na glavni obravnavi, za podaljšanje pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženi S. storil očitana kazniva dejanja.

7Zagovornik obdolženega S. navaja, da glede kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolženemu, nista podana utemeljen sum in ponovitvena nevarnost, pripor tudi ni sorazmeren ukrep. Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za navedbe, ki so pavšalne in nekonkretizirane, takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb pa Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

8Zagovornik obdolženega S. še navaja, da je v pritožbi uveljavljal absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je sodišče prve stopnje preseglo trditveno breme državnega tožilca in ugotovilo več dejstev, kot jih državni tožilec zatrjuje. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zavrniti predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik s svojimi navedbami izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, s čemer uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9Zagovornica obdolženega P. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da utemeljen sum glede kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obdolženi P., ni podan. Vložnica navaja, da priče, ki so bile doslej zaslišane v preiskavi, med drugimi tudi tajni policijski delavci, niso potrdile, da bi pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj sodeloval P.; tajni policijski delavci so povedali, da obdolženega P. sploh ne poznajo. Obdolženega P. razbremenjujejo tudi rezultati analize bioloških sledi na zaseženih predmetih, saj sledi tega obdolženca niso bile najdene. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP; kršitev naj bi bila v tem, da so razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa glede utemeljenega suma v zvezi s kaznivimi dejanji, ki naj bi jih storil obdolženi P., neindividualizirani, pomanjkljivi in nerazumljivi. Zagovornica še navaja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazloženo konkretno ravnanje obdolženega P., kar je logično, ker pri očitanih dejanjih ni sodeloval.

10Zunajobravnavni senat je v sklepu o podaljšanju pripora z dne 11. 4. 2014 obrazložil, da je obstoj utemeljenega suma, da so (vsi) obdolženci, torej tudi obdolženi P., storili kazniva dejanja, ki se jim očitajo, izkazan s pravnomočnim sklepom o uvedbi kazenske preiskave ter iz vseh dokazov, na katerih le-ta temelji, torej iz vseh dokazov, ki so bili zbrani tekom kazenskega postopka, kakor tudi iz vseh dokazov, izvedenih tekom preiskave in na katerih temelji vložena obtožnica. Nazadnje je bil utemeljen sum presojan s sklepom Vrhovnega sodišča II Kr 49827/2013 z dne 12. 3. 2014. Zunajobravnavni senat se glede obrazložitve utemeljenega suma v zvezi s posameznimi kaznivimi dejanji sklicuje na pravnomočni sklep o odreditvi pripora in pravnomočni sklep o uvedbi preiskave, ker podatki in zbrani dokazi od odreditve pripora utemeljenega suma (kljub drugačnim navedbam zagovornice) niso ovrgli ali omajali, temveč so ga z izvedenimi dokazi v preiskavi še potrdili. Utemeljen sum glede kaznivih dejanj, katerih storitev se očita obdolženemu P., izhaja iz izsledkov tajnega opazovanja, hišne preiskave, ki je bila opravljena pri obdolženem P., osebne preiskave obdolženega P., fotografij, zapisnikov o prevzemu predmetov, poročil o preiskavi - analize snovi, obvestil, zbranih v tujini, določeni izsledki izvajanja tajnega opazovanja pa so bili tudi video-dokumentirani (točka 8 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje). Višje sodišče je pritrdilo oceni zunajobravnavnega senata, da je utemeljen sum podan pri vseh obdolžencih, pri čemer je obrazložilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obstoj tega, za sprejeto odločitev, pomembnega pogoja obrazlagalo skupaj za vse obdolžence (točke 5-7 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma konkretni, jasni in razumljivi, prav tako dovolj individualizirani za vsakega obdolženca, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zagovornica z drugačnim vrednotenjem dokazov in podatkov, ki so bili podlaga za uvedbo preiskave in vložitev obtožnice, ter z nestrinjanjem s presojo, da je utemeljen sum podan, uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11Zagovornica navaja, da pri obdolženem P. niso podane okoliščine, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, kot določa 3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP. Po navedbah zagovornice je (enako kot v sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 25671/2012 z dne 30. 8. 2012) dejanja obdolženega P. nadzorovala policija, obdolženec pa dejanj ni mogel storiti brez tajnih policijskih delavcev, ki so izvrševali elemente kaznivega dejanja. Razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora glede obstoja ponovitvene nevarnosti so neindividualizirani, ker se nanašajo na več obdolžencev. Zagovornica še navaja, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni obrazloženo konkretno ravnanje obdolženega P., iz katerega bi izhajala kontinuiteta njegovega ravnanja. Ker izpodbijani pravnomočni sklep nima (jasnih) razlogov o odločilnih dejstvih, zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

12Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravnomočni sklep zakonit tudi v delu, v katerem ugotavlja, da je glede kaznivih dejanj, katerih storitev se očita obdolženemu P., podana ponovitvena nevarnost. Zunajobravnani senat je v sklepu z dne 11. 4. 2014 obrazložil, da pri vsakem obdolžencu, s tem pa tudi pri obdolženemu P., obstajajo tako objektivne (velika teža kaznivih dejanj, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila izvrševana, dolžina časovnega obdobja in njihova frekvenca) kot tudi subjektivne okoliščine (vztrajnost, intenzivnost in trdna odločenost izvrševati tovrstna kazniva dejanja), ki kažejo na visoko nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, čemur je pritrdilo tudi višje sodišče (točka 10 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje in točka 8 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). V sklepu zunajobravnavnega senata z dne 11. 4. 2014 so navedene konkretne okoliščine, ki pri vsakem izmed obdolžencev kažejo na visoko nevarnost ponovitve kaznivih dejanj; pri obdolženem P. je takšna okoliščina kontinuiteta njegovega delovanja, navedeno pa utemeljeno opravičuje bojazen, če bi se obdolženci vrnili na prostost, bi se vrnili v življenjsko okolje, kjer so živeli in prodajali ter omogočali uživanja prepovedanih drog in bi tako imeli vse pogoje za nadaljevanje z očitanim početjem. Dejstvo, da sta sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu za obdolženega P. enako kot za obdolžene G., R. in S. obrazložili, da na njihovo nevarnost kaže kontinuiteta njihovega delovanja, ne pomeni, da ponovitvena nevarnost za obdolženega P. ni konkretizirana in individualizirana, ampak takšna obrazložitev pomeni zgolj to, da je pri vseh obdolžencih podana enaka okoliščina (kontinuiteta delovanja), kar je logično in izkustveno sprejemljivo, ker so bili vsi obdolženci člani iste hudodelske združbe, v kateri so izvrševali kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog. Iz navedenega izhaja, da izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje (dovolj jasne) razloge o odločilnih dejstvih, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Navedbe zagovornice po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar predstavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13Zagovornica obdolženega P. ponovno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da sodišči nista pojasnili, zakaj je potrebno dati večji pomen človekovim pravicam odjemalcev drog do zagotovitve njihove varnosti kot obdolženčevi pravici do osebne svobode in sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Gre za pomanjkljivo in neobrazloženo podaljšanje pripora, ki je v nasprotju z 200. in 202. členom ZKP ter 19., 20., 23. in 25. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Po navedbah zagovornice iz izpodbijanega sklepa glede obdolženega P. ne izhaja nujnost in neizogibna potrebnost podaljšanja pripora za zagotovitev varnosti ljudi in potek kazenskega postopka.

14Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Sodišči sta zaključili, da navedene objektivne in subjektivne okoliščine kažejo na nevarnost, da bi obdolženci (tudi obdolženi P.), če bi bili izpuščeni na prostost, ponavljali tovrstna kazniva dejanja. Sodišči sta obrazložili, da vse te okoliščine kažejo, da je pripor pri obdolžencih edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo zagotoviti varnost oškodovancev, med katerimi prevladujejo predvsem mladi ljudje, katerih življenje in zdravje je potrebno še posebej varovati (točki 10 in 11 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje ter točki 8 in 9 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). Sodišči sta z navedeno obrazložitvijo pojasnili, da človekove pravice potencialnih odjemalcev mamil do zagotovitve njihove varnosti pretehtajo nad obdolženčevimi človekovimi pravicami, zato kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Sodišči sta ugotovili, da je (zaradi preprečitve izvrševanja kaznivih dejanj prometa s prepovedano drogo) podaljšanje pripora nujno in neogibno potrebno za zagotovitev varnosti ljudi (točka 11 obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje in točka 9 obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje). Zagovornica uveljavlja kršitev določb 200. in 202. člena ZKP ter kršitev ustavne pravice do varstva osebne svobode iz 19. člena URS, pravic obdolžencev glede odreditve in trajanja pripora iz 20. člena URS, pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS, pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica zgolj navaja določbe ZKP in ustavne pravice, ki naj bi bile z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršene, ne da bi konkretno navedla, v čem naj bi bila kršitev. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

15Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.