VSK sodba Cp 1026/2009

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika: 1. da je tožnik kot lastnik stavbe S., ki leži na parceli št. 306/2 k.o. P., dne 25.7.1997 po samem zakonu pridobil lastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču, pripadajočem tej stavbi, v izmeri 712 m², ki sega na zemljišče parc. št. 306/1 k.o. P. in 2. da je toženka takoj po pravnomočnosti sodbe dolžna dopustiti parcelacijo v točki 1 navedenega funkcionalnega zemljišča, ki v naravi predstavlja zemljišče, kot ga odmeri pristojno geodetsko podjetje v elaboratu parcelacij na predlog tožnika ter v 15 dneh po končani parcelaciji izjavi, da dovoljuje pri parc. št. ... k.o. P. vknjižbo lastninske pravice na tožnika ker se bo sicer vknjižba izvršila na podlagi sodbe (točka I). Tožniku je naložilo, da mora povrniti toženki 280,91 EUR njenih pravdnih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik po pooblaščenki. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Sodišču prve stopnje najprej očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker po njegovem mnenju ni pravilno uporabilo določbe ZPP, ki se nanaša na izdajo zamudne sodbe in ima to za posledico napačno in nezakonito odločitev. Po mnenju tožnika so bili podani vsi potrebni pogoji za izdajo zamudne sodbe in ne le tisti, za katere je tako ugotovilo že sodišče samo. To pa kaže na to, da sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, ki se nanašajo na obseg funkcionalnega zemljišča, pri svojem odločanju pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni pravilno uporabilo naštetih materialnih predpisov, ki jih je navedel tožnik, zaradi česar je odločitev nepravilna in nezakonita. Sodišče ni sprejelo pravilne odločitve, ko je ocenilo, da utemeljenost zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Stališče sodbe, da tožnik z nakupom stavbe ni pridobil pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču je v direktnem nasprotju s tedaj veljavnim specialnim predpisom Zakonom o prometu z nepremičninami, ki v 7. členu nedvoumno določa, da se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lasti, prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo. Navedeni predpis in vsi ostali na katere se je tožnik skliceval, jasno kažejo, da je imel na delu parcele 306/1 k.o. Portorož pravico uporabo funkcionalnega zemljišča in da ga je ves čas tudi uporabljal. Ta pravica mu je pripadala po samem zakonu, po tedaj veljavnem pravnem redu in navedenem predpisu je tvorila s fundusom nedeljivo celoto, kar izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 398/93, ki se nahaja v spisu, in do katerega se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Pravno zmoten je zaključek, da tožnik z nakupom stavbe ni mogel pridobiti pravice uporabe na spornem zemljišču kot na funkcionalnem zemljišču. Ravno zato, ker je zakon določal, da je tožnik z nakupom zemljišča pridobil tudi funkcionalno zemljišče, torej zemljišče, ki je potrebno za uporabo te stavbe, so navedbe sodišča, da tožnik ni zatrjeval, da bi to zemljišče sploh pridobil, v nasprotju z vsemi navedbami tožnika. Tudi nadaljnji zaključek sodišča, da sporno zemljišče nima statusa funkcionalnega zemljišča, je zato pravno zmotno in brez ustrezne obrazložitve. Sodba ima pomanjkljivosti in se je ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 343. člena (pravilno 339. člena) ZPP. Funkcionalno zemljišče, ki ga je tožnik dobil po samem zakonu, po velikosti res ni bilo točno določeno, ker se je določitvi le tega tožena stranka v upravnem postopku vedno izmikala, je bilo pa določljivo, saj so obstajali predpisi, ki so določali obseg gradbene parcele, torej potrebne parcele za redno uporabo stavbe v hribovitem predelu, ki znaša praviloma 800 m². Glede na to, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ni osporavala ne označbe parcel, lokacij in lege parcele 306/1 k.o. P. in je dejansko stanje glede tega med strankama nesporno, to pa je bilo ob upoštevanju navedenih prostorskih ureditvenih pogojev popolnoma pravno normirano, je imelo sodišče dovolj podlage za odločitev, kot jo je predlagal tožnik. Na podlagi ugotovitve, da površina fundusa znaša 88 m², kar je tožnik že navedel, bi sodišče v konkretnem primeru lahko ugotovilo, da znaša površina funkcionalnega zemljišča 717 m², če se odšteje površina fundusa 88 m². Tožnik je funkcionalno zemljišče ves čas od nakupa v letu 1970 do sedaj uporabljal na podlagi tedaj veljavnega pravnega reda, na podlagi katerega je dobil pravico uporabe, zato je razlogovanje sodišča, da tožnik ni bil dobroverni lastniški posestnik, brez pravne podlage in pravno zmotno. Tožnik je za svojo trditev imel podlago v zakonu, saj je navedel, da zemljišče uporablja kot dobroverni posestnik, ne da bi mu v tem času kdorkoli, kadarkoli osporaval njegovo uporabo. Ko je leta 1990 v upravnem postopku zahteval odmero funkcionalnega zemljišča, je pripadajoče funkcionalno zemljišče uporabljal že 20 let, zato ni bilo razloga, da se njegova pravica uporabe na navedenem zemljišču ne bi ex lege transformirala v lastninsko pravico na podlagi ZLNDL. Ker so vse osebe v odnosu do zakona enake, bi sodišče pri svojem odločanju moralo upoštevati tudi ustavno normo iz člena 14/II Ustave, ki govori o enakosti pred zakonom, saj so bile vse druge fizične osebe deležne bonitete iz člena 2/I ZLNDL, medtem ko bi bil tožnik s sodbo prikrajšan za to pravico. Na koncu pritožba napada še odločitev o stroških postopka, navaja, da priznani stroški toženki niso takšni, da bi bili potrebni za odločitev v tej pravdi. Do naroka za glavno obravnavo je tožnik prejel le odgovor na tožbo in se s pripravljalno vlogo toženke sploh ni seznanil in nanjo ni mogel odgovoriti, v nobenem primeru zato ni dolžan nositi stroške za sestavo te vloge, materialne stroške in 20% DDV. Glavna obravnava je bila razpisana na tako dolgi rok (več kot mesec dni), da bi tožena stranka lahko pravočasno podala pripravljalno vlogo, če bi menila, da so navedbe takšne, ki jih bo sodišče upoštevalo in če bi želela, da se tožnik z njimi seznani.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožba ni sklepčna, zato kljub dejstvu, da toženka ni pristopila na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe. Sklepčnost tožbe je tudi v takem primeru pogoj za izdajo zamudne sodbe (3. točka prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Iz tožbenih navedb ni mogoče izpeljati zaključka, da je tožnik lastnik vtoževanega zemljišča. Iz tožbe izhaja naslednje dejansko stanje: Tožnik je leta 1970 kupil od G.G. stanovanjsko hišo v S., ki stoji na sedanji parceli 306/2 k.o. P. in se v zemljiški knjigi vpisal kot lastnik te stavbe. Na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) je bila nanj vknjižena lastninska pravica na zemljišču pod stavbo. G.G. je bil nekoč lastnik nepremičnine, ki sedaj tvori pacelo št. 306/1 k.o. P., a mu je bila ta brez plačila odškodnine nacionalizirana in je prešla v družbeno lastnino na podlagi odločbe z dne 3.12.1959. Po sedanjih podatkih je lastnica toženka. Parcela 306/1 k.o P. se nahaja na strmem hribovitem terenu. Velikost gradbene parcele v hribovitem predelu znaša praviloma 800 m². Če se od velikosti gradbene parcele odšteje velikost zemljišča pod stavbo, znaša velikost funkcionalnega zemljišča, ki pripada stavbi, 712 m². Tožnik je vtoževano zemljišče že priposestvoval, saj ga od leta 1997 dalje uporablja kot dobroverni posestnik. Na teh dejstvih je tožnik utemeljeval lastninski zahtevek na sosednji parceli oz. delu parcele v izmeri 712 m². Ni sporno, da tožnik sosednje parcele (vtoževanega zemljišča) ni kupil, pritožbeno sodišče pa dodaja, da na njej, na podlagi dejstev in pravnih predpisov, ki jih zatrjuje, ni mogel pridobiti niti pravice uporabe. Zato te pravice ni imel ob uveljavitvi ZLNDL in na podlagi tega zakona ni mogel pridobiti lastninske pravice. Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08-13 z dne 23.9.2009, ki jo je (tekom pritožbenega postopka) predložil tožnik, mu ne more prinesti uspeha. Prvič zato, ker je bila s to odločbo razveljavljena odločba Vrhovnega sodišča, ker ni bila ustrezno obrazložena (in je bila s tem kršena pravica ustavnega pritožnika do enakega varstva pravic) in drugič, ker je bila obravnavana drugačna dejanska in pravna situacija (šlo je za vprašanje lastninjenja zazidanega stavbnega zemljišča (zemljišča, na katerem se je nahajala stavba in dvorišče), ustavni pritožnik, ki je po SZ kupil stavbo, pa si je v pravdi prizadeval dokazati lastninsko pravico na dvorišču kot funkcionalnem zemljišču stavbe. Prav tako neuspešno se tožnik sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 398/93 z dne 31.3.1994 (priloga A/19), kjer je bila narava spora drugačna, drugačna je bila tudi trditvena podlaga.

Tožnik neutemeljeno graja tudi presojo prvostopenjskega sodišča, da ni pridobil lastninske pravice s priposestvovanjem. Razlogi sodbe so pravilni, pritožbeno razlogovanje v zvezi s tem (ki delno tudi spreminja dejansko podlago zahtevka, saj je tožnik v tožbi zatrjeval, da sporno zemljišče uporablja od leta 1997 kot dobroverni posestnik, v pritožbi pa zatrjuje, da ga je uporabljal že 20 let pred letom 1990) zmotno. Na podlagi njegovih navedb, ki jih je podal v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbenem postopku, je možen le sklep, da ni podana njegova dobra vera (niti v smislu določb 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in tudi ne v smislu določb 38. člena Stvarnopravnega zakonika). Pritožbeno sodišče zavrača tudi očitek na račun odločbe o stroških postopka, saj je presoja prvostopenjskega sodišča o potrebnosti priznanih stroškov pravilna. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (člen 353 ZPP).