UPRS sodba IV U 310/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje zavrnil predlog A.A. (tožnika v tem sporu) za izrek ničnosti odločbe, št. 90312-995/204-2 z dne 7. 2. 2005 (točka 1 izreka). V 2. točki izreka je odločeno, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka.

2V obrazložitvi navaja, da je tožnik predlagal, da se izreče za nično navedena odločba, ki je postala dokončna dne 28. 4. 2005. Tožnik uveljavlja ničnostni razlog iz 2. točke (odločba, ki z izvršitvijo lahko povzroči kaznivo dejanje) prvega odstavka 279. člena in iz 5. točke (odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali kakšnega drugega nedovoljenega ravnanja) prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Navaja, da tožnik kot predlagatelj v predlogu zatrjuje kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 258. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki naj bi ga DARS d.d. storil ob vložitvi zahteve in tekom postopka parcelacije, ki je tekel pred upravnim organom, in ker z izvršitvijo odločbe do očitanega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine ne more priti, ta razlog uveljavljanja ničnosti ni izkazan. Izpodbijana odločba je že bila izvršena in z njeno izvršitvijo ni bilo povzročeno dejanje, ki je kaznivo po KZ.

4Tudi razlog ničnosti iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan. Nedovoljeno ravnanje mora biti naperjeno zoper uradno osebo in vpliva na njeno voljo, da izda drugačno odločbo, kot bi jo izdala, če takšnega pritiska, izsiljevanja ali drugega nedovoljenega ravnanja ne bi bilo. Akt nedovoljenega dejanja mora biti izkazan, kar pa v tem primeru ni bilo.

5V nadaljevanju tožena stranka navaja predpise, na podlagi katerih je bila parcelacija izvršena v zvezi z vlogo DARS d.d.. Napačna uporaba materialnega in procesnega prava še ni dokazana nedovoljenost, ki je podlaga za ničnost. Navaja še določbe Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUDVGA) ter Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), ki je bil takrat v veljavi, kot tudi določbe Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP), na katerega se je tožnik v vlogi za izrek ničnosti skliceval, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

6S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev organa prve stopnje. V obrazložitvi navaja pritožbene navedbe ter ponovno določbe 2. in 5. točke prvga odstavka 279. člena ZUP, na podlagi katerih pritožnik uveljavlja ničnostna razloga.

7Tožnik v obširni tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnih predpisov in bistveno kršitev pravil postopka. V uvodu povzema odločitev obeh upravnih organov, s katerima se ne strinja in navaja, da oba izpodbijana akta posegata v njegovo pravico do osebne lastnine (33. člen Ustave). Nadalje gre za kršitev temeljnih človekovih pravic po 14. členu, 15. členu, 22. členu, 23. členu in 25. členu Ustave. Sklicuje se na napačno dani pravni pouk, kar je kršitev tretjega odstavka 215. člena ZUP in kršitev 23. člena in 25. člena Ustave.

8Nepravilno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, ker se niso izvedli že v predlogu za izrek ničnosti predlagani dokazi (branje priloženih listinskih dokazov, zaslišanje tožnika in DARS d.d.).

9Bistvena kršitev pravil postopka je storjena s tem, da se upravna organa nista opredelila do vseh odločilnih dejstev, zato izpodbijanih odločb ni mogoče preizkusiti. Organ druge stopnje je pritožbene navedbe celo skeniral in jih vključil v svojo obrazložitev. Kršen je tako 247. člen ZUP, ker pritožbena odločba ni bila preizkušena v mejah pritožbenih navedb. Tožnik je predlagal izrek ničnosti odločbe številka 90312-995/2004-2 z dne 7. 2. 2005, izpodbijana prvostopna odločba pa ima v izreku številko 90312-995/204-2. Izrek odločbe je edini, ki postane dokončen oziroma pravnomočen, samo z izrekom se odloči o vseh zahtevkih strank. Kljub opozorilu tožnika, tožena stranka te napake ni popravila, prav tako tudi ne organ prve stopnje, četudi je bil s strani tožene stranke opozorjen na izdajo sklepa o popravi pomote (223. člen ZUP).

10Odločba, katere izrek ničnosti tožnik predlaga, je bila izdana kot posledica nedovoljenih dejanj DARS d.d. in njegove storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 258. členu KZ in kaznivega dejanja protipravnega zavzetja nepremičnine po 339. členu KZ.

11Podan je tudi ničnosti razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker je sporno odločbo izdal organ, ki za to ni bil pristojen. Izdana je bila brez zahteve stranke (tožnika), to je brez edinega in izključnega lastnika vseh predmetnih nepremičnin do celote. DARS d.d. ni bil upravičen predlagatelj, tožnik ni za vložitev zahteve za parcelacijo nikogar pooblastil.

12Nepravilno organ druge stopnje razlaga, da bi moral tožnik predložiti pravnomočno odločbo glede storitve kaznivega dejanja, ki pa je ni predložil. To je organ pomešal z obnovo postopka (2. točka 260. člena ZUP) in si je ta pogoj izmislil.

13Ni bil izpolnjen zakonski pogoj parcelacije po določbi 44. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE), ki določa, na kakšni pravni podlagi se parcelacija izvede. To je na podlagi akta državnega organa ali organa lokalne skupnosti. V primeru predvidene razlastitve se parcelacija izvede na podlagi dokončne odločbe o dovolitvi pripravljalnih del pred razlastitvijo. Ta določba je bila spregledana in bistveno kršena. Parcelacija predstavlja tako imenovana pripravljalna dela v postopku razlastitve in z opravo le teh, se že posega v lastninsko pravico.

14Tožnik navaja, da glede nepremičnin, ki so v njegovi lasti (parc. št. 851/4, 854/4, 855/8, 1016/1, 1015/1, 1016/3 in 1015/3 vse k.o. ...), poteka že 8 let na zahtevo Republike Slovenije pri Upravni enoti Celje razlastitveni postopek pod številko 352-30/2005. V nadaljevanju navaja potek tega razlastitvenega postopka ter vse predpise na katere se nanaša, kar pa sodišče v sodbo ne povzema. V bistvu gre za del regionalne državne ceste in ne za avtocesto ali avtocestni priključek.

15Izsiljen je bil celo „mejni postopek“ po 7. členu ZUDVGA in na njegovi podlagi izdano gradbeno dovoljenje. Za potrebe graditve regionalnih cest se uporablja ZUreP-1, ki predpisuje postopek za izvedbo parcelacije nepremičnin. 101. člen tega zakona, glede pripravljalnih del predvideva poseben postopek, v katerem mora upravna enota predhodno dovoliti izvedbo parcelacije. Te zakonske določbe bistveno bolj varujejo lastnika. Podrobno še navaja posamezne določbe zakona in dolžnost upravnih organov ravnanja po njem. Predloženo potrdilo Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Direkcije RS za ceste z dne 15. 5. 2013 dokazuje, da po nepremičninah, ki so se razdelile v postopku sporne parcelacije, teče državna cesta R3-752/1403 Ljubečna - Bukovžlak (parcelne številke 851/4, 854/4, 855/8, 1015/1, 1015/3 in 1016/1 k.o. ...). Vse ostale parcele zaobsežene v odločbi o parcelaciji, so prav tako v izključni lasti tožnika. Po njih ne poteka nobena cesta (niti avtocesta, niti regionalna cesta) in niso predmet razlastitvenega postopka.

16V postopku razlastitve niso bili izvedeni predlagani dokazi in listine iz upravnega spisa UE Celje št. 352-30/2005, iz katerih izhaja, da je bila s strani DARS d.d. parcelacija predlagana zaradi izvedbe razlastitve (člen 98/2 ZUreP-1). To pomeni, da so se s parcelacijo nepremičnin, ki so bile zaobsežene v lokacijskem načrtu, razdelili tisti deli nepremičnin, ki za izvedbo razlastitve niso bili potrebni in zanje razlastitvena upravičenka ne bi mogla predlagati razlastitve, DARS d.d. pa ne izdaje gradbenega dovoljenja. Upravna organa sta to vedela in sta lažno zatrjevala, da gre za gradnjo avtocestnega priključka. Dostop do nepremičnin, ki so v lasti tožnika bi bil mogoč šele potem, ko bi se pridobila pravnomočna odločba o dovolitvi pripravljalnih del. Takrat bi bilo šele možno izvesti parcelacijo in izdati odločbo. DARS d.d. je zgradil regionalno cesto, torej povsem drug objekt, kot je zatrjeval v postopku parcelacije. Ta bistvena okoliščina tožniku do sedaj ni bila poznana in mu tudi ni mogla biti, saj to iz listin, ki so bile v postopkih predložene njemu in upravnim organom ni bilo razvidno. Zahteva za izdajo parcelacije se je utemeljevala z dejanskim stanjem, ki ni bilo resnično.

17V nadaljevanju navaja določbe Ustave, ki urejajo zasebno lastnino. Tudi Stvarnopravni zakonik definira lastninsko pravico. Odvzeta mu je bila pravica do izjave po 22. členu Ustave. Tudi navajanje, da je imel tožnik vse možnosti zaščititi svoje pravice in koristi v samem postopku parcelacije, je nepravilno. Tožnik vse do 8. 5. 2013 oziroma 15. 5. 2013, ni vedel in tudi ni mogel vedeti za nedovoljena in storjena kazniva dejanja na njegovo škodo. Ni mu bilo poznano, za kakšen namen naj bi bila opravljena pripravljalna dela v postopku razlastitve. Tudi ni vedel, za kakšen namen je bila zoper njega predlagana razlastitev.

18Kot posledico nične odločbe o parcelaciji z dne 28. 4. 2005, je organ prve stopnje izdal še obvestilo o spremembi v evidenci zemljiškega katastra št. 90312-995/2004-3, v kateri je zapisal, da „parcele pri katerih je vpisana opomba AC, ležijo znotraj območja lokacijskega načrta v skladu z določili Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za avtocestni priključek Celje - vzhod“. Parcele, ki so nastale po opravljeni parcelaciji, je Geodetska uprava označila z oznako „AC“ in sicer tiste, ki so v lasti tožnika. Tako je ničen tudi ta akt vpisa v evidenco zemljiškega katastra.

19Predlog je utemeljen s tem, ker je DARS d.d. storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po 258. členu KZ, inkriminiranem v 253. členu novega KZ-1. Spravil je v zmoto upravni organ, ki je izključno na podlagi njegovih lažnih podatkov izdal izpodbijano odločbo v postopku parcelacije in še nezakonito odločbo o vpisu sprememb v zemljiški kataster. Ker je to storil že v letu 2006 (tožnik je za to izvedel šele 8. 5. 2013), je skladno z določbami KZ nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona, zato kazenskega postopka ni več mogoče začeti.

20Storjeno je bilo kaznivo dejanje: protipravno zavzetje nepremičnine po 339. členu KZ, ki je inkriminirano v 338. členu KZ-1. To dejanje je storjeno, če kdo zavzame tuje zemljišče z namenom, da ga uporabi za gradnjo. DARS d.d. je vedel, da zavzema tuje zemljišče, torej tisto, ki je v lasti tožnika. Zavzel jih je z namenom, da jih uporabi za gradnjo regionalne ceste. Gre za napačno razlago določil ZUDVGA in Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), in s tem za napačno uporabo materialnih predpisov.

21V nadaljevanju navaja določbe ZJC, ki se nanašajo na razlago posameznih vrst cest, kot tudi določbe sedaj veljavnega ZCes-1. Opozarja, da si prvostopenjski organ napačno razlaga določila Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za avtocestni priključek Celje - vzhod in povezovalno cesto, ki je bila sprejeta zaradi gradnje dveh različnih infrastrukturnih objektov (avtocestni priključek in povezovalna cesta). Uredba je bila sprejeta na podlagi ZUreP-1 in ne na podlagi ZUDVGA in ni nobene osnove za zaključek, da se za tožnikove nepremičnine uporablja slednji zakon. V nadaljevanju podrobno navaja, zakaj prihaja do te razlike, kar pa sodišče v sodbo ne povzema. Uredba je v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave), ker je določilo točke a) 4. člena te uredbe nedoločeno.

22V nadaljevanju se še sklicuje na sedaj veljavni ZCes-1, ki prav tako ureja kategorizacijo javnih cest in na Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest.

23Opozarja še na določilo 153. člena Ustave, ki določa, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo. Vse te kršitve so imele za posledico nepravilen postopek.

24Podrobno navaja nejasnosti, ki izhajajo iz obeh izpodbijanih odločb. Gre za kršitev 6. člena (načelo zakonitosti), 7. člena (uveljavljanje pravic strank v postopku), 8. člena (ugotovitev dejstev, pomembnih za pravilno in zakonito odločbo), 10. člena (skrbna presoja dokazov) in 14. člena (zakonita in pravilna odločba) ZUP.

25Tožnik zahteva povrnitev stroškov v upravnem postopku, ki so mu bili zaradi nezakonite odločitve zavrnjeni. Predlaga, da se tožbi ugodi in da sodišče odpravi izpodbijano odločbo organa prve stopnje v točki 1 izreka in odločbo tožene stranke ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške postopka.

26Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

27Tožba ni utemeljena.

28V sporni zadevi tožnik izpodbija odločbo prvostopenjskega upravnega organa, št. 90312-995/2004-6 z dne 2. 9. 2013, s katero je upravni organ zavrnil njegov predlog za izrek ničnosti odločbe o parcelaciji Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave Celje, št. 90312-995/204-2 (pravilno 90312-995/2004-2) z dne 7. 2. 2005 (v nadaljevanju: odločba o parcelaciji), ki je postala dokončna dne 28. 4. 2005. V tožbenih ugovorih, ki so enaki pritožbenim razlogom zoper prvostopenjsko odločbo in na katere je že odgovorila tožena stranka, tožnik uveljavlja, da je predlagal izrek ničnosti odločbe številka 90312-995/2004-2, izpodbijana odločba prve stopnje pa ima številko 90312-995/204-2, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Izrek odločbe je namreč edini, ki postane dokončen oziroma pravnomočen in kljub opozorilu tožnika, tožena stranka te napake ni popravila, niti tega ni naredil organ prve stopnje s sklepom o popravi pomote.

29Navedeni tožbeni ugovor ni utemeljen, ker ne gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka po drugem odstavku 247. člena ZUP, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijanega upravnega akta, temveč zgolj za očitno pisno pomoto. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je nedvoumno razvidno, da je upravni organ odločal o zahtevi za izrek ničnosti odločbe št. 90312-995/2004/2 z dne 7. 2. 2005. Tudi iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da gre za letnico 2004 (in ne 204) vložitve zahteve za parcelacijo, ki se v zvezi z vloženo zahtevo navaja (ponavlja) v večih uradnih listinah parcelacijskega upravnega spisa.

30Kršitev določb 215. člena ZUP (nepravilno zapisan pravni pouk) ni storjena, kar je sodišče ugotovilo po vpogledu obeh izpodbijanih upravnih odločb.

31Tožnik je v upravnem postopku uveljavljal ničnostna razloga iz 2. točke prvega odstavka in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. V tožbenih ugovorih tožnik še dodatno uveljavlja ničnostni razlog odločbe o parcelaciji iz razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

32Po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki bi z svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po KZ. Tožnik zatrjuje, da je DARS d.d. kot nezakoniti predlagatelj pridobil odločbo o parcelaciji (ta je bila tudi izvršena) in nadalje še na njeni podlagi gradbeno dovoljenje, s čimer je storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po tedaj veljavnem 258. členu KZ.

33Posledica nične odločbe o parcelaciji, naj bi bila tudi storitev kaznivega dejanja DARS d.d., to je: protipravno zavzetje nepremičnine po 339. členu KZ. Ker je za kaznivo dejanje izvedel šele 8. 5. 2013, je že nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona in kazenski postopek ni več mogoč.

34Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine je v času izdaje odločbe o parcelaciji določal člen 258 KZ (razveljavljen, Uradni list RS, št. 55-2296/2008), ki je kot dejanski stan opredeljeval, da kdor spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz o pravnem prometu, se kaznuje z zaporom do treh let (prvi odstavek). Drugi odstavek je določal, da se enako kaznuje tudi, kdor uporabi javno listino, zapisnik, knjigo ali poslovno listino iz prejšnjega odstavka, čeprav ve, da je lažna.

35Ne glede na to, da tožnik določno ne navaja, po katerem odstavku naj bi bilo očitano kaznivo dejanje storjeno, tudi sicer, po presoji sodišča sam upravni postopek in zgoraj navedena odločba o parcelaciji, ne izkazujeta nobenih dejanskih okoliščin, ki bi nakazovale na sum storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine. Četudi relativno zastaranje tega kaznivega dejanja na ugotovitev morebitne ničnosti po 2. točki 279. člena ZUP ne vpliva, pa kazensko sodna praksa zavzema povsem drugi zakonski dejanski stan za storitev tega kaznivega dejanja, kot to izhaja iz poteka parcelacijskega postopka in izdane odločbe in kot ga navaja tožnik v tožbenih ugovorih.

36Neutemeljen je tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da je z izvršitvijo odločba o parcelaciji povzročila storitev kaznivega dejanja protipravnega zavzetja nepremičnin po 239. členu KZ, ki ga je storil DARS d.d. na tožnikovo škodo. Ne samo, da tožnik ni predložil nobenih dokaznih sredstev, iz katerih bi izhajalo, da so organi kazenskega pregona sami po uradni dolžnosti ali na podlagi tožnikove ovadbe začeli kazenski postopek zaradi suma storitve tega kaznivega dejanja, tudi sicer je imel DARS d.d. za nadaljnje postopanje vso pravno podlago v pravnomočno izdani parcelacijski odločbi, da je, kot navaja tožnik „zavzel“ oziroma posedoval njemu lastne nepremičnine za gradnjo regionalne ceste.

37Nadaljnji ničnostni razlog iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki ga tožnik tudi pritožbeno uveljavlja določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Tožnik uveljavlja, da gre za nedovoljeno dejanje DARS d.d., ko je lažno zatrjeval, da gre v tem primeru za avtocesto oziroma avtocestni priključek in je treba uporabiti ZUDVGA, čeprav se je kasneje izkazalo, da gre za zgraditev regionalne ceste, za kar se uporabi ZUreP-1 in tako DARS d.d. ni bil upravičen predlagatelj parcelacije, geodetski organ pa ne izdajatelj odločbe. Oba upravna organa sta že v izpodbijanih odločbah navedla zadostno obrazložitev glede neobstoja tega ničnostnega razloga, tako da se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ter še dodaja;

38V spornem primeru gre zgolj za tožnikovo splošno zatrjevanje nepravilne uporabe materialnih predpisov, brez dokaznih sredstev, ki bi utemeljevali sum izdane odločbe na podlagi prisiljenja, izsiljevanja oziroma drugega nedovoljenega dejanja, ki pa mora biti storjeno proti uradni osebi, ki je takšno odločbo izdala. Tožnik je lahko tekom upravnega postopka parcelacije vložil vsa pravna sredstva zoper geodetsko odločbo, katere ničnost zahteva in uveljavljal v tožbi podane tožbene ugovore v zvezi z nepravilno uporabo materialnih predpisov, ki so posledica nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in procesne kršitve določb postopka.

39Ne glede na to, da tožnik kot tožbeno novoto (52. člen ZUS-1), šele v tožbi uveljavlja ničnostni razlog odločbe o parcelaciji po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP (odločba izdana brez zahteve stranke), ta ničnostni razlog po presoji sodišča ni podan, ker je imel tožnik prav tako možnost nasprotnega dokazovanja (ne)upravičenosti DARS d.d. kot predlagatelja že v upravnem postopku parcelacije. Sodišče zato v tem postopku preizkusa zakonitosti izpodbijanega akta, ne more upoštevati tožnikovih navedb, da je za okoliščine, ki se nanašajo na parcelacijo zaradi gradnje regionalne ceste (in ne za avtocesto ali njene priključke), izvedel šele v razlastitvenem postopku leta 2013, ker za to nima pravne podlage.

40Vse nadaljnje tožbene ugovore, ki se nanašajo na neizpolnitev zakonskih pogojev parcelacije po določbi 44. člena ZENDMPE, na nepravilno uporabo določb ZUDVGA, na podlagi katerih je bila celo izsiljena parcelacija po „nujnem postopku“, sklicevanje na potrdila upravnih organov, neizvedbo predlaganih dokazov in listin v postopku razlastitve, kršitve določb Ustave, ki dovoljuje zasebno lastnino, kršitev postopkovnih določb ZUP napačno razlago določil Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za avtocestni priključek Celje-vzhod in povezovalno cesto ter cestno prometnih predpisov, sodišče ni presojalo, ker za odločanje takšnih tožbenih ugovorov v tem postopku nima pravne podlage.

41Glede na to, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki II izreka:

42Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.