VSK sodba Cp 887/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke:

„I. Ugotovi se, da je tožeča stranka predkupni upravičenec za nakup naslednjih nepremičnin: parc. št. 82/5, travnik površine 3524 m² in pašnik površine 4543 m², parc. št. 82/52, pašnik površine 1353 m², parc. št. 927, gozd površine 8387 m² in travnik površine 4190 m², k.o. B. pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ajdovščini (točka I izreka).

II. Tožena stranka je dolžna skleniti s tožečo stranko kupoprodajno pogodbo, v takšni obliki, da bo sposobna za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo, s katero bo J.K.G. prodala tožeči stranki F.C. parcelo št. 82/5, travnik površine 3524 m² in pašnik površine 4543 m², parcelo št. 82/52, pašnik površine 1353 m², parcelo št. 927, gozd površine 8387 m² in travnik površine 4190 m², k.o. B. pri zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ajdovščini. Tožeča stranka se bo toženi stranki zavezala plačati kupnino v višini 21.997 EUR, tožena stranka pa bo po tožeči stranki dovolila vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke pri navedenih nepremičninah v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe tako, da bo pogodba vključevala zemljiškoknjižno dovolilo sposobno za vpis v zemljiško knjigo, sicer z iztekom 15-dnevnega roka takšno pogodbo nadomesti sodba.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti potrebne pravdne stroške tega postopka z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.“ Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.005,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Najprej izpostavlja kršitev 285. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožnik napačno postavil tožbeni zahtevek, saj ni postavil tožbenega zahtevka, s katerim bi se izpolnil razpolagalni posel, ampak zahteva, da tožena stranka z njim sklene prodajno pogodbo. Sodišče je dne 3.6.2009 opravilo glavno obravnavo, kjer so se sodišču morali že pojaviti dvomi o uspešnosti tožbenega zahtevka. Tožnik je tekom postopka vztrajal na tem, da je bila kupoprodajna pogodba že sklenjena, temu pa tožena stranka ni oporekala, temveč je le trdila, da tožnik ni pravočasno vložil tožbe na sklenitev kupoprodajne pogodbe. Sodišče je v tej točki moralo spoznati, da tožnik ne bo uspel s svojim zahtevkom, a je kljub temu še naprej izvajalo postopek v tej smeri. Sodišče ni upoštevalo načelo materialnega procesnega vodstva - 285. člena ZPP, ki ga v nadaljevanju pritožbe citira. Predsednik senata ima torej dolžnost, da skrbi za to, da se zadeva v dejanskem pogledu vsestransko razjasni, da se doseže resnica in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek in citira odločbo II Ips 152/2003. Pri tem je minimalni standard, ki ga je sodišča prve stopnje pri tem izvajalo, da v primeru, ko sodišče oceni, da naj bi bila materialnopravna pravica tožeče stranke sicer izkazana, da pa bi morala tožeča stranka tožbeni zahtevek malo drugače zapisati, mora sodišče tožečo stranko na to opozoriti v okviru materialno procesnega vodstva. Nadalje navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da ni postavil zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj kot izhaja iz samega tožbenega zahtevka, zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožnik je namreč zaradi pravno precej negotove situacije oblikoval tožbeni zahtevek tako, da je vanj vključil sklenitev pisne prodajne pogodbe, ki bo vključevala tudi zemljiškoknjižno dovolilo. Če je sodišče menilo, da je zahtevek v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe, neutemeljen (ker je pogodba že sklenjena), bi toliko bolj moralo in moglo izdati sodbo, s katero bi ugodilo zahtevku na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. V nadaljevanju navaja, da tožnik zahteva sklenitev pogodbe, hkrati pa navaja, da je skladno z 21. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pogodba že sklenjena. Temu stališču sodišče prve stopnje pritrjuje. Je pa sodišče očitno spregledalo določilo tožbenega zahtevka, po katerem bi morala toženka skleniti pogodbo v takšni obliki, da bo sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Pritožbeno sodišče bo najbrž brez večjih težav lahko razbralo, da iz listin, ki jih ima tožnik na voljo, vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi ni mogoča. Poleg zemljiškoknjižnega dovolila zemljiška knjiga pri vknjižbi lastninske pravice vedno zahteva, da predlagatelj izkaže tudi temelj transakcije. Vsega tega pa tožnik ne bi mogel izkazati brez ustrezne pisne pogodbe, katero pa bi moral, glede na določbo 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), predložiti upravni enoti v odobritev. Ker tožnik ni imel sklenjene pogodbe o pravnem poslu, ker je toženka ni hotela podpisati, tega seveda ni mogel storiti in je zato moral vložiti tožbo, kjer zahteva sklenitev ravno takšne pogodbe. Upravne enote pri tem seveda zahtevajo pogodbo v najbolj klasičnem smislu te besede. Trditev tožnika, da je na podlagi stališča Vrhovnega sodišča pogodba že sklenjena, mu na upravni enoti ne bi prav nič pomagala. Ne gre torej za nekonsistentnost navedb tožnika, temveč za nekonsistentnost določb zakona in seveda precej veliko nekonsistentnost med prakso upravnih enot in stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani odločbi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in predlaga njeno potrditev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno razumevanje določbe 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je zmotno. Sodišče ni bilo dolžno tožnika pozivati, naj drugače oblikuje tožbeni zahtevek. Oblikovanje tožbenega zahtevka je v sferi stranke – obravnavana tožba pa ni bila nepopolna in tožbeni predlog je bil jasen. Materialno procesno vodstvo v smislu 285. člena ZPP se tiče tožbenega zahtevka le toliko, da se na primer odpravi nepopolna formulacija, kakšna nejasnost … , ne more pa sodišče stranki sugerirati, kakšen zahtevek naj postavi, da bo utemeljen. S tem bi bilo kršeno najmanj načelo dispozitivnosti.

Kot izhaja iz tožnikovega tožbenega zahtevka, slednji ni postavil zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v smislu 23. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) oz. 32. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), zaradi česar sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ni moglo delno ugoditi in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Prav tako je zmotno pritožbeno stališče, da je tožnik moral vložiti zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe, čeprav je ta po stališču Vrhovnega sodišča že sklenjena in to zaradi odobritve le-te s strani upravne enote, kot to določa 22. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik v 30-dnevnem roku po datumu objave kot predkupni upravičenec sprejel ponudbo toženke za prodajo obravnavanih kmetijskih zemljišč, čemur tudi toženka ni oporekala. Glede na navedeno ugotavlja, da je pogodba o nakupu kmetijskega zemljišča, skladno z 21. členom Obligacijskega zakonika (OZ), sklenjena. Zato bi tožnik moral postaviti zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko kot lastnik vknjižil v zemljiško knjigo. S takim razlogovanjem se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sledenje je tudi v skladu z veljavno sodno prakso (primerjaj II Ips 835/2007). V kolikor bi sodišče prve stopnje na podlagi določb ZKZ (ali so izpolnjeni vsi pogoji, potrebni za odobritev pravnega posla – tretji odstavek 19. člena ZKZ) ugotovilo, da je postavljen zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljen, bi v posledici tega zahtevku ugodilo. Če bi bila izdana takšna pravnomočna sodba, je to zemljiškoknjižna listina, ki ji zemljiškoknjižno sodišče ne bi moglo odreči te lastnosti (tako tudi odločba II Ips 595/2005). V določbah ZKZ-1 namreč nima podlage, da bi od strank zahtevalo, naj pravnomočni sodbi priložijo listino o odobritvi ali potrdilo upravnega organa, če izrek pravnomočno sodbe tega izrecno ne določa. Tudi Ustavno sodišče je v zadevi Up-1048/05-25 jasno povedalo, da izrek sodbe s takšno vsebino nadomesti razpolagalni pravni posel, s katerim se prenese lastninska pravica na tožnika.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zaradi česar je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni z ničemer pripomogla k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP).