VSM sklep I Ip 920/2014

I. Pritožbam se ugodi, sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.
II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je med upnike razdelilo preostanek kupnine v višini 115.500,00 EUR tako, da se prednostno poplačajo prispevki za socialno zavarovanje v višini 475,59 EUR, del preživninske terjatve petega upnika v višini 3.370,06 EUR in del preživninske terjatve šestega upnika v višini 3.385,38 EUR (I./1. točka izreka), delno pa se poplača terjatev prvega upnika v višini 102.822,01 EUR (I./2. točka izreka). Pri tem je zavrnilo zahtevek petega in šestega upnika z dne 6. 5. 2014 za povrnitev izvršilnih stroškov v višini 385,28 EUR (II. točka izreka).

2Peti in šesti upnik v pravočasni pritožbi izpodbijata odločitev iz razloga kršitve določila 3. točke prvega odstavka 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), pri čemer v bistvenem navajata, da bi morale biti njune preživninske terjatve poplačane v celoti kot prednostne terjatve in ne le za obdobje zadnjega leta pred izdajo sklepa o izročitvi nepremičnine, kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje. Poudarjata, da iskanje drugačne razlage, mimo jasnega zakonskega besedila ni dopustno. Opozarja, da tudi morebitna restriktivna (omejujoča) razlaga ne sme iti preko meje, ki jo je začrtal zakonodajalec sam. Če bi sodišče prve stopnje menilo, da gre za ustavno neskladno zakonsko določilo pa bi moralo sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem, česar pa ni storilo. Menita, da je neprimerna uporaba tuje pravne teorije, ki ni v zvezi s slovensko pravno ureditvijo. Pritožba v nadaljevanju povzema stališča iz sklepov Višjega sodišča v Mariboru II Cp 2604/2005 z dne 29. 11. 2005 in I Ip 232/2014 z dne 23. 5. 2014 in nasprotuje razlagi drugačne sodne prakse, ki upošteva enoletno omejitev pri prednostnem poplačilu preživninskih terjatev. Upnika podajata stališče, da je zakonska prednost preživninskih upravičencev pri poplačilu utemeljena z ustavnim varstvom koristi otrok. Menita, da negotovost zastavnih upnikov, da ne bodo poplačani, vedno obstoji, zato ta ni bistvena za presojo obravnavane zadeve. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek ter zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

3Dolžnik v pravočasni laični pritožbi v bistvenem nasprotuje poplačilu preživninskih terjatev petega in šestega dolžnika in meni, da za poplačilo ne obstoji podlaga, ter se zavzema za razveljavitev sklepa.

4Pritožbe so utemeljene.

5Sodišče prve stopnje je razdelilo kupnino tako, da je upoštevalo prednostno poplačilo za preživninske terjatve omejeno le za zadnje leto, kar je v nasprotju z jasno zakonsko vsebino določila 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ, ki tovrstno omejitev opredeljuje le za prispevke za socialno zavarovanje, ne pa tudi za ostale v 3. točki navedene terjatve, med njimi terjatve zakonite preživnine.

6Sodišče prve stopnje je s tem, ko je oblikovalo kot pravno podlago pravno pravilo, ki je zunaj jasnega pomena zakonskega določila, preseglo svojo pristojnost sojenja (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih – ZS) in s tem kršilo ustavno načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave).

7Sodišče druge stopnje je že v sklepu I Ip 232/2014 z dne 23. 5. 2014 v zvezi z dopustno širino razlage določila 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ opozorilo, da mora sodnik ostati znotraj okvirov, ki jih določa zakonodajalec, ta okvir pa je v prvi vrsti zakonsko besedilo. Če je to toliko jasno, da ne dopušča dvoma o njegovem pomenu, mu je treba slediti, kot glasi.

8Da pomensko jasni jezikovni znaki ne potrebujejo (posebne) razlage, je v pravni teoriji ustaljeno stališče.(1) V tem pogledu je sodnikov aktivizem pri razlagi močno omejen. Posebej se opozarja na vidik objektivnosti, ki terja, da je treba besedilo razumeti iz njega in njegovih značilnosti. Pravnik je vezan na pomen, ki ga besedilo vsebuje, ne da bi ga lahko s čimerkoli poljubno dopolnjeval.(2)

9Iz zakonskega besedila je ob uporabi njegovih slovničnih značilnosti jasno razvidno, da se dikcija „zapadlih za zadnje leto“ nanaša le na prispevke za socialno zavarovanje, in ne vse terjatve iz 3. točke, saj bi nasprotno moralo zakonsko besedilo glasiti „zapadle za zadnje leto“. Ker gre za uporabo temeljnih slovničnih pravil za opredelitev povezav delov besedila, ne more biti dvoma o tem, za katere vrste terjatev je zakonodajalec prednost pri poplačilu omejil in za katere ne. Navedeno zakonsko besedilo ni pomensko odprto, ampak ima edini možen pomen.

10Skladnost jezikovnega pomena z namenom zakonske ureditve je v posebnem varstvu najbolj ranljive skupine upnikov, v obravnavani zadevi otrok kot preživninskih upravičencev. Otrokom je že na ustavni ravni zagotovljeno posebno varstvo in skrb (prvi odstavek 56. in prvi odstavek 54. člena Ustave). Sodišče druge stopnje je v tej zvezi v sklepu I Ip 232/2014 pojasnilo, da je varstvo otrokovih pravic bistveno za obstoj družbe, tako je njihovo varstvo tudi v javnem interesu. Zato se mora zasebni interes drugega upnika (četudi utemeljen na vrstnem redu zastavne pravice), ki ne uživa tega posebnega varstva, upravičeno umakniti. Zaradi pojasnjenega je uveljavljeno načelo realitetne prioritete, ki presega načelo časovne prioritete.(3)

11Sodišče druge stopnje je tudi pojasnilo, da obstoji za razlikovanje obsega prednostnega poplačila med davščinami in prispevki za socialno zavarovanje na eni strani ter ostalimi prednostnimi terjatvami iz 2. in 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ razumen razlog. Država in javni zavod sta bistveno močnejša subjekta od ostalih upnikov, opredeljenih v 3. točki istega odstavka, zato lažje preneseta nepoplačan obseg svojih terjatev od ostalih prednostnih upnikov.

12Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi oblikovalo drugačen pomen določila 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ s sklicevanjem na druga povezana (akcesorna) določila, torej z argumentacijo na podlagi sistemske razlage. Tovrstna argumentacija sodišča prve stopnje, ki izpeljuje pomen temeljnega določila iz dodatnega (akcesornega), pa ne sledi sistemskemu argumentu (so)odvisnosti. Notranja povezanost pravnega sistema (koherenca) zahteva pomensko odvisnost dodatnega (akcesornega) zakonskega besedila od temeljnega (glede na umeščenost v sistem), iz katerega ta dodaten del izhaja, in ne obratno.

13Določilo tretjega odstavka istega člena, ki opredeljuje trenutek, od katerega šteje letno obdobje, je dopolnilno določilo, ki osnovnega glede opredelitve tistih terjatev, katerih prednost je časovno omejena, in tistih, za katere omejitve ni, ne spreminja oziroma te materije niti ne ureja. Drugače povedano, tretji odstavek velja le za tiste terjatve, za katere je časovna omejitev v 2. in 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ opredeljena, za ostale terjatve iz 2. in 3. točke pa nima pomena.

14Enako velja za določilo petega (pred 30. 7. 2014 četrtega) odstavka 198. člena ZIZ, ki dopolnilno ureja vrstni red poplačila le za terjatve, ki se ne poplačajo prednostno v celoti, ampak le za zadnje leto. Gre za običajno nomotehniko, ki s sklicevanjem na temeljno določilo povezuje dopolnilno zakonsko materijo. S čim se ta dodana materija povezuje, pa je mogoče pravilno razumeti le, če izhajamo iz jasnega in nedvoumnega besedila temeljnega določila, ki edino po posameznih vrstah terjatev opredeljuje obseg prednosti.

15Za pojasnjen pomenski rezultat razlage zakonskega besedila 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ je brezpredmetna morebitna uporaba restriktivnega pristopa k razlagi, za kar se neutemeljeno zavzema sodišče prve stopnje. Oženje pomena lahko pride v poštev le pri besedilu, ki je pomensko odprto, ohlapno oziroma nejasno,(4) kar tukaj ni primer. Iz zakonskega besedila je mogoče neposredno in jasno razbrati, v čem je pravno pravilo in njegov pomen.

16Z zavzemanjem za restriktivno razlago podprto s sklicevanjem na ustavno načelo sorazmernosti je sodišče prve stopnje po prepričanju sodišča druge stopnje skušalo preseči jasen pomen besedila tako, da ga je samo spremenilo oziroma popravilo. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je jasen zakonski pomen besedila v nasprotju z Ustavo, bi moralo sprožiti postopek ocene ustavnosti pred Ustavnim sodiščem (prvi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS), a tega v obravnavani zadevi ni storilo. Tudi pravna teorija nasprotuje ustavnoskladni razlagi, ki je po vsebini popravek zakona mimo jasnega pomena zakonskega besedila.(5)

17Sodišče druge stopnje meni, da je v konkretni zadevi vzpostavljeno ravnotežje (praktična konkordanca) ustavne pravice otrok do posebnega varstva (v zvezi z zagotavljanjem sredstev za njihovo preživljanje - prvi odstavek 56. in prvi odstavek 54. člena Ustave), in poplačilne pravice zastavnega upnika z najboljšim vrstnim redom, ki izhaja iz ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Slednji bo namreč v obravnavani zadevi prejel več kot dve tretjini kupnine, oba prednostna upnika, preživninska upravičenca pa skupaj manj kot tretjino. Poseben pomen varstva otrok in v tej zvezi zagotavljanje sredstev za njihovo preživljanje (ta sredstva imajo tudi bistven vpliv na možnosti otrokovega razvoja), odtehta delno oškodovanje upnika z najboljšim vrstnim redom zastavne pravice, ki je v obravnavani zadevi banka, torej eden najmočnejših gospodarskih subjektov, ki izpad poplačila posamezne terjatve lažje prenese. Pri tem je bistvena okoliščina, da mora banka v okviru svoje dejavnosti poskrbeti za upravljanje s tveganjem neplačevitosti dolžnikov, zato morebitno (delno) nepoplačilo iz zastavljene nepremičnine v višini relativno majhnih zneskov preživninskih dajatev zanjo pomeni pričakovano tveganje pri poslovanju, ki ga je dolžna obvladovati (četrto poglavje Zakona o bančništvu – ZBan-1, zlasti 2. točka prvega odstavka 124. člena).

18V pravni teoriji se izpostavlja, da mora biti uravnoteženje tekmujočih ustavnih pravic v konkretnem primeru takšno, da ni odvzeta bistvena, ustavno varovana vsebina tiste pravice, ki se mora drugi umakniti.(6) V obravnavani zadevi je ta zahteva izpolnjena. Zastavna pravica v svoji bistveni vsebini ne zagotavlja nujno (polnega) poplačila zavarovane terjatve. Tega v konkretni zadevi ne bi dosegel zastavni upnik z najboljšim vrstnim redom niti v primeru, da preživninska upravičenca ne bi priglasila svojih terjatev v večjem obsegu kot za zadnje leto. Kot pravilno opozarjata upnika v pritožbi, obstoji vedno tudi skrajna možnost, da nepremičnine niti ne bo mogoče prodati.

19Nenazadnje je treba upoštevati, da je v izvršilnem postopku poplačilo (zastavnega) upnika, ki nima posebne zakonske prednosti po 3. točki prvega odstavka 197. člena ZIZ, predvsem odvisno od vrednosti dolžnikovega premoženja. Tako kot morajo zastavni upniki računati, da se bo njihovo zavarovanje lahko poslabšalo zaradi razmer na trgu nepremičnin, morajo upoštevati tveganje, da bo do poslabšanja zavarovanja prišlo zaradi neplačanih zakonskih preživninskih obveznosti. To tveganje je relativno majhno, saj gre pri preživnini za relativno majhne mesečne zneske,(7) ki tudi v daljšem obdobju ne dosežejo večjega dela vrednosti povprečne nepremičnine.(8)

20Tako povprečna vrednost petletne preživnine znese 7.903,80 EUR, kar je le 9 % vrednosti povprečnega stanovanja in 7% vrednosti povprečne hiše z zemljiščem, stanovanje pa je bilo že po petih letih v obdobju od leta 2008 do 2013 vredno povprečno 17% manj, hiša z zemljiščem pa celo 24% manj.(9) Navedeni podatki jasno kažejo, da gre pri preživninah za očitno manjše tveganje zmanjšanja vrednosti zavarovanja kot ga pomenijo spremenjene razmere na trgu nepremičnin. Tovrstni obseg tveganja zaradi spremenjenih razmer na trgu pa je že zajet v samo vsebino upravičenja do poplačila iz hipoteke.

21Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbam ugodilo, sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je sprejelo odločitev, da ugodi pritožbi dolžnika, v posledici odločitve o ugoditvi pritožbi upnikov, saj je obravnavano odločitev o razdelitvi kupnine pravilno upoštevati kot povezano celoto.

22Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku pri razdelitvi kupnine uporabiti določilo 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ tako, da ne bo širilo pomena zakonskega besedila zunaj njegovih jasno začrtanih mej, kot je bilo obširno pojasnjeno.

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

---------------------

Op. št. (1): Pavčnik, M.: Argumentacija v pravu, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2013, str. 62.

Op. št. (2): Prav tam, str. 67 in 68.

Op. št. (3): O tem več Triva, Belajac, Dika: Sudsko izvršno pravo, Informator, Zagreb, 1984, str. 54.

Op. št. (4): Pavčnik, M., nav. delo, str. 104.

Op. št. (5): Primerjaj Pavčnik, M. v: (Ustavno)sodno odločanje, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 77.

Op. št. (6): Zobec, J.: Praktična konkordanca v ustavnosodni presoji v: Dignitas, št. 49-45/2010, str. 37 in 38.

Op. št. (7): Uradno ugotovljena povprečna mesečna preživnina znese 131,73 EUR, pri čemer je velika večina med 80 in 200 EUR. Podatki z dne 11. 6. 2014 na spletni strani Ministrstva za delo družino in socialne zadeve www.mddsz.gov.si/si/uveljavljanje_pravic/statistika/prezivnine/

Op. št. (8): Iz uradnih podatkov za leto 2013 na primer izhaja povprečna velikost stanovanja v Sloveniji 60m2, pri čemer znaša povprečna cena za m2 1.510 EUR, tako je bila povprečna prodajna vrednost stanovanja v Sloveniji okoli 90.000 EUR. Povprečna prodajna vrednost hiše z zemljiščem pa je znašala v letu 2013 okoli 115.000 EUR. Poročilo GURS o slovenskem trgu nepremičnin za leto 2013, str. 21 in 25. www.e-prostor.gov.si/index.php?id=etn&no_cache=1&tx_simpltabs_pi1[tab]=590#jfmulticontent_c137-4

Op. št. (9): Poročilo GURS o slovenskem trgu nepremičnin za leto 2013, str. 22 in 26.