UPRS sklep in sodba III U 342/2012

I. Postopek se nadaljuje.
II. Tožba se zavrne.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Upravna enota Koper (v nadaljevanju organ prve stopnje) je z izpodbijano odločbo odločila, da vojnemu veteranu A.A. (v nadaljevanju tožnik) od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva (1. točka izreka). Z dnem 1. 1. 2013 se uradni zaznamek št. 592-1606/96 z dne 19. 11. 1996 razveljavi (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ prve stopnje odločitev sprejel na podlag 100. in 101. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), s katerim sta bila spremenjena prvi odstavek 6. in prvi odstavek 15. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV), in na podlagi 231. člena ZUJF, po katerem se upravičencem, ki so bili upravičenci do obravnavane pravice, ta zagotavlja do 1. 1. 2013, upravnemu organu pa nalaga izdajo odločbe, s katero razveljavi odločbo o tej pravici, če ugotovi, da vojnemu veteranu ta pravica po 1. 1. 2013 ne pripada več. Na podlagi ugotovitve, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, organ prve stopnje zaključuje, da tožnik od 1. 1. 2013 nima več pravice do zdravstvenega varstva.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo z odločbo številka 13001-751/2012-2 z dne 5. 10. 2012.

Tožnik v tožbi smiselno navaja, da so mu z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obeh izpodbijanih odločbah in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

Sodišče je s sklepom III U 342/2012-9 z dne 29. 1. 2013 prekinilo postopek zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF. Ustavno sodišče RS je z odločbo, št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 98/2013 z dne 29. 11. 2013, odločilo da prvi in drugi odstavek 231. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ nista v neskladju z Ustavo. Ker je bilo torej o predhodnem vprašanju odločeno, sodišče skladno s 50. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nadaljuje postopek v tem upravnem sporu.

K točki II. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na dan uveljavitve ZUJF upravičen do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. Po uveljavitvi ZUJF pa ta pravica, ki so jo prej imeli vsi vojni veterani, ne glede na socialno ekonomske razmere, pripada le vojnim veteranom, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek (8. do 12. člen ZVV). Glede na to in ob upoštevanju nespornega dejstva, da tožnik ne prejema veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Zato se sodišče sklicuje na razloge navedene v izpodbijani odločbi, potrjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ter dodaja:

Z odločbo U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 je Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (Uradni list RS, št. 10/12 in 105/12) nista v neskladju z Ustavo. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je z navedenim določilom ZUJF posegel v pravice vojnih veteranov le za naprej v skladu z določbo drugega odstavka 155. člena Ustave in da je ogrožanje finančne zmožnosti države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev, stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev, ki je utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Po presoji Ustavnega sodišča izpodbijana ureditev tudi sorazmerno razporeja bremena na različne kategorije prebivalcev. Pridobitev obravnavne pravice je namenjena le vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi in si sami ne morejo zagotoviti sredstev za njeno plačilo. Drugim, ki jim po novi ureditvi ta ne pripada več, pa je zakonodajalec zagotovil ustrezen čas, da se novim okoliščinam prilagodijo.

Ob upoštevanju odločitve in stališča Ustavnega sodišča navedenega v točki 9. obrazložitve te sodbe organ prve stopnje, ki je izpodbijano odločbo izdal na podlagi 231. člena ZUJF, torej z njo ni mogel poseči v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine določene v Ustavi Republike Slovenije.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.

K točki III. izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.