VSK sodba Cpg 99/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 delno v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.159,07 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2012 dalje do plačila, iz naslova obračunanih zamudnih obresti je dolžna plačati znesek 586,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2012 dalje do plačila in zakonite zamudne obresti na znesek 149,17 EUR od 9.1.2014 dalje. Poleg tega je dolžna plačati izvršilne stroške v višini 149,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.2012 dalje (I. točka izreka) in 763,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da se umik tožbe za znesek 1.600,00 EUR vzame na znanje in se postopek v tem obsegu ustavi (II. točka izreka).

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka in navedla, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopnemu sodišču je pritožba očitala, da ni izvedlo nobenega s strani tožene stranke predlaganega dokaza. Tako ni zaslišalo priče in finančnega izvedenca, ki naj bi pogledal računovodsko dokumentacijo obeh strank in na podlagi ugotovljenih dejstev izračunal morebitne obresti. Tožena stranka je poleg tega predložila tudi plačila in kompenzacijo, kar pa so za sodišče bili irelevantni dokazi, ker tožeči stranki nikdar ni sporočila, katere račune plačuje. Takšno sklepanje je nepravilno in neutemeljeno, saj se stranke pred izvedbo kompenzacije vedno dogovorijo za znesek in način zapiranja terjatev, medsebojno pa stanje uskladijo tudi z IOP obrazcem. Zato je sodišče enostransko zaključilo, da izpis odprtih postavk nima dokazne moči, in da je zgolj enostranska listina. Iz predloženih dokazov je jasno, da sta stranki do leta 2010 poslovno in računovodsko usklajevali terjatve in plačila. Izpiska odprtih postavk iz 16. maja 2012 tožena stranka ni prejela, sicer pa so v njem našteti računi, ki so bili že poravnani. Očitno je, da tožena stranka (najverjetneje pravilno: tožeča) ni pravočasno knjižila stanja terjatev in plačil. Ker nima tekoče knjiženih plačil, se tudi vseskozi pojavljajo razlike v številu računov in višini plačil. »Ne držijo tudi trditve, da tožeča stranka vtožuje plačilo računov za smetarino, ki nikakor ne predstavlja komunalno storitev«. Posledično so tudi obresti napačno izračunane in za razjasnitev računovodskih izkazov je tožena stranka predlagala izvedenca, ki naj bi po oceni sodišča dal zgolj informativni izkaz. Sodišče zgoraj navedenih dejstev ni popolno ugotovilo oziroma jih je napačno ugotovilo. Vsa ta vprašanja in morebitna višina bi se ugotovila z zaslišanjem priče in tudi z izvedbo dokaza s sodnim izvedencem, kar pa je sodišče vse zavrnilo.

Pritožba ni utemeljena.

Predmetni spor se v pritožbenem postopku v skladu z drugim odstavkom 449. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vodi po pravilih spora majhne vrednosti, saj po tem, ko je tožeča stranka na naroku dne 9. 1. 2014 umaknila tožbeni zahtevek za 1.600,00 EUR, in je o tem sodišče v izpodbijani odločbi tudi odločilo (v skladu s 188. členom ZPP), vrednost tožbenega zahtevka ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V takšnem sporu je mogoče izdano sodbo izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne zaradi relativnih kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno velja tudi v primeru, kot je predmetni, ko je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi zapisalo pravni pouk, kakršen velja za redni postopek, saj v skladu z uveljavljeno sodno prakso zaradi nepravilnega pravnega pouka pravdna stranka praviloma ne sme izgubiti procesnih pravic, po drugi strani pa jih tudi ne more pridobiti več, kot ji ga zakon daje (1).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zgoraj povzeta vsebina pritožbe, kot jo je oblikovala tožena stranka, nanaša izključno na kritiko nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Očitek prvostopnemu sodišču, da ni zaslišalo priče in postavilo izvedenca finančne stroke, je mogoče uvrstiti med očitke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Enako bi veljalo tudi za pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo »plačil« in kompenzacije, češ da naj bi bili ti dokazi irelevantni, čeprav je dodati, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče do njih opredelilo in to na podlagi pravilnega materialnopravnega stališča, da če dolžnik ob izpolnitvi ne določi, katere svoje obveznosti z njimi poravnava, velja, da poravnava najstarejše obveznosti po vrstnem redu, kot so zapadale v izpolnitev (drugi odstavek 287. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Kritiko ocene prvostopnega sodišča o pomenu podatkov iz IOP obrazca, kateri pritožnica prav tako nasprotuje, pa je mogoče uvrstiti v očitano kršitev nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Kot je bilo zgoraj navedeno, ne morejo biti predmet obravnave na pritožbeni stopnji v sporu majhne vrednosti očitane kršitve, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje. Ker tožena stranka sodbe ni izpodbijala v okviru dovoljenih razlogov za to vrsto postopka, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožbeno sodišče, ki je dolžno v tem okviru sodbo preizkusiti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa teh kršitev tudi ni zasledilo, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------------------

op. št. 1: glej tudi N. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba,2005, 1. knjiga, str. 119.