UPRS sodba I U 1312/2013

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevek tožnika za izdajo odločbe o spremenjenem načinu izplačevanja invalidnine. Iz izreka navedenega sklepa še izhaja, da pritožba ne zadrži njegove izvršitve ter, da v tem postopku stroški niso nastali. V obrazložitvi navaja, da je tožnik v zahtevi za izdajo upravne odločbe z dne 18. 4. 2013 navedel, da je Zakon o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) s spremembo terminov izplačil posegel v njegove že pridobljene pravice. O spremembi terminov izplačil je bil sicer pisno obveščen, vendar o teh dejstvih ni bil izdan upravni akt. Meni, da bi upravni organ takšno odločbo moral izdati. Po prepričanju prvostopenjskega organa pa odločanje o spremenjenem načinu izplačevanja invalidnine po Zakonu o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojl) ni upravna zadeva, saj pri tem ne gre za odločanje o spremembi višine invalidnine. Zato je na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v skladu z 90. členom ZVojl uporablja v postopku za uveljavljanje pravic po ZVojl, tožnikovo zahtevo zavrgel.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep z odločbo z dne 17. 7. 2013 zavrnil. V obrazložitvi še dodaja, da način izplačila denarnega prejemka iz naslova priznane zakonske pravice s področja vojnih zakonov ter s tem dospelost zahtevka stranke za izvršitev upravne odločbe izrek upravne odločbe ne vsebuje in ga tudi v preteklosti, torej tudi pred uveljavitvijo obravnavanega 96. člena ZUJF, ni vseboval, saj ni šlo za upravno zadevo, o kateri bi bilo potrebno odločati z upravno odločbo. Glede na to, da sprememba roka dospelosti mesečnega denarnega prejemka iz izplačila prejemka za naprej, torej od prvega delovnega dne v mesecu za tekoči mesec, ni vseboval izrek upravne odločbe, s katero je bila tožniku v preteklosti priznana navedena pravica. Pritožbeni organ ocenjuje, da tudi spremenjen rok dospelosti mesečnega denarnega prejemka v izplačilo za nazaj, v skladu z obravnavano določbo ZUJF, ni upravna zadeva, o kateri bi prvostopenjski organ lahko odločal z odločbo v upravnem postopku.

Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da dejstvo, da ZUJF ni posegel v samo nominalno višino njegovega denarnega prejemka, še ne pomeni, da ni posegel v njegove pridobljene pravice. V prehodnem obdobju je namreč tožnik prejemal mesečne denarne prejemke vsak mesec z nekajdnevno zamudo. Ta zamuda pa je očitno privedla do tega, da je tožnik v obdobju od meseca julija do meseca decembra 2012 prejel pet mesečnih denarnih prejemkov, in ne šest, kolikor je mesecev med julijem in decembrom. S takšnim načinom prehoda na nov način izplačevanja mesečnih prejemkov pa je bilo, sicer prikrito, dejansko poseženo v višino posameznega mesečnega denarnega prejemka. Kot že povedano, se je namreč tožniku v obdobju med julijem in decembrom 2012 en mesečni prejemek odvzel. Odvzel mu je torej pravico, ki jo je s strani upravnega organa pridobil kot upravičenec do mesečnih prejemkov na podlagi ZVojI. To pravico mu je upravni organ odvzel brez izdaje kakršnegakoli upravnega akta. Sklicuje se na sklep Ustavnega sodišča RS U-I-162/12, Up-626/12 z dne 12. 7. 2012. Izpostavlja tudi, da mu je bila mesečna invalidnina priznana na podlagi odločitve, sprejete po upravnem postopku in z upravnim aktom. Razumljivo in edino pravno dopustno je, da bi morala biti sprememba načina izplačila mesečnega prejemka tako, da zakonodajalec en mesečni prejemek odvzame, sprejeta v ustreznem upravnem postopku in z ustrezno upravno odločbo. Tudi stališče upravnega organa, da datum izplačila prejemka ni predmet odločanja v upravnem postopku, je napačno. Pri določanju bodočih periodičnih obveznosti je treba vedno že v izreku takšne odločbe urediti tudi vprašanje, katerega dne v mesecu se takšen prejemek izplačuje. V nasprotnem primeru je odločba neizvršljiva. V nadaljevanju tožbe tožnik navaja razloge, zaradi katerih od upravnega organa terja izdajo upravne odločbe. Temeljni razlog je v tem, da upravna odločba vsebuje pravni pouk, ki bi tožniku odprl procesno možnost vložiti pritožbo zoper takšen upravni akt. V pritožbi pa bi poleg vsebinskega razloga, da spremenjen način izplačevanja denarnih prejemkov po „vojni zakonodaji“ odvzema celo mesečno invalidnino, opozoril tudi na ustavno spornost same spremembe v luči odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-86/96 z dne 29. 10. 1996, v kateri je Ustavno sodišče RS med drugim ugotovilo, da invalidnina po obravnavanem zakonu ni prejemek, ki bi izhajal iz dela, niti ne gre za socialno pomoč, zato ni nujno, da bi se moral v načinu izplačevanja ravnati po navedenih predpisih. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek z napotkom, da izda ustrezno upravno odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sprememba datuma dospelosti denarnih prejemkov v izplačilo po ZVojI predstavlja zakonsko predpisan finančni instrument, ki ga je zakonodajalec v splošno znanih razmerah gospodarske in finančne krize v državi sprejel zato, da bi se upravičencem po vojni zakonodaji lahko tudi v bodoče zagotavljalo učinkovito socialno varstvo v skladu s 50. členom Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali bi moral prvostopenjski upravni organ o spremenjenem načinu izplačevanja invalidnine po ZVojI, ki ga je uveljavil ZUJF v 96. členu v zvezi z 230. členom prehodnih in končnih določb tega zakona, izdati upravno odločbo.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ tožniku kot upravičencu do prejemkov po vojni zakonodaji, zaradi spremenjenega zakonsko določenega inštrumenta glede izplačevanja pravic, poslal obvestilo. Tožnik pa je pri prvostopnem organu 18. 4. 2013 podal zahtevo za izdajo upravne odločbe v zvezi s spremenjenim načinom izplačevanja denarnih prejemkov po vojnih zakonih.

Pred uveljavitvijo ZUJF je ZVojI v 86. členu določal, da se invalidnina in družinska invalidnina, dodatek za posebno invalidnost, dodatek za pomoč in postrežbo, invalidski dodatek in družinski dodatek ter oskrbnina izplačujejo v mesečnih zneskih za naprej. ZUJF pa je s 96. členom tega zakona spremenil besedilo 86. člena ZVojI tako, da se glasi, da se invalidnina in družinska invalidnina, dodatek za posebno invalidnost, dodatek za pomoč in postrežbo, invalidski dodatek in družinski dodatek ter oskrbnina izplačujejo v mesečnih zneskih prvega delovnega dne v mesecu za pretekli mesec. Določba 230. člena ZUJF pa določa, da prehod na nov način izplačevanja denarnih prejemkov po 86. členu ZVojI izvedejo upravne enote s postopnim pomikanjem izplačil do konca leta 2012. Ne glede na določbo 86. člena ZVojI mesečni prejemki za leto 2012 v prehodnem obdobju dospejo v izplačilo: za julij 2012 dne 6. julija 2012, za avgust 2012 dne 13. avgusta 2012, za september 2012 dne 19. septembra 2012, za oktober 2012 dne 25. oktobra 2012, za november 2012 dne 3. decembra 2012 in za december 2012 dne 3. januarja 2013.

V skladu z 2. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Kot izhaja iz upravnega spisa zadeve, je tožniku priznana pravica do invalidnine po ZVojI. O pravicah po tem zakonu na podlagi prvega odstavka 89. člena ZVojI na prvi stopnji odloča upravna enota, pristojna za vojne invalide. V skladu z določbo 106. člena ZVojI odločbe, s katerimi so priznane pravice po tem zakonu, izvršujejo upravne enote po uradni dolžnosti. Določba 90. člena ZVojI pa določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni drugače določeno.

Sodišče tako ugotavlja, da je dolžan upravni organ o pravicah po ZVojI (te so navedene v 11. členu tega zakona) odločiti z upravno odločbo. Po prvem odstavku 213. člena ZUP se v izreku odločbe odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. V konkretni zadevi bi predstavljal predmet (upravnega) postopka (ne)priznanje pravice po ZVojI. Iz določb ZVojI pa izhaja, da način izplačevanja pravic po tem zakonu, torej tudi invalidnine, ni del navedenih pravic, o katerem bi bil upravni organ dolžan izdati upravno odločbo. Način izplačevanja invalidnine po ZVojI po presoji sodišča torej ni obvezna sestavina upravne odločbe (o priznanju pravice po ZVojI). Kot že povedano, se po določbi 106. člena ZVojI odločbe, s katerimi so priznane pravice po tem zakonu, izvršujejo po uradni dolžnosti. Tako sodišče sodi, da je odločitev prvostopenjskega organa v izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrgel zahtevo tožnika za izdajo odločbe o spremenjenem načinu izplačevanja invalidnine po ZUJF, pravilna. Ker v tem primeru, kot navedeno, ne gre za upravno zadevo, torej za zadevo, o kateri bi bil upravni organ dolžan izdati upravno odločbo, je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo pravilno zavrgel na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

V zvezi s tožbenim sklicevanjem na sklep Ustavnega sodišča RS U-I-162/12, Up-626/12 z dne 12. 7. 2012 sodišče pritrjuje upravnima organoma obeh stopenj, da v zadevi, ki jo je presojalo Ustavno sodišče RS v navedenem sklepu, ne gre za situacijo, kot je obravnavana. V omenjeni zadevi Ustavnega sodišča RS je namreč šlo za drugačno določitev višine pokojnine, v zvezi s čimer je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da mora pristojni organ za vsako konkretno osebo drugačno določitev višine pokojnine ugotoviti z upravno odločbo. V obravnavanem primeru pa gre, kot že večkrat omenjeno, za spremembo načina izplačevanja invalidnine po ZUJF, kar pa tudi po presoji sodišča ne spreminja višine invalidnine tožniku. Zaradi spremenjenega načina izplačevanja denarnih prejemkov po ZVojI, ki ga je uvedel ZUJF, je prišlo do tega, da je tožnik od julija do konca decembra 2012 prejel le pet mesečnih denarnih prejemkov in ne šest, kar zatrjuje v tožbi. Vendar mu je bil denarni prejemek (invalidnina za mesec december 2012) izplačan v skladu z 230. členom ZUJF 3. januarja 2013. Da tega prejemka ne bi prejel, tožnik niti ne zatrjuje. Sodišče tako sodi, da sprememba načina izplačevanja denarnih prejemkov ne predstavlja spremembe višine prejemka samega, torej ne predstavlja spremembe pravice. Zato je ta tožbeni ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

Po zgoraj navedenem pa tudi ni mogoče pritrditi tožbenemu stališču, da je pri določanju bodočih periodičnih obveznosti treba vedno že v izreku odločbe urediti tudi vprašanje, katerega dne v mesecu se takšen prejemek izplačuje, saj je po prepričanju tožnika v nasprotnem primeru odločba neizvršljiva. Kot že povedano, se namreč odločbe, s katerimi so priznane pravice po tem zakonu, po 106. členu ZVojI izvršujejo po uradni dolžnosti. Da bi bila navedba datuma izplačila v izreku odločbe o dodelitvi pravic po ZVojI obvezna sestavina izreka odločbe, pa ZVojI ne določa.

Ker je sodišče po povedanem ugotovilo, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom tožnikovo zahtevo zavrgel, se ni po vsebini opredeljevalo do tožbenega ugovora ustavne spornosti spremembe ZVojI z ZUJF, v zvezi s čimer se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-86/96 z dne 29. 10. 1996. Poleg tega tožnik v tožbi tega ugovora niti ne konkretizira in sam navaja, da za predmetni spor ni odločilen.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.