VSL sklep III Ip 2171/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 1. točki izreka razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v 2. točki izreka potrdi.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se denarna kazen, izrečena s sklepom z dne 24. 4. 2012, v znesku 25.000,00 EUR, izterja po uradni dolžnosti z računa dolžnika pri banki S., d.d., ter po pravnomočnosti sklepa s prenosom na račun sodišča (1. točka izreka), in dolžniku naložilo upniku povrniti nadaljnje stroške postopka v višini 939,00 EUR v osmih dneh (2. točka izreka sklepa).

2Zoper sklep se je dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se upnikov predlog za izvršitev denarne kazni zavrne in upniku naloži v plačilo do sedaj priglašene dolžnikove stroške in stroške te pritožbe, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da se sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, upniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da se dolžnik z vsebino začasne odredbe dejansko še ni seznanil na dan vročitve s fikcijo 11. 5. 2012 oziroma 14. 5. 2012, ko je bil sklep puščen v njegovem predalčniku. Zaradi namena ureditve, ki predvideva fikcijo vročitve, in namena denarne kazni v primerih neizvršitve začasnih odredb je treba v obravnavani zadevi zato, ker je dolžnik še istega dne, ko je začasno odredbo prejel oziroma se z njo dejansko seznanil, postopal skladno z njo in jo izvršil, upnikov predlog zavrniti. Pojasnjuje namen denarne kazni, urejene v 226. členu ZIZ, in se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-1092/07. V času odločanja o upnikovem predlogu za izvršitev izrečene denarne kazni na spletni strani dolžnika tudi ni bilo več članka, s katerim naj bi kršil izdano začasno odredbo („XXX“), pri čemer tudi trdi, da ne gre za objavo članka, vsebina katerega bi bila z začasno odredbo prepovedana. Razlogov, zaradi katerih naj bi šlo za takšen članek, ni najti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Da v času odločanja na spletni strani tožene stranke ni bilo objavljenega nikakršnega članka, ki bi kršil sklep o začasni odredbi, je razvidno tudi iz sklepa z dne 11. 3. 2013, zaradi česar so zaključki, da je iz v spis vloženih listin razvidna kršitev, nepravilni in zmotni, saj je sodišče samo ugotavljalo morebitne kršitve začasne odredbe, ki jih ni ugotovilo. Članek „YYY“ je objavil 29. 4. 2012, torej še pred prejemom začasne odredbe, zato je z objavo članka ni mogel kršiti. Začasne odredbe tudi ni mogel kršiti z objavo članka v septembru 2013 z naslovom „ZZZ“, saj upnika ni poimensko omenil, prav tako pa tudi ne opredelil z navedbami, ki so omogočale njegovo individualizacijo in prepoznavo. Tudi v tem delu sklepa ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj navedbe zadoščajo za upnikovo prepoznavo. Poleg tega pa je kmalu po objavi spremenil vsebino članka na način, da v zvezi z upnikom ni podal nikakršnih navedb, in sicer ravno iz razloga, da ne bi kršil ohlapno opredeljene prepovedi iz začasne odredbe. Kot dokaze predlaga izpis dela članka z naslovom „ZZZ“, vpogled na dolžnikovo spletno stran www....si, in sicer članek s prej navedenim naslovom, ter „kot do sedaj“. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Dolžnik je po pooblaščencu na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Namen začasne odredbe, izdane s pravnomočnim sklepom z dne 24. 4. 2012, je bil doseči prenehanje s kršitvami upnikovih osebnostnih pravic (134. člen Obligacijskega zakonika) do pravnomočnosti odločitve o tožbi v pravdnem postopku. Za zagotovitev spoštovanja sklepa in s tem uresničitve upnikove pravice do sodnega varstva se v skladu z drugim in tretjim odstavkom 273. člena ZIZ v sklepu o začasni odredbi določi denarna kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z drugim odstavkom 226. člena ZIZ, v primeru kršitve pa se postopa v skladu s tretjim odstavkom istega člena. V sklepu o začasni odredbi z dne 24. 4. 2012 (v zvezi s popravnim sklepom z dne 28. 9. 2012) je sodišče prve stopnje za primer kršitve začasne odredbe iz 1. in 2. točke izreka sklepa določilo denarno kazen v višini 25.000,00 EUR.

6V skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ, ki se smiselno uporablja na podlagi drugega odstavka 273. člena ZIZ, sodišče v primeru neizpolnitve obveznosti oziroma kršitve začasne odredbe postopa po uradni dolžnosti tako, da opravi izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.

7Višje sodišče je v tej zadevi v sklepu III Ip 2013/2013 z dne 15. 5. 2013 že pojasnilo, da se postopek po tretjem odstavku 226. člena ZIZ opravi brez posebnega predloga upnika, njegov predlog za izterjavo denarne kazni pa se obravnava kot obvestilo sodišču o neizpolnitvi obveznosti oziroma nespoštovanju prepovedi iz sklepa o začasni odredbi. Opredelilo se je tudi do možnosti uporabe stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up-1092/07 z dne 21. 6. 2007, v kateri je povzeto stališče iz odločbe U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999. Po stališču Ustavnega sodišča je namreč izrek denarne kazni upravičen le tedaj, ko gre za edini način, s katerim lahko sodišče vsaj posredno zagotovi, da bo upnik od dolžnika dosegel izpolnitev, do kakršne je upravičen po izvršilnem naslovu (v obravnavanem primeru po sklepu o začasni odredbi). Namen izterjave denarne kazni zaradi ugotovljene kršitve je, upoštevaje navedeno stališče, tudi na podlagi tretjega odstavka 226. člena ZIZ v zagotovitvi spoštovanja sodnih odločb in učinkovite uresničitve upnikove pravice do sodnega varstva in izterjava denarne kazni ne sme pomeniti zgolj povračilnega ukrepa zaradi kršitve sodne odločbe. Takšno razlago utemeljuje ureditev v tretjem odstavku 226. člena ZIZ, ko sodišče v primeru neizpolnitve obveznosti opravi po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni in hkrati izda nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen.

8Glede na opisani namen izrekanja in izterjave denarne kazni za kršitev obveznosti oziroma prepovedi iz začasne odredbe določba tretjega odstavka 226. člena ZIZ ne predvideva oprave izvršbe na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, ne da bi sodišče hkrati tudi izdalo nov sklep, s katerim bi določilo dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo denarno kazen. Le v primeru, da je treba dolžnika nadalje prisiljevati k spoštovanju izdane začasne odredbe z določitvijo novega roka in z izrekom nove, višje denarne kazni, je utemeljena izvršitev že izrečene denarne kazni.

9V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odločilo o izterjavi izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti, hkrati pa ugotovilo, da ni potrebe po izreku nove, višje denarne kazni, ker ni našlo na spletni strani oziroma spletnem portalu dolžnika že omenjenih spornih člankov in tudi ne zaznalo novih dolžnikovih kršitev začasne odredbe. Ugotovilo je torej, da je bila v času odločanja obveznost iz začasne odredbe izpolnjena in prepoved spoštovana. Glede na takšno ugotovitev, ki ji upnik v odgovoru na pritožbo ne nasprotuje (navaja zadnjo kršitev začasne odredbe v septembru 2013), pritožnik utemeljeno uveljavlja, da za opravo izvršbe zaradi izterjave že izrečene denarne kazni ni podlage. Izterjava denarne kazni bi imela namreč ob ugotovitvi, da kršitev začasne odredbe v času odločanja ni podana, zgolj povračilni ukrep, kar pa ni njen namen.

10Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi v delu, v katerem se nanaša na 1. točko izreka sklepa, ugodilo in zaradi kršitve tretjega odstavka 226. člena v zvezi z drugim odstavkom 273. člena ZIZ sklep v tem delu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Višje sodišče pa ni poseglo v odločitev v 2. točki izreka sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo upniku povrniti stroške postopka v višini 939,00 EUR, to so stroški predloga za izvršitev denarne kazni z dne 21. 5. 2012 in pritožb z dne 21. 6. 2012 ter z dne 21. 3. 2013. Dolžnik v pritožbi ni navedel nobenega konkretnega razloga, s katerim bi izpodbijal odločitev o stroških postopka. Kljub temu, da je dolžnik uspel s pritožbo zoper 1. točko izreka sklepa, je odločitev o dolžnosti upniku povrniti nadaljnje stroške postopka utemeljena.

12Kot je bilo že pojasnjeno, teče postopek izterjave in izdaje novega sklepa v skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZIZ (v zvezi z drugim odstavkom 273. člena ZIZ) po uradni dolžnosti, potem ko upnik sodišče seznani s kršitvijo obveznosti oziroma prepovedi iz začasne odredbe, zaradi česar za presojo utemeljenosti stroškovnega zahtevka strank ni kot edini kriterij primeren kriterij uspeha s pritožbo v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Čeprav se izrečena denarna kazen v tej fazi postopka ne bo izterjala po uradni dolžnosti, pomeni ugotovitev sodišča, da v času odločanja ni več ugotovilo kršitev obveznosti oziroma prepovedi iz začasne odredbe, vendarle upnikov uspeh v dosedanjem postopku. Dosežen je bil namreč cilj izdane začasne odredbe, to je umik iz objave in prenehanje z objavo člankov, ki pomenijo kršitev osebnostnih pravic upnika.

13Višje sodišče pa ob tem poudarja, da se denarna kazen ne bo izvršila le zaradi ugotovitve, da v času odločanja kršitve niso bile več podane, zaradi česar je pri odločanju o utemeljenosti upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) treba upoštevati določbo petega odstavka 38. člena v zvezi z 239. členom ZIZ, v skladu s katero je dolžnik dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za zavarovanje. Višje sodišče na podlagi v izpodbijanem sklepu navedenih razlogov o kršitvah začasne odredbe ugotavlja, da so bili upnikovi stroški za dosego zagotovitve spoštovanja izdanega sklepa potrebni. Strinja se z razlogi sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje, dolžnikove pritožbene navedbe pa zavrača.

14V zvezi z nespoštovanjem obveznosti iz 1. točke izreka sklepa o začasni odredbi z dne 24. 4. 2012, o čemer je upnik obvestil sodišče z vlogo z dne 21. 5. 2012, za katero mu je tudi odmerilo izvršilne stroške, se je višje sodišče že opredelilo v sklepu z dne 15. 5. 2013 (9. točka obrazložitve). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je odločilnega pomena dejanska seznanitev z začasno odredbo. Rok za njeno izpolnitev začne teči naslednji dan po vročitvi, tako kot se računajo roki v skladu s 111. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Na začetek teka roka ne vpliva način vročitve sodne odločbe v skladu z ZPP (vročitev z izročitvijo pisma osebno stranki ali nadomestno oziroma fikcija vročitve) in za stališče, kot ga predstavlja pritožnik, ni pravne podlage.

15Za dosego namena zavarovanja so bili potrebni tudi upnikovi stroški obeh pritožb, s katerima je dosegel razveljavitev sklepov o zavrnitvi predloga z dne 21. 5. 2012 (sklep višjega sodišča III Ip 3673/2012 z dne 29. 8. 2012 v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje z dne 12. 6. 2012 in sklep višjega sodišča III Ip 2013/2013 z dne 15. 5. 2013 v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje z dne 11. 3. 2013), saj v tistem času dolžnik prepovedi iz začasne odredbe ni spoštoval.

16Višje sodišče ne sprejema pritožbenega očitka absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v zvezi z razlogi sodišča prve stopnje o kršitvi v članku „XXX“ (članek z dne 17. 7. 2012). Sodišče je navedlo razloge, zaradi katerih je ocenilo, da gre za vsebino, prepovedano s sklepom o začasni odredbi, kar je razvidno iz 11. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, tako da ga je mogoče preizkusiti. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje z dne 11. 3. 2013, saj je ta sklep višje sodišče s sklepom III Ip 2013/2013 z dne 15. 5. 2013 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, potem ko je ugotovilo, da razlogi v sklepu sodišča prve stopnje ne utemeljujejo zaključka, da je začasna odredba spoštovana.

17Ker pravilnost ugotovitve kršitve v zvezi s člankom „YYY“, za katerega pritožnik uveljavlja, da ga je objavil 29. 4. 2012, torej še pred prejemom začasne odredbe, glede na druge ugotovljene kršitve ni odločilnega pomena za odločitev, se višjemu sodišču do te pritožbene navedbe niti ni treba posebej opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18Stroški prejšnjih pritožbenih postopkov so bili torej potrebni zaradi uveljavljenih kršitev začasne odredbe. Dolžnik ni prenehal kršiti prepovedi niti po izdaji sklepa višjega sodišča III Ip 2013/2013, saj je na spletni strani dne 9. 9. 2013 objavil članek z naslovom „ZZZ“ (priloga A18 spisa). Višje sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je v članku kljub temu, da nista izrecno omenjena ime in priimek upnika, dovolj podatkov, da bralci (ali vsaj določen krog bralcev) prepozna, da gre za upnika. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu sklepa navedlo zadostne razloge, da je sklep mogoče preizkusiti.

19Višje sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je dolžnik z nespoštovanjem začasne odredbe povzročil upniku stroške, ki mu jih je dolžan povrniti kljub temu, da v času odločanja ni bilo (več) pogojev za izterjavo izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti. Višje sodišče je glede na navedeno pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20Višje sodišče je sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžnik je s pritožbo sicer uspel, vendar le glede dela sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo po uradni dolžnosti. Stroškov te pritožbe mu torej ni neutemeljeno povzročil upnik (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Višje sodišče se tudi sklicuje na prej navedene razloge, zaradi katerih je zavrnilo pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa.

21Upnik v odgovoru na pritožbo ni navedel nobenega dejstva, ki pritožbenemu sodišču ne bi bilo poznano, tako da k odločitvi o pritožbi ni prispeval. Zato so stroški, ki so mu nastali z odgovorom, nepotrebni in jih krije sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).