VSL sklep I Cpg 1049/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 18.844,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 3.195,61 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil zahtevek na glavni obravnavi dne 29. 1. 2012 modificiran in je odločalo o prvotnem, v tožbi postavljenem zahtevku. Ne soglaša, da je za delovno nesrečo dogovoren le glavni izvajalec, ki ni izvedel varnostnih ukrepov na objektu (varovalna ograja na balkonu), ne pa tudi tožena stranka. Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je tožena stranka izpolnila svoje dolžnosti s področja varstva pri delu, glede na to, da je vedela oz. bi morala vedeti, da kritičnega dne glavni izvajalec ni več zagotavljal varovalnih ograj na balkonih. Opozarja, da 26. čl. Pogodbe 84/04 toženi stranki nalaga dolžnost zagotoviti varovalno opremo in nadzorovati njeno uporabo, pa tudi sicer je bila tožena stranka dolžna nadzorovati, ali delavci upoštevajo pravila in navodila varnega dela. Meni, da omenjene dolžnosti tožena stranka ni izpolnila, saj je bila delavcem prepuščena odločitev o uporabi varnostne opreme, za katero niti vedeli niso natančno, kje se nahaja. Vztraja, da nadzor nad opravljanjem dela ni bil vzpostavljen. Trdi, da S.-evo vrtanje luknje z zunanje strani ni posledica njegove samovoljne odločitve, da bo rajši kot z notranje strani luknjo izvrtal na neograjenem balkonu. Tako je ravnal, ker luknje z notranje strani ni uspel izvrtati. Opozarja, da so se tudi kabli vstavljali z zunanje strani. Opozarja, da sta bila M. in S. enakovredna in da M. ni bil zadolžen za varno izvajanje del. Opozarja, da se je v dokaznem postopku potrdilo, da tožena stranka delavcev ni opozorila, da glavni izvajalec varovalne ograje balkonov ne zagotavlja več in delavcem ni dala navodil, naj del ne izvajajo z balkona. Opozarja, da bi tožena stranka škodni dogodek preprečila, če bi bila aktivna pri oskrbi delavcev z varnostnimi pasovi ali če bi preprečila dostop na nezavarovane balkone. Trdi, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, ali je tožna stranka svojo dolžnost nadzora izvajala. Pritožnik ocenjuje, da nadzora ni izvajala. Opozarja, da M. te dolžnosti ni imel. V kazenskem postopku K 71/2005 pa je bilo ugotovljeno, da s strani tožene stranke za varnost ni bil zadolžen niti D. K., ki je bila zato oproščen obtožbe neizvajanja varnostnih ukrepov. Opozarja na določilo 186. čl. Obligacijskega zakonika, da za škodo, ki jo povzroči več oseb skupaj, udeleženci odgovarjajo solidarno.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Do povrnitve nadomestila plače, izplačane delavcu B. S. in do povrnitve stroškov njegovega zdravljenja ter reševalnega prevoza bi bila tožeča stranka upravičena, če bi dokazala, da je poškodba, ki jo je S. utrpel v delovni nesreči dne 30. 10. 2004, posledica delodajalčeve kršitve predpisov o varstvu pri delu (87. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v nadaljevanju ZZVZZ). Ker je do delovne nesreče prišlo na delovišču, na katerem sta bila – na osnovi pogodbe št. 84/04 z dne 12. 8. 2004 (dokaz B1) – za zagotavljanje varstva pri delu zadolžena naročnik (G., d. d.) in izvajalec (tožena stranka), je pomembno, za katere od ukrepov za zagotavljanje varnosti je bil zadolžen naročnik in za katere tožena stranka. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 26. čl. Pogodbe št. 84/04, ki določa, da je za ukrepe iz naslova varstva pri delu na objektu zadolžen naročnik, izvajalec (tožena stranka) pa mora svojim delavcem zagotavljati varnost in zdravje pri delu zlasti tako, da: jih usposablja za varno delo; jim zagotavlja sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in njihovo uporabo; zagotavlja njihove zdravstvene preglede.

6Tožeča stranka je na toženo stranko (delodajalca) naslovila očitke: da ni poskrbela, da bi delavec v roku enega leta po zdravstvenem pregledu opravil nov zdravstveni pregled; da ni zagotovila varovalne opreme (varnostnega pasu in čelade); da ni zagotovila varnega delovnega okolja za delo na zunanji strani stavbe, kjer je bilo dela potrebno izvajati (varovanje delovnega mesta z varovalnimi ograjami); da delavca ni seznanila z vrstami nevarnosti in varnostnimi ukrepi, potrebnimi za preprečevanje nevarnosti in zmanjševanje škodljivih posledic; da je bil nadzor nad delavčevim delom pomanjkljiv.

7Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila delovna nesreča v vzročni zvezi s toženčevim nespoštovanjem priporočila iz Izjave o varnosti in zdravju pri delu z oceno tveganja (dokaz A5), ki zdravstveni pregled delavcev, ki delajo na višini, predvideva na 12 mesecev. Tega zaključka tudi pritožba ne graja. Tudi zaključek, da je bil delavec s tem, da je v kontejnerju imel na razpolago varnostni pas, ustrezno oskrbovan s potrebno varovalno opremo, je pravilen. Da je imel dostop do varnostnega pasu, so priče potrdile. Pravilna je tudi ugotovitev, da je bil delavec za delo ustrezno usposobljen, saj so njegove delovne izkušnje nesporne, izkazano pa je njegovo tekoče praktično usposabljanje za varno delo.

8Ni pa prvostopenjsko sodišče v zadostni meri razčistilo okoliščin v zvezi z dolžnostjo izvajanja drugih ukrepov za varno delo. Prvega odstavka 26. čl. Pogodbe 84/04, da za ukrepe iz naslova varstva pri delu na objektu skrbi naročnik, ni mogoče razlagati tako, da naročnik skrbi za vse varnostne ukrepe, razen za tiste, ki so našteti v treh alinejah drugega odstavka tega člena. V drugem odstavku 26. čl. Pogodbe 84/04 naštete obveznosti izvajalca (tožene stranke) namreč niso izčrpno naštete. V drugem odstavku uporabljena beseda „zlasti“ obveznosti izvajalca poudarja, ne izključuje pa drugih izvajalčevih obveznosti na področju varstva pri delu. To določilo torej posebej izpostavlja naštete zadolžitve izvajalca del na področju varstva pri delu, ga pa ne odvezuje obveznosti, da delovni proces organizira tako, da bo za delavca varen. Določilo prvega odstavka, ki skrb za ukrepe varstva pri delu poverja naročniku, je zato treba interpretirati upoštevajoč razmere na delovišču. Nesporno je, da je naročnik, ki na gradbišču usklajuje delo več izvajalcev ter organizira gradnjo objekta kot celoto, dolžan poskrbeti tudi za potrebne varnostne ukrepe. Varnostni ukrepi, nanašajoči se na delo na gradbišču, so nedvomno v sferi naročnika. V tej zvezi oz. v zvezi z naročnikovo odgovornostjo se zastavlja vprašanje primernosti odstranitve gradbenega odra pred zaključkom elektroinštalacijskih del. Ker pa je bila tožena stranka pri organiziranju in izvedbi elektroinštalacijskih del povsem samostojna, zagotavljanje varnega delovnega procesa ni izključno naročnikova stvar. Ne zatrjuje se, da bi tožena stranka dela opravljala po navodilih naročnika. Vodja elektroinštalacijskih del je bil s strani tožene stranke angažiran delavec (D. K.). Tožena stranka je uporabljala svoje orodje. Zaradi te samostojnosti pri organizaciji in izvedbi elektroinštalacijskih del ni mogoče zaključiti, kot to stori prvostopenjsko sodišče, da je za vse ukrepe za varno delo zadolžen naročnik. Tudi tožena stranka je bila dolžna skrbeti za varno delo svojih delavcev na gradbišču, jih poučiti o nevarnosti, nadzirati njihovo delo in v primeru nesreče prijaviti nesrečo pri delu (prijava poškodbe pri delu – dokaza A1 in A2) (1). To velja še toliko bolj, ker je opravljala delo s povečano nevarnostjo (delo na višini – nevarna dejavnost).

9Glede na to, da je do odstranitve odrov prišlo pred ali med izvedbo del, ki jih je izvajala tožena stranka, je bila naloga tožene stranke, da presodi, ali dela v danih okoliščinah (brez varovanja z zunanjimi odri) lahko izvede. Presodila je, da je to možno. Tudi dokazni postopek je pokazal, da odri niso bili nujno potrebni za varno izvedbo tovrstnih del. Je pa okoliščina, da so bili odri odstranjeni, od tožene stranke terjala dodaten angažma pri zagotavljanju varnega delovnega procesa oz. varnosti delavcev. Tožena stranka bi morala predvideti, da bodo delavci opravljali dela tudi zunaj objekta, na nezavarovanih balkonih, saj je bilo instalacijo iz notranjosti objekta treba speljati na zunanjo stran objekta oz. jo povezati z zunaj objekta nameščeno inštalacijo; izvrtati je bilo treba odprtine za tovrsten prehod kablov. Ta novonastala okoliščina je terjala posebno opozarjanje in večji nadzor nad izvajanjem del, česar tožena stranka očitno ni zagotovila. Glede na to, da je organizirala in izvajala delo na višini, kar je lahko nevarna dejavnost, je njena dolžnost, da ob spremenjenem tveganju izvede dodatne ukrepe za varnost, posebej poudarjena. Ne zatrjuje se, da bi tožena stranka zaradi odstranitve odrov na varnostnem področju kakorkoli ukrepala. Zgolj zagotovljenost varnostnih pasov v kontejnerju, brez opozorila na nevarno situacijo, ki je nastopila zaradi odstranitve odrov, ni ustrezna izpolnitev obveznosti delodajalca v zvezi z varnim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja. V danih okoliščinah bi tožena stranka morala poskrbeti tudi za uporabo varnostnih pasov oz. vsaj opozoriti na potrebo po njihovi uporabi, če je bilo vrtanje potrebno tudi iz zunanje strani. Tudi nadzor nad delom, ki že zaradi narave dejavnosti (delo na višini) mora biti natančen, bi zaradi odpadlega varovanja moral biti še poostren.

10Ker je do delovne nesreče prišlo pri izvajanju dejavnosti, ki jo je organizirala in izvajala tožena stranka, odgovornosti tožene stranke ni mogoče skrčiti izključno na zagotavljanje delovne opreme, usposabljanje delavcev za varno delo in skrb za zdravstvene preglede delavcev. Táko stališče utemeljuje delovnopravna zakonodaja, načela odškodninskega prava, pa tudi 26. čl. Pogodbe št. 84/04. Treba je presoditi vpliv opustitve varnostnih ukrepov na nastanek škodnega dogodka, pa tudi eventuelen delavčev prispevek k nastalim posledicam. Pomembno je, zakaj je delavec vrtanje izvajal iz zunanje strani in ali je pravilno ocenil, da vrtanja ni mogoče kvalitetno izvesti iz notranje strani. To bo laže kot pritožbeno sodišče – ki bi vse dokaze, tudi dokaze z zaslišanjem prič in strank, moralo izvesti neposredno – storilo sodišče prve stopnje. Sodba je zato razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. čl. ZPP).

11Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče odločalo o zahtevku, kakor je bil postavljen v tožbi, spregledalo pa znižanje obrestnega dela zahtevka, podano na naroku dne 29. 1. 2014 (list. št. 103).

12Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) 5., 6., in 8. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. list. RS št. 56/1999 s spremembami).