VSRS Sodba I Ips 5334/2013-197

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremeni in se dejanje, opisano pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredeli kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika ter se obsojencu po istem zakonskem določilu določi kazen 6 (šest) mesecev zapora, nakar se mu ob upoštevanju določene kazni eno leto zapora za dejanje pod točko 2. sodbe sodišča prve stopnje, na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora.

II. Na podlagi določbe prvega odstavka 55. člena Kazenskega zakonika se obsojencu v izrečeno kazen všteje čas prestane kazni od 28. 1. 2013 dalje.

III. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo IV K 5334/2013 z dne 10. 9. 2013 obsojenega A. V. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Obsojencu je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 določilo kazen dve leti zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena KZ-1 šest mesecev zapora ter za kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 kazen eno leto zapora. Na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen tri leta zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od dne 28. 1. 2013 dalje ter odločilo, da se obsojenca na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo III Kp 5334/2013 z dne 30. 1. 2014 izpodbijano sodbo ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika po uradni dolžnosti v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da se dejanji pod točko 1. pravno opredelita le kot kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, za kar je obsojencu po prvem odstavku 206. člena KZ-1 določilo kazen dve leti zapora ter mu ob nespremenjeni kazni eno leto zapora, določeni za kaznivo dejanje pod točko 2. izreka izpodbijane sodbe, po določbi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora. Sodišče je obsojencu na podlagi določbe prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštelo čas pripora od 28. 1. 2013 dalje. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 29. 4. 2014 vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, zlasti pa iz naslova napačne pravne opredelitve kaznivega dejanja. V obrazložitvi zahteve trdi, da iz opisa inkriminiranega dogodka ne izhajajo elementi kaznivega dejanja ropa ter nadaljuje, da okoliščina, da je obsojenec oškodovanko prijel za vrat, ni pomenila izpolnitve zakonskega znaka kaznivega dejanja ropa, saj je ta namen za to očitno že prej opustil. Poudarja, da je bila obsojencu zaradi napačne pravne opredelitve njegovega ravnanja kot kaznivega dejanja ropa izrečena bistveno previsoka kazen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe za poskus kaznivega dejanja ropa ter mu posledično zniža enotno izrečeno kazen.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 20. 5. 2014, predlagala ugoditev zahtevi. Meni, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ropa, saj mora biti pri ropu uporaba sile usmerjena v pridobitev tuje premične stvari, kar mora konkretno izhajati iz opisa kaznivega dejanja. Poudarja, da v obravnavanem primeru manjka konkretizacija očitka, da je obsojenec silo zoper prodajalko uporabil zato, da bi si prilastil denar.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena dne 22. 5. 2013, vendar pa se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

B.

5Vložnik zahteve z navedbami, da je obsojenec imel navado ženske večkrat objemati in poljubljati, da je želel oškodovanko le objeti ter da je bil očitno pri tem nekoliko pregrob, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč na nedovoljen način nakazuje, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi dejansko stanje zmotno ugotovljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6Pravilna pa je temeljna trditev zahteve, da iz opisa inkriminiranega dogodka ne izhajajo elementi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, ki ga stori, kdor vzame tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, tako da uporabi silo zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo.

7Kazenskopravni očitek obsojencu v zvezi s kaznivim dejanjem ropa, vsebovan v izreku sodbe sodišča prve stopnje, je v obravnavanem primeru bil, da je obsojenec v trgovini od prodajalke V. D. zahteval denar, ko pa mu je rekla, da denarja nima in naj gre ven, pa je rekel „kaj pa, če bi te jaz malo zgrabu“, ter jo z obema rokama zgrabil za vrat in začel stiskati, zaradi česar je oškodovanka začela vpiti, on pa ji je rekel „a še vpila boš“, pri tem pa jo je tako močno stiskal, da je utrpela stisninino vratu in grla, zaradi česar je bilo začasno prizadeto njeno zdravje in je imela oteženo požiranje ter najmanj 7 dni bolečo muskulaturo vratu, nakar jo je izpustil in odšel iz trgovine.

8Takšen opis izvršitvenega ravnanja po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja poskusa kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Kaznivo dejanje ropa je sestavljeno kaznivo dejanje iz prisiljenja in tatvine, pri čemer je sila ali grožnja sredstvo za storitev tatvine. Sila ali grožnja z neposrednim napadom na življenje ali telo mora biti usmerjena proti posestniku stvari zaradi odvzema le-te. Sila, ki je v opisu kaznivega dejanja sicer vsebovana, ni opredeljena kot sredstvo prisiljenja, s katero bi obsojenec prišel do protipravno pridobljene premoženjske koristi. Konstitutivni element kaznivega dejanja ropa je namreč ravno sila, usmerjena proti posestniku stvari, ki si jo želi storilec protipravno prilastiti. V obravnavanem primeru iz opisa izhaja samo zahteva po izročitvi določene količine denarja, ki sama zase ne predstavlja prisiljenja, ravno tako pa ne predstavlja poskusa kaznivega dejanja ropa v povezavi z naknadno grožnjo oškodovanki da jo bo zgrabil, ki jo je obsojenec uresničil s tem, da jo je začel stiskati za vrat. Opisa kaznivega dejanja pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje tako ni mogoče razumeti drugače kot tako, da se je obsojenec znesel nad oškodovanko, ker ni izpolnila zahteve za izročitev denarja. Obtožba in prvostopenjska sodba v opisu dejanja nimata očitka, da je bila obsojenčeva grožnja, ki je bila naknadno uresničena, usmerjena v prilastitev denarja, temveč da je šlo za dva ločena dogodka - zahtevo po denarju, ki ji je sledil odgovor prodajalke, da denarja nima ter njena zahteva, da zapusti trgovino in nato (očitno kot posledica obsojenčevega nezadovoljstva z ravnanjem oškodovanke) njegova napoved, da jo bo zgrabil za vrat, ki jo je nekaj trenutkov za tem tudi uresničil, zato o poskusu kaznivega dejanja ropa v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti.

9Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da iz opisa obsojencu očitanega ravnanja pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, ki ga stori, kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje. V obravnavanem primeru je bilo oškodovankino zdravje zaradi obsojenčevega stiskanja za vrat začasno prizadeto, saj je imela oteženo požiranje ter najmanj 7 dni bolečo muskulaturo vratu.

C.

10Sodišči prve in druge stopnje sta obsojencu očitano ravnanje opisano pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje napačno pravno opredelili kot poskus kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, zato je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je dejanje pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje opredelilo kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ki ga je obsojenec storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti (tretji odstavek 29. člena KZ-1) in za katerega je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Zaradi spremembe odločbe o pravni opredelitvi kaznivega dejanja je Vrhovno sodišče obsojencu za dejanje pod točko 1 določilo kazen šest mesecev zapora. Ob tem je upoštevalo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (30. točka sodbe sodišča prve stopnje). Vrhovno sodišče je, skladno z določbami o steku, ob upoštevanju določene kazni za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter določene kazni iz te sodbe, obsojencu izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki jo ocenjuje kot pravično. V izrečeno kazen je obsojencu na podlagi določbe prvega odstavka 55. člena KZ-1 vštelo čas prestane kazni od 28. 1. 2013 dalje. V preostalem (kolikor je obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti predlagal, da se obsojenca oprosti storitve kaznivega dejanja pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje) je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.