UPRS sodba IV U 230/2013

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni Urad Celje, št. U06172-26/2013/8 U90-03 z dne 18. 4. 2013 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je odločeno, da se pes „Hari“, št. čipa …. lastnika in skrbnika A.A. (tožnika v tem sporu), vpiše v Centralni register psov Republike Slovenije kot nevaren pes. V obrazložitvi inšpekcijski upravni organ navaja, da je bil zoper tožnika po uradni dolžnosti uveden inšpekcijski postopek nadzora zaradi odgovornosti imetnikov hišnih živali zaradi ugriza B.B. iz C. V ugotovitvenem postopku je pridobljena izjava zavezanca, ki jo je podal preko zagovornika. V izjavi zanika, da bi kršil določilo petega odstavka 6. člena ZVMS, v povezavi z 10. členom Pravilnika o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje, širjenje in zatiranje stekline, čeprav je iz uradne evidence razvidno, da je bil pes cepljen proti steklini dne 23. 3. 2010 in nato šele 12. 4. 2013, to se pravi po prejetju Obvestila kršitelju, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Kršitev je bila storjena 19. 12. 2012 ob 9. uri na cesti (javna površina) ...- Rogaška Slatina. V izjavi, ki jo je dal tožnik zanika, da bi bil njegov pes pasme labradorec, ampak je mešanec. To je pravilno, saj je organ, ki vodi postopek v Obvestilu kršitelju napisal „v tipu labradorca“, kar pomeni, da je pes mešene pasme podoben labradorcu. Tako je izdana odločba na podlagi Obvestila lastniku živali, Zavoda za zdravstveno varstvo (ZZV) Celje, št. 582/2012 z dne 3. 1. 2013, iz katerega je razvidno, da je zdravnik ZZV obravnaval poškodbo z ugrizom, na podlagi pridobljene izjave oškodovanke. Ta je priložila dokazilo o poškodbi - fotokopijo zdravstvenega kartona Šolskega dispanzerja, Zdravstvenega doma Celje, iz katerega je razvidno, da so jo oskrbeli zaradi poškodbe, ki je bila posledica ugriza psa. Dokaz je tudi izvid kliničnega pregleda psa na steklino, številka 13-310-000022, ki ga je opravil Veterinarski center D., d.o.o., z negativnim rezultatom in na podlagi podatkov iz uradne evidence Centralnega registra psov.

2S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev organa prve stopnje in podrobneje navaja 10. člen Zakona o zaščiti živali (dalje ZZZiv), ki določa, kaj je nevaren pes in kateri psi se ne štejejo za nevarne. Oškodovanka je prepoznala pritožnikovega psa, kar je razvidno iz Obvestila lastniku živali. S tem pa je imel inšpektor ustrezen dokaz, da je ugotovil, da je tožnikov pes ugriznil oškodovanko.

3Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da ni imel možnosti, da bi se izjavil o dejstvih in dokazih, ki so pomembni za odločitev. Ker z dokazi ni bil seznanjen, niti o razlogih izpodbijane odločbe, te možnosti ni imel v postopku s pritožbo. Tožniku ni znano na podlagi česa (ali izjave oškodovanke, ali lastne ugotovitve, ali izjave tretjih), je zdravnik ugotovil, da je oškodovanko ugriznil ravno njegov pes Hari. Rana ni nikjer ekzaktno opisana, kot tudi ni opisano stanje rane (ali je ta sveža, že zaceljena ali pa gre zgolj za vidno sled poškodbe). Ni bil seznanjen z vsebino listin, ki naj bi ga bremenile. Tudi zdravstveni karton ni javna listina, in če bi sodišče zavzelo stališče, da je to javna listina, ga organ ni seznanil z njegovo vsebino. Kršeno je bilo načelo zaslišanja stranke v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Odločba je vsaj preuranjena in kot takšna prejudicirana. Predstavlja domnevo, da je prav pes Hari ugriznil oškodovanko. Dokazni postopek še ni zaključen in v tej smeri še ni bila izdana nobena pravnomočna odločba. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, in da se mu povrnejo specificirani stroški postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba je utemeljena.

6Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožnikovega psa z imenom Hari, označil za nevarnega in odredil njegov vpis v Centralni register psov Republike Slovenije kot nevarnega psa.

7Po določbi 9. točke petega člena ZZZiv, je nevaren pes tisti, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Po prvem odstavku 12. člena ZZZiv morajo skrbniki živali zagotoviti fizično varstvo nevarnih živali. Po drugem odstavku tega člena mora skrbnik živali zagotavljati fizično varstvo psov na enega od naslednjih načinov: da so psi na povodcu ali opremljeni z nagobčnikom, da so zaprti v pesjaku ali objektu, da so v ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 m, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom. Po tretjem odstavku istega člena, nevarnih psov ni dovoljeno zaupati v vodenje osebam, ki so mlajše od 16 let.

8V spornem primeru je med strankama postopka sporno, ali je bil tožnikov pes tisti, ki naj bi dne 19. 12. 2012 ugriznil oškodovanko B.B. Sporni dogodek je po presoji obeh upravnih organov ugotovljen v ugotovitvenem postopku, na podlagi obvestila lastniku živali ZZZV Celje z dne 3. 1. 2013, ki se nanaša na pregled psa, predloženega zdravstvenega kartona oškodovanke in izjav tako tožnika kot oškodovanke poslane inšpekcijskem organu na podlagi njenega obvestila. Iz navedenih listinskih dokazov po presoji sodišča pa nedvomno ne izhaja ugotovitev, da je bil ravno tožnikov pes tisti, ki je oškodovanki prezadajal sporni ugriz. Tožnik se je sicer odzval obveznem pozivu ZZV Celje z dne 3. 1. 2013 in opravil veterinarski pregled psa, zaradi suma na steklino. Tožnik je tudi podal v zvezi z očitanim prekrškom izjavo (ta ni bil uveden zaradi poteka 30. dnevnega roka od dneva dogodka - uradni zaznamek z dne 2. 9. 2013), v kateri navaja, da mu dejanski stan očitanih prekrškov ni poznan, ker mu ni bilo točno predočeno, kje in na kakšen način naj bi do ugriza prišlo. Zanika tudi, da tega dne ni zagotovil fizičnega varstva svojega psa, ki se vseskozi nahaja v ograjenem prostoru.

9Utemeljen je tako tožbeni ugovor, da iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi česa je inšpekcijski veterinarski organ ugotovil, da je njegov pes ugriznil oškodovanko. Pomanjkljivost v obrazložitvi prvostopenjskega organa je sicer skušala odpraviti razlaga tožene stranke, da je imel inšpektor ustrezen dokaz o tem, da je oškodovanka prepoznala psa, na podlagi obvestila ZZZV z dne 3. 1. 2013 lastniku živali. Takšna dokazna listina, pa po presoji sodišča ne zadostuje za odločitev, da je bil ravno tožnikov pes tisti, ki je ugriznil oškodovanko. Iz navedenih listin v upravnem spisu namreč ne izhaja, da bi oškodovanka, ki sicer nima prebivališča na tem območju, prepoznala tožnikovega psa. Iz navedenega dopisa ZZV Celje z dne 3. 1. 2013 je razvidno, da sta pritekla dva psa, in da gre za velikega labradorca, iz podatkov VURS pa izhaja, da gre za psa mešanca. Ker iz nobenega listinskega dokazila ne izhaja nedvoumno dejstvo, da je bil ravno tožnikov pes tisti, ki je oškodovanko ugriznil, tožnik pa izrecno zanika, da bi to naredil njegov pes, prekrškovni postopek ne bo uveden, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

10Utemeljen je tožbeni ugovor, da tožnik ni bil seznanjen z dejstvi in vsebino listin in izjav, ki naj bi ga bremenile. Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) namreč določa (drugi odstavek 3. člena), da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP). Prvi in tretji odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP pa določata, da mora pristojni organ dati stranki pred izdajo odločbe možnost, da se le-ta izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo, in da pristojni organ pred izdajo odločbe ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek 8. člena ZUP). Če ne gre za nujne in neodložljive ukrepe (da ne gre za za nujen ukrep izhaja iz izpodbijane odločbe), mora organ prve stopnje pred izdajo odločbe ravnati v skladu z zgoraj navedenimi določbami ZUP. Glede na to, da navedene procesne določbe niso bile upoštevane, je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

11Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in je po tretjem odstavku tega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

12Tožnik je ob vložitvi tožbe zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 285 EUR, povečane za 22% DDV.