3. člen ZIN

Sodišče pojasnjuje, da je pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, po ZUP sicer praviloma suspenzivna in zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi, da pa lahko v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP1 področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve. V takem primeru je treba skladno s četrtim odstavkom 213. člena ZUP nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek odločbe. Eden od zakonov, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, je ZIN, ki v 30. členu določba, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZIN je torej za postopke inšpekcijskega nadzora izrecno določil, da pritožba zoper odločbo inšpektorja nima suspenzivnega učinka.

Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Uporabniki ... so preko interne kanalizacije priključeni na kanalizacijsko omrežje v Občini Piran in zato ne sme biti prekinjen odvod odpadne vode iz njihovih objektov do javne kanalizacije. To pomeni, da tudi tožeča stranka, pa četudi del interne kanalizacije poteka po njenem zemljišču, ni smela sama prekiniti odvoda odpadnih vod po tej kanalizaciji. Če uporabniki interne kanalizacije te niso primerno vzdrževali in jo čistili, kot to od njih zahteva Odlok, je njihovo ravnanje lahko obravnavano v prekrškovnem postopku, tožeča stranka pa ima, kot lastnica služečega zemljišča, možnost, da zoper te uporabnike vloži ustrezna pravna sredstva civilnega prava, s katerimi lahko zahteva, da interno kanalizacijo uporabljajo na način, da ji s tem ne povzročajo škode oziroma, če so za to izpolnjeni pogoji, zahteva prenehanje izvrševanja služnosti poteka interne kanalizacije po njenem zemljišču. Zatrjevano nevzdrževanje dela interne kanalizacije, ki poteka po njenem delu zemljišča, pa tožeči stranki ne daje pravice, da vanjo poseže tako, da kanalizacijske cevi odbije in zabetonira, torej da prepreči odvajanje odpadnih vod.

Agencija za komunikacijska omrežja in storitve ni posegla v sodno pristojnost pravdnega sodišča, niti v civilno pravna razmerja. Ena od njenih zakonsko predpisanih nalog je nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih je sprejela na podlagi ZEKom-1 ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Sem sodi preverjanje, ali je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti, ki so ji bile naložene z Regulatorno odločbo in sicer po korakih, kot so jih predvidevala pravila 224. člena ZEKom-1. Ta inšpekcija je bila brez dvoma v pristojnosti tožene stranke in ne sodišča; seveda se je vodila po upravnem postopku (prvi odstavek 221. člena, prvi odstavek 223. člena ZEKom-1 in drugi odstavek 3. člena ZIN).

Zagrožena denarna kazen je prisilno sredstvo, za njen izrek pa zadostuje že objektivna neizpolnitev naložene obveznosti, subjektivni razlogi, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti, pri tem niso pomembni. Rok, ki ga določi inšpekcijski organ v izvršilnem naslovu, je materialni rok.

Tudi v inšpekcijskem postopku, ki teče po pravilih upravnega postopka, ne zadostuje le seznanitev stranke z vsebino ugotovitev inšpektorja oziroma inšpekcijskega zapisnika na kraju samem, na katerem ni bila prisotna ne stranka, ki jo inšpektor šteje kot inšpekcijskega zavezanca, kakor tudi ne lastnik zemljišča, na katerem bi naj bili izvedeni posegi. Pri obravnavi zadev, v katerih ni jasno, kdo je dejansko opravil poseg na zemljišču, tudi ni dovolj, da očitek, kaj bi naj inšpekcijski zavezanec storil, izhaja zgolj iz inšpekcijskega zapisnika, saj je izpodbijani akt, katerega zakonitost preverja sodišče, le izpodbijana odločba.

Zapisnik, izdan v okviru upravne inšpekcije, o izvajanju ukrepov (v zvezi z odločitvijo o ugovoru, ki postane njegov del) ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, niti ne posega v pravni položaj pritožnice.

V postopku nadzora se uporablja ZIN (prvi odstavek 223. člena ZEKom-1). Ta nima pravil o izreku odločbe, zato pride v poštev 213. člen ZUP (drugi odstavek 3. člena ZIN). Ta v šestem odstavku zahteva, da je izrek kratek in določen. Pojem določnosti se nanaša na vsebino pravic ali obveznosti oziroma pravnih koristi. Z drugimi besedami, izrek mora biti konkreten (točno opredeljeno ravnanje ali opustitev) in nedvoumen. Uporaba dokazov v ožjem pomenu vključuje tudi njihovo predstavitev, predstavitev njihove ocene in izida dokazovanja v obrazložitvi odločbe. Pomembna je zlasti pravica stranke, da se seznani z uspehom dokazovanja in se o njem izreče. Dokazi in rezultati dokazovanja morajo biti del obrazložitve odločbe.

Privilegij zoper samoobtožbo se na davčni postopek ne razteza. Pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca je v davčnem postopku upravičena.

Ker se je tožena stranka oprla na razlago ZNB oziroma je tožniku omejila pravico iz 8. člena EKČP in 54. člena Ustave na način, ki ni predpisan z zakonom, je izpodbijani akt nezakonit, in so bili kršeni postopkovni standardi, ki stranki zagotavljajo sodelovanje v posebnem ugotovitvenem postopku na ustni obravnavi in zagotavljajo spoštovanje načela materialne resnice.

Ker ne ZEKom-1 ne ZIN ne vsebujeta določb o izreku odločbe, sprejete v postopku nadzora, je treba uporabiti ZUP. Navedeni zakon pa v šestem odstavku 213. člena zahteva, da mora biti izrek določen. Izrek je določen, če je v njem konkretno opredeljeno ravnanje, ki je obvezujoče za zavezanca, torej, kaj natančno in v kakšnem obsegu je dolžan storiti. Toženka je revidentu naložila sprejetje tehničnih in organizacijskih ukrepov, s katerimi bo zagotovil pravilno obračunavanje klicev. Po presoji Vrhovnega sodišča obravnavani izrek ne ustreza zahtevi po njegovi določnosti, saj ni razvidno, katere in kako obsežne spremembe oziroma ukrepe, ki se nanašajo na njegovo delovanje, mora sprejeti revident, da bo glede na okoliščine, v katerih je do kršitve prišlo, za naprej odvrnil vsakršno možnost nepravilnega zaračunavanja opravljenih storitev svojim naročnikom, ko se nahajajo v tujini. Pri tem za določnost izreka ni bistveno, kar izpostavlja toženka, da je v izreku naveden tudi cilj, ki ga mora zagotoviti. Navedeni cilj (zagotavljanje s predpisom skladnega stanja) je namreč lasten že samemu ukrepu, ki ga izreče nadzorni organ, zato zgolj podvajanje tega cilja v izreku v ničemer ne

Če stranki v upravnem postopku ni bila dana možnost sodelovanja pri zaslišanju priče s postavljanjem vprašanj, izpodbijana odločba pa temelji na taki izpovedi, je sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo in odpraviti navedeno kršitev postopka.

Če organ ugotovi kršitev predpisa, postopka ne sme ustaviti, ampak mora v izreku ugotoviti kršitev predpisa s strani zavezanca. V konkretnem primeru je inšpektor po izvedenem postopku ugotovil kršitev zakona, vendar te ugotovitve ni vključil v izrek, ampak zgolj v obrazložitev upravnega akta. Dejstvo, da je kršitev ZVOP-1 že storjena, da gre za enkratno dejanje, ki ga z ukrepom ni mogoče (več) preprečiti, ne pomeni, da lahko organ v izreku akta odloči o ustavitvi postopka, v obrazložitvi pa ugotovi kršitev zakona, ker tega ni mogoče utemeljiti z nobeno zakonito metodo razlage predpisa. Tožena stranka je kršila določila tretjega odstavka 24. člena in prvega odstavka 28. člena ZIN v povezavi s prvim odstavkom 213. člena ZUP, ker ni v izreku pač pa v obrazložitvi upravnega akta odločila o predmetu postopka, in se odločbe zato ne da preizkusiti.

Zavrženje zahteve in njena obravnava po vsebini se torej smiselno medsebojno izključujeta. To velja tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je tožnica v okviru ene zahteve uveljavljala razloge, ki jih ob vložitvi te zahteve zaradi poteka rokov iz prvega odstavka 277. člena ZUP ni več mogla uveljavljati, kot tudi razloge, ki jih je v skladu z navedeno določbo še lahko uveljavljala. Nadzorstvo nad izvajanjem občinskih predpisov in drugih aktov, s katerimi občina ureja zadeve iz svoje pristojnosti, v skladu s 50.a členom ZLS opravlja občinska uprava, po drugem odstavku istega člena pa se za opravljanje tega nadzorstva lahko ustanovi občinska inšpekcija.

Ugovor nepristojnosti MIRED kot občinskega inšpektorja za izdajo izpodbijane odločbe sodišče zavrača. Po določbah 32. člena ZIN ima inšpekcijski organ v primeru, če ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, katerega izvajanje nadzoruje, pravico in dolžnost, ne le, da odredi ukrepe v skladu s tem zakonom (ZIN) ali drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje (1. alinea prvega odstavka), temveč lahko (po 5. alinei prvega odstavka istega člena) odredi tudi druge ukrepe in opravi dejanja, za katere je pooblaščen za zakonom ali drugim predpisom. Podlaga za ukrepanje inšpekcije je torej po določbah ZIN lahko tudi Odlok, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Ogled je bil, kot sledi iz zapisnika o ogledu z dne 19. 11. 2015, sicer opravljen, natančna lokacija vodov in potek javne infrastrukture (vsaj) na tem ogledu nista bila ugotovljena. Podatke o poteku vodov je inšpektor pridobil iz katastra, medtem ko podatkov o morebitnem ponovnem ogledu na kraju samem v spisih ni, zato je netočno, predvsem pa v nasprotju s spisi zatrjevanje obeh pristojnih organov, da ključne dejanske ugotovitve v zvezi z nedovoljeno gradnjo objektov (zidov) temeljijo na ugotovitvah ogleda. Nepreve

Iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi česa je inšpekcijski veterinarski organ ugotovil, da je tožnikov pes ugriznil oškodovanko. Pomanjkljivost v obrazložitvi prvostopenjskega organa je sicer skušala odpraviti razlaga tožene stranke, da je imel inšpektor ustrezen dokaz o tem, da je oškodovanka prepoznala psa, na podlagi obvestila ZZZV z dne 3. 1. 2013 lastniku živali. Takšna dokazna listina pa po presoji sodišča ne zadostuje za odločitev, da je bil ravno tožnikov pes tisti, ki je ugriznil oškodovanko. Tožnik ni bil seznanjen z dejstvi in vsebino listin ter izjav, ki naj bi ga bremenile, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Tožnikov zahtevek, da naj mu tožena stranka izda listine iz upravnega spisa (zapisnike o inšpekcijskih nadzorih), ne sodi v sodno pristojnost, saj je postopek, ki poteka pri toženi stranki, inšpekcijski postopek, ki sodi med upravne postopke. Tako ima tožnik v okviru tega (inšpekcijskega) postopka pravico od tožene stranke zahtevati listine, pri tem mora le izkazati, ali da je stranka v postopku, ki ga v okviru inšpekcijskega nadzora vodi tožena stranka, ali pa da bo od pregleda upravnega spisa oziroma njegovega prepisa imel pravno korist.

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati tudi glede na vsebino zadeve, hkrati pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča revizija ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila.

Zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu ni mogoče enačiti z zapisnikom o ustni obravnavi po 76. členu ZUP. Določilo 2. odstavka 14. člena ZID je bilo zato pravilno uporabljeno.