VSC Sklep EPVDp 92/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (v nadaljevanju predlog za odložitev izvršitve) ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2Zoper tak sklep se pritožuje storilec zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve materialnopravni rok in zato ni upoštevalo teka sodnih počitnic, kar pa je napačno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah, da je sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 7. 6. 2017 postal pravnomočen 6. 7. 2017, da je 15-dnevni rok za vložitev predloga za vložitev predloga za odložitev izvršitve iztekel 21. 7. 2017 in da je storilec predlog za odložitev izvršitve vložil prepozno, saj ga je vložil šele 31. 7. 2017. Pri tem sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni izrecno omenilo, da sodne počitnice (83. člen Zakona o sodiščih - ZS) v obravnavani zadevi na tek roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve ne vplivajo, vendar tako stališče smiselno izhaja iz izpodbijanega sklepa in je v nasprotju z mnenjem pritožnika pravilno.

5Tako stališče je to pritožbeno sodišče zavzelo že v svojih sklepih EPVDp 21/2014, EPVDp 115/2014, EPVDp 5/2017, EPVDp 69/2017 in EPVDp 7/2015 z dne 23. 1. 2015. V slednji je tudi pojasnilo, da je pod vplivom teoretičnih izhodišč odstopilo od prejšnjega stališča glede narave roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve, ki jo je zavzelo v sklepu EPVDp 111/2012 z dne 21. 12. 2012, na katero se sklicuje tudi storilec v obravnavani pritožbi. V sklepu EPVDp 7/2015 je to pritožbeno sodišče pojasnilo, da iz izvajanj dr. Polonce Kovač v članku z naslovom "Vrnitev v prejšnje stanje pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po ZP-1: Z uporabo ZUP, materialnopravnega temelja ali instituta sui generis?", ki je bil objavljen v Pravosodnem biltenu 1/2014, izhaja, da se vsak rok pravilno klasificira glede na to, kaj je njegova vsebina oziroma na kateri vidik pravnega razmerja se nanaša. Če rok opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja, je procesne narave, čeprav je določen v področnih oziroma pretežno materialnih predpisih. Kolikor pa se rok nanaša na predmet meritornega odločanja v postopku, na samo pravico ali obveznost, je materialnopravni. Med materialnopravne roke sodita predvsem rok za vložitev zahtevka (primarnega, ne kasnejših vlog ali celo pravnih sredstev) in paricijski ali izpolnitveni rok.

6Storilec v pritožbi torej pravilno izpostavlja, da pravna teorija navaja, da so materialni roki (praviloma, ne pa nujno) določeni v materialnih predpisih in veljajo za uveljavljanje materialnih pravic, in da se z uveljavljanjem te pravice začne postopek na sodišču, kot tudi, da so procesni roki tisti roki, ki jih daje (praviloma) procesni zakon za opravljanje določenih procesnih dejanj v postopku. Vendar je glede na zgoraj navedeno rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve, čeprav je določen v (pretežno) procesnem predpisu ZP-1, materialnopravni rok, saj predloga za odložitev izvršitve ni mogoče šteti kot pravno sredstvo, saj ga lahko storilec vloži šele po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v njem pa tudi ne more uveljavljati nobenih kršitev pri odločanju prvostopenjskega sodišča, kar je sicer namen pravnih sredstev. Poleg tega je za pravilno opredelitev narave roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve bistveno, da se ga lahko vloži šele potem, ko je postopek izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pravnomočno zaključen in se nanaša na možnost oziroma pravico v zvezi z izvršitvijo pravnomočno izrečene sankcije oz. ukrepa. Postopek odložitve izvršitve tako predstavlja nadaljnji postopek v zvezi z izvršitvijo izrečene sankcije in je zato predlog za odložitev izvršitve šteti le kot vlogo, s katero storilec uveljavlja neko pravico oziroma možnost, ki mu jo nudi zakon (primerjaj z EPVDp 7/2015). Povedano drugače - predlog oz. vložitev predloga za odložitev izvršitve ni eno izmed dejanj v postopku oz. tekom postopka, temveč vloga, s katero se začne postopek na sodišču zaradi uveljavljanja neke pravice oz. možnosti, storilec pa tudi sam v pritožbi navaja, da materialni roki veljajo za uveljavljanje materialnih pravic in da se z uveljavljanjem te pravice začne postopek na sodišču, procesni roki pa roki za opravljanje določenih procesnih dejanj v postopku.

7Ker je glede na pojasnjeno rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve materialnopravni in ne procesni rok, kot zmotno navaja storilec v pritožbi, sodne počitnice na tek materialnega roka pa nimajo vpliva in ne morejo biti ovira, da bi rok za vložitev predloga izvršitve začel teči ali bi se iztekel v tem času, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je zaradi sodnih počitnic tek roka v obravnavani zadevi bil prekinjen, da je dejansko začel teči šele 16. 8. 2017 in da je 31. 7. 2017 vloženi predlog pravočasen, neutemeljene.

8Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v 15 dneh od vročitve tega sklepa, k plačilu pa ga bo pozvalo sodišče prve stopnje.