VSL Sodba II Cp 1291/2021

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo

(I) ugodilo zahtevkom, po katerih je

(1) toženka dolžna tožniku plačati odškodnino 500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2018 (I. točka izreka),

(2) podati umik izjave, tako da na enak način, kot je bil objavljen sporni članek, trajno objavi sporočilo "Umikam izjavo, da je A. A. nemudoma naročil, da se slovenska frekvenca na območju M. umakne hrvaški, ko se je pojavila hrvaška postaja s frekvenco 96,8 MHz, ki je bila v M. podeljena Radiu A" (II. točka izreka) in

(3) na enakem mestu, kot je bil objavljen članek, trajno objaviti uvod in izrek te sodbe (III. točka izreka),

(II) zavrnilo tožbene zahtevke, (1) da je toženka dolžna s spletne strani odstraniti sporni članek, (2) da se toženki prepoveduje nadaljnje poročanje o tožniku na način, da se mu očita veleizdaja in nezakonito delovanje na Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju AKOS) in drugi podobni posegi, (3) da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino 9.500 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, (4) da je toženka dolžna umakniti 16 izjav, podanih v člankih, (5) da se je toženka dolžna opravičiti za javno objavo neresničnih navedb tako, da javno opravičilo objavi na enak način, kot je bil objavljen sporni članek, in skupaj z objavo umika izjav (IV. točka izreka) in

(III) tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (V. točka izreka).

2Tožnik v pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka ni dokazala, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisov. Listine, na katere se je po lastnih trditvah opirala, ne dajejo podlage za zapise. Sodišče ni ocenilo verodostojnosti prič. Tožniku ni bila dana možnost, da se pred objavo izreče o očitkih. V večini postopkov sploh ni sodeloval. Informacije so predstavljene enostransko. Bistvene okoliščine so zamolčane.

Članek zasleduje interes posameznih imetnikov radijskih frekvenc, ne pa javni interes; toženka se ni izognila nekorektni žaljivi predstavitvi dejstev; vrednostne sodbe nimajo podlage v dejstvih.

Tožnik v kar štirih od šestih postopkov, obravnavanih v članku, ni sodeloval. Nad sabo ima tri nadrejene, vse odločitve pa sprejema AKOS in ne tožnik. Sporni zapisi so neresnični. Za neresnične veljajo namreč tudi trditve, ki sicer izhajajo iz resničnega dejstva, a bodisi to dejstvo predstavljajo v drugačni luči, bodisi na podlagi tega dejstva sklepajo na obstoj drugih dejstev, ki niso v nobeni povezavi s tem dejstvom in so neresnična.

Toženka je med postopkom zatrjevala, da je imela podlago v listinah, a dokazni postopek tega ni potrdil. Sodba se opira predvsem na izpovedbo priče B. B. Njegova verodostojnost je vsaj vprašljiva. Ker je direktor oziroma je lastniško povezan z družbami, povezanimi z radijskimi postajami, in ima tudi sam interes za določene odločitve AKOS-a ter je bil ob objavi direktor družbe, ki ima v lasti tudi Radio B, na čigar strežnikih gostuje medij, na katerem je bil objavljen sporni članek, je podan konflikt interesov, sodišče pa se o verodostojnosti priče ni izreklo. Članek je bil usmerjen neposredno na tožnika, kar je bilo očitno storjeno z namenom ustvariti pritisk na odločanje AKOS ne glede na določbe Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Toženka pred objavo članka ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Sklicevala se je na listine, a iz teh sporne izjave ne izhajajo. Ni poskušala pridobiti tožnikovega odziva. Iz osrednje vsebine članka lahko povprečni bralec oceni tožnikovo ravnanje kot nezakonito in škodljivo za Slovenijo ter celo koruptivno in netransparentno.

Zmoten je zaključek, da je tožnik relativno javna oseba in da je kot javni uslužbenec dolžan trpeti širše meje dopustne kritike. Zaradi nestrinjanja z odločitvami javnih institucij ni dopustno osebno izpostavljati vsakega javnega uslužbenca. S tovrstnimi pritiski se lahko omaje njihova neodvisnost in strokovnost. Kot izhaja iz izpovedbe C. C., je bil namen poročanja v ustvarjanju pritiska na delo AKOS z namenom slediti interesom posameznih interesnih skupin, v interesu javnosti pa je zakonito in strokovno delo AKOS. Tudi iz odločbe US RS Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 izhaja, da je javni uslužbenec relativno javna oseba le, če gre za vodilno funkcijo. Podobno stališče je zavzeto v sodbi ESČP v zadevi Bodrožić in Vujin proti Srbiji (št. 38435/05) in sodbi VS RS II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014. Poleg tega insinuacije o spletnem izsiljevanju niso v ničemer povezane s tožnikovim delovanjem na AKOS. Nezadostna za oceno o javni osebnosti je ugotovitev, da ima tožnik svojo spletno stran, prek katere svetuje na svojem področju. Ta ugotovitev je tudi zmotna. Na spletni strani so objavljene le nekatere tehnične podrobnosti digitalnega oddajanja in ni mogoče govoriti o javnem svetovanju.

Iz predloženih listin ne izhaja resničnost podanih spornih navedb, niti okoliščine, na podlagi katerih bi toženka utemeljeno verjela v resničnost zapisa, da tožnik brezplačno prepušča slovenske frekvence Hrvatom in Italijanom. Razširjanje neresničnih informacij ni v javnem interesu. Pri bralcih se ustvarja zmeda, medij pa zasleduje drug, ožji interes, kar predstavlja zlorabo in ne uresničevanje svobode izražanja.

Poslana vprašanja na AKOS ne pomenijo, da je toženka poskušala pridobiti tožnikov odziv. Iz vprašanj ne izhajajo očitki, ki jih je toženka v trdilni obliki objavila o tožniku. Iz nobene listine ne izhaja, da je tožnik zagotovo odgovoren, da so številne slovenske frekvence zasedle italijanske radijske postaje, s čimer je Sloveniji nastala nepopravljiva škoda. Predložene listine se nanašajo le na očitek v zvezi z vodenjem obravnav in postopkov.

Toženka je kršila 3. člen Kodeksa novinarske etike, ker pridobljenih informacij ni preverila pri tožniku, 4. člen Kodeksa, po katerem ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme, 2. člen Kodeksa, po katerem se mora novinar izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev. Že iz toženkinih navedb izhaja, da je članek podan v interesu imetnikov radijskih postaj in ne v javnem interesu.

Zmoten je zaključek, da toženka ni imela zaničevalnega namena. Pri štirih postopkih, v katerih naj bi tožnik ravnal nedopustno, sploh ni sodeloval; namesto o AKOS je poročala o tožniku; na tak način je poročala z očitnim namenom ustvariti pritisk nanj in tako vplivati na njegove odločitve.

Ker je dalo preveliko težo zaničevalnemu namenu, sodišče ni opravilo ustreznega tehtanja. Poseg je dopusten le, če zasleduje javni interes, če obstaja sorazmerje med tem interesom in škodo, povzročeno posamezniku, in če je poseg nujen v demokratični družbi (sodbi ESČP Fressoz in Roire proti Franciji in Paturel proti Franciji). Obravnavani primer je drugačen od primerov, obravnavanih v zadevah ESČP, ki so kot pomembne navedene v sodbi (Oberschlick proti Avstriji, Mladina proti Sloveniji, Tusalp proti Turčiji, Axel Springer proti Nemčiji). Upoštevaje celotno vsebino članka, kontekst, naslov in objavljeno fotografijo je v očeh povprečnega bralca ustvarjena napačna podoba o tožniku. Nedopustno je očitanje kaznivih dejanj tožniku.

Navedbe o dejstvih, da tožnik brezplačno prepušča slovenske frekvence Italijanom in Hrvatom, da je zaradi tega odgovoren za nepopravljivo škodo državi, da se mu očita veleizdaja in korupcija, pri povprečnem bralcu ustvarja napačno podobo o tožniku.

Toženkine navedbe o Radiu C (40. točka) so nepomembne za odločitev. Zahtevek se nanje ne nanaša. Trditev, da je poskušal zmanjšati slišnost Radia D na Obali, je sodišče kljub dejstvu, da tožnik postopka ni vodil, da ni nobenih listin o tem in da je priča D. D. povedal, da je tožnik med neuradnim pogovorom zagovarjal drugačno odločitev, opredelilo kot dopustno. Iz sodbe izhaja, da ni dokazov za njeno resničnost, niti toženka ni poskušala dobiti tožnikovega odziva. Toženka zato ni imela utemeljenega razloga verjeti v resničnost navedbe. Zanašanje na govorice B. B., ki naj bi C. C. povedal, da je tožnik pritiskal, da se to izvede, in da je to izvedel od direktorja Radia D, ne predstavlja dovolj skrbnega ravnanja. Žaljiva in neresnična trditev je podana na podlagi govoric, ki jih toženka ni preverila.

Zapis glede ugasnitve Radia A v L. je neresničen že zato, ker ima tožnik nad sabo tri nadrejene, odločbo pa je izdal AKOS. Poleg tega radiu ni bila odvzeta frekvenca, ampak se je dodatna frekvenca zgolj tehnično zamenjala s frekvenco 105,9 MHz, ki je v L. tudi bolj čista. Tožba v upravnem sporu je bila 16. 1. 2018 zavrnjena. V izpodbijani sodbi navedeno ni upoštevano, niti ni ugotovljeno, ali je toženka ravnala z dolžno skrbnostjo in skladno s 4. in 2. členom Kodeksa. Iz predloženih listin je izhajalo, da je pobudo za spremembo frekvence dal Radio A, sodišče pa je kljub temu na podlagi izpovedbe priče B. B. ocenilo, da je imela toženka utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisa.

Tudi zapis v zvezi z Radiem E ni imel opore v dejstvih, sodišče pa je oceno o dopustnosti utemeljilo na izpovedbi priče B. B. o tem, kaj naj bi mu povedala tretja oseba. Toženka ni preverila govoric in je objavila neresnične in objektivno žaljive trditve o tožniku. Sodba se ni opredelila do zapisa, da tožnik izvaja zmanjšanje con pokrivanja. Navedeno ne drži. Tovrstni postopki se sploh ne vodijo, odločitev pa ne sprejema tožnik, ampak AKOS.

Zapis o enodnevnem roku za odgovor temelji na očitno namenoma delno prikritem dokumentu, ki je bistvenega pomena za razumevanje. Toženka je v tem primeru namerno predstavila neresnične navedbe o tožniku. Tudi iz pojasnila AKOS izhaja, da se strankam vselej omogoči daljši rok za izjasnitev.

Ocena zapisa o načinu vodenja obravnav in sprejemanja odločitev temelji na izpovedbah prič, ki so hkrati stranke v postopku pred AKOS-om ali njihovi pooblaščenci, a sodišče njihove verodostojnosti ni presodilo. Poleg tega niti njihove izpovedbe ne dajejo podlage za zapisane očitke tožniku. Tudi iz vabila na ustno obravnavo izhaja, kaj bo tema obravnave in da si lahko stranka predhodno ogleda dokumentacijo na sedežu AKOS. Iz zapisnikov o obravnavi z dne 23. 5. 2017 in 11. 5. 2017 ne izhaja nobena nezakonitost. Nestrinjanje stranke z ugotovitvami AKOS pa še ne pomeni, da je postopek nezakonit. Ni tožnik tisti, ki bi odvzemal frekvence, ampak postopek vodijo javni uslužbenci. Ne vodijo ga samovoljno, ampak po predpisanih pravilih postopka in odločajo na podlagi veljavnega materialnega prava. Frekvence niso odvzete samovoljno, ampak le, če so izpolnjeni natančno določeni zakonski pogoji. Toženka ni poročala o tem, da je AKOS v preteklosti odločitve glede območja pokrivanja oprl na teoretične izračune s pomočjo orodja ATDI, sedaj pa te izračune preverijo v praksi, niti ni razvidno, da bi upoštevala prejeta pojasnila AKOS.

Zmotno je stališče, da zapis o tožnikovi odgovornosti za politiko učinkovite rabe v predalu in za povzročitev nepopravljive škode predstavlja vrednostno sodbo. Stališče ni obrazloženo, tožnik pa trdi, da gre za izjavo o dejstvih. V sodbi tudi ni razlogov, na katerih dejstvih naj bi temeljila sodba v zapisu. Ni se opredelilo do zapisov "učinkovite rabe v predalu", "A. A. je podoben kot E. E." in "si zakonodajo tolmači po svoje". Tudi glede škode se je oprlo le na izpovedbe C. C., ki predstavlja toženko, ter B. B. in F. F., ki zastopata interese posameznih radijskih postaj, ne da bi sodišče te interese ovrednotilo in upoštevalo, da iz listinskih dokazov ne izhaja, da bi tožnik sploh sodeloval v vseh omenjenih postopkih, in da ni izkazana kakršnakoli škoda. O teh navedbah se tožnik pred objavo ni imel možnosti izreči. Zoper njega ne teče noben odškodninski postopek. Toženka tudi ni navedla, na čem temelji trditev o milijonski škodi.

Zmotno je stališče, da zapis, da se tožnik v prostem času ukvarja tudi s spletnim izsiljevanjem, predstavlja vrednostno sodbo. Iz članka jasno izhaja, da gre za navedbo dejstva. Članek navaja, da je tožnik v zameno za predajo domene zahteval denar in da je izgubil domenski spor, kar pa ne pomeni, da je spletno izsiljeval, niti da se ukvarja s spletnim izsiljevanjem. Razsodišče je v odločbi jasno povedalo, da navedbe nasprotne stranke o zahtevi nesorazmerno visokega zneska ni upoštevalo, ker zanjo ni bil predložen noben dokaz. Poleg tega navedeno ne spada v delovno področje tožnika in zato ni podan interes javnosti o obveščenosti. Gre tudi za očitek kaznivega dejanja, s čimer je toženka posegla v tožnikovo čast in dobro ime (tako tudi sodba VS RS II Ips 304/2013). O zapisanem tožniku ni bila dana možnost, da se izreče.

Zmotna je ocena, da zapis "Pričakuje A. A. zato, da tega ne počne, kakšno nedovoljeno nagrado?" predstavlja vrednostno sodbo. Stališče ni obrazloženo, niti ni navedeno, na katerih dejstvih temelji. Zmotno je stališče, da poseg ni prekomeren, še zlasti ob upoštevanju celotnega konteksta članka in dejstva, da je cel članek konstrukt. Kot je povedal odgovorni urednik medija, so poskušali narediti zgodbo. Kljub vprašalni obliki je sporočilni namen – še zlasti ob celotni vsebini članka in naslovu – nesporen in jasen. Tožniku se neupravičeno in neutemeljeno očita zavržna ravnanja. Po mnenju sodišča je bistvo članka, da se slovenskim radijskim postajam omejuje področje oddajanja, kar izkoriščajo tuje radijske postaje, prezrlo pa je, da tožnik opravlja svoje delo transparentno in zakonito in da zgolj neodobravanje odločitev AKOS s strani nekaterih interesentov ni utemeljen razlog za podajanje žaljivih in neresničnih navedb o tožniku.

Napačna je tudi odločitev glede zapisa, da tožnik v sumljivih postopkih že več let sistematično zmanjšuje slovenske frekvence in omogoča hrvaškim in italijanskim radijskim postajam prevzemanja slovenskega frekvenčnega prostora. Zapis nima podlage v dejstvih in o tem v sodbi ni razlogov. Podobno velja za zapis, da je tožnik uspel prepričati celotno agencijo, da je treba radijskim postajam zmanjšati že dodeljena območja pokrivanja. Sodišče je prezrlo, da ima tožnik nad sabo tri nadrejene in je svojo odločitev kljub drugačnim izpovedbam tožnika in prič G. G. in D. D. oprlo le na izpovedbo priče B. B. Nejasna je ugotovitev v 58. točki obrazložitve, da je tožnik priznal resničnost zapisa glede urbane formule.

Sodišče se ni opredelilo do zapisa, da je tožnik odgovoren, da so številne slovenske frekvence zasedle italijanske radijske postaje in da je s tem Sloveniji nastala nepopravljiva škoda.

Zmoten je zaključek, da toženka ni ravnala hudo malomarno. Sodišče ni presojalo, ali je ravnala skladno s kodeksom, tožnika ni seznanila s tem, da pripravlja članek o njem, in mu ni dala možnosti odziva.

Ker je toženka objavila neresnične in žaljive navedbe, za katere ni imela zadostne podlage v dejstvih, ni ravnala z dolžno skrbnostjo. Zato je utemeljen tudi prepovedni zahtevek. Grožnja kršitve je dovolj konkretna, prepoved pa bi poleg tega le preprečila zlorabo svobode izražanja in ne uresničitve svoboščine.

O zavrnitvi zahtevka za objavo opravičila v sodbi ni razlogov.

Izpolnjena sta tudi oba pogoja za odstranitev članka: kršitev je že nastopila in še traja. Očitek o kaznivih dejanjih (nevestnega dela v službi in jemanja podkupnine), o nestrokovnem in nekakovostnem delu, veleizdaji in objava fotografije tožnika, na kateri drži v roki hrvaško zastavo, in ob oddajniku z italijansko zastavo in pripisom "Veleizdaja?", posegata v tožnikovo čast in dobro ime.

Odločitev o stroških je napačna, ker bi moral tožnik z zahtevki uspeti. Poleg tega sodišče neutemeljeno ni priznalo stroška za zastopanje na naroku 4. 3. 2020 po tar. št. 20/1 in stroška za usklajevanje ter navodila substitutu po tar. št. 39 Odvetniške tarife.

3Toženka v pritožbi zoper ugodilni del uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnik je tudi v zvezi z drugimi zapisi zatrjeval, da v upravnih postopkih ni sodeloval, a mu sodišče ni sledilo. Tožnik torej ni izpovedoval po resnici in ni bil verodostojen. Poleg tega je toženka sporno izjavo zapisala v upravičeni veri v njeno resničnost. V sodbi je ugotovljeno, da je imel tožnik vpliv in pomembno vlogo med sodelavci. Tako se je toženka lahko zanesla na svoje vire, da je tožnik sodeloval tudi v obravnavanem postopku.

Sama je izpostavila, da je bil poglavitni namen članka v ozaveščanju javnosti o ravnanju tožnika, ki se financira iz nadomestil, ki jih plačujejo prav izdajatelji radijskega programa in proračun, in gre zato za temo v javnem interesu. Priča B. B. je povedal, katere informacije je dal priči C. C., ta priča pa je povedala, da je imela nekaj stalnih in zanesljivih virov. Odgovorni urednik je torej imel utemeljen razlog verjeti viru, videl pa je tudi nekatere listine. Sodišče bi moralo upoštevati odsotnost vsakršnega namena dati lažne podatke. Ni prepričljivo utemeljilo demokratične potrebe po umestitvi varovanja tožnikovega ugleda nad toženkino pravico do svobode izražanja.

V sodbi ni ugotovljeno, kakšna naj bi bila intenzivnost in trajanje duševnih bolečin. Ena od značilnosti posega v ugled je, da se oškodovanec neposredno ali posredno obrne na oškodovanca in mu da vedeti, da ta nima ugleda oziroma moralnih vrednot, ki mu jih pripisuje družba. Pomembno je, da so trditve takšne, da so ljudje zaradi njih do oškodovanca negativno razpoloženi, ga zaničujejo ali prezirajo. Ne zadostuje subjektivno doživljanje kršitve, ampak mora biti podana protipravnost v objektivnem pogledu. Obstoj tega pa tako tožnik kot sodišče zanikata, saj se njegova veljava v očeh ljudi, ki ga poznajo, ni spremenila. Tožnik tega ni zatrjeval niti izkazal. Sam je celo izpovedal, da tisti, ki ga poznajo, vedo, da trditve ne držijo. Prav tako ni podana toženkina krivda. Kot je izpovedala priča C. C., s člankom ni bil mišljen niti dosežen napad na tožnika. V članku so bila podana resnična dejstva, na njihovi podlagi pa je lahko toženka verjela v resničnost navedb. Prisojena odškodnina je previsoka.

4Pravdni stranki v odgovorih na pritožbo nasprotne stranke predlagata njeno zavrnitev.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Tožba se nanaša na članek, objavljen 5. 11. 2017 na spletnem portalu Portal X, pri katerem je kot avtor navedeno uredništvo. Naslov članka se glasi: " A. A.: državni uradnik, ki slovenske frekvence v vrednosti več milijonov evrov brezplačno prepušča Hrvatom in Italijanom". Podnaslov članka se glasi: "Uradnik A. A. na Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) v sumljivih postopkih že več let sistematično zmanjšuje slovenske frekvence in omogoča hrvaškim in italijanskim radijskim postajam prevzemanje slovenskega frekvenčnega prostora. Gospod A. A. pa se po naših informacijah v prostem času ukvarja tudi s spletnim izsiljevanjem!" Tožnik zahteva odstranitev članka s spletne strani, prepoved nadaljnjega poročanja o njem na način, da se mu očita veleizdaja in nezakonito delovanje na AKOS, umik 17 izjav, vsebovanih v članku, objavo opravičila, objavo uvoda in izreka sodbe in plačilo odškodnine v višini 10.000 EUR. Zahtevke je utemeljeval s trditvami, da sporni zapisi krnijo njegov ugled in so neresnični. Toženka se je branila s trditvijo, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisov o dejstvih, v ostalem pa gre za vrednostne sodbe, ki temeljijo na dejstvih.

7Zapisi, katerih umik zahteva tožnik, so naslednji:

- da tožnik na AKOS v sumljivih postopkih že več let sistematično zmanjšuje slovenske frekvence in omogoča hrvaškim in italijanskim radijskim postajam brezplačno prevzemanje slovenskega frekvenčnega prostora,

- da je tožnik zagotovo odgovoren, da so številne slovenske frekvence zasedle italijanske radijske postaje, s čemer je Republiki Sloveniji nastala nepopravljiva škoda,

- da je tožnik ob podpori še nekaterih sodelavcev uspel prepričati AKOS, da je treba slovenskim postajam zmanjšati že dodeljena območja pokrivanja,

- da je tožnik poskušal zmanjšati tudi slišnost Radia D na obali,

- da je tožnik uspel doseči, da se je v L. ugasnil Radio A 88,9 MHz na 500 W in se namesto nje prižgala 105,90 MHz na 50 W,

- da tožnik izvaja zmanjšanje con pokrivanja slovenskih radijskih postaj,

- da naj bi tožnik pripravil tudi zmanjšanje slišnosti Radia E za več kot 50 %,

- da tožnik pošilja uradne pozive strankam za izjasnitev med prazniki z rokom za odgovor, ki znaša en dan,

- da tožnik daje strankam v postopku enodnevni rok za odgovor,

- da je za svojo politiko "učinkovite rabe v predalu" zagotovo odgovoren, da so številne slovenske frekvence zasedle italijanske radijske postaje,

- da je tožnik, namesto da bi spodbujal rabo frekvenc, vzpostavil sistem, kjer se frekvence domačim uporabnikom odvzemajo ali zmanjšujejo,

- da je tožnik podobno kot E. E. državni uradnik, ki si zakonodajo tolmači po svoje, čeprav po izobrazbi ni pravnik,

- da tožnik državi in slovenskim radiem povzroča nepopravljivo škodo in zanjo nikoli ne bo odgovarjal,

- da pričakuje zato, da tega ne počne, kakšno nedovoljeno nagrado,

- da se v prostem času ukvarja s spletnim izsiljevanjem,

- da je bila tožniku zaradi "zlonamerne rabe" že odvzeta domena znanega slovenskega podjetja,

- da je tožnik nemudoma naročil, da se slovenska frekvenca na območju M. umakne hrvaški, ko se je pojavila hrvaška postaja s frekvenco 96,8 MHz, ki je bila v M. podeljena Radiu A.

8Odločitev o zavrnitvi zahtevkov¹ temelji na ugotovitvah:

- da je namen članka opozoriti na problem zmanjševanja območij oddajanja slovenskih radijskih postaj,

- da je tožnik javni uslužbenec, ki sodeluje v postopkih odločanja državnega organa o dodelitvi radijskih frekvenc, poleg tega pa aktivno deluje tudi pri uresničevanju interesov države v zvezi z varovanjem radiofrekvenčnega spektra na mednarodni ravni,

- da ima v hierarhiji znotraj AKOS nad seboj tri nadrejene (vključno z direktorico Agencije kot podpisnico odločb),

- da se je glede na svoje obsežno znanje s sodelavci pogovarjal in razpravljal tudi o postopkih podaljševanja ali spreminjanja dodeljenih frekvenc, ki jih ni vodil sam ali v njih pripravljal odločb,

- da je toženka pred objavo poslala na AKOS vprašanja s prošnjo, naj se o njih izreče tudi tožnik, da je AKOS podal odgovore, pri oblikovanju katerih je sodeloval tudi tožnik, in da so bili ti odgovori vključeni v članek,

- da sporne izjave vzbujajo dvom o korektnosti tožnikovega dela pri vodenju upravnih postopkov in odločanju o dodelitvi radijskih frekvenc,

- da je informacije za zapise v članku toženka črpala iz odgovora AKOS-a, listin iz upravnih postopkov (zapisnikov o obravnavi, odločb, naročila meritev, pozivov k izjasnitvi in drugih dopisov) in tega, kar je toženkinemu uredniku povedal B. B., ki je dobro seznanjen s problematiko dodeljevanja radijskih frekvenc,

- da je bil po izpovedbi toženkinega odgovornega urednika tožnik v članku izpostavljen iz razloga, ker se je pojavljal v več dokumentih, ki so kazali na to, da se slovenskim radijskim postajam omejuje področje oddajanja in da to izkoriščajo tuje radijske postaje in vdirajo v slovenski prostor s svojimi frekvencami,

- da je tožnik sodeloval pri pripravi odločbe glede Radia C v L. in glede Radia A v L.,

- da je bil stranki v postopku dan fiksen rok za izjavo o zadevi, da ji je bil poziv vročen dan pred iztekom roka, da je bil poziv pripravljen pred prazniki, vročen pa po njih, in da je bil rok kasneje podaljšan,

- da je zapis glede vodenja obravnav temeljil na listinah iz spisov in neposredni zaznavi udeležencev v postopkih,

- da se z zmanjšanjem območja pokrivanja zmanjša območje, ki se ga ščiti, kar pomeni zmanjšanje poslušalcev in zmanjšanje dohodkov radia, in da v takem primeru ni več nikogar, ki bi imel pravni interes, da se bori za ta prostor, tako da prostor zasedejo italijanske ali hrvaške radijske postaje,

- da je tožnik izgubil domenski spor v zvezi z domeno Y, da je tožnik zahteval določen denarni znesek v zameno za izročitev domene, da je toženka poslala AKOS-u in tožniku vprašanje o tem, a je bil odgovor pavšalen,

- da spreminjanje radijskih frekvenc oziroma zmanjšanje območja pokritosti za imetnike dovoljenj pomeni izgubo na dohodku in so zato zainteresirani za ugoden izid upravnih postopkov,

- da zapisi v članku temeljijo na listinah in izpovedbah oseb, ki so bile neposredno udeležene v postopkih, ki jih je vodil tožnik oziroma AKOS.

9Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče ocenilo:

- da je delovanje radiev, ki so jim podeljene frekvence, s katerimi upravlja AKOS, v interesu javnosti,

- da se sporne izjave ne nanašajo na tožnikovo intimno življenje, ampak na njegovo poklicno delo,

- da je naslov pomensko odprt in vzpodbuja bralca k nadaljnjemu branju in ima ustrezno podlago v vsebini članka,

- da fotografija sodi v kontekst članka in da je iz članka razvidno, da gre za fotomontažo,

- da imajo zapisi o dejstvih dovolj podlage v listinah in izpovedbah oseb, ki jih je toženka lahko ocenila kot dovolj zanesljiv vir,

- da imajo vrednostne sodbe in mnenja dovolj opore v dejstvih in informacijah, s katerimi je razpolagala toženka pred objavo,

- da je v članku vidna razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem, tako da lahko bralec loči med dejstvi in stališči novinarja,

- da so uporabljena pretiravanja in provokacije, a članek pušča povprečnemu bralcu prostor za kritično oceno o pomenu zapisa in o tožnikovem ravnanju, in tako ne predstavljajo očitka o storitvi kaznivega dejanja.

10Kot izhaja iz utrjenih stališč ESČP, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča, je v sporih, v katerih se ena od strank sklicuje na pravico do ugleda, nasprotna stranka pa na svobodo izražanja, treba upoštevati vse okoliščine, pomembne za uravnoteženje obeh varovanih interesov.² Tako mora sodišče ovrednotiti položaj vsake od strani kot nosilcev nasprotnih interesov, vsebino objave ter naravo in strogost sankcije. Pri presoji vsebine izjave je pomembno, - ali je obravnavana tema v interesu javnosti oziroma na kakšen način in v kakšni meri prispeva k razpravi v splošnem interesu, - ali je sporna izjava o dejstvih resnična oziroma ali je bila ustrezno preverjena in objavljena v dobri veri, - ali ima izraženo mnenje oziroma vrednostna sodba dovolj podlage v dejstvih, - kakšen je kontekst sporne izjave, - da sta varovana tudi oblika in slog poročanja. Zaradi vloge, ki jo imajo (tudi) pri zagotavljanju pravice vsakogar do prejemanja informacij o vseh zadevah v interesu javnosti, novinarjem v določenih primerih ni mogoče naložiti dokazovanja resničnosti njihovih izjav. Ne glede na to so tudi oni pri uresničevanju svoje vloge dolžni spoštovati določene obveznosti in ravnati odgovorno. Tako se presoja, ali so pri izvrševanju svobode izražanja ravnali v dobri veri, z namenom javnosti posredovati točne in zanesljive informacije ter v skladu z etičnimi načeli novinarstva. V presoji skrbnosti je pomembno, - kakšna je bila narava in stopnja razžalitve, - ali so bili na voljo drugi, zanesljivi viri, - ali je novinar opravil razumen obseg raziskovanja, da bi preveril resničnost zgodbe, - ali so bile obtožbe predstavljene na razumno uravnotežen način in - ali je bila prizadeti osebi dana možnost, da se brani.³ Razbremenijo se lahko že, če dokažejo, da so imeli dovolj podlage, da so verjeli v resničnost sporne izjave. Čim težji so očitki, tem trdnejša mora biti dejanska podlaga, na kateri temeljijo.⁴

11Neutemeljen je pritožbeni očitek o neprimerljivosti obravnavane zadeve z zadevami ESČP, na katere se opira izpodbijana sodba, in o ustreznosti primerjave z zadevama Fressoz in Roire proti Franciji in Paturel proti Franciji.⁵ Sodišče se je na sodbe Oberschlick proti Avstriji,⁶ Mladina d. d. proti Sloveniji⁷ in Axel Springer AG proti Nemčiji sklicevalo pri navedbi splošnih stališč, pomembnih za uravnoteženje med okrnitvijo ugleda in svobodo izražanja (da je pomembno, ali gre za razpravo v javnem interesu, da niso varovane le izjave, sprejete z odobravanjem, ampak tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo, in da sta varovana tudi oblika in stil izražanja). Da bi katera od teh okoliščin ne bila pomembna, pritožba ne uveljavlja. Prav tako pritožnik ni navedel, v čem ta stališča odstopajo od stališč, zavzetih v zadevah, ki ju omenja sam. Nenazadnje gre za utrjena, velikokrat ponovljena stališča, iz katerih je ESČP izhajalo tudi v zadevah Fressoz in Roire (12. točka obrazložitve) in Paturel (32. točka in naslednje) in ki so utrjena tudi v presoji US RS in VS RS.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni imela zaničevalnega namena in da zapisa ni podala z namenom očrnitve oziroma diskreditiranja tožnika (tč. 26 in 61). Zapisa bi lahko nakazovala, da je sodišče dalo premajhno težo tožnikovemu ugledu, vendar pa tako iz celote razlogov kot tudi iz sklepne ocene ključnih okoliščin (61. do 65. točka obrazložitve) izhaja, da je sodišče v presoji upoštevalo vse pomembne okoliščine in jih tudi pravilno ovrednotilo.

13Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik javni uslužbenec na AKOS in da vodi postopke in pripravlja odločitve v postopkih o dodeljevanju radijskih frekvenc in spremembi teh odločitev. V izpodbijani sodbi je zavzeto stališče, da je zaradi tega položaja dolžan trpeti več kritike na račun svojega dela. Pritožbeni očitki o zmotnosti navedenega stališča niso utemeljeni.

14Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti. Zato mora vzeti to v zakup in mora biti v večji meri pripravljen na kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Teža te okoliščine je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije oziroma javnosti nastopanja gre.^{8, 9} Niti iz presoje US RS niti iz sodne prakse ESČP ne izhaja, da so večji obseg kritike dolžni sprejemati le osebe na najvišjih položajih v javni upravi. ESČP je že večkrat zavzelo stališče, da besede in dejanja javnih uslužbencev sicer niso tako široko izpostavljena očem javnosti, kot to velja za dejanja politikov, a morajo kljub temu v zvezi z opravljanjem svoje službe trpeti večji obseg sprejemljive kritike kot zasebni subjekti.¹⁰

15Odločbi, na kateri se v pritožbi sklicuje tožnik, ne dajeta podlage za drugačno stališče. V zadevi Bodrožić in Vujin proti Srbiji (št. 38435/05) je ESČP glede odvetnika poslovodstva gospodarske družbe v odmevnem stečajnem postopku, ki je zaradi te svoje vloge v mestu postal znan, zavzelo stališče, da je dolžan trpeti večje meje kritike. VS RS pa je v odločbi II Ips 340/2011¹¹ zavzelo stališče, da oškodovanka (kot strokovnjakinja za zgodovino) ni nosilka politične ali druge javne funkcije, da bi bila dopustna ostrejša kritika. Položaj oškodovanke v tisti zadevi je drugačen od tožnikovega že v tem, da tožnik sodeluje v oblastnih postopkih odločanja o rabi omejene javne dobrine, v tistem primeru pa je bilo predmet kritike ravnanje oškodovanke, ki ni bilo povezano z rabo javnih sredstev. Poleg tega tudi v tisti zadevi njen položaj ni bil odločilen za presojo o morebitni nedopustnosti spornih izjav. Odločilna je bila presoja, da ni šlo za izjave, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje, ampak so bile podrejene obravnavanju aktualne družbene teme. V ponovljenem sojenju je bil namreč oškodovankin zahtevek zavrnjen.¹²

16Dejstvo, da tožnik upravlja z lastno spletno stranjo, za odločitev ni pomembno. Zato tudi ni potreben odgovor na pritožbene navedbe o njeni vsebini.

17Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki, v katerih tožnik nasprotuje bodisi posameznim ugotovljenim dejstvom bodisi njihovi oceni v luči pomembnih okoliščin za presojo. Medtem ko tožnik izhaja iz dobesednega pomena posameznih spornih zapisov (besed, besednih zvez, povedi), je sodišče njihov pomen pravilno ugotavljalo tudi ob upoštevanju celotnega članka in njegovega osrednjega sporočila.^{13, 14} Prepričljiva je ugotovitev v sodbi, da članek kritično, mestoma tudi s pretiravanji in provokacijami, ovrednoti tožnikova stališča o porazdelitvi rabe radijskih frekvenc znotraj radiofrekvenčnega spektra, ki ga ima na razpolago Republika Slovenija, in ki se odražajo v postopkih podaljševanja ali spreminjanja odločb o podelitvi radijskih frekvenc posameznim radiem.

18Radiofrekvenčni spekter je v zakonu opredeljen kot omejena naravna dobrina s pomembno družbeno, kulturno in gospodarsko vrednostjo (prvi odstavek 24. člena Zakona o elektronskih komunikacijah – v nadaljevanju ZEKom-1). AKOS-u je podeljeno javno pooblastilo za upravljanje z njim. Dolžan je skrbeti za učinkovito in nemoteno uporabo radiofrekvenčnega spektra države in njenih pravic. Pri izvrševanju upravljavskih pristojnosti je dolžan upoštevati strateške usmeritve Vlade in strateške dokumente države in EU (drugi in tretji odstavek 24. člena ZEKom-1). Že zaradi omejenosti dobrine in pristojnosti državnega organa za odločanje o dostopu do nje in o obsegu tega dostopa gre za temo, ki zadeva interes širše javnosti.

19Morebitna utemeljenost pritožbenega stališča, da je članek podan v interesu imetnikov radijskih postaj in ne v javnem interesu, ni odločilna. Da članek temelji na informacijah, ki izvirajo iz postopkov, v katerih so nosilci posameznih (ali več) radijskih postaj skušali uveljaviti svoj (zasebni) interes, je ob razmeroma pazljivem branju iz članka razvidno. Povprečen bralec bo temu pripisal neko mero pristranskosti, s tem pa je ustvarjen tudi prostor za kritično razumevanje zapisa, ki ga je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. V kolikšni meri se interes teh radiev prekriva z interesom poslušalcev ali z javnim interesom, za presojo dopustnosti obravnavanega zapisa ni pomembno. Gre za pristop k obravnavi teme, primernosti katerega sodišče ne sme vrednotiti.

20Predmet obravnave so postopki odločanja o predlogih posameznih radiev za podaljšanje dovoljenja za uporabo že dodeljenih radijskih frekvenc, v katerih je AKOS pred objavo članka bodisi že odločil, bodisi je še zbiral potrebno gradivo za odločitev o spremembi dodeljene frekvence. Z odločitvijo o spremembi frekvence morda ne bi bilo zmanjšano območja, ki ga je posamezni radio pokrival s prej dodeljeno frekvenco, lahko pa bi bilo zoženo območje njegove dejanske slišnosti.¹⁵ Ni brez teže sklepanje, da taka odločitev na eni strani lahko povzroči radiem precejšnjo škodo in da na drugi strani nastane nezaseden radiofrekvenčni prostor, ki ga ob pomanjkljivem nadzoru sosednjih držav zasedejo njihovi radii. Povezava med ravnanjem AKOS-a v postopkih podaljševanja dovoljenj in povzročitvijo škode posameznim radiem in državi tako ni brez vsakršne razumne podlage.

21Neutemeljen je pritožbeni očitek o nezadostni dejanski podlagi za zapisa v zvezi z Radiem D in Radiem E. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve o njegovi vlogi znotraj AKOS pri oblikovanju splošnih stališč o upravljanju slovenskega radiofrekvenčnega prostora, niti ugotovitve, da je v postopkih, ki jih je vodil sam, zastopal stališče, s katerim polemizira obravnavani članek. Novinar je praviloma dolžan govorice preveriti, a v povezavi s tem, kar je toženkinim piscem povedal B. B., so imeli nekaj podlage, da tudi informacije o nameravanih spremembah dovoljenj drugih radiev povežejo s tožnikom.

22Neutemeljeni so pritožbeni pomisleki o ugotovitvi, da je toženka tudi za zapis v zvezi z Radiem A v L. imela dovolj podlage. Dejansko podlago zapisa predstavlja dejstvo, da je bila z odločbo AKOS močnejša frekvenca nadomeščena s šibkejšo in da je k taki vsebini odločitve prispeval tožnik. Iz teh dejstev pisec sklepa na to, da je močnejša frekvenca ostala nezasedena in so jo zasedli Italijani. Pritožba zatrjuje, da je primer predstavljen nepopolno (da je odločbo sprejel organ in ne on sam, da je bila frekvenca zamenjana na predlog stranke, da je nova frekvenca čistejša in da stranka v upravnem sporu ni uspela). Vključitev navedenih okoliščin bi lahko dala bralcu širšo sliko o temi, ki jo obravnava članek, ne bi pa pomenila, da povezava med predstavljenimi dejstvi in oceno, zapisano v članku, ne bi imela več nobene podlage. Kljub temu bi ostala neka podlaga za sklepanje, da pristop AKOS k spreminjanju dovoljenj pušča preveč prostora za vdor tujih radijskih postaj v slovenski radiofrekvenčni prostor.

23Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki o ovrednotenju zapisov v zvezi z vodenjem postopkov o podaljševanju in spremembi dovoljenj. Priče so resda izpovedale o tem, kako so same doživljale postopek (z vidika nekoga, ki ima interes, da doseže želeno odločitev o podaljšanju dovoljenja in brez sprememb, in ki želi pred sprejemom odločitve ugotoviti, kako organ razume zakon in katere okoliščine šteje kot pomembne za odločitev, da bo lahko pravočasno predstavil nasprotna dejstva in argumente), a jih je sodišče s tega vidika tudi ovrednotilo. Ker imajo dovolj povezave z listinami iz upravnih postopkov (in ima tudi to, kar je B. B. kot vir informacij povedal toženki pred objavo članka, podlago v teh listinah), je pravilen zaključek sodišča, da imajo tudi zapisi v zvezi z vodenjem postopka dovolj zanesljivo podlago. Zapis vključuje mnoge obarvane izraze in pretirane ocene, a gre za novinarski pristop, ki mora po utrjeni presoji ESČP in Ustavnega sodišča ostati varovan s svobodo izražanja.

24Enako velja za zapis, da je bil stranki dan enodnevni rok za odgovor. Ni razlogov, da ne bi verjeli tožniku, da z določitvijo fiksnega roka ni nameraval prikrajšati stranke v tem, da bi imela na razpolago dovolj časa za izjasnitev, a navedeno ne vpliva na resničnost dejstva, da ji je ostal le en dan. Prostor za bralčevo oceno je toženka oblikovala z objavo odgovora AKOS, da se rok bodisi na iniciativo stranke bodisi na lastno iniciativo organa podaljša.

25Zapis o brezplačnem prepuščanju frekvenc Italijanom in Hrvatom je sodišče prepričljivo ovrednotilo kot piščevo mnenje o dejanskih posledicah tožnikovega ravnanja. Temelji na dejstvu, da s spremembo odločb o podeljenih frekvencah bodisi določene frekvence ostanejo nezasedene bodisi ostane določen prostor, ki ni dovolj močno pokrit s podeljeno frekvenco.

26Neutemeljen je očitek, da toženka pred objavo članka ni poskušala dobiti tožnikovega odziva. Pritožnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da je toženka na AKOS naslovila vprašanja in da je prosila, naj z njimi seznanijo tudi tožnika, niti pravilnosti ugotovitve, da je bil z njimi seznanjen. Uveljavlja le, da ni bil seznanjen z očitki, objavljenimi v članku. Za presojo o tem ni odločilno, ali je bil tožnik seznanjen s toženkinim mnenjem o njegovem ravnanju, ki je predmet članka. Bistveno je, da je bil seznanjen z dejstvi, na katerih temelji obravnavani zapis. Ker se postavljena vprašanja nanašajo na zmanjševanje območja pokritosti in način vodenja teh postopkov, je tožnik imel možnost podati svoje videnje o dejstvih, na katerih temelji sporni članek. Tako bi bil lahko bodisi sam bodisi AKOS podal natančnejše odgovore tako v zvezi z razlogi za zmanjševanje območij pokritosti kot tudi v zvezi s sodelovanjem radiev v teh postopkih.

27Pravilna je ocena v izpodbijani sodbi, da zapisi o "politiki učinkovite rabe v predalu", tolmačenju zakonodaje po svoje in primerjavi z E. E. niso zapisi o dejstvih, ampak vrednostne sodbe. Gre za zapise, katerih resničnosti ni mogoče dokazovati. Upoštevaje osrednjo dejansko podlago članka – odločanje AKOS o spreminjanju obsega prej dodeljenih pravic imetnikom radiev, opirajoč se na zakonski pojem učinkovite rabe radiofrekvenčnega spektra – imajo še zadostno podlago v dejstvih. Z vključitvijo odgovora AKOS je povprečnemu bralcu dana možnost, da tudi sam oceni težo toženkinega mnenja.

28Neutemeljen je očitek, da zapisi o povzročanju nepopravljive škode radiem in državi nimajo dovolj opore v dejstvih. Radiofrekvenčni prostor ima (tudi) denarno vrednost; tudi tožnikovo procesno gradivo daje oporo za sklepanje, da ga je težko ohranjati pred vplivi sosednjih držav, predvsem Italije; dovolj verjetno je bilo izkazano, da spreminjanje frekvenc in/ali zmanjševanje območja slišnosti terja prilagoditve radiev, ki so po naravi stvari povezane s stroški. Mogoče se je strinjati s pritožnikom, da zapisi vključujejo pretiravanja ter da so vrednostne ocene narejene hitro in so šibko argumentirane, a navedeno je novinarski pristop, ki je varovan s svobodo izražanja, povprečnemu bralcu pa pušča prostor za kritično presojo.

29Ker zapis v zvezi z uporabo urbane formule ni bil predmet zahtevka, niti se tožnik v svojih navedbah do njega ni posebej opredelil, razlogi o tem niso pomembni za odločitev.

30Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z zapisom o tožnikovi vpletenosti v domenski spor. Z dejavno vključitvijo v splet je tožnik sam vstopil v javni prostor. Lahko je pričakoval, da bo njegovo ravnanje predmet kritike. Poleg tega je zasedba spletne domene, do katere oseba nima pravice ali pravno upravičenega interesa, in za prenos katere zahteva določen denarni znesek, lahko indic, povezan z integriteto javnega uslužbenca. Tožnikovo ravnanje je zato smelo biti predmet obravnave v članku. Okoliščino, kolikšno denarno korist je tožnik pričakoval, je sodišče pravilno ocenilo kot nepomembno. Pravilna je tudi ocena, da ne gre za očitek kaznivega dejanja. V članku je navedeno, kaj pisec razume z izrazom spletno izsiljevanje, tako da je razvidna ločnica med zapisom, ki vrednoti tožnikovo ravnanje, in kaznivim dejanjem.¹⁶

31Neutemeljen je očitek o zmotnem ovrednotenju zapisa "Pričakuje A. A. zato, da tega ne počne, kakšno nedovoljeno nagrado?" kot vrednostne sodbe. Ob upoštevanju celotnega odstavka in naslova tega dela članka ni dvoma, da gre za razmišljanje pisca članka, ki je zelo ostro, lahko tudi pretirano in celo provokativno, a v neki meri odraža dejstveno podlago članka. Pravilna je zato ocena v izpodbijani sodbi, da ne presega dopustnih meja svobode izražanja.

32Ker zapisa v naslovu in podnaslovu odražata temeljno vsebino članka, je pritožbeno stališče o njuni nedopustnosti neutemeljeno.

33V pritožbenem postopku niso sporne ugotovitve v izpodbijani sodbi, da je tožnik velik strokovnjak na svojem področju in (tudi) na mednarodni ravni skrbi za varstvo slovenskega radiofrekvenčnega spektra. Sporni zapisi in članek kot celota, ki tožniku pripisujejo, da se v postopkih podaljševanja radijskih frekvenc zavzema za prepuščanje slovenskih radijskih frekvenc uporabnikom frekvenc iz sosednjih držav, zato nedvomno krnijo tožnikov ugled. Dokazni postopek je pokazal, da se je toženka zanesla na vir informacij tudi v delu, v katerem ji je prenesel govorice, ki jih ni preverila (in za del katerih se je izkazalo, da niso resnične). Že iz razloga, ker je bil njen vir stranka postopkov, mu je ob potrebni skrbnosti mogla pripisati tudi nekaj pristranskosti.¹⁷ Ne glede na to je imela toženka na razpolago tudi dovolj zanesljive pisne vire informacij, iz katerih je lahko črpala zapise o tožnikovem vodenju postopkov in problematizirala vsebinske kriterije za odločanje o podaljšanju (in spreminjanju) dovoljenj za uporabo radijskih frekvenc. Osrednje sporočilo članka ima torej podlago v dejstvih. Ob navedenem in glede na pomembnost javne razprave o upravljanju slovenskega radiofrekvenčnega prostora bi izrek katerekoli od (dodatnih¹⁸) predlaganih sankcij pomenil prevelik poseg v svobodo izražanja.

34Ker z (v tem delu obravnavanimi) zapisi v članku niti s člankom kot celoto ni bilo prekomerno poseženo v tožnikovo pravico do ugleda, ni bilo podlage za izrek nobene od sankcij, ki jih je tožnik uveljavljal s tožbenimi zahtevki (opravičilo, umik izjav, objava sodbe, denarna odškodnina). Izrecno navajanje razlogov za zavrnitev posameznih od njih zato ni bilo potrebno.

35Neutemeljeni so tudi očitki o zmotnosti razlogov za zavrnitev prepovednega zahtevka (prepoved nadaljnjega poročanja o tožniku). Odločitev temelji na presoji, da sta tako kritika ravnanja oseb, zaposlenih v državnih agencijah, ki se financirajo iz proračunskih sredstev, kot razprava o slišnosti slovenskih radijskih postaj lahko predmet javne razprave. Te ocene tožnik izrecno ne izpodbija. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ne dvomi o njeni pravilnosti. Poročanje o (domnevnih) nezakonitostih pri odločanju v državnem organu, med katere sodi tudi AKOS, mora ostati predmet javne razprave. Izraz "veleizdaja" lahko – tako kot v obravnavanem primeru – povprečen bralec razume v prenesenem pomenu in ne le dobesedno kot očitek kaznivega dejanja veleizdaje.¹⁹ Gre za širok krog ravnanj, za katere ni mogoče izključiti, da se nanašajo na temo v interesu javnosti. Pravilno je zato stališče v izpodbijani sodbi, da bi prepoved takega pisanja nesorazmerno posegla v toženkino svobodo izražanja.

36Neutemeljen je tudi očitek o delno napačni odločitvi o stroških postopka. Sodišče je narok 4. 3. 2020 opredelilo kot prvi narok za obravnavanje zahtevka in za zastopanje po odvetnici priznalo 600 točk, kot jih je tožnik priglasil. Strošek za usklajevanje in navodila substitutu utemeljeno ni bil priznan kot posebna postavka, ampak ga je sodišče pravilno štelo kot sestavni del postavke za zastopanje na naroku.

O toženkini pritožbi

37Ne glede na vse navedeno pa je pravilna tudi odločitev o zahtevku za umik zapisa v zvezi s frekvenco Radia A v M.

38Sporni zapis se glasi: "Ko se je pojavila hrvaška radijska postaja, je A. A. nemudoma naročil, da se slovenska frekvenca na območju M. umakne hrvaški. To pomeni, da se je slovenski radijski postaji uradno izdalo novo zmanjšano dovoljenje zato, da se je naredil prostor hrvaškemu radiu."

39Odločitev o umiku zapisa v zvezi s frekvenco Radia A v M. temelji na ugotovitvah,

- da tožnik ni sodeloval v tem postopku,

- da ni resnična trditev, da je naročil, naj se frekvenca, podeljena Radiu A v M., umakne hrvaški,

- da je informacijo o tem, da je AKOS po pojavu hrvaške radijske postaje zmanjšal dovoljenje Radia A, toženkinemu odgovornemu uredniku predal B. B., in da je B. B. po izidu članka ugotovil, da je bila informacija napačna,

- da je toženka ravnala neskrbno, ker se je oprla le na ustni vir in ni razpolagala z drugim dokazom, da gre za neresnično izjavo, ki krni tožnikov ugled.

40Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnikova izpovedba o nesodelovanju v več postopkih ni bila ocenjena kot verodostojna. To ne drži. Sodišče je ugotovilo, da v nekaterih zadevah, omenjenih v članku, tožnik ni sodeloval. Drži pa, da se je pri presoji o dovolj trdni podlagi zapisov sodišče oprlo tudi na toženkin ustni vir, ki je bil vir informacij tudi v zvezi s frekvenco Radia A v M. Ne glede na to je odločitev pravilna. Toženkin vir je v zaslišanju sam povedal, da je prenesel nepreverjeno informacijo, iz tega, kar je povedal, pa niti ne izhaja, kaj natančno naj bi sploh bila vsebina prenesene informacije oziroma kaj se je v obravnavanem postopku zgodilo. Še pomembneje pa je, da je tožniku v izjavi pripisano zavestno škodljivo ravnanje na račun slovenskega radia. Zapisano je namreč, da je tožnik prav zaradi ustvaritve prostora za hrvaški radio naročil, naj se spremeni dovoljenje slovenskega radia. To sporočilo je bistveno drugačno od sporočila ostalega dela članka. Ostali zapisi opozarjajo na posledice razlage zakona, za katero naj bi se zavzemal tožnik in ki naj bi v postopkih odločanja o podaljševanju dovoljenj ostal spregledan. Zapis v zvezi s frekvenco v M. pa tožniku pripisuje namerni vpliv na zmanjšanje radiofrekvenčnega prostora za slovenski radio.

41Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o previsoki denarni odškodnini. Odločitev o odškodnini temelji tako na ugotovitvi, da je bil s spornim zapisom okrnjen tožnikov ugled, kot na ugotovitvi o tožnikovem doživljanju zapisa. Za ugotovitev prvega ni odločilno, kako tožnika vidi ožji krog ljudi, ki ga pozna, ampak kako zapis vrednoti krog bralcev, na katere je bil zapis naslovljen. Razlogi o neskrbnosti toženkinega ravnanja izhajajo že iz razlogov, na katerih temelji zaključek o njegovi nedopustnosti. Toženka je tožniku pripisala namerno škodljivo ravnanje na račun slovenskega radia, ne da bi za tak zapis imela dovolj zanesljivo informacijo. Prisojena odškodnina ni previsoka. Je na spodnjem robu odškodnin, prisojenih v primerih posegov v ugled. Okrnitev ugleda v njej ni previsoko ovrednotena, niti ne bo imela nesorazmerno zaviralnega učinka na izvrševanje toženkine svobode izražanja.

42Po navedenem in po ugotovitvi, da niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je sodišče druge stopnje tožnikovo in toženkino pritožbo kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

43Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, nista upravičeni do povrnitve stroškov, nastalih z njuno vložitvijo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na primerljivost stroškov odgovorov na pritožbo, do katerih povrnitve bi bila sicer upravičena, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje.

¹ Zavrnilni del se nanaša na članek kot celoto in na vse zapise, navedene v prejšnji točki obrazložitve, razen na zadnjega.
² Tako npr. sodba ESČP Axel Springer proti Nemčiji št. 39954/08 z dne 7. 2. 2012 (84. točka obrazložitve), odločba US RS Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 82/2009) in sodba VS RS II Ips 295/2015 z dne 18. 5. 2017.
³ O tem izrecno sodba VS RS II Ips 61/2017.
⁴ Glej npr. sodbe ESČP Fressoz in Roire proti Franciji št. 29183/95 z dne 21. 1. 1999, Bladet Tromsø in Stensaas proti Norveški št. 21980/93 z dne 20. 5. 1999 ter Pedersen in Baadsgaard proti Danski št. 49017/99 z dne 17. 12. 2004.
⁵ Sodba št. 54968/00 z dne 22. 12. 2005.
⁶ Sodba št. 11662/85 z dne 23. 5. 1991.
⁷ Sodba št. 20981/10 z dne 17. 4. 2014.
⁸ Glej npr. odločbo Up-462/02 z dne 13. 10. 2004, Uradni list RS, št. 120/04 in OdlUS XIII, 86, in odločbo Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009, Uradni list RS, št. 17/2009. V prvem primeru je šlo za državnega podsekretarja na ministrstvu, v drugem za policista v vrhu hierarhije.
⁹ Na enako stališče je mogoče sklepati tudi iz sodbe VS RS II Ips 61/2017 z dne 20. 9. 2018, v kateri je bil oškodovanec veleposlanik.
¹⁰ Glej sodbe Janowski proti Poljski (št. 257164/94, sodba z dne 21. 1. 1999, tč. 33), Yankov proti Bolgariji, št. 39084/97, sodba z dne 11. 12. 2003, tč. 129) in Dyundin proti Rusiji (št. 37406/03; sodba z dne 14. 10. 2008, tč. 26).
¹¹ Glej sodbo VS RS II Ips 230/2015 z dne 5. 11. 2015.
¹² Glej sodbo VS RS II Ips 230/2015 z dne 5. 11. 2015.
¹³ Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je ob razmejitvi med pravico do svobode izražanja in katero izmed pojavnih oblik splošne osebnostne pravice treba upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila. Tako npr. sodba VS RS II Ips 509/2004 z dne 13. 7. 2005.
¹⁴ Merilo za presojo je namreč razumevanje povprečnega bralca, tj. razumnega in nepristranskega (ne vnaprej opredeljenega), nekoliko sumničavega, a ne pretirano kritičnega bralca.
¹⁵ Pritožnik na več mestih opozarja na netočnost izrazov, uporabljenih v članku, a navedeno za presojo ni odločilno. Gre za uporabo publicističnega jezika, ki se razlikuje od pravnega ali tehnično strokovnega jezika in ga bralec razumeva na drugačen način. Tudi v tem za pritožnika spornem vidiku gre torej za obliko, varovano z novinarjevo svobodo izražanja.
¹⁶ Kaznivo dejanje izsiljevanja po 213. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) stori, kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja.
¹⁷ Pritožbeno sodišče se pri tem ne opredeljuje do okoliščin, ki jih je tožnik, utemeljujoč pristranskost priče B. B., navedel v pritožbi. Ni jih namreč navedel v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa tudi ni navedel razlogov za táko svoje ravnanje.
¹⁸ Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je izpodbijana sodba tudi v ugodenem delu, ki se nanaša na eno od spornih izjav, pravilna.
¹⁹ Po 348. členu KZ-1 navedeno kaznivo dejanje stori, kdor s silo ali grožnjo, da bo uporabil silo, ogrozi obstoj Republike Slovenije ali tako poskuša spremeniti njeno ustavno ureditev ali strmoglaviti najvišje državne organe.