UPRS Sodba I U 247/2018-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odredil prevoz iz posestva ... v ... v ..., za kobilo ..., številka mikročipa ... (1. točka izreka); odločil, da prevoz organizira društvo (2. točka izreka); da društvo zagotovi za kobilo vso oskrbo (3. točka izreka); ugotovil, da kobila nima opravljene preiskave na infekciozno anemijo konj, ..., pri sebi nima identifikacijskega dokumenta (4. točka izreka); da se za ostalih 12 konj na posestvu določi skrbnik A.A., ki bo do nadaljnjega zagotavljal konjem krmo in pitno vodo (5. točka izreka); da stroški prevoza kobile predhodno bremenijo UVHVVR, po prejetju računa pa bo izdan lastniku konj o njih poseben sklep (6. točka izreka); da pritožba ne zadrži izvršitve (7. točka izreka); da je rok izvršitve takoj po izdaji pisne odločbe na zapisnik (8. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je 12. 10. 2017 opravil pregled po uradni dolžnosti. Povod za pregled je bilo poročilo Veterinarske fakultete o rezultatu patoanatonskega pregleda poginulega žrebca iz tega posestva. Na posestvu je bilo 13 konj, ki so bili v gibanju, so se pasli, izstopala pa je kobila, ki je s sklonjeno glavo stala na mestu, videti je bila kot živ okostnjak, na prednji nogi pa je imela zelo povečano in razklano kopito. Težko bi bilo reči, ali ne more več hoditi, ker je tako izčrpana ali jo tako bolijo noge. Bila je mati pred kratkim poginulega žrebca. Lastnik posestva ni bil prisoten, prisoten pa je bil oskrbnik A.A. Organ je, da bi odvrnil nevarnost za zdravje in življenje kobile ..., oziroma preprečil nadaljevanje mučenja, skladno s četrtim odstavkom 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (ZVMS), z ustno odločbo na zapisnik odredil odvzem kobile in namestitev z vso oskrbo v zavetišče za konje. Odločbo opira na tretjo alineo prvega odstavka 43. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv). Začasen odvzem z oskrbo ne bi bil odgovoren ukrep, ker je žival na posestvu resno ogrožena.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je v obravnavani zadevi nedvomno izkazano, da so bile kršene določbe prvega odstavka 7. člena ZZZiv, ki določa obveznosti skrbnika do živali. Organ je odredil odvzem kobile na podlagi četrtega odstavka 92. člena ZVMS, ker je ocenil, da gre za izjemno nujen primer, da bi se zavarovala oziroma odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali. Zavrača ugovor o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, saj o stanju živali pričajo tudi fotografije. Zavrača tudi ugovor, da tožnik ni bil zaslišan, saj je organ opravil zaslišanje in o tem sestavil zapisnik. Poročilo o pregledu konj na lokaciji društva pa nikakor ne omenja dobrega stanja kobile, pač pa vsebuje nasprotne ugotovitve.

3Tožnik v tožbi navaja, da je bil odrejen prevoz neustrezen, saj je bil opravljen kljub temu, da ni bila opravljena preiskava na infekciozno anemijo konj, ... ter brez kakršnega koli dokumenta, kot predpisuje prva alineja prvega odstavka 17. člena ZZZiv. Pri izdaji odločbe je prišlo tudi do zlorabe samega zakona, saj kobila ni bila ne bolna ne poškodovana, kar izhaja iz pregleda konja na lokaciji Društva ... z dne 13. 10. 2017. Najverjetneje je, da kobila ni imela apetita zaradi bolečine, ki je izvirala iz počenega kopita ter dejstva, da je pred kratkim njeno žrebe poginilo. Inšpekcijski pregled je bil slabo opravljen, kolikor bi bil opravljen strokovno, bi uradna veterinarka lahko ugotovila, da so imeli konji zadostno količino sveže vode, sena ter zrna. Zapisano je tudi, ker so konji v gibanju, inšpektorja ne moreta preveriti označitve z mikro čipi in zanesljivo določiti števila konj. Tako so navedbe zgolj pavšalne ter se do takih subjektivnih in neizkazanih navedb tožnik ne more opredeliti. Kršeno je bilo postopanje načela materialne resnice. Na nestrokovno postopanje kaže tudi izjava veterinarke, ki je tožniku na vprašanje, zakaj ni bil obveščen o pregledu, zajedljivo, nesramno ter cinično dejala, da bi ga z veseljem poklicala, če bi bilo na kakšnem vidnem mestu označeno, kdo je lastnik posestva ali konjev in njegov kontakt. Glede na to, da je bil pregled opravljen zaradi poročila veterinarske fakultete, bi potrebne informacije o lastniku inšpektorica lahko pridobila na portalu AJPES. Ni jasno, kako je pridobila kontaktne podatke oskrbnika, ne pa tudi tožnika. Poudarja, da organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Sklicuje se na 22. člen Ustave. Kršen je bil tudi 9. člen ZUP. Kršena je bila določba tretje alineje prvega odstavka 43. člena ZZZiv, ker bi bilo nedvomno primerneje, da bi kobila ... ostala na posestvu, saj je slednje prostorno in dobro vzdrževano. Za posestvo je skrbel oskrbovalec A.A. ki je vsakodnevno skrbel za konje, tako da so bili ti v dobri kondiciji. Začasen ukrep za oskrbo na domu bi bil več kot dober ukrep, saj živali niso bile ogrožene. Očitki so pavšalni in nekonkretizirani do mere, da tožniku jemljejo pravico do učinkovite izjave v postopku ter poštenega sojenja. Organ tudi ni ravnal v skladu z zakonom, ko je uporabil določbe skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj nujni ukrepi niso bili podani in tudi ni mogoče šteti, da so bili konji življenjsko ogroženi. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe in navaja, da je po njenem prepričanju za obravnavani primer treba šteti, da je šlo za izjemno nujen primer iz četrtega odstavka 92. člena ZVMS.

5Stranka z interesom v tem postopku A.A. je na tožbo odgovoril in meni, da se ni štel za stranko postopka. Na oceno stanja, kot ga je ugotovila inšpektorica, ni imel vpliva in tudi ne na to, da je bila kobila ... odpeljana s posestva. Odprl je vrata posestva, kjer so se nahajali konji. Kolikor je seznanjen, se je tožnik 13. 10. 2017 oglasil pri toženki ter je bil v celoti seznanjen z dogajanjem z dne 12. 10. 2017, pa tudi 12. 10. 2017 je tožnik telefonično govoril z inšpektorico, vendar pa ni imel časa priti na posestvo. Sam je le občasno in ne stalno na posestvu, kjer je delal tisto, kar mu je bilo naročeno s strani tožnika, torej odpreti vrata, da so po naročilu tožnika pripeljali hrano in vodo. Tožnik se je nenazadnje strinjal z odvzemom konj oziroma se je strinjal, da če sam ne bo priskrbel ustreznih novih lastnikov, da se konje odda društvu. Ali je bila kobila ... res tako slabega stanja, da je bil potreben nujen ukrep, pa nima ustreznega znanja, da bi se o tem opredeljeval. Predlaga povrnitev stroškov postopka.

6Tožba ni utemeljena.

7Predmet upravnega spora je odločba z dne 20. 10. 2017, s katero je organ v 1. točki izreka odredil prevoz kobile ... iz tožnikovega posestva, zato sodišče ne bo odgovarjalo na tožbene ugovore, ki se ne nanašajo na to odločbo, temveč na odločbo z dne 25. 10. 2017, ki jo tožnik izpodbija v upravnem sporu, I U 248/2018.

8S 1. točko izreka je organ odredil prevoz kobile ... na lokacijo .... Tožnik ugovarja, da je bil odrejen neustrezen prevoz, ker ni bila opravljena preiskava na infekciozno anemijo konj, ter brez kakršnegakoli dokumenta ter se sklicuje na prvo alinejo 17. člena ZZZiv. Po tej določbi se šteje za neustrezen prevoz živali, prevoz živali, ki niso sposobne za prevoz (živali v predpisanem obdobju pred ali po porodu, bolne ali poškodovane živali ter novorojene živali, pri katerih popkovina ni povsem zaceljena); ta določba pa ne velja za bolne ali poškodovane živali in za živali, ki se prevažajo z namenom zdravljenja, če je prevoz odobril pristojni veterinarski delavec, ali zaradi znanstvenih raziskav, če je prevoz odobril pristojni veterinarski delavec ali strokovnjak za zaščito živali s prvega odstavka 23. člena tega zakona. Iz izpodbijane odločbe, zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 13. 10. 2017 ter poročila veterinarja B.B. z dne 13. 10. 2017 izhaja, da je bila kobila, za katero je bil odrejen prevoz, tako bolna kot poškodovanja, zato je prva alineja 17. člena ZZZiv nedvoumno bila podlaga, da se je prevoz kobile na novo lokacijo, po odredbi inšpektorja - veterinarja, lahko izvršil.

9Tožnik ugovarja napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z ugotovitvami organa o stanju kobile. Sodišče ugovoru ne more slediti, saj tako iz zapisnika z dne 12. 10. 2017 (ter priloženih fotografij) kot poročila veterinarja B.B. z dne 13. 10. 2017, torej le dan po izreku ustne odločbe, izhaja drugače. Kobila je bila bolna in poškodovana. Nenazadnje je ne najboljše stanje kobile opisal tudi sam tožnik, zaslišan dne 13. 10. 2017. Posledično sodišče zavrača ugovor v zvezi s slabo opravljenem inšpekcijskem ogledu, kolikor se ta nanaša na stanje kobile ..., saj je bilo njeno slabo stanje potrjeno tudi s strani tretje osebe, prav tako veterinarsko usposobljene osebe, kot izhaja iz poročila z dne 13. 10. 2017. V izpodbijani odločbi opisano stanje kobile, ugotovitve inšpektorjev na ogledu ter vsebina izpovedbe oskrbnika živali A.A. pa izkazujejo, da je tožnik kršil prvo alinejo 7. člena ZZZiv, ki določa, da mora skrbnik živali zagotoviti: bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam, v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. Kobila namreč ni bila redno oziroma zadostno hranjena, niti veterinarsko oskrbovana, prav tako ji ni bila nudena ustrezna nega v zvezi s kopiti.

10Nadalje tožnik ugovarja kršitvam določb postopka, ker ni bil obveščen o ogledu. Sodišče ugovoru ne sledi. Izpodbijana odločba je bila izdana po postopku, ki ga ureja 92. člen ZVMS, ki v tretjem odstavku določa, da če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da ima veterinar pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V obravnavanem primeru, kot izhaja iz zapisnika z dne 12. 10. 2017, je bil tožnik telefonsko obveščen o ogledu in bi se ga lahko tudi udeležil, pa je prisotnost odklonil ter se udeležil zaslišanja (tudi na kraju samem) dan kasneje. Da pa je šlo v obravnavani zadevi, zaradi slabega stanja živali (iz razlogov, ki so izhajali iz oskrbe na posestvu tožnika - neredno prehranjevanje ter opustitev veterinarske oskrbe), za nujni ukrep oziroma celo za izjemno nujen ukrep, da bi se zavarovalo zdravje živali, za katero je bil odrejen prevoz, pa sodišče z organom soglaša. Ob dejanski situaciji, ki je narekovala takojšnje ukrepanje zaradi zavarovanja dobrobiti živali, se tožnik ne more sklicevati na postopkovna pravila, ki jih strankam sicer zagotavlja 9. člen ZUP (oziroma 22. člen Ustave). Da pa je dobrobit živali v javnem interesu, pa izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv.

11Z izbiro ukrepa pa ni bila kršena tudi tretja alineja prvega odstavka 43. člena ZZZiv. Začasen ukrep na domu, kot tožnik predlaga, ko je stanje odvzete živali izhajalo kot posledica stanja na posestvu, nedvomno ne bi bil primeren ukrep. Sodišče zato tudi ne sprejema trditve tožnika, da žival, za katero je bil odrejen prevoz, ni bila na posestvu tožnika ogrožena. V zvezi z odločitvami v 5. - 8. točki izreka tožnik nima konkretnih ugovorov, zato jih sodišče ne presoja.

12Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen ter da je bila odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker je tožnik ni predlagal, poleg tega pa je predlagane dokaze presodilo v okviru presoje ugovora o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, torej v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe. Gre namreč za dokaze, ki so del upravnega spisa.

13Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14Stroške stranke z interesom v tem postopku je sodišče zavrnilo v skladu s prvim odstavkom 155. člena Zakona o pravdnem postopku, ker za odločitev v obravnavani zadevi navedbe iz odgovora na tožbo, ki jih je podal, niso bile potrebne.