UPRS Sklep I U 195/2020-26

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo prevzemniku (A. d.d., – stranka z interesom v tem upravnem sporu) izdala dovoljenje za prevzemno ponudbo za 495.700 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake B., zmanjšano za 397.351 delnic oznake B., ki jih ima prevzemnik in v izreku poimensko naštete osebe, s katerimi prevzemnik deluje usklajeno v smislu 8. člena Zakona o prevzemih (ZPre-1), že v lasti, torej skupno za 98.349 navadnih imenskih kosovnih delnic istega razreda z glasovalno pravico oznake B. ciljne družbe C. d.d., (stranka z interesom v tem upravnem sporu). V obrazložitvi ugotavlja, da so v zvezi s predmetno prevzemno ponudbo navadnih imenskih kosovnih delnic ciljne družbe, ki jo je prevzemnik vložil 13. 1. 2020, izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZPre-1.

2Tožnik vlaga tožbo kot zastopnik javnega interesa v skladu s 17. in 18. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v zvezi s čimer navaja, da zaupanje v finančni sistem in trg kapitala oziroma njuna trdnost predstavljajo javni interes, za zaščito katerega je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-295/2013 z dne 19. 10. 2016 kot skladne z ustavo spoznalo določbe o izrednih ukrepih sanacije bank po ZBan-1L. Iz "Pojasnil in praktičnih vidikov ZPre-1", objavljenih na spletni strani toženke, je jasno razvidno, da je v tej zadevi nedvomno izkazan tudi javni interes varstva manjšinskih delničarjev gospodarskih družb. S tem v zvezi opozarja tudi na "evropski vidik" zadeve. V primeru, da bi obveljala izpodbijana odločba, bi se Republika Slovenija izpostavila zaradi očitne pravne neenakopravnosti in izpostavljenosti malih delničarjev, skrajno neskladnega obravnavanja in popolnoma drugačnega razumevanja Direktive 2004/25/ES, kot je to pravno varstvo določeno oziroma urejeno v kapitalsko razvitejših članicah EU. V takem primeru je popolnoma nerazumljivo, zakaj bi slovenski vlagatelji še vlagali v slovenske delniške družbe, čeprav bi bili s tem na "enotnem in harmoniziranem" evropskem trgu postavljeni v drugorazredni položaj v primerjavi z nemškimi in slovenskimi vlagatelji v nemške delniške družbe. S tega vidika je jasno razviden javni interes Republike Slovenije za zaupanje v slovenski finančni trg, kar ni mogoče brez enakovredne zaščite vlagateljev na slovenskem delu "enotnega" evropskega trga. Z izpodbijano odločbo je tako omajano zaupanje manjšinskih delničarjev v stabilnost, preglednost in poštenost kapitalskega trga.

3V nadaljevanju tožbe pojasnjuje svoje stališče o protipravnem ravnanju nezakonitih prevzemnikov ter izpostavlja, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti. Meni, da prevzemna ponudba za delnice ciljne družbe ni bila v skladu s 17. členom ZPre-1 o pravični ceni. Družba D. d.o.o. je 21. 12. 2018 namreč pridobila 5.000 delnic ciljne družbe po ceni 9,91 EUR za posamezno delnico. Zato bi se morala zakonita prevzemna ponudba glasiti na znesek 9,91 EUR za delnico. To pomeni, da ponujena cena 3,00 EUR za delnico v prevzemni ponudbi ne more biti zakonita. Z izpodbijano odločbo je bila tako kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zahteva družb A. d.d., D. d.o.o. in drugih oseb, ki ravnajo usklajeno z njima, za izdajo dovoljenja za objavo prevzemne ponudbe po ceni 3,00 EUR za delnico z oznako B. zavrne; podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek; še podrejeno pa, naj ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Skupaj s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri opozarja, da se izpodbijana odločba že izvršuje in učinkuje, saj je prevzemnik že 23. 1. 2020 objavil prevzemno ponudbo z veljavnostjo od 24. 1. 2020 do 24. 2. 2020. Če tožnik in ostali manjšinski delničarji brez posega z začasno odredbo prevzemne ponudbe ne bi sprejeli, ker bi bili iz razlogov, navedenih v tožbi, prepričani o njeni nezakonitosti, po izteku roka za sprejem prevzemne ponudbe te več ne bodo mogli sprejeti, tudi če bi se v predmetnem sodnem postopku izkazala za zakonito. Po drugi strani pa tožnik in ostali manjšinski delničarji, ki bi sprejeli obstoječo prevzemno ponudbo, ne glede na pomisleke o njeni nezakonitosti, ne bi mogli v primeru neuspeha v tem postopku od prevzemnika dobiti plačane pravične cene, saj bi bila prodajna pogodba med njimi in prevzemnikom veljavno sklenjena. Ker bi že sklenjene pogodbe o prodaji obveljale, bi ta upravni spor postal nesmiseln. Tožniku bo nastala nepopravljiva škoda, ker bo z zaključkom prevzemnega postopka dokončno in nereverzibilno poseženo v pravni in ekonomski položaj manjšinskih delničarjev, izhajajoč iz imetništva delnic ciljne družbe. Sodišču predlaga, da zadrži izvrševanje in učinkovanje izpodbijane odločbe do pravnomočnega zaključka tega postopka tako, da se postopek s prevzemno ponudbo družbe A. d.d. prekine do pravnomočnega zaključka tega postopka. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka zavarovanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je pri odločitvi o pravični ceni sledila zakonskemu okviru drugega odstavka 17. člena ZPre-1 ter izpostavlja dejstva, ki jih je upoštevala pri ugotavljanju pravične cene v prevzemni ponudbi za delnice ciljne družbe. Ugotavljanje, ali je cena tudi v resnici pravična za delničarje oziroma ali ZPre-1 v resnici uzakonja pravično ceno, pa presega njene pristojnosti po tem zakonu. Meni, da izpodbijana odločba vsebuje vse sestavine v skladu z 210. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), vključno z obrazložitvijo strankinega zahtevka in sklicem na pravni predpis, na podlagi katerega je bilo v zadevi odločeno. Pri tem je izhajala iz zakonske določbe prvega odstavka 523. člena ZTFI-1. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe izpostavlja, da tožnik težko popravljive škode ne izkazuje in opozarja, da se je v zahtevi za izdajo začasne odredbe poistovetil z delničarji ciljne družbe, čeprav ni njen delničar, temveč predstavnik javnega interesa. Sodišču predlaga, naj tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

6Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2020 navaja, da se je mestoma poistovetil z malimi delničarji zato, ker je ravno varstvo manjšinskih delničarjev predmet javnega interesa, saj je bila s tem namenom sprejeta tudi evropska direktiva, ki je bila prenesena v ZPre-1 in ki predstavlja materialno podlago za odločanje v predmetni zadevi. Kot zastopniku javnega interesa, ki zasleduje tudi primerljiv nivo pravne varnosti vlagateljev na slovenskem trgu z vlagatelji na "harmoniziranem evropskem" trgu, mu ni v interesu, da je primoran slovenski vlagatelj sprožati dolgoletne pravne postopke v zadevi, ki je tako očitna, kakor obravnavana. Z vidika javne koristi je še pomembnejše, da izdaja izpodbijane odločbe resno ruši zaupanje investitorjev v finančni trg, saj bi investitorji spoznali, da jih lahko nezakoniti prevzemnik izigra na enak način, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Tovrstna izguba zaupanja bi pomenila hud udarec za likvidnost delniškega trga in otežila pridobivanje manjših vlagateljev. Izguba zaupanja pomeni težko popravljivo škodo.

7Stranka z interesom, A. d.d., (prevzemnik), v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo. Meni, da javni interes z izpodbijano odločbo ni bil prizadet in izpostavlja, da Republika Slovenija ni delničar ciljne družbe. Poudarja, da ciljna družba tudi ni banka ali kakšna druga finančna institucija, od katere bi bil odvisen finančni sistem Republike Slovenije ali finančna stabilnost države, prav tako ni družba posebnega pomena za Republiko Slovenijo, ni pravna oseba javnega prava, niti ni javno podjetje. Z njenimi delnicami se ne trguje na borzi. Je zasebna družba za miniranje, eksploatacijo rudnin, vrtanje in opremo. Ciljna družba tako ni javna družba. Uporaba prevzemne zakonodaje za nejavne družbe je slovenska specifika in anomalija. Sicer pa meni, da z izpodbijano odločbo ni bil kršen materialni zakon. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da tožnik uveljavlja le potencialni nastanek materialne škode, kar za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Sodišču predlaga, naj tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrže; podrejeno zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8Stranka z interesom, ciljna družba C. d.d., (ciljna družba), na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

9Tožba ni dovoljena.

10Za vsebinsko odločanje sodišča v upravnem sporu morajo biti v vsakem primeru izpolnjene procesne predpostavke, torej okoliščine, ki pogojujejo (pozitivne procesne predpostavke) oziroma preprečujejo (negativne procesne predpostavke) pričetek in tek sodnega postopka¹. Na (ne)podanost procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

11Po določbi tretjega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu lahko tudi zastopnik javnega interesa v primerih, ki jih določa ta zakon. Skladno s prvim odstavkom 18. člena ZUS-1 je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državno pravobranilstvo - glede na to, da je državno pravobranilstvo z začetkom uporabe Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv) prenehalo delovati, njegove pristojnosti pa je prevzelo Državno odvetništvo Republike Slovenije (94. člen ZDOdv), je torej zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državno odvetništvo.

12Kdaj državno odvetništvo kot zastopnik javnega interesa lahko vloži tožbo, v zakonu izrecno ni določeno. Je pa v drugem odstavku 18. člena ZUS-1 določeno, kdaj oziroma v kateri zadevi jo mora vložiti. Ta določba 18. člena ZUS-1 je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1A), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 62/10 dne 30. 7. 2010. Iz obrazložitve ZUS-1A med drugim izhaja, da se s to spremembo daje državnemu pravobranilstvu kot zastopniku javnega interesa možnost, da samo vloži tožbo, če oceni, da je bil kršen zakon v škodo javnega interesa, ne da bi mu za to moralo biti podeljeno posebno pooblastilo vlade za vložitev tožbe v upravnem sporu². To pomeni, da je državno odvetništvo lahko tožnik tudi na lastno iniciativo, kadar oceni, da je potrebno zaradi kršitve javnega interesa izpodbijati upravni akt, s katerim je bilo sicer v upravnem postopku dokončno odločeno o pravici oziroma koristi posameznika ali druge osebe³. Tako ugovor prevzemnika v odgovoru na tožbo, da bi tožnik za vložitev tožbe potreboval izrecno pooblastilo Vlade RS, ni utemeljen.

13Javni interes je vsebinsko nedoločen pravni pojem. Kot takšen se ugotavlja in presoja v vsakem konkretnem primeru posebej, in sicer v mejah oziroma na podlagi materialnega zakona, ki je podlaga za izpodbijano odločitev.⁴

14Tožnik javni interes in s tem svojo aktivno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe utemeljuje z zaupanjem v finančni sistem, trg kapitala oziroma njuno trdnost, v zvezi s čimer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2013 z dne 19. 10. 2016. Vendar svojega sklicevanja na navedeno ustavno odločbo ne pojasni in ne konkretizira, v čem naj bi ta odločba Ustavnega sodišča, ki se nanaša izključno na presojo ustavnosti določb Zakona o bančništvu (ZBan-1) ter Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank (ZRPPB) in s tem torej izrecno na finančni in bančni sistem v Republiki Sloveniji, dokazovala podanost javnega interesa za vložitev tožbe v obravnavani zadevi.

15Pri tem sodišče posebej poudarja, da tožnik niti ne zatrjuje, da je Republika Slovenija delničar ciljne družbe. Prav tako ne trdi, bi bila ciljna družba v obravnavani zadevi finančna oziroma bančna institucija oziroma institucija, od katere bi bil odvisen finančni sistem Republike Slovenije ali finančna stabilnost države. Prav tako ne zatrjuje, da bi bila ciljna družba posebnega pomena za Republiko Slovenijo v smislu Zakona o pogojih imenovanja izrednega člana uprave v družbah sistemskega pomena za Republiko Slovenijo (ZIČUDSP), niti ne zatrjuje, da bi se z njenimi delnicami trgovalo na organiziranem trgu (borzi) ali da bi šlo za pravno osebo javnega prava. Tožnik tudi ni nasprotoval navedbam prevzemnika v odgovoru na tožbo, da je ciljna družba zasebna družba za miniranje, eksploatacijo rudnin, vrtanje in opremo.

16Iz povedanega tako izhaja, da predmetna ciljna družba ni v ničemer kakorkoli povezana z bančnim sistemom oziroma širšim finančnim sistemom v Republiki Sloveniji oziroma tožnik te povezave med ciljno družbo in bančnim oziroma širšim finančnim sistemom v Republiki Sloveniji s svojimi navedbami ni vzpostavil. Po presoji sodišča tako tožnik s prej navedenimi trditvami ni uspel izkazati javnega interesa za vložitev tožbe v tej zadevi.

17V nadaljevanju se v zvezi s pojasnjevanjem javnega interesa za vložitev tožbe sklicuje na "Pojasnila in praktične vidike ZPre-1", ki jih je pripravila toženka in so dostopna na njeni spletni strani ter iz katerih po tožnikovih navedbah jasno izhaja, da je nedvomno izkazan javni interes varstva manjšinskih delničarjev gospodarskih družb. Iz stališča Sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev z dne 3. 3. 2010 (priloga A3) izhaja, da je namen ZPre-1 v zaščiti malih delničarjev ter da morajo biti vsi delničarji družbe enako obravnavani vse od takrat, ko je za prevzemnika nastala obveznost podati prevzemno ponudbo po tem zakonu.

18Z gornjimi navedbami tožnik za podanost javnega interesa v tej zadevi po mnenju sodišča navaja argument, ki velja za vse zakone v Republiki Sloveniji. Pravilno izvajanje vseh zakonov je namreč v javnem interesu – torej tudi pravilno izvajanje ZPre-1 in s tem zaščita manjšinskih delničarjev. Vendar je po presoji sodišča treba upoštevati tudi, da je aktivna legitimacija državnega odvetništva za varstvo javnega interesa v upravnem sporu izjema, ki jo je zakonodajalec določil za zagotovitev objektivne zakonitosti takrat, kadar gre za kršitev zakona v škodo javnega interesa. Varuh javnega interesa je namreč institut varstva objektivne zakonitosti, pravilo upravnega spora po ZUS-1 pa predstavlja subjektivni koncept, ki zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznika in organizacij proti oblastvenim odločitvam, ki posegajo v njihov pravni položaj.⁵ Povedano drugače: vložitev tožbe s strani državnega odvetništva kot varuha javnega interesa je zaradi uzakonjenega koncepta subjektivnega upravnega spora treba obravnavati kot izjemo – kar pomeni, da mora državno odvetništvo v vsaki posamezni zadevi konkretno izkazati podanost javnega interesa oziroma kršitev zakona v njegovo škodo. Ni torej mogoče državnemu odvetništvu na splošno podeliti aktivne legitimacije v upravnem sporu zgolj z njegovim (splošnim) sklicevanjem, da gre za vprašanje pravilnega izvajanja posameznega zakona (v tem primeru torej ZPre-1), na kar se, kot rečeno, v bistvu sklicuje tožnik s tem, ko zatrjuje javni interes zaradi varstva manjšinskih delničarjev gospodarskih družb. Pri čemer pa ni podal navedb, zakaj bi bil konkretni primer poseben oziroma zakaj bi ta primer konkretno terjal priznanje javnega interesa za vložitev tožbe s strani državnega odvetništva v tej zadevi.

19Kot tretji razlog za podanost javnega interesa za vložitev predmetne tožbe tožnik navaja "evropski vidik" te zadeve in poudarja, da bi bili vlagatelji v slovenske delniške družbe postavljeni v drugorazredni položaj v primerjavi z nemškimi in slovenskimi vlagatelji v nemške delniške družbe ter da je iz tega razloga jasno razviden javni interes Republike Slovenije za zaupanje v slovenski finančni trg, kar ni mogoče brez enakovredne zaščite vlagateljev na slovenskem delu "enotnega" evropskega trga.

20Iz 2. točke preambule Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. 4. 2004 o ponudbah za prevzem (Direktiva 2004/25/ES), na katero se v tožbi sklicuje tudi tožnik, izhaja, da je treba zaščititi interese imetnikov vrednostnih papirjev družb, za katere velja zakonodaja države članice, kadar so te družbe predmet ponudb za prevzem ali spremembe kontrole in je vsaj del njihovih vrednostnih papirjev sprejet v trgovanje na reguliranem trgu države članice. Že iz citiranega namena te direktive jasno izhaja, da se nanaša zgolj na ponudbe za prevzem tistih družb, katerih vsaj del vrednostnih papirjev je sprejet v trgovanje na reguliranem trgu države članice. Tudi iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1B – skrajšani postopek, objavljen v Poročevalcu DZ št. 55 dne 17. 4. 2008) izhaja, da ima večina držav članic EU prevzemno zakonodajo usmerjeno le na javne delniške družbe⁶, vendar je izpostavljeno, da posebnosti slovenskega okolja, ki je najbolj zaznamovano s korenito spremembo družbenega in gospodarskega sistema, nalagajo zakonodajalcu, da na enako pregleden način zaščiti tudi delničarje družb, katerih delnice niso uvrščene na organiziran trg. Iz predloga ZPre-1B je tudi razvidno, da nemški Zakon o pridobitvi vrednostnih papirjev in prevzemih, ki povzema Direktivo 2004/25/ES, v 1. členu določa področje uporabe, kjer podobno kot v Združenem kraljestvu določbe zakona veljajo le za družbe, z delnicami katerih se trguje na organiziranem trgu v Nemčiji ali znotraj evropskega gospodarskega prostora. Kot rečeno v obravnavanem primeru med strankami ni sporno, da delnice ciljne družbe nikoli niso bile in tudi sedaj niso uvrščene na organiziran trg (borzo).

21Iz navedenega tako jasno izhaja, da je slovenska ureditev v ZPre-1 širša, kot to določa Direktiva 2004/25/ES in kot ima to področje urejeno (večina) drugih držav članic EU, vključno z Nemčijo, na katero se tožnik v tožbi izrecno sklicuje. To pomeni, da tudi tožnikovo sklicevanje na "evropski vidik" te zadeve in na Direktivo 2004/25/ES v zvezi s podanostjo javnega interesa oziroma njegovo aktivno legitimacijo v tej zadevi ni utemeljeno

22Ne nazadnje sodišče še ugotavlja, da gre v tem primeru za prevzem konkretne, torej ene ciljne (zasebne) družbe ter torej za eno tovrstno zadevo in za (male) delničarje zgolj te družbe. Da bi bil ta prevzem morebiti povezan z drugimi družbami, tožnik ne zatrjuje, razen s prej pojasnjenim neutemeljenim sklicevanjem na "evropski vidik" te zadeve. V čem bi bil torej s prevzemom konkretne ciljne družbe, katere delničar, kot rečeno ni Republika Slovenija in ki nesporno ni finančna ustanova, niti družba posebnega pomena za Republiko Slovenijo v smislu ZIČUDSP, niti pravna oseba javnega prava, temveč je prav tako nesporno zasebna družba za miniranje, eksploatacijo rudnin, vrtanje in opremo, s katere delnicami se ne trguje na organiziranem trgu, ogrožen vitalni interes za stabilnost finančnega trga oziroma za likvidnost delniškega trga, tožnik ni pojasnil.

23Po povedanem sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe ugotavlja, da ni podana procesna predpostavka iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Tožnik namreč ni izkazal, da s predmetno tožbo uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi (torej javni interes), zato jo je bilo treba zavreči.

K II. točki izreka:

24Skladno z 32. členom ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek te določbe). Iz navedenih razlogov lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek te določbe).

25Glede na to, da je temeljni pogoj za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe obstoj upravnega spora na podlagi pravilno vložene tožbe, je sodišče tudi začasno odredbo zavrglo, saj tudi temeljni zakonski pogoj za obravnavanje začasne odredbe ni izpolnjen.

26Na tem mestu sodišče v pojasnitev pravnega pouka dodaja, da je samostojna posebna pritožba, ki jo določa šesti odstavek 32. člena ZUS-1⁷, predvidena le zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe vsebinsko presojena⁸.

K III. točki izreka:

27O stroških postopka je sodišče odločilo ob upoštevanju četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Več o tem glej: A. Kmecl v Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, ur. E. Kerševan, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 240-241.
² Poročevalec DZ, št. 83/2010 z dne 16. 6. 2010.
³ Tako tudi npr.: sodba in sklep Upravnega sodišča I U 1151/2014 z dne 21. 4. 2015, točka 18 obrazložitve in sodba Upravnega sodišča I U 325/2013 z dne 7. 1. 2014, točka 7 obrazložitve.
⁴ Glej tudi: sodba in sklep Upravnega sodišča I U 1151/2014 z dne 21. 4. 2015, 19. točka obrazložitve.
⁵ Glej: T. Steinman v Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, ur. E. Kerševan, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 104.
⁶ Po 123. členu Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1) je javna družba izdajatelj, katerega vrednostni papirji so uvrščeni na organiziranem trgu v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici.
⁷ Po šestem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko stranke zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o zahtevi za izdajo začasne odredbe, v treh dneh vložijo pritožbo.
⁸ Glej: sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 166/2019 z dne 9. 10. 2019.