18. člen ZUS-1

Tudi kadar državni odvetnik vloži tožbo v upravnem sporu na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZBPP, in ne samo kadar tožbo vloži zasebno-pravna oseba, upravni spor ni primarno namenjen načelni kontroli (objektivne) zakonitosti upravnega odločanja, ampak mora biti varstvo določenega pravno zavarovanega interesa (ali pravice) tožeče stranke v tožbi konkretizirano oziroma mora biti zatrjevana procesna nepravilnost, napaka ali pomanjkljivost v izpodbijani odločbi v tožbi izkazana tako, da pomembno in jasno vpliva na zakonitost oziroma pravilnost napadene odločbe. Treba je namreč upoštevati tudi to, da lahko organ za BPP pristojnega sodišča zagotavlja zakonitost odločitve o BPP stranki oziroma o njenem dostopu do učinkovitega sodnega varstva tudi z manj celovitimi in natančnimi obrazložitvami, kadar ugodi prošnji za BPP. Tudi v tem primeru mora državno odvetništvo kot tožeča stranka dovolj argumentirano zatrjevati in utemeljiti, da je bila odločitev organa za BPP nesorazmerna glede na varovani javni interes, zato da ne prihaja do neutemeljenih ali arbitrarnih dodelitev BPP. Po presoji sodišča tega dokaznega bremena tožeča stranka v konkretnem primeru ni izpolnila. Sodišče na

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožba ni bila vložena na podlagi 17. člena ZUS-1. To pomeni, da je treba poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist stranke v tožbi posebej izkazati. Za navedeno pa ne zadošča dejstvo, da je imela pritožnica v upravnem postopku položaj stranke kot domnevna kršiteljica. Upravni spor je v konkretni zadevi sprožil državni organ, ki ni niti posameznik niti organizacija upoštevaje 157. člen Ustave RS in 1. člen ZUS-1. Pritožnica tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni izkazala, da bi kot pravna oseba oziroma organizacija uveljavljala kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma pravni interes, ki ni javni interes. Sodišče sicer po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, vendar samo v primeru, da je s takim aktom poseženo v pravni položaj tožnika, kar pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podano. Izpodbijana odločba toženca namreč v pravni položaj pritožnice z ničemer ne posega, temveč le ugotavlja kršitve prepovedi diskriminacije. Kot je pravilno presodilo že Upravno sodišče, pa tudi ZVarD kot specialen zakon, upravnega spora zoper o

ZVarD za ugotovitveno odločbo o obstoju diskriminacije iz 37. člena ZVarD posebej ne predvideva sodnega varstva za državni organ. Posebna določba, ki dopušča tožbo državnega organa zoper akt Zagovornika enakih možnosti, je peti odstavek 42. člena ZVarD. Po tem določilu je zoper odločitev zagovornika dovoljen upravni spor, vendar zgolj proti odločitvi iz tretjega odstavka istega člena, to pa je odločitev inšpekcijskega nadzora, da je bila kršena prepoved diskriminacije iz 45. člena ZVarD; v predmetni zadevi pa ne gre za odločitev o globi iz petega ali šestega odstavka 45. člena ZVarD, ker tudi ni šlo za postopke ugotavljanja diskriminacije na področjih iz 2. člena ZvarD in za dejanja iz štirih alinej prvega odstavka 45. člena ZVarD.

Nemoteno delovanje državnotožilske organizacije je nedvomno v javnem interesu, zaradi česar morebitna kršitev zakona, ki bi to delovanje lahko ogrozila, predstavlja kršitev javnega interesa. Glede na ureditev izrednega pravnega sredstva razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici po ZUP je bila izpodbijana odločba izdana v enostopenjskem postopku, v katerem pritožba ni dovoljena, ter je dokončna, izvršljiva pa je postala z vročitvijo stranki oziroma strankam (224. člen ZUP). Zadržanje njene izvršitve torej ni (več) mogoče.

V primerih, ko je zakonodajalec razmejil čas imenovanja v naziv od premestitve na višje državno tožilsko mesto je treba uporabiti enako načelo, kot velja v delovnih razmerjih v zasebnem sektorju (44. člen ZDR-1), namreč da gre plača funkcionarju glede na uvrstitev v plačni razred od dneva premestitve na višje državno tožilsko mesto, ko torej funkcionar začne opravljati delo na vrhovnem državnem tožilstvu, ne pa že od vročitve oziroma od dokončnosti odločbe o imenovanju. Če imenovanju sledi premestitev na višje državno tožilsko mesto, gre za drugačno situacijo, kot če premestitve na višje državnotožilsko mesto ni.

Predmet izterjave je terjatev za povrnitev stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP, v korist proračuna Republike Slovenije, do nasprotne stranke, upravičenca do BPP v sodnem postopku. Republika Slovenija je vstopila v pravice tožnice kot upravičenke do BPP nasproti toženca kot dolžnika iz naslova povrnitve stroškov pravdnega postopka in s prehodom terjatve vstopila v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do BPP kot upnika (zakonita subrogacija). Pri vprašanju izpolnjevanja materialnega kriterija za določitev lastnosti stranke v konkretnem postopku se upoštevajo določbe 46. člena ZBPP, ki zaradi prehoda terjatve na podlagi vstopne pravice kot stranko šteje Republiko Slovenijo, državno pravobranilstvo pa izrecno določa kot predlagatelja izvršbe, pa tudi določbe ZBPP, da organ, ki je kot strokovna služba organiziran pri pristojnem sodišču in odloča v vseh zadevah BPP in ima za ta namen iz proračuna Republike Slovenije zagotovljena sredstva, potrebna za izvajanje tega zakona.

Zakon zastopniku javnega interesa izrecno podeljuje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v upravnem sporu, četudi ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Drugače pa velja v primeru pritožbe. V skladu z določbo drugega odstavka 73. člena ZUS-1 imajo pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje samo tiste osebe, ki so kot stranke sodelovale že v upravnem sporu na prvi stopnji. Citirana določba torej zastopniku javnega interesa ne priznava aktivne legitimacije za udeležbo v upravnem sporu šele v pritožbeni fazi. Posebnega položaja zastopnika javnega interesa za vložitev pritožbe namreč ureditev upravnega spora ne pozna. Za presojo, ali sporna ureditev (o takojšnjem zavrženju revizije zaradi nepredložitve obveznih prilog) posega v pravico do sodnega varstva (ali pomeni le način njenega uresničevanja), je torej odločilno, da neupoštevanje zakonske zahteve po predložitvi prilog povzroči zavrženje revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-277/09-8 (13. točka obrazložitve) pojasnilo, da ima pravica do sodnega varstva glede dostopa do Vrhovnega sodi

Državno odvetništvo je lahko tožnik tudi na lastno iniciativo, kadar oceni, da je treba zaradi kršitve javnega interesa izpodbijati upravni akt, s katerim je bilo sicer v upravnem postopku dokončno odločeno o pravici oziroma koristi posameznika ali druge osebe. Ker stranka z interesom o spremembi časa obravnavane prireditve ni (pravočasno) obvestila, je izpodbijana odločba prenehala pravno učinkovati. Tožnik si zato svojega položaja, to je zatrjevanega varovanja javnega interesa, v okviru katerega je želel doseči varstvo javne varnosti in človekovega dostojanstva, ne more več spremeniti oziroma izboljšati. Pravnega interesa pa ni mogoče utemeljiti s hipotetičnim razpravljanjem o bodočem morebitnem ravnanju (oziroma opustitvah) policije. Iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je namreč razvidno, da je pravni interes podan, če je poseg storjen z upravnim aktom, ki se izpodbija s tožbo. To pomeni, da bodoče negotove pravne situacije ne morejo biti predmet pravnega varstva v upravnem sporu.

Tožnik javni interes in s tem svojo aktivno legitimacijo za vložitev predmetne tožbe utemeljuje z zaupanjem v finančni sistem, trg kapitala oziroma njuno trdnost, v zvezi s čimer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/2013 z dne 19. 10. 2016. Vendar svojega sklicevanja na navedeno ustavno odločbo ne pojasni in ne konkretizira, v čem naj bi ta odločba Ustavnega sodišča, ki se nanaša izključno na presojo ustavnosti določb Zakona o bančništvu ter Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank in s tem torej izrecno na finančni in bančni sistem v Republiki Sloveniji, dokazovala podanost javnega interesa za vložitev tožbe v obravnavani zadevi.

Po ZUS-1 je le Državno odvetništvo aktivno legitimirano za vložitev tožbe v primeru, ko je z upravnim aktom domnevno kršen zakon v škodo javnega interesa. V upravnem sporu sicer lahko v javnem interesu kot tožniki nastopajo tudi drugi subjekti (npr. nevladne organizacije glede varstva okolja), vendar aktivno legitimacijo (ob pogoju, da so sodelovali v postopku izdaje izpodbijanega akta) tem subjektom dajejo materialnopravni predpisi (npr. Zakon o varstvu okolja). Po presoji Vrhovnega sodišča takega upravičenja za vložitev tožbe v upravnem sporu ZSSve disciplinski tožilki ne daje. Določba 43. člena tega zakona predstavlja le splošno podlago za uveljavljanje sodnega varstva zoper odločitev disciplinskega sodišča. Čeprav nobene od strank disciplinskega postopka pri tem ne izključuje, pa - upoštevaje navedeno opredelitev tožnika po ZUS-1 - disciplinskemu tožilcu, kot stranki disciplinskega postopka, ki varuje javni interes, tudi ne daje izrecnega pooblastila za vložitev tožbe v upravnem sporu v primeru nestrinjanja z odločitvijo disciplinskega sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča bi zato razlaga, po kateri bi bil disciplinski tožilec kljub temu aktivno legitimiran za vložitev

Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Ker pritožnik ni imel položaja stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ne izpolnjuje pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1.

Obvestilo, da postopek za razrešitev sodnega izvedenca ne bo uveden, ni dokončni upravni akt, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Z izpodbijanim obvestilom tožene stranke ni bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici ali pravni koristi. Te bo lahko varoval v sodnem postopku, v katerem je bil izvedenec postavljen, in to ne le glede vsebine podanega izvedenskega mnenja, temveč tudi glede zatrjevanih izvedenčevih ravnanj, zaradi katerih naj ne bi bil osebnostno primeren za sodnega izvedenca. V primeru obstoja določenih okoliščin bo lahko predlagal tudi njegovo izločitev. Pri imenovanju in razrešitvi sodnih izvedencev gre za javni interes, ki ga v upravnem sporu lahko uveljavlja le državno pravobranilstvo.

Državno pravobranilstvo je lahko tožnik v upravnem sporu tudi na lastno iniciativo, kadar oceni, da je potrebno zaradi kršitve javnega interesa izpodbijati upravni akt, s katerim je bilo sicer v upravnem postopku dokončno odločeno o pravici oziroma koristi posameznika ali druge osebe. Javni interes je vsebinsko nedoločen pravni pojem. Kot takšen se ugotavlja in presoja v vsakem konkretnem primeru posebej, in sicer v mejah oziroma na podlagi materialnega zakona, ki je podlaga za izpodbijano odločitev. O upravičenosti do podpore električni energiji odloča Agencija za energijo v upravnem postopku. Pristojno ministrstvo lahko, ko odloča o pritožbi, odločbo Agencije le odpravi, ne more pa je spremeniti oziroma nadomestiti s svojo odločbo. Gre za ureditev, ki je drugačna kot v ZUP in obenem za omejitev, ki se nanaša na stvarno pristojnost organa in ki ima prisilni značaj. Stranke v postopku tako ne morejo predlagati drugačnega načina odločanja, pa tudi organ lahko o pritožbi v primeru, če je upravičena, odloči le tako, da izpodbijano odločbo odpravi. S sklicevanjem na (ne)ekonomičnost takšnega načina postopanja zato stranka z interesom ne more uspeti.

Tožeča stranka (državno pravobranilstvo) za vložitev te tožbe posebnega pooblastila vlade ne potrebuje, kolikor je zakon kršen v škodo javnega interesa. B. računa s spornim zneskom za trotočkovno vpetje vitla in zaščito podvozja ne bi smel izdati, ker navedena dodatna oprema ni bila dobavljena družbi B. s strani C. d.o.o. Navedeni račun torej, ni „originalen račun“ v smislu zahteve iz Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, ker ne izkazuje pravilnega teka poslovnih dogodkov. V zvezi z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovil prvostopni organ, glede na zahtevo iz prvega odstavka 57. člena ZKme-1, da mora biti vložitev zahtevka namerna, je ugotoviti, da je prvostopni organ ugotavljal dejansko stanje širše, kot ga je v svojo odločbo povzel drugostopni in presodil v zvezi z vloženo pritožbo. Tožena stranka je zato napačno presojala okvir dejanskega stanja, ki ga je ugotovil in presodil prvostopni organ, saj se do dejstev, ki jih je ta uporabil kot podlago za svojo odločitev, ni opredelila. Šele na podlagi presoje izpovedb obeh prič bo možno zaključiti, da stranka z interesom ni vedela, da dodatna oprema za traktor družbi B. d.o.o. ni bila dobavljena s strani družbe C. d

Državnemu pravobranilstvu kot zastopniku javnega interesa je dana možnost, da sam vloži tožbo, če oceni, da je bil kršen zakon v škodo javnega interesa, brez da bi mu za to moralo biti podeljeno posebno pooblastilo vlade za vložitev tožbe v upravnem sporu. Na podlagi razlage določbe prvega odstavka 57. člena ZKme-1 je ugotoviti, da zakonski dejanski stan obsega dva sklopa ugotovitev. Pristojni organ mora, preden zahteva vračilo dodeljenih sredstev, ugotoviti, da je stranka predložila „napačno“ vlogo ali zahtevek, nato pa se opredeliti do tega, ali je bila vložitev napačne vloge ali zahtevka „namerna“ (torej da se je upravičenec zavedal, da je njegova vloga oziroma zahtevek napačen v smislu obveznosti, ki jih je bil dolžan izpolniti po Javnem razpisu oziroma odločbi o dodelitvi sredstev, pa je tak napačen zahtevek, z namenom, da pridobi sredstva, predložil organu).

Zakonitost aktov, izdanih v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja, se presoja po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1. Tak akt je tudi odlok občinskega sveta o ustanovitvi javnega zavoda. Za izpodbijanje takih aktov mora tožnik izkazati pravni interes. Ravnateljica ukinjenega javnega zavoda ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje odloka o ustanovitvi novega javnega zavoda, s katerim se ukinja odlok o ustanovitvi javnega zavoda, katerega ravnateljica je bila, saj s tem, ko je bila ravnateljica, ni pridobila pravic ustanovitelja javnega zavoda; nov odlok v njene pravice ne posega, saj biti ravnateljica ni absolutna pravica, preneha tudi predčasno, med drugim tudi z ukinitvijo javnega zavoda, vendar je to odločitev ustanovitelja. Odlok tudi ne posega v njene pravice do in iz delovnega razmerja, saj daje pravno podlago za to, da se ji ponudi drugo, njeni strokovni izobrazbi ustrezno delovno mesto v novem javnem zavodu, o čemer bodo izdani posamični akti oziroma sklenjene ustrezne pogodbe, sodno varstvo pa bo imela v skladu z delovnopravno zakonodajo. Kot nekdanja ravnateljica tudi ni zastopnica javnega interesa, saj je lahko le državni oziroma občinski pravobranilec, brez

Državno pravobranilstvo je samostojen državni organ in ima v upravnem sporu položaj zastopnika javnega interesa tudi če tega Vlada od njega ne zahteva. Odločitev o razpisu, sprejeta 28. 2., in njegova objava 1. 3. 2013 nista pomenili opravljanja poslov, ki bi bili v tistem času nujni z vidika nemotenega delovanja visokošolskega sistema ne z vidika uporabnikov (študentov) ne z vidika izvajalca visokošolskega programa. Okoliščine, ki bi dajale morebitno podlago za drugačno razumevanje ravnanja razrešene vlade, iz predloženih upravnih spisov ne izhajajo, niti jih toženka v odgovoru na tožbo ni navedla. Iz 47. člena ZVis izhaja, da je koncesija namenjena opravljanju javne službe v visokem šolstvu. To pomeni, da se koncesija lahko razpiše in dodeli le za opravljanje take službe, zato je pogoj, da zakon določa, kaj je oz. kaj obsega javna služba v visokem šolstvu. Ker zakon ne določa omenjene javne službe, je obravnavani razpis nezakonit, saj ni imel podlage v ZVis oz. razpisana koncesija ni pomenila izvajanja njegovih določb. Sodišče v upravnem sporu presoja ne le zakonitosti izpodbijane odločbe temveč tudi zakonitost javnega razpisa, ki je podlaga za njeno izd

Tožeča stranka procesne predpostavke, izkazovanja pravnega interesa ali določene pravice v smislu 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ni izpolnila, saj v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala, da bi kot pravna oseba oziroma organizacija uveljavljala kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma pravni interes, ki ne bi bil zamejen „s pristojnostmi oziroma pooblastili ter nalogami, ki jih ima upravni organ v okviru izvrševanja svoje upravne funkcije“.

Upravni organ v izvrševanju svoje upravne funkcije nima sodnega varstva v upravnem sporu tako kot zasebnopravni subjekt. Presoja procesnih predpostavk za tožbo mora v obravnavanem primeru (glede na stranke postopka in predmet spora ter ustaljeno sodno prakso) zajeti zlasti presojo, ali tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo svojih pravic in obveznosti ali pravnih koristi, za katere je glede na določbe Ustave Republike Slovenije, ZUS-1 in drugih zakonov, sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu ali pa uveljavlja sodno varstvo načina izvrševanja svojih pristojnosti in pooblastil, ki jih ima v izvrševanju svojih upravnih funkcij. S pojmom pravice oziroma pravne koristi posameznika oziroma organizacije v smislu Ustave Republike Slovenije, 1. člena in drugih določb ZUS-1, so po presoji Vrhovnega sodišča mišljeni predvsem zasebnopravni subjekti in tako v tem okviru ni mogoče razumeti pristojnosti oziroma pooblastil ter nalog, ki jih ima upravni organ v okviru izvrševanja svoje upravne funkcije. V upravnem sporu po presoji Vrhovnega sodišča sodno varstvo v zvezi z izvrševanjem upravnih nalog državnih organov pri opravljanju oziroma izvrševanju njihovih upravnih nal

Tožeča stranka se, skladno z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi in določbami ZUP o upravni izvršbi nedenarnih obveznosti, postopka izdaje izpodbijanega akta kot stranka ni udeleževala. Kot predlagateljica izvršbe je namreč nastopala kot organ, ki je pristojen za odmero obveznosti, ne pa tudi za upravno izvršbo. Le-ta se tudi v primeru, kot je obravnavani, opravi po uradni dolžnosti. Ker se torej izvršba ni opravila v korist tožeče stranke kot nosilke pravic po izvršilnem naslovu, temveč v javnem interesu, tožeča stranka za vložitev tožbe v delu, ki se nanaša na odločbo, ni aktivno legitimirana in je zato sodišče tožbo v tem delu kot nedopustno zavrglo. V ostalem delu pa tožeča stranka ima aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, saj izpodbijani sklep z naložitvijo plačila stroškov posega v njeno pravico oziroma osebno korist iz 2. in 5. člena ZUS-1. Ker tožeča stranka v smislu določb ZUP ni bila udeleženka postopka, prav tako pa kršitelj (davčni dolžnik) stroškov po 116. členu ZUP nesporno ni priglasil, niti jih proti tožeči stranki ni uveljavljal, naložitev stroškov postopka tožeči stranki v razmerju do kršitelja, izvedena po uradni dolžnosti, ni pravno utemeljena. Koliko