VSL Sodba in sklep II Cpg 242/2018

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka odločbe), razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 58954/2016 z dne 7. 6. 2016 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (II. točka izreka odločbe), o tožbenem zahtevku pa je odločilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve odločbe povrniti 476,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 442,60 EUR od 30. 10. 2014 dalje do plačila in od zneska 33,76 EUR od 3. 7. 2016 dalje do plačila (III. točka izreka odločbe), v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka odločbe). O stroških pravdnega postopka je odločilo tako, da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči strank povrniti stroške v višini 162,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (V. točka izreka odločbe).

2Tožena stranka je zoper odločbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane odločbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožnica vložila nesklepčno tožbo. Njen tožbeni zahtevek temelji na računu št. 298-2014-0104 z dne 22. 10. 2014 v višini 536,80 EUR, ki je zapadel v plačilo dne 29. 10. 2014, glede katerega je tožnica v dopolnitvi tožbe navedla, da je toženki po naročilu A. B. (eden izmed lastnikov toženke) v G. predala 44 m³ peska, in sicer po dogovorjeni ceni 10,00 EUR/m³, ter da toženka računa ni nikoli zavrnila ali podala kakršnekoli graje glede dobavljenega peska. Tožnica je torej navedla vsa pravno relevantna dejstva, s katerimi bi – v kolikor bi se izkazala za resnična – s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, zato toženka neutemeljeno navaja, da tožnica ni navedla nobenih konkretnih pravno odločilnih dejstev, s katerimi bi utemeljila svojo terjatev. Enako neutemeljene so toženkine pritožbene navedbe, da naj bi tožnica predlagala dokaze brez konkretnih trditev o ključnih dejstvih, ter da je šele s predlaganimi pričami pojasnjevala pravno relevantna dejstva glede tega, kdo je kje komu predal pesek.

7Toženka s pritožbenimi navedbami glede (ne)substanciranja dokazov uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Kljub temu pa višje sodišče pripominja, da so toženkini očitki neutemeljeni, saj je tožnica dokazne predloge ustrezno substancirala (prim. zadnji odstavek na drugi strani dopolnitve tožbe na list. št. 24 spisa). Zato toženka tudi ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na 236. člen ZPP, ki določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča, saj v nasprotnem primeru sodišča dokazov niso dolžna izvesti.

8Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je toženka pravna oseba in da zato sama kot taka ne more opraviti prevzema peska, in da tožnica ni zatrjevala kdo konkretno, torej katera fizična oseba, je pesek prevzela. Toženka s temi pritožbenimi navedbami sicer meri na kršitve postopka, dejansko pa z njimi skuša izpodbiti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je glede na izveden dokazni postopek štelo, da je bil pesek izdobavljen v imenu in za račun toženke. Takšno izpodbijanje pa je glede na izrecno zakonsko določbo nedopustno.

9Toženka tudi neutemeljeno navaja, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so razlogi nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi, ter da je zato izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču toženke naj bi v izpodbijani sodbi manjkala ugotovitev o pravno relevantnih elementih kupoprodajne pogodbe, in sicer, ali je bila prodajna pogodba med strankama sklenjena in ali je bilo blago toženki tudi dobavljeno. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj se je sodišče prve stopnje do tega opredelilo. V 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo, da je glede na pričanje M. N. in zakonitega zastopnika tožnice P. L. ocenilo, da je A. B. naročil pesek na račun toženke in da je bil ta pesek odpeljan iz skladišča v njeno korist. Sodišče prve stopnje je torej po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da ne držijo ugovorne navedbe toženke, da peska, ki je predmet tega postopka, ni niti naročila niti prevzela, zato toženka neutemeljeno navaja da sodišče prve stopnje ni presojalo oz. ovrednotilo pravno odločilnega dejstva izročitve peska.

10Toženka tudi neutemeljeno navaja, da naj bi P. L. in M. N. izpovedala, da jima ni znano, kdo je odpeljal pesek. Tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je toženka njuni izpovedbi vzela iz konteksta. P. L. je namreč izpovedala, da ga je poklical A. B. in mu rekel, da bi nujno rabil par kamionov peska in ga vprašal, če ga lahko naložijo in odpeljejo iz tega skladišča, kar mu je dovolil, kdo dejansko pa je potem prišel po pesek, pa ni vedel povedati. M. N. je izpovedal, da mu je eden izmed sodelavcev javil, da manjka pesek v skladišču, o čemer je obvestil P. L., ki mu je povedal, da je bil pesek odpeljan po naročilu toženke. Ob povedanem se izkaže, da toženka neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpovedbo P. L., ki naj bi na naroku "priznal", da ne ve, kdo je odpeljal pesek, in da bi lahko pesek odpeljal kdorkoli.

11Toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da tožnica ni predložila niti enega dokaza v zvezi s tem, da je toženki izročila sporni pesek. S temi pritožbenimi navedbami namreč izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje stopnje, da je bil pesek izročen njej. Zato tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo podlage za zaključek, da je toženka naročila in prevzela blago, katerega plačilo vtožuje tožnica v tej pravdi.

12Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih nasprotnih trditev in dokazov, saj je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedbi P. L. in M. N., ne pa A. B. Zato toženka tudi neutemeljeno navaja, da ni mogoče ugotoviti, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo zakonitemu zastopniku tožnice, da je pravilno izpolnil obveznost, in kako se je prepričalo, da je pesek v imenu in za račun toženke naročil A. B.. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pravzaprav najbolj sledilo izpovedbi priče M. N., ker edini v tem postopku ni osebno zainteresiran za njegov izid, da ni našlo nobenega razloga za to, da mu ne bi verjelo in da je omenjena priča v bistvenem podprla izpovedbo P. L., zato je v povezavi s tema dvema pričanjema ocenilo, da je bil pesek odpeljan v imenu in za račun toženke. Ugotovilo je tudi, da je bil pesek odpeljan popoldne, kar po oceni sodišča prve stopnje potrjuje navedbo tožnice, da je toženka pesek nujno potrebovala, in da se v tem kontekstu za smiselno pokaže tudi ravnanje P. L., da je toženki dovolil, da pesek odpelje brez izdaje naročilnice oziroma podpisane dobavnice.

13Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožnice, da je bila dogovorjena cena 10,00 EUR/m³, oziroma da je toženka na to ceno konkludentno pristala. Upoštevaje to dejstvo se je sodišče prve stopnje na to pravilno oprlo na določbi drugega in tretjega odstavka 442. člena OZ, ki se nanašata na primere, ko kupnina v gospodarski pogodbi ni določena (dogovorjena). V teh primerih mora kupec plačati kupnino, ki jo je prodajalec običajno zaračunaval ob sklenitvi pogodbe, če te ni, pa primerno kupnino, za kar se šteje dnevna cena ob sklenitvi pogodbe, če te ni mogoče ugotoviti, pa cena, ki jo ugotovi sodišče glede na okoliščine primera. Sodišče prve stopnje se je oprlo na ta zadnji kriterij – torej cena glede na okoliščine primera.

14Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje to storilo brez ustrezne trditvene podlage, kar pa ne drži, saj je tožnica trdila, da je 10,00 EUR/m³ običajna tržna cena peska, toženka pa smiselno, da je običajna tržna cena peska 4,00 EUR/m³ (ker po taki ceni kupuje pri drugih dobaviteljih). Sodišče prve stopnje je nato upoštevaje trditve pravdnih strank in izpovedbe prič presodilo, da je primerna cena 7,50 EUR/m³.

15Toženka neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje angažirati izvedenca, da bi ocenil vrednost peska, ker sodišče za to nima potrebnih znanj. Sodišče prve stopnje se je v konkretnem primeru namreč lahko oprlo na okvir trditev pravdnih strank, poleg tega pa je tudi o tem zaslišalo priče, ki so vse iz gradbene stroke, zaradi česar v konkretnem primeru ni bilo potrebe po angažiranju izvedenca. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, s kakšnim logičnim sklepanjem je v konkretnem primeru ugotovilo primerno kupnino (med drugim je navedlo tudi to, da je imela tožnica stroške z nabavo in prevozom peska do G.), zato toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče s tako presojo preseglo trditveno podlago. Ne gre namreč za ocenjevanje (ne)postavljenih trditev tožnice (tožnica je trdila, da je ta cena 10 EUR /m³), kot navaja toženka, temveč za pojasnitev, zakaj je sodišče prve stopnje ocenilo, da je primerna cena 7,50 EUR/m³.

16Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da je podano neskladje med III. točko izreka in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, ker iz obrazložitve ne izhaja, kaj zajema znesek 476,36 EUR (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz 14. in 15. točke obrazložitve jasno izhaja, da prej omenjeni znesek predstavlja 402,60 EUR po vtoževanem računu, 40,00 EUR po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih, 33,76 EUR pa so glede na uspeh odmerjeni izvršilni stroški.

17Glede na navedeno toženka s pritožbenimi navedbami ne more uspeti, in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).