VSK sodba I Cp 531/2015

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec tožniku izročiti overjeno brezpogojno zemljiškoknjižno dovolilo, da se bo lahko na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa pod opr. št. SV 1 z dne 7.8.2006, vknjižila lastninska pravica pri nepremičnini z ID znakom 1 v korist tožnika, v 15 dneh, sicer bo dovolilo nadomestila sodba. V II. točki izreka je tožencu naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 6.887,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Iz razlogov sodbe izhaja, da je odločitev sprejelo na podlagi ugotovitev, da je bila kupoprodajna pogodba med strankama veljavno sklenjena v obliki notarskega zapisa, da je tožnik že nastopil posest sporne nepremičnine, da je kot njen kupec v celoti izpolnil svojo obveznost, ko je sporni preostanek kupnine poravnal z zunajpravdnim pobotom. Presodilo je, da so s tem izpolnjeni pogoji, da tudi toženec izpolni svojo obveznost in da je zato zahtevek v zvezi z razpolagalnim poslom zaradi vpisa v zemljiško knjigo utemeljen.

2V pritožbi toženec navaja, da sodišče ni razčistilo ugovora, da je tožba nesklepčna. Toženec je že v odgovoru na tožbo opozoril, da je zemljiškoknjižna lastnica poslovnega prostora, ki je predmet te pravde, občina, v času sojenja pa je bila solastnica do 9/10 K.B., toženec pa zgolj do 1/10. Nato navaja, da je sodišče prve stopnji v tej zadevi odločilo že tretjič, pri čemer je sodišče druge stopnje v drugem razveljavitvenem sklepu I Cp 702/2014 z dne 10.12.2014 sodišču prve stopnje naložilo, da se opredeli do vseh relevantnih okoliščin v zvezi z izpolnitvijo tožnikove obveznosti plačila preostanka kupnine oziroma do navedb strank glede pobota, saj že po lastnih navedbah tožnika pogodbena obveznost izstavitve dovolila v konkretni zadevi ne nastopi pred poravnavo tožnikove obveznosti plačati preostanek kupnine. Tožnikov zahtevek po mnenju pritožbe še vedno ni utemeljen, ker tožnik še vedno ni plačal preostanka kupnine v višini 4.000,00 EUR. Tožnik ni niti trdil, da je kupnino plačal, temveč je ustvaril konstrukt, skladno s katerim naj bi D.C. nanj prenesla svoje terjatve do toženca v skupnem znesku 6.892,58 EUR, nato pa naj bi tožnik to terjatev pobotal s svojim dolgom do toženca glede preostanka kupnine. Glede na prvi odstavek 312. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) pobot ne nastane takoj, temveč mora ena stranka drugi to izjaviti. Sodišče je zmotno presodilo, da zadošča že, da stranka, ki je izjavo o pobotu podala, izkaže, da je izjavo o pobotu poslala nasprotni stranki, skratka, da se uporablja oddajna teorija. To stališče nima podlage v materialnem pravu, saj v slovenskem pravu velja načelo prejema, torej prejemna teorija (primerjaj: D. Možina v M. Juhart et al., Uvod v civilno pravo, Ljubljana, 2011, stran 159). Izjemi, ki jih določa OZ, sta izrecno opredeljeni v drugem odstavku 31. člena in v drugem odstavku 464. člena OZ. v prvem primeru je izjema določena zaradi zaščite sprejemnika ponudbe pred nepredvidenimi okoliščinami v zvezi z dostavo njegove izjave ponudniku, v drugem primeru pa zaradi varstva kupca, tudi pred nepredvidenimi okoliščinami v zvezi z dostavo obvestila o napaki prodajalcu. Pri pobotu OZ take izjeme ne določa in razlog za to iz zakona ni razviden. Nadalje toženec meni, da je sodišče nepravilno uporabilo tudi določbe OZ glede zastopanja in glede pooblastila za izjavljanje poslovne volje in posledično zmotno odločilo, da je pooblaščenka toženca s tem, ko je pooblaščena zastopati toženca v predmetnem postopku, pooblaščena sprejemati tudi izjave poslovne volje v imenu in za račun toženca. Prav tako je sodišče nepravilno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) glede pooblaščencev in obsega njihovega pooblastila. Toženec povzema določbi 74. člena OZ in 95. člena ZPP in navaja, da je toženec odvetnico pooblastil le za zastopanje v tej pravdni zadevi, to je, da zanj opravlja pravdna dejanja. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbe o vročanju odvetniku, saj se te nanašajo le na vročanje sodnih pisanj. Zmoten je po mnenju toženca tudi zaključek, da je bil toženec o cesiji obveščen tudi s tem, ko naj bi mu zasebni detektiv pošiljko pustil v nabiralniku na naslovu A. Toženec je navedel, da ga je sicer res nadlegovala neznana oseba, ki pa se ni nikoli identificirala kot vročevalec, niti ga ni o ničemer seznanila, zato toženec ne ve, ali je šlo za vročevalca in se o tem ne more izjaviti. Prav tako toženec ne živi na navedenem naslovu, zato se o kakršnikoli pošiljki na tem naslovu ni mogel izjaviti, vsekakor pa mu ni bila vročena. Posledično je napačen zaključek, da je tožnik poravnal preostanek kupnine in da je tožbeni zahtevek utemeljen. Zaradi navedenih napak je sodišče zmotno presodilo tudi pomen dejstva, da je toženec 19.3.2015 odsvojil terjatev do tožnika iz naslova neplačane kupnine. Podrejeno toženec graja tudi stroškovno odločitev. Ko je tožnik v letu 2007 vložil tožbo zoper toženca na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, njegov zahtevek še ni bil utemeljen, saj še ni izpolnil svoje obveznosti plačila kupnine, kar je zaključilo tudi Višje sodišče v Kopru s sklepom I Cp 702/2014 z dne 10.12.2014. Tožnik je pogoje za izstavitev vtoževane listine izpolnil kvečjemu s spornim pobotom, to je 19.2.2015. Do takrat tožniku nastali stroški so bili nepotrebni. Konkretneje se do stroškovne odločitve zaradi neobrazloženosti ne more opredeliti, prav tako pa mu sodišče ni vročilo stroškovnika in toženec ne ve, katere stroške je tožnik priglasil. Ker tožba najmanj do 19.2.2015 ni bila utemeljena, se je toženec utemeljeno branil in bi moral zato skladno s 156. členom ZPP tožnik tožencu povrniti stroške, ki so mu nastali do konca februarja 2015.

3Tožnik je odgovoril na pritožbo, v celoti prereka navedbe v njej in predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom sodbe kot jasnim, prepričljivim in materialnopravno pravilnim in se glede okoliščine, ali je že nastopila obveznost toženca izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, sklicuje na svoje navedbe med pravdo. Konkretno navaja, da je že v tožbi zatrjeval, da je 1.9.2006 pri notarju deponiral preostanek kupnine v višini 4.000,00 EUR in ga 20.11.2006 dvignil, ker toženec, kot prodajalec svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnil do 15.11.2006 in preostanka kupnine brez utemeljenega razloga ni sprejel. Glede na to je toženec po materialnem pravu prišel v upniško zamudo, s tem je prenehala tožnikova zamuda in so torej bili že ob vložitvi tožbe izpolnjeni vsi pogoji, da mora toženec izpolniti vtoževano obveznost. Iz previdnosti je tožnik dolg v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2007 dalje do plačila poravnal oziroma pobotal s terjatvijo, ki jo je imel nasproti tožencu. Tožnik v nadaljevanju ponavlja svoje navedbe o pridobitvi te terjatve (cesijska pogodba z D.C.) in njeni višini, o obvestitvi toženca glede cesije in o tem, kako in kdaj je bil toženec osebno in po pooblaščeni odvetnici seznanjen z izjavo o pobotu. Vztraja, da je do odstopa terjatve in pobota glede na okoliščine prišlo. V zvezi z nastopom pravnih posledic pobota meni, da je glede na pravno teorijo in sodno prakso relevantna oddajna teorija, pri čemer navaja, da ne gre zanemariti dejstva, da se je toženec prejemu pobotne izjave na vse načine izogibal, kar mu ne sme iti v korist v tej pravdi. Tožnik meni, da je tudi stroškovna odločitev pravilna. Glede na zgornje navedbe o prenehanju tožnikove zamude so bili že ob vložitvi tožbe izpolnjeni pogoji, da toženec izstavi sporno zemljiškoknjižno dovolilo. Toženec je imel ves čas postopka vrsto ugovorov (ne le neplačilo kupnine), zoper katere se je moral tožnik braniti in zato ni mogoče govoriti o nepotrebnosti stroškov, ki so nastali do pobota 19.2.2015.

4Pritožba ni utemeljena.

5Drži, da gre za tretje sojenje v tej pravdni zadevi. Pritožbeno sodišče je že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu I Cp 702/2014 z dne 10.12.2014 odgovorilo, da je postavljeni dajatveni zahtevek obligacijske narave za dosego izpolnitve toženčeve pogodbene obveznosti in da je zato neodvisen od stvarnopravnega položaja nepremičnine (1) ter so tudi trditve toženca v tej smeri, ki jih gradi na vpisu občine oziroma solastništvu K.B. do 9/10, pravno nerelevantne. Pri tem pritožbeno sodišče vztraja.

6Prav tako je že v prejšnjem sojenju v nasprotju s tožnikovo tezo (ki jo ponavlja tudi v zdajšnjem odgovoru na pritožbo) zavzelo stališče, da začasno deponiranje preostanka kupnine pri notarju, za katerega se je odločil tožnik (deponirani znesek je po lastnih trditvah zaradi pasivnosti toženca nato prevzel nazaj), pravno gledano ne more imeti takih učinkov, ki jih zagovarja tožnik, ker ne more pomeniti izpolnitve spornega dela obveznosti. Plačilo celotne kupnine je bistvenega pomena za presojo toženčevega dolžnostnega ravnanja v zvezi z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. O tej toženčevi obveznosti glede na lastne navedbe tožnika ni mogoče govoriti brez (vsaj sočasne) protidajatve iz naslova kupnine, pri tem ni mogoče mimo dejstva, da se je tožnik že v prejšnjem postopku hkrati skliceval na izvenpravdni pobot (pobot po materialnem pravu) toženčeve terjatve iz naslova preostanka kupnine z lastno terjatvijo iz naslova pogodbene kazni napram tožencu. V tretjem sojenju je tožnik plačilo preostanka kupnine, ki jo je bil dolžan plačati po kupoprodajni pogodbi z dne 7.8.2006, utemeljeval z drugačnimi navedbami glede izvenpravdnega pobota – na pobot s terjatvami, ki jih je pridobil s pogodbo o prodaji in cesijsko pogodbo z dne 19.2.2015, ki jo je sklenil z D.C. in so na ta dan skupno znašale 6.892,58 EUR.

7Toženec graja presojo sodišča prve stopnje, da je do pobota prišlo in v tej zvezi uporabo pravila 312. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da pobot ne nastane takoj, ko stečejo pogoji zanj, temveč mora ena stranka drugi to izjaviti. Ta določba je dejansko relevantna za odločitev, pri čemer je toženec zanikal, da bi bil o odstopu in pobotu obveščen. Sodišče prve stopnje je med drugim menilo, da je za razlago citirane določbe oziroma učinkovanje pobotne izjave ustrezna oddajna teorija (po kateri pisna pobotna izjava učinkuje v trenutku oddaje oziroma ko je poslana naslovniku), s čimer se tudi pritožbeno sodišče ne strinja. Z vidika uporabe materialnega prava pritrjuje pritožnikovim razlogom, s katerimi zagovarja prejemno teorijo. Vendar pa pritožbeno sodišče hkrati meni, da to teorijo pritožnik nedosledno razlaga. Za prejemno teorijo (tudi po mnenju teoretikov v literaturi, ki jo citira pritožba) namreč ni nujno, da se je naslovnik z vsebino sporočila dejansko seznanil, ampak zadošča, da je imel možnost seznanitve. Kadar je izjava poslana naslovniku s priporočeno pošto, pa naslovnika ni doma, je zato pomembno, da je naslovniku omogočeno, da pošiljko prevzame naknadno, to pa je glede na pravila vročanja po pošti doseženo z obvestilom o prispeli pošiljki, ki ga obvešča, da pošiljko lahko prevzame na pošti. V konkretni zadevi toženec po podatkih spisa ni prerekal navedb, da mu je bila pobotna izjava poslana po priporočeno po pošti 19.2.2015 in da poštne pošiljke glede na vsebino ovojnice ni dvignil (2). S tem mu je bilo omogočeno, da se s pošiljko seznani, pri čemer kakšnih ovir v tej zvezi toženec ni zatrjeval. Če je sam brez tehtnega razloga opustil seznanitev, čeprav je imel možnost zanjo, mu zdaj to ne more biti v korist, kot po drugi strani za tožnika kot pošiljalca, ki je ustrezno ravnal, ne more imeti negativnih posledic.

8Te okoliščine pa glede na zgoraj navedeno zadoščajo za učinkovanje pobotne izjave napram tožencu oziroma za zaključek, da je pogoj za pobot, ki ga določa 312. člen v zvezi s 311. členom OZ, izpolnjen. Zato se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo še s kasnejšim dodatnim vročanjem preko zasebnega detektiva. V posledici zgoraj navedenega so neutemeljeni očitki o napačni presoji odstopa toženčeve terjatve tretji osebi s pogodbo z dne 19.3.2015.

9Glede na učinkovito notifikacijo neposredno tožencu na izid tega pritožbenega postopka tudi ne vpliva sicer napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je bila sporna pošiljka vročena tudi odvetnici, ki je toženčeva pooblaščenka v tem postopku. V tej zvezi pritožba pravilno opozarja, da ni nobene podlage, da bi bila na podlagi za zastopanje v pravdi danega pooblastila, ki odvetnico upravičuje opravljati pravdna dejanja, odvetnica upravičena za sprejem pobotne izjave, dane zaradi izvenpravdnega pobotanja kot posla materialnega prava. Zato tudi sklicevanje sodišča na določbo sedmega (v sodbi napačno navedeno šestega) odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ni na mestu. Pravdno pooblastilo namreč odvetnika ne zavezuje k opravljanju pravnih poslov materialnega prava, razen če ni obenem dano tudi tako pooblastilo, vendar se slednje niti ni zatrjevalo.

10Pritožba ni izpodbila niti stroškovne odločitve, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljilo z uporabo 154. člena ZPP. Pomembno je, da je tožnikovemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ugodeno, toženec pa s svojimi ugovori (zlasti o odstopu od pogodbe, neplačilu celotne kupnine (3)) ni uspel. Zmotno je stališče, da bi bilo glede na zatrjevane okoliščine potrebno uporabiti določbo 156. člena ZPP (krivdni kriterij). Ne drži niti očitek, da stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti, pri čemer je stroškovnik, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo stroške, tožnik vložil v spis na zadnjem naroku za glavno obravnavo, na katerem sta stranki zastopala pooblaščenca in je torej bila že tedaj zagotovljena možnost vpogleda vanj. Obrazložitev stroškovne odločitve skupaj s stroškovnikom, ki vsebuje specifikacijo posameznih priznanih postavk, preizkus omogoča.

11Iz zgornjih razlogov in ker tudi sicer ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Ker toženec s pritožbo ni uspel, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

-----------------------------------------------------

op. št. 1: Glej sklep VS RS II Ips 115/2013 z dne 9.10.2014.

op. št. 2: Tožnik je v dokaz priložil tudi kopijo potrdil o priporočeni oddaji pošiljke.

op. št. 3: S slednjim bi v primeru neizkazanega pobota glede na pravilo o sočasni izpolnitvi tudi sicer lahko uspel le delno.