VSK sodba II Kp 39558/2014

Pritožbi zagovornika obdolženega G.D. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti spremeni:

1. tako, da se del izreka sodbe, ki se nanaša na opis dejanja sedaj namesto „vzel približno 2.000 kg odpadnega aluminija, v vrednosti 1.600,00 EUR“, glasi „vzel 1.750 kg odpadnega aluminija v vrednosti 1.400,00 EUR“;

2. v odločbi o kazenski sankciji tako, da:

- se za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, določi kazen 4 (štiri) mesece zapora,

- določi preizkusna doba 2 (dve) leti,

- kot posebni pogoj v preizkusni dobi določi plačilo zneska v višini 1.400,00 EUR, ki ga je obdolženec dolžan plačati v roku 1 (enega) leta;

3. v delu premoženjsko pravnega zahtevka tako, da:

- se obdolžencu naloži plačilo 1.400,00 EUR v korist oškodovanega podjetja V. d.o.o., s presežkom pa se oškodovano družbo napoti na pravdo.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Postojni je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženega G.D. za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in mu za kaznivo dejanje na škodo oškodovanega podjetja V. d.o.o., na podlagi istega odstavka istega člena določilo kazen pet mesecev zapora. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je sodišče izreklo pogojno obsodbo, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod pogojem, da bo obdolženec oškodovanemu podjetju V. d.o.o. plačal 1.600,00 EUR v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe. Sklenilo je še, da je obdolženi dolžan oškodovancu plačati 1.600,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo ter, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka, potne stroške priče v znesku 16,2 EUR, stroške izvedenskega mnenja v znesku 612,00 EUR, stroške zaslišanja izvedenca, ki bodo odmerjeni s sklepom in sodno takso po tarifni št. 7111 v zvezi z 71113, v znesku 112,00 EUR.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil zagovornik obdolženega zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pritožnik nasprotuje tudi odločitvi glede premoženjsko pravnega zahtevka ter višini izrečene sankcije.

3Pritožba je deloma utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

4Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženi na škodo podjetja V. d.o.o. vzel približno 2.000 kg odpadnega aluminija v vrednosti 1.600,00 EUR. V 6. točki obrazložitve sodbe pa je sodišče glede količine ukradenega odpadnega aluminija obrazložilo, da je oškodovanec J.U. pojasnil, da je bilo od demontiranih oken na jugozahodni fasadi zdravstvenega doma Postojna pred kritičnim dogodkom najmanj 2.000 kg aluminija ter pojasnil, da je eno okno s krili težko približno 50 kg. V nadaljevanju je povedal, da je bilo v kritičnem času na začasnem odlagališču približno 35 do 40 oken s policami, vrednost odpadnega aluminija pa je 0,80 EUR do 1,00 EUR za kilogram. Sodišče je sicer zapisalo,da je pri izračunu vrednosti odtujenega materiala upoštevalo minimalno ceno in minimalno količino, vendar je dejansko upoštevalo zgolj minimalno ceno. Ob pravilnem upoštevanju minimalne količine (35 oken X 50 kg =1750 kg) ter minimalne cene (0,80 EUR), pravilni izračun vrednosti aluminija, ki ga je obdolženi vzel na škodo podjetja znaša (1750 kg x 0,80 EUR) 1.400,00 EUR. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu izreka sodbe spremenilo opis dejanja. Iz opisa dejanja je sodišče še izpustilo v kontekstu neprimerno besedo približno, saj je sodišče z gotovostjo ugotovilo določeno (minimalno) količino odpadnega aluminija, ki ga je obdolženi odtujil.

5Glede na delno ugoditev pritožbi ter posledično spremembo opisa dejanja v obtoženčevo korist (sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je obdolženi vzel manjšo količino aluminija, to je 1750 kg, kar ima za posledico manjšo vrednost vzetega aluminija, to je 1.400,00 EUR namesto 1.600 EUR) in s tem ugotovljeno manjšo kriminalno količino, pa je sodišče druge stopnje moralo obdolžencu v pogojni obsodbi določeno kazen za kaznivo dejanje po I. odstavku 204. člena KZ-1 nekoliko znižati. Zaključilo je, da bo na novo ugotovljeni kriminalni količini v pogojni obsodbi povsem ustrezala določena kazen štirih mesecev zapora s krajšo preizkusno dobo, ki jo je določilo v trajanju dveh let, kot poseben pogoj pa je obdolžencu naložilo plačilo samo tiste premoženjske koristi, za katero je sodišče druge stopnje ugotovilo, da jo je obdolženec pridobil s kaznivim dejanjem, to je 1.400,00 EUR. Ostale okoliščine v zvezi z odmero kazni je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo ter ovrednotilo, kot to izhaja iz točke 12. obrazložitve sodbe.

6Sodišče druge stopnje je poseglo tudi v premoženjsko pravni zahtevek tako, da je obdolženi dolžan oškodovani družbi vrniti premoženjsko korist, za katero je sodišče druge stopnje z gotovostjo ugotovilo, da jo je obdolženec pridobil s kaznivim dejanjem, to je 1.400,00 EUR, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo.

7Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost izpodbijanega zaključka, da je obdolžencu kaznivo dejanje tatvine dokazano. Bistvene okoliščine primera so pravilno in v celoti ugotovljene, sprejeti zaključki pa tudi dovolj prepričljivo obrazloženi tako, da jih nasprotna pritožbena izvajanja niso uspela ovreči. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, tako tiste, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi tiste, ki so mu v korist, ustrezno kritično analiziralo, skladno z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP, in v razlogih izpodbijane sodbe tudi dovolj obrazložilo, zakaj šteje, da je na obdolženca naslovljen očitek dokazan. Pritožbeno sodišče podane razloge sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, v zvezi z obsežnimi pritožbenimi navedbami pa je sodišče izluščilo bistvene očitke pritožnika ter nanje odgovorilo.

- Na trditev, da dokazni postopek ni dokazal, da bi obdolženi z gotovostjo storil očitano dejanje:

8Po mnenju sodišča druge stopnje je v točki 8. obrazložitve sodbe sodišče jasno in izčrpno obrazložilo, katere relevantne dokaze je upoštevalo pri zaključku, da je očitano dejanje storil obdolženi, zato s posplošenimi navedbami, da iz posnetkov ni mogoče ugotoviti identitete storilca, da obdolženec fizično ni zmožen odpeljati 2.000 kg aluminija, zagovornik pritožnika dokazne ocene ni uspel izpodbiti. Tudi pritožnikovo izpodbijanje izvedenskega mnenja v smislu „trganja“ dokazov iz konteksta, da naj bi nacionalni forenzični laboratorij (mnenje je bilo izdelano v fazi preiskave) ugotovil, da so posnetki preslabi, da zato ne omogočajo identifikacije, ne prepriča. Sodni izvedenec je zaslišan pojasnil, da nacionalni forenzični laboratorij v času preiskave ni imel posnetkov kamer na katerih je bilo kaznivo dejanje zabeleženo. Tudi sicer pa pritožnik v ničemer ni izpodbil verodostojnosti sodnega izvedenca, ki je tudi po mnenju sodišča druge stopnje svoje mnenje ter metode ustrezno obrazložil in pojasnil. Tudi očitek, da naj bi pristop sodišča z iskanjem podobnosti kršil domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ne zdrži pravne presoje. Pristop primerjave podobnosti osebe na posnetkih ter obdolženca je nasprotno od prepričanja pritožnika kazensko pravno ustrezen, pravzaprav običajen (1). V zvezi z drugimi okoliščinami in dokazi, ki jih je sodišče prepričljivo obrazložilo v sodbi, sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov o pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje.

- Na trditev, da ni dokazov, da bi oseba s posnetkov odtujila sporni aluminij oškodovancu, sploh pa ne v takšni količini:

9Sodišče prve stopnje se sicer res ni spuščalo v obrazložitev, zakaj je prepričano, da oseba na posnetkih tovori aluminij, vendar to niti ni potrebno, saj je vsakemu povprečnemu človeku jasno, da oseba na posnetku nosi razstavljene okvire, ki pa glede na okoliščino, da oseba odnaša okvire z začasnega odlagališča, kjer je bil shranjen odpadni aluminij (demontirana okna) jasno in logično kaže na to, da gre za aluminij in zato posebna obrazložitev ni potrebna. Glede navedb zagovornika pritožnika, da ni izkazano, da bi oseba na posnetku odtujila 2000 kg ima zagovornik deloma prav. Kot je pojasnilo sodišče druge stopnje v 4. točki obrazložitve, je pravilen izračun 1750 kg. Glede očitka, da je sodišče prve stopnje zaključek o količini napravilo zgolj na podlagi izjave oškodovanca ter priloženega gradbenega dnevnika, pa sodišče druge stopnje zagovorniku pritožnika odgovarja, da je dokazna ocena glede obstoja ali neobstoja nekega dejstva ali okoliščine stvar proste presoje dokazov sodišča prve stopnje ter, da zgolj pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča še ne pomeni, da dokazna ocena ni pravilna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo razloge ter navedlo dokaze na katere je oprlo zaključke glede odpadnega aluminij, ki je bil odtujen, s katerimi se sodišče druge stopnje strinja in jim pritrjuje; glede količine odtujenega odpadnega aluminija je popravilo le izračun, kot je pojasnilo v točki 4. sodbe. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi predloga zagovornika za postavitev izvedencev medicinske in tehnične stroke, zavrnitev dokaznih predlogov pa ustrezno utemeljilo. Že vsakomur dostopni podatki na spletu povedo, da je prevoz tolikšne količine odpadnega aluminija glede na dovoljeno obremenitev vozila kot je Clio (1), oddaljenost bivališča obdolženca od kraja storitve kaznivega dejanja (oba v Postojni) in časa, ki ga je imel storilec na razpolago (5 ur in pol) ter časa, ki ga je potreboval za vsakokratno nalaganje (kot je razvidno iz posnetkov nadzornih kamer le nekaj minut) brez težav izvedljiv in zato ni potreben nikakršen izvedenec. Nenazadnje praktično izvedbo kažejo tudi posnetki nadzornih kamer. Na podlagi predložene medicinske dokumentacije pa je sodišče prve stopnje tudi v zadostni meri utemeljilo razloge za zavrnitev dokaznega predloga za imenovanje izvedenca nevrološke stroke.

- Na očitek, da sodišče ni ustrezno utemeljilo krivde obdolženega:

10Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo glede krivde obdolženega. Vsakemu povprečnemu človeku je jasno, da aluminij, ki se nahaja na začasnem odlagališču predstavlja tujo stvar. Dejstvo, da se je obdolženi zavedel, da si je protipravno prilastil tujo stvar, dodatno potrjuje okoliščina, da je obdolženi dejanje izvršil v nočnih urah, da ga nihče ne bi opazil in tako želel prikriti svoje dejanje. Dodatna pojasnila sodišče v zvezi s krivdo obdolženega v povezavi z očitanim dejanjem tako niti niso potrebna, zagovornikovo sklicevanje na kršitev 24. člena KZ-1 v zvezi s tem pa neutemeljeno.

11Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal drugih kršitev.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženčevega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v obdolženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.

----------------------------------------------

op. št. 1: Na primer: primerljiv pristop je prepoznava oseb. V zvezi s prepoznavo je Vrhovno sodišče jasno zapisalo v sodbi I Ips 269/2007, da kadar prepoznava ni opravljena v skladu z določbo 242. člena ZKP (priča mora opisati in navesti znake, po katerih se razlikujejo; šele potem se ji pokaže oseba ali predmet, in sicer skupaj z drugimi, njej neznanimi osebami oziroma po možnosti skupaj s predmeti iste vrste, itd.), izpovedba priče o prepoznavi ni nedovoljen dokaz, ki bi se moral izločiti iz spisov pač pa more biti sodišče pri presoji verodostojnosti takšne prepoznave pazljivo.