VSK sodba II Kp 42631/2016

Pritožba obdolženega D.G. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 105,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi D.G. kriv kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen šest mesecev zapora, ki se na podlagi tretjega odstavka 359. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izvrši s 360 urami dela v splošno korist, ki jih mora obdolženi opraviti v obdobju devetih mesecev. Dogovor o začetku opravljanja nalog, ki ga sklenejo obdolženi D.G., Center za socialno delo in organizacija, pri kateri bo delo opravljeno, se šteje kot poziv za nastop kazni. Izvrševanje dela v splošno korist vodi in nadzoruje Center za socialno delo po predpisih o socialnem varstvu v sodelovanju z območnimi zavodi pristojnimi za zaposlovanje. Center za socialno delo obvesti sodišče, če obdolženi D.G. ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz dela v splošno korist. Če obdolženi D.G. ne bo izpolnjeval nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, lahko sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši. Na podlagi 72. člena KZ-1B se obdolženemu D.G. izreče varnostni ukrep odvzem vozniškega dovoljenja za vožnjo motornega vozila B kategorije in se mu ne sme izdati novo dovoljenje za čas enega leta. V skladu z določilom šestega odstavka 137. člena ZKP se v izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja všteje čas odvzema vozniškega dovoljenja od dne 28. septembra 2016 dalje. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, ki so bili do tedaj zaznamovani v višini 3,00 EUR in plačilo sodne takse po tarifni št. 7111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 70,00 EUR.

2Obdolženec se zoper sodbo pritožuje, saj meni, da je z izrekom kazni in varnostnega ukrepa – prepoved vožnje za obdobje enega leta, bilo kršeno načelo sorazmernosti. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi v delu, kjer je bil na podlagi 72. člena KZ-1B izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za čas enega leta, saj je sankcija prestroga glede na okoliščine in namesto tega izreče prepoved vožnje motornega vozila za čas šest mesecev, skladno z 48. členom KZ-1.

3Višje sodišče v Kopru je o pritožbi obdolženega D.G. razsodilo na podlagi sklepa podpredsednice Vrhovnega sodišča RS Su 174/2017 z dne 18.1.2017, s katerim je bila pristojnost za sojenje v 20 Kp zadevah Višjega sodišča v Celju, med katerimi je tudi obravnavana, prenesena na Višje sodišče v Kopru.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno obdolženemu D.G. poleg kazni izreklo tudi varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Ta ukrep sme sodišče izreči, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je obdolženi kot voznik motornega vozila v cestnem prometu, pri čemer je imel v organizmu najmanj 0,94 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (kar preračunano pomeni 1,97 promila na kilogram krvi) in zaradi česar so bile njegove psihofizične sposobnosti za vožnjo toliko zmanjšanje, da ni bil sposoben za varno vožnjo, povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo voznice A.P., ki je z vozilom pravilno pripeljala nasproti, saj je s svojim vozilom zapeljal na njeno smerno vozišče. Slednja je v izogib čelnemu trčenju zapeljala v desno na bankino, kljub temu pa je prišlo med vozili do trčenja z vzvratnimi ogledali. Res je sicer, da oškodovanka v nesreči ni bila poškodovana, nedvomno pa je obdolženi s takšno vožnjo povzročil neposredno nevarnost za njeno življenje in telo, saj se le njeni prisebni reakciji lahko zahvali, da ni prišlo do hujših posledic. Glede na to, da je bil obdolženi v cestnem prometu udeležen s tako visoko koncentracijo alkohola v organizmu, ni nikakršnega dvoma, da bi obdolženčeva nadaljnja udeležba v cestnem prometu pomenila nevarnost za javni promet. Obdolženi tudi ne more biti uspešen s svojim stališčem, da bi bil namen kazni dosežen že s stransko kaznijo prepovedi vožnje motornega vozila, ki jo predvideva 48. člen KZ-1. Obdolženec je namreč vozil motorno vozilo v cestnem prometu s koncentracijo alkohola v organizmu, ki skoraj enkrat presega mejo nad katero se šteje voznik za popolnoma nesposobnega za varno vožnjo (1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka), pri tolikšni koncentraciji alkohola v organizmu pa Zakon o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) v določbi 4. točke petega odstavka 105. člena predpisuje izrek števila kazenskih točk, ki imajo za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (poleg globe najmanj 1.200,00 EUR je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk) tudi v primeru, da bi šlo zgolj za prekršek vožnje motornega vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola, torej, ne da bi pri tem prišlo do povzročitve neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne (druge) osebe. Res je, kar v pritožbi navaja obdolženi, da za ostala dva prekrška, ki ju je kot obteževalno okoliščino upoštevalo pri izreku sankcije ne gre za prekrška, ki sta po četrtem odstavku 23. člena ZPrCP opredeljena kot hujši prekršek (1), vendar pa je sodišče prve stopnje ne glede na navedeno obema navedenima prekrškoma dalo primerno težo. Nikakršnega dvoma namreč ni, da prevažanje otroka brez varnostnega sedeža, ko je ta predpisan, ogroža varnost otroka (ne glede na razdaljo prevoza), prav tako je pravilno ocenilo tudi nevarnost, ki jo povzročijo za druge udeležence v cestnem prometu vozniki, ki vozijo na prekratki varnostni razdalji. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženec v pritožbi ni navedel nobene takšne okoliščine, ki bi narekovala drugačno odločitev od te, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, kljub temu, da sodišče lahko razume, da odvzem vozniškega dovoljenja za obdolženca lahko predstavlja težave pri izpolnjevanju vsakodnevnih obveznosti, tako v zvezi z zaposlitvijo, kot tudi družinskimi obveznostmi. Vendar pa se je takšnih posledic obdolženi moral zavedati, glede na to, da je kot voznik nedvomno vedel, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana, saj je vzrok za številne prometne nesreče, tudi z najhujšimi posledicami. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in ob uporabi 391. člena ZKP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem, ko je še ugotovilo, da tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev, na katere je v smislu določbe prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

6Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso, ki jo je po tarifni številki 7122 v zvezi s tarifno številko 7111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo v znesku 105,00 EUR.

------------------------------------------

op. št. 1: Po navedeni določbi se za hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Za hujši prekršek se šteje tudi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki ga vozi voznik v času prekrška, vožnja vozila v času izvrševanja prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma prepoved uporabe vozniškega dovoljenja.