VSK sodba II Kp 53914/2012

Pritožba zagovornika obdolženega E.T. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 84,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

1Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi E.T. kriv nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in mu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in posebnim pogojem, da v roku enega leta in šest mesecev povrne oškodovanki znesek 16.500,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženec plačati oškodovanki znesek 16.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 15.000,00 EUR od 20. oktobra 2009 dalje in od zneska 1.500,00 EUR od 16. januarja 2010 dalje. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki jih je odmerilo v višini 106,04 EUR ter stroške iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (sodno takso), ki jo je odmerilo po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 56,00 EUR. Sklenilo je še, da mora na podlagi 94. člena ZKP obdolženi plačati stroške, zaradi vročanja sodnih pisanj po pooblaščenemu vročevalcu v višini 140,04 EUR.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženčev zagovornik, ki uveljavlja pritožbene razloge po 370. členu ZKP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in izreče oprostilno sodbo oziroma vrne zadevo v nov postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smeri pritožbenih navedb, je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede obdolžencu očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 pravilno in popolno ugotovilo. Izvedlo je vse potrebne dokaze, te tudi ustrezno kritično ocenilo in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da ni dvoma, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in je zanj tudi kazensko odgovoren.

5Zagovornik v pritožbi ponuja drugačno dokazno oceno od te, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Meni, da sodišče prve stopnje ni razpolagalo niti z enim neposrednim dokazom glede izročitve denarja, višine denarja in ostalega, kar bi bilo nujno za ugotovitev tega kaznivega dejanja. Po mnenju zagovornika, ki se sklicuje na obdolženčev zagovor, gre le za določene posredne dokaze, ki dokazujejo le neko poznanstvo med oškodovanko in obdolžencem, nek njun odnos, vse ostalo so le navedbe oškodovanke, potrjene s strani dveh prič, ki pa nista poznali oziroma imeli osebnega stika z obdolžencem.

6Takšnim pavšalnim navedbam zagovornika ni moč slediti. Kot je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi ne gre le za „neko poznanstvo med oškodovanko in obdolžencem“ pač pa sta bila obdolženi in oškodovanka od leta 2008 do leta 2011 v tesnih stikih, naravo teh pa izkazuje tudi vsebina SMS sporočil, ki jih je obdolženi pošiljal na mobilni telefon oškodovanke (listovna št. 92 spisa). Ta sporočila nedvomno izkazujejo intimno razmerje med njima in ne zgolj razmerje do osebe, ki naj bi jo obdolženi glede na svoj zagovor srečal zgolj trikrat in naj bi bila le znanca. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi nikakršnega razloga, da ne bi bilo moč verjeti oškodovanki, katere izpoved je podprta z izpovedbama prič V.B. in R.S., obdolženčev zagovor pa ovrže tudi izpoved priče O.F.. Glede na to, da se je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku seznanilo tudi z bančnim potrdilom iz katerega je razvidno, da je oškodovanka s svojega računa dne 19. oktobra 2009 dvignila 20.000,00 EUR gotovine, tudi pritožbeno sodišče ni imelo razloga, da ne bi verjelo oškodovanki, ki je povedala, da je istega dne na K. obdolžencu izročila 15.000,00 EUR in, ker mu je zaradi čustvene navezanosti popolnoma zaupala, od njega tudi ni zahtevala kakršnegakoli potrdila. Obdolženčev zagovornik sicer meni, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo izpovedbam oškodovankinih prič, ki se sami nikoli nista srečali z obdolžencem, o izročitvi denarja pa da sta izvedeli šele po pripovedovanju oškodovanke, zaradi česar je njuna zgodba pravzaprav plod pripovedovanja oškodovanke in njune domišljije ter njunih zaključkov glede tega kaj naj bi se zgodilo, vendar nima prav. Res je sicer, da gre za posredni priči, vendar sta obe priči izpovedali o okoliščinah, ki dopolnjujejo materialne dokaze (dvig 20.000,00 EUR in plačilo zneska 1.500,00 EUR, ki ga je obdolženi dolgoval družbi P. d.o.o.), pa tudi izpoved oškodovanke glede osebe, ki jo je obdolženi oškodovanki predstavil v zvezi z denarno naložbo zneska 15.000,00 EUR, se je potrdila, kljub temu, da se O.F. srečanja z oškodovanko ni spomnil. Oškodovanka je namreč na začetku govorila zgolj o osebi z imenom O., glede katere se je nazadnje izkazalo, da gre za O.F., ki dejansko obdolženca pozna. Čeprav je iz obdolženčevega zagovora razumeti namig, da naj bi oškodovanka denarni znesek morda predala O.F., je oškodovanka prepričljivo opisala okoliščine izročitve zneska obdolžencu, tako glede na datum dviga denarja, kot tudi glede okoliščin izročitve na K., kar sicer obdolženi zanika. Vendar pa glede na to, da je že iz obdolženčevega zagovora jasno, da skuša zmanjšati pomen odnosa, ki ga je vzpostavil z oškodovanko, torej, da je šlo za več kot zgolj bežno poznanstvo, ob čemer njegove navedbe o nasprotnem v zagovoru ovržejo tako omenjena SMS sporočila kot izpovedi priče R.S., ki je obdolženca poznala, predvsem pa okoliščina, ko se je zaradi plačila dolga do P. d.o.o. obrnil na oškodovanko, ob čemer je že iz njegovega zagovora, ko opisuje svoje premoženjske razmere, očitno, da ji ne tega ne prvega zneska ni imel namena nikoli vrniti. Jasno je tudi, da obdolžencu oškodovanka ne bi zalagala niti denarja za plačilo obveznosti do P. d.o.o., če bi vedela, da je poročen. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, saj je za svojo odločitev navedlo prepričljive in razumne razloge, medtem ko obdolženčev zagovornik za svoje navedbe, s katerimi skuša vzbuditi dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ni navedel ničesar, kar bi kakorkoli omajalo sprejete zaključke sodišča prve stopnje.

7Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. Presodilo je torej, da je obdolžencu izrečena pogojna obsodba z določeno šestmesečno zaporno kaznijo in preizkusno dobo dveh let ter posebnim pogojem, da oškodovanki v roku enega leta in šestih mesecev povrne znesek 16.500,00 EUR, primerna glede na težo storjenega kaznivega dejanja in krivdo obdolženca. Glede na navedeno pritožbena izvajanja obdolženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 391. člena ZKP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti. Obdolženčev zagovornik sicer nasprotuje tudi odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, vendar nima prav, kolikor opozarja, da je v teku tudi civilna pravda v Kočevju za plačilo teh zneskov. Zagovornik namreč ne trdi, da ima oškodovanka s tem v zvezi pravnomočen izvršilni naslov oziroma, da bi bilo o tem zahtevku že pravnomočno razsojeno. Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, to je sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo tarifne številke 7122 v zvezi s tarifnima številkama 7111 in 71113 ZST-1 odmerilo na 84,00 EUR in jo mora obdolženi plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.