VSL sklep I Ip 398/2017

I. Pritožbama se delno ugodi in se sklep v točki I izreka nad zneskom 72,00 EUR spremeni tako, da se ugovor zavrne; v točki II izreka se spremeni tako, da je dolžnik dolžan upnikom v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti njihove stroške odgovora na ugovor v višini 3.333,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo; v točki III izreka pa se spremeni tako, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka. V ostalem se pritožbi zavrneta in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu točke I izreka potrdi.

II. Dolžnik je dolžan upnikom v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti njihove stroške pritožb v višini 3.271,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

III. Dolžnik sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi.

1S sklepom z dne 30. 5. 2016 je sodišče prve stopnje v točki I izreka ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo, razveljavilo pa je tudi opravljena izvršilna dejanja in postopek ustavilo. V točki II izreka je sklenilo, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti 1.149,04 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V točki III izreka je sklenilo, da upnik sam nosi stroške odgovora na ugovor z dne 29. 3. 2013, v točki IV izreka pa, da dolžnik sam nosi stroške odgovora na ugovor z dne 9. 2. 2015.

2S sklepom z dne 27. 12. 2016 je sodišče prve stopnje v točki I izreka izvršilni postopek v delu, kjer je bil začet na predlog upnikov:

- A.A. d.o.o.,

- B.B. d.o.o.,

- C.C. d.o.o.,

- D.D. d.o.o.,

nadaljevalo z novim upnikom E.E. d.o.o.

V točki II izreka je izvršilni postopek v delu, kjer je bil začet na predlog upnika F.F. d.o.o., nadaljevalo z novim upnikom G.G. d.o.o. V točki III izreka pa je ugotovilo, da se izvršilni postopek v delu, kjer je bil začet na predlog upnikov H.H. d.o.o., nadaljuje z novim upnikom I.I. d.o.o.

3Proti sklepu z dne 30. 5. 2016 v zvezi s sklepom z dne 27. 12. 2016 se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo upniki. Menijo, da odločitev pomeni poseg v institut pravnomočnosti, ustavno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ustavno načelo enakosti po 14. členu Ustave in načelo pravne države po 2. členu Ustave ter kršitev 6. člena EKČP. Ni sporno, da sta bila sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 1383/2009 z dne 12. 8. 2011, ki je postal pravnomočen v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 236/2012 z dne 10. 7. 2012, izdana po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in po poteku roka za prijavo terjatev. Prav tako ni sporno, da dolžnik v okviru sodnega postopka ni ugovarjal, da bi moral upnik v stečajni postopek prijaviti terjatev na plačilo pravdnih stroškov. Sodišče se je v izpodbijanem sklepu postavilo na stališče, da je vseeno, če je sodišče izdalo dajatveno sodbo po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in navedlo, da je odločalo le o tem, ali je terjatev mogoče uvrstiti v eno od izjem po 131. členu ZFPPIPP. Ta argumentacija je napačna. Sodišče je odločalo o isti materiji, ki je bila predmet odločanja pred pravdnim sodiščem in o čemer je bilo odločeno z izvršilnim naslovom. Glede stališča sodišča, da ne gre za izjemo po 2. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP navajajo, da tudi če formalno ni šlo za pravdo o ugotovitvi obstoja terjatve po oddelku 5.6 ZFPPIPP, gre za bistveno enak položaj. V pravdi je v stroškovnem delu tožeča stranka uspela, plačilo stroškov pa je bilo dolžniku naloženo s pravnomočno dajatveno sodno odločbo po začetku stečaja nad toženo stranko po tem, ko je bila pravda prekinjena in jo je stečajni upravitelj prevzel. Izvršilno sodišče nima pravice in ne sme ponovno presojati, kdo od upnikov s pravnomočnimi dajatvenimi sodbami zoper stečajnega dolžnika odločbe lahko izvrši in kdo ne. Vsi upniki z obsodilnimi dajatvenimi sodbami, izdanimi po začetku stečaja zoper stečajnega dolžnika, pravnomočne sodbe lahko izvršijo. Ali ima upnik dajatveni zahtevek zoper stečajnega dolžnika, je predmet presoje v pravdi in če upnik nima takšnega zahtevka, ga mora pravdno sodišče zavrniti. Pri presoji izjeme po 3. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP je sodišče poseglo v pravnomočno sodno odločbo in ponovno odločalo o materialnem pravu, o katerem je že odločilo pravdno sodišče. S tem, ko je pravdno sodišče izdalo obsodilno dajatveno odločbo, je istočasno tudi odločilo, da je potrebno terjatev plačati kot strošek postopka stečaja. Ker je pravdno sodišče odločilo, da je terjatev treba plačati kot strošek postopka, mora izvršilno sodišče to upoštevati in prepoznati izjemo iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. V obravnavanem primeru izvršilno sodišče ni presojalo, ali so izpolnjene zakonske predpostavke za dovolitev izvršbe, ampak se je spuščalo v vsebino, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Takšna sodna odločba je nevarna tudi za pravosodno prakso, saj pomeni, da se stečajnim dolžnikom sploh ni treba udeleževati nobenih pravdnih postopkov, če upniki vtožujejo dajatvene zahtevke zoper njih, saj bodo itak v izvršilnih postopkih izvršilna sodišča ponovno odločala, ali upnik lahko izvrši pravnomočno odločbo ali ne. Da so pravdna sodišča štela, da gre za terjatev, ki se plačuje kot strošek stečajnega postopka, dokazuje tudi postopanje pravdnega sodišča po začetku stečaja nad dolžnikom. Pri nadaljevanju postopka ni čakalo na objavo sklepa o preizkusu terjatev, ampak je izdalo sodno odločbo že 11. 8. 2011, kar jasno dokazuje, da je štelo, da se terjatev plačuje kot strošek stečajnega postopka in je ni potrebno prijaviti v stečajni postopek nad dolžnikom. V primeru, ko izvršilni naslov izvira iz časa pred stečajem, je jasno, da pravdno sodišče ob izdaji dajatvene sodbe ni presojalo, ali je terjatev treba plačati kot strošek stečaja, saj stečaj takrat še ni bil uveden. Če pa je bil izvršilni naslov izdan po začetku stečaja in poteku rokov za prijavo terjatev, pa je jasno, da je to presojo napravilo redno sodišče. V predmetni zadevi vsi stroški prvostopenjskega pravdnega postopka priznani v izvršilnem naslovu niso nastali do začetka stečaja, saj je bil postopek glede priznanja stroškov še v teku in so se tudi po začetku stečaja nad dolžnikom še vršila procesna dejanja. Zaključek, da naj bi bili vsi stroški znani do začetka stečaja nad dolžnikom, ni pravilen. V konkretnem primeru ni šlo za pogojno terjatev, zlasti ni bila pogojna terjatev znana z izdajo sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25. 5. 2011. Dalje navajajo, da se sodišče v izpodbijanem sklepu sklicuje, da naj bi dolžnik odgovoril na odgovor na ugovor upnika. Upniku takšen odgovor dolžnika nikoli ni bil predložen v izjavo, niti mu ni bil vročen z izpodbijanim sklepom. Ker je bila upniku onemogočena izjava o trditvah dolžnika, sodišče pa je trditve dolžnika v tem delu upoštevalo, saj je svojo odločitev utemeljevalo prav z argumentom, da naj bi se ugovor nanašal oziroma bil usmerjen v vprašanje, ali sodišče sploh lahko izda sklep o izvršbi, je s tem poseglo v pravico upnika do izjave v postopku in v ustavno pravico upnika do enakega varstva in pravico do poštenega postopka po 6. členu EKČP. Glede nevročitve vloge pojasnjujejo, da so 29. 1. 2015 prejeli samo elektronsko sporočilo z obvestilom o tem, da je bil odgovor na ugovor upnika posredovan v vednost dolžniku. V dokaz predlagajo zaslišanje Simone Gutnik, zaposlene pri pooblaščencu upnika ter poizvedbe na vpisniku in pregled računalniškega sistema, da se ugotovi, kaj je bilo pooblaščencu upnikov sploh vročeno. Dodajajo, da je sodišče zagrešilo grobo kršitev določb postopka tudi s tem, da je svojo odločitev oprlo na odločitev stečajnega senata St 000/2011 z dne 3. 12. 2012. Gre za sklep v postopku, kje upnik ni imel možnosti sodelovati, sklep pa je bistveno vplival na odločitev sodišča. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in sklep v točki I. izreka spremeni tako, da ugovor zavrne, v točkah II. in III. izreka pa tako, da je dolžnik dolžan povrniti upnikom stroške predloga za izvršbo ter vse druge izvršilne stroške, vse v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila in dolžniku naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka vse v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Priglašajo stroške pritožbe.

4Na pritožbi upnikov je 26. 7. 2016 in 27. 1. 2017 pravočasno odgovoril dolžnik. Meni, da je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in se sklicevalo na 131. člen ZFPPIPP, saj je to določbo treba uporabiti vedno, kadar se po začetku stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika predlaga izvršba. Pravilen je zaključek sodišča, da ne gre za izjemo po 2. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, saj izvršilni naslov ni bil izdan v postopku iz oddelka 5.6 ZFPPIPP. Upnikov položaj ni v ničemer podoben položaju upnikov iz postopkov po 5.6 ZFPPIPP, saj pravda, v kateri je bil udeležen upnik in so mu tam bili priznani stroški, ni v ničemer povezana ali odvisna od stečajnega postopka. Sprožena in vsebinsko zaključena je bila že pred začetkom stečajnega postopka. Pravdno sodišče torej sploh ni imelo možnosti, da bi o stroških odločalo na podlagi pravil ZFPPIPP. To bi lahko storilo le, če bi bil sam pravdni postopek začet šele po začetku stečajnega postopka, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Pravdno sodišče tako ni preverjalo, ali je upnik stroške pravočasno prijavil v stečajni postopek, niti se ni opredeljevalo do tega, ali se bodo ti stroški poplačali kot strošek stečajnega postopka. Ko je sodišče prvič odločalo o stroških postopka, dolžnik sploh še ni bil v stečaju. Do začetka stečaja je prišlo kasneje, ta okoliščina pa se je mogla in morala upoštevati ob odločanju o izvršilnem predlogu. V konkretnem primeru je bilo torej šele izvršilno sodišče pristojno odločati, za kakšne stroške gre oziroma ali gre za terjatev, ki je nastala pred ali po začetku stečajnega postopka. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi prišlo do posega v institut pravnomočnosti in kršitev načela stroge formalne legalitete. Ko je nad dolžnikom začet postopek zaradi insolventnosti, je vedno poseženo v pravnomočne odločitve sodišča, tudi v institut pravnomočnosti. Prav tako ni podana izjema po 3. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, saj se izvršilni naslov ne nanaša na terjatev, ki bi se plačala kot strošek stečajnega postopka. Upniki izterjujejo pravdne stroške, ki niso nastali šele, ko je bilo o njih pravnomočno odločeno s sodno odločbo, ampak že takrat, ko so bila opravljena procesna dejanja v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Da so vsi stroški nastali pred začetkom stečaja pa je dokazano tudi s tem, da je upnik vse tukaj obravnavane stroške v pravdi priglasil že pred začetkom stečaja, saj jih je mogel na prvostopenjski ravni priglasiti najkasneje do konca glavne obravnave, na pritožbeni ravni pa najkasneje v svoji pritožbi. V nadaljevanju se sklicuje na prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP in 3. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP. To, ali terjatev temelji na izvršilnem naslovu, lahko vpliva le na odločitev, kdo bo v primeru prerekanja takšne terjatve napoten na pravdo. V konkretnem primeru gre za takšne stroške, ki bi jih upnik lahko in moral prijaviti v stečaj. Tudi če se postavimo na stališče, da so stroški zares nastali šele, ko je bilo o njih odločeno s pravnomočno in izvršljivo sodbo, to še ne pomeni, da jih v stečaj ni bilo treba prijaviti. Upnik je ob začetku stečaja razpolagal vsaj s pogojno terjatvijo. Ne drži, da naj bi o naravi upnikove terjatve odločalo že pravdno sodišče. Pravdno sodišče je s sklepom odločilo le o tem, ali so bili stroški potrebni, kolikšna je višina in ali jih mora plačati dolžnik. Ni upoštevalo dejstva, da je dolžnik v stečajnem postopku, zato tudi ni moglo odločiti o tem, na kakšen način mora dolžnik, glede na to, da je v stečaju, stroške poravnati, torej ali jih mora plačati kot strošek stečajnega postopka ali kot navadno terjatev iz splošne razdelitvene mase. Prav zato pa je treba dejstva, ki se niso upoštevala že v pravdnem postopku, upoštevati v kasnejšem izvršilnem postopku. Zgolj obstoj pravnomočne sodbe upniku ne daje absolutne pravice, da sodbo tudi izvrši. Meni, da do bistvene kršitve določb postopka zaradi nevročitve odgovora dolžnika ni moglo priti. ZIZ ne predvideva, da bi se tak odgovor ponovno vročal upniku v odgovor. Sodišče tudi ni svoje odločitve utemeljevalo na dejstvih ali dokazih, ki bi jih dolžnik navajal šele v tem svojem odgovoru. Vse relevantne navedbe je dolžnik podal že v ugovoru, tudi sicer pa je dolžnik v svojem odgovoru navajal le bistveno pravno podlago, za katero se šteje, da jo sodišče pozna po uradni dolžnosti. Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi sodišče upoštevalo odločitev stečajnega senata St 000/2001 z dne 3. 12. 2012, saj je izrecno navedlo, da ta odločitev ne more zavezovati upnika, ker pri njegovi izdaji ni mogel sodelovati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in upnikom naloži, da v roku 8 dni solidarno plačajo pritožbene stroške dolžnika. Priglaša stroške odgovorov na pritožbi.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

6Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

7Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bil predmetni izvršilni postopek začet na predlog upnikov I.I. d.o.o., C.C. d.o.o., B.B. d.o.o., F.F. d.o.o., J.J. d.o.o., K.K. d.o.o., A.A. d.o.o., H.H. d.o.o., L.L. d.o.o., D.D. d.o.o. in M.M. d.o.o. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 5. 2016 odločilo o ugovoru dolžnika, proti kateremu so zgoraj navedeni upniki vložili pritožbo z dne 14. 6. 2016. Po predložitvi pritožbe je višje sodišče ob predhodnem preizkusu ugotovilo, da so bili drugi, tretji, četrti, sedmi, osmi in deseti upnik izbrisani iz sodnega registra, ker so prenehali obstajati zaradi pripojitve k družbam G.G. d.o.o., I.I. d.o.o. in E.E. d.o.o., zato je z dopisom z dne 7. 12. 2016 spis vrnilo sodišču prve stopnje, da skladno s tretjim odstavkom 24. člena ZIZ odloči o spremembah upnikov. Sodišče prve stopnje je o nadaljevanju izvršilnega postopka z novimi upniki odločilo s sklepom z dne 27. 12. 2016, ki je bil vročen strankama po pooblaščencih ter družbama E.E. d.o.o. in G.G. d.o.o., slednjima pa je bil istočasno vročen še sklep z dne 30. 5. 2016. Družbi E.E. d.o.o. in G.G. d.o.o. sta v vlogi z dne 5. 1. 2017 izjavili, da prevzemata izvršilni postopek in hkrati proti sklepu z dne 30. 5. 2016 vložili pritožbo, ki je po vsebini enaka pritožbi z dne 14. 6. 2016.

8Pritožbeno sodišče uvodoma odgovarja na pritožbeni očitek, da upnikom nikoli ni bil vročen odgovor dolžnika na njihov odgovor na ugovor (v nadaljevanju: odgovor dolžnika z dne 9. 2. 2015), s čimer jim je bila onemogočena izjava o trditvah dolžnika, sodišče pa je trditve dolžnika upoštevalo, saj je odločitev utemeljilo z argumentom, da naj bi bil ugovor usmerjen v vprašanje, ali sodišče sploh lahko izda sklep o izvršbi. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Res je eden od pomembnejših elementov pravice do izjave v postopku pravica do informacije - stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne (ZIZ vročanja odgovora na ugovor dolžniku oziroma dolžnikovega odgovora na upnikov odgovor na ugovoru upniku ne predpisuje), mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici in je tako sodišču prepuščena presoja o potrebnosti vročitve zaradi varovanja dolžnikove pravice do izjave. Ustava pa pri tem od sodišč ne zahteva, da bi strankam sodnih postopkov omogočala opredelitev do prav vseh vlog nasprotne stranke, torej tudi tistih, ki ne morejo vplivati na izid postopka, do prepoznih, nedopustnih, očitno pravno nepomembnih ali neutemeljenih navedb nasprotnika in do vlog, ki ne vsebujejo ničesar novega. Če vloga vsebuje trditve in dokazne predloge, do katerih se nasprotna stranka še ni imela možnosti opredeliti in ki lahko vplivajo na končni izid postopka, je njena vročitev nasprotni stranki potrebna, v nasprotnem primeru pa je izmenjava vlog nesmiselna, bila bi sama sebi namen in bi le povzročila zavlačevanje postopka.(1) V obravnavanem primeru bi bila zato očitana kršitev pravil postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) podana, če bi dolžnik v odgovoru z dne 9. 2. 2015 zatrjeval novo pravno pomembno dejstvo oziroma predlagal nov dokaz, sodišče prve stopnje pa bi svojo odločitev oprlo na tako zatrjevana dejstva ali predlagane dokaze. Pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni zasledilo zaključkov, ki bi temeljili na navedbah dolžnika iz odgovora z dne 9. 2. 2015 in ki jih dolžnik ni navedel že v ugovoru, saj je dolžnik v odgovoru z dne 9. 2. 2015 navajal svoja pravna naziranja, pravo pa sodišče pozna po uradni dolžnosti in na s strani strank navedeno pravno podlago oziroma pravna stališča ni vezano. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da z opustitvijo vročitve dolžnikovega odgovora z dne 9. 2. 2015 upnikom do očitane kršitve načela kontradiktornosti v konkretnem primeru ni prišlo.

9V predmetni zadevi je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 1383/2009 z dne 12. 8. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 236/2012 z dne 10. 7. 2012, ki sta bila izdana v gospodarskem sporu med dolžnikom kot tožečo stranko in upniki kot toženimi strankami zaradi razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Z njim je bilo dolžniku kot tožeči stranki naloženo, da mora upnikom kot toženim strankam v roku 15 dni plačati 308.299,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

10V tem gospodarskem sporu je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom VI Pg 1383/2009 z dne 5. 11. 2010 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (sedaj dolžnik) in ji naložilo, da mora toženim strankam (sedaj upniki) povrniti 557.550,40 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožili so se tožeča in tožene stranke, nad tožečo stranko (sedaj dolžnik) pa je bil nato s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000/2011 z dne 8. 4. 2011 začet stečajni postopek. O pritožbah je odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom I Cpg 212/2011 z dne 25. 5. 2011 in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. O pravdnih stroških je Okrožno sodišče v Ljubljani ponovno odločilo s sklepom VI Pg 1383/2009 z dne 12. 8. 2011, in sicer po tem, ko je bilo razvidno, da je stečajni upravitelj tožeče stranke (sedaj dolžnik) seznanjen s pravdo, in tožeči stranki (sedaj dolžnik) naložilo, da je v roku 15 dni dolžna plačati toženim strankam (sedaj upniki) 472.603,00 EUR stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v Ljubljani je nato s sklepom I Cpg 236/2012 z dne 10. 7. 2012 odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeči stranki (sedaj dolžnik) naložilo, da mora toženim strankam (sedaj upniki) v roku 15 dni plačati 308.299,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka I. izreka).

11Upniki so predlog za izvršbo vložili na podlagi izvršilnega naslova in glede na to, da je dolžnik od 8. 4. 2011 v stečaju, je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru dolžnika presojalo, ali je podana katera od izjem iz drugega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, za katero je dovoljeno izdati sklep o izvršbi tudi po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom. Zaključilo je, da pri pravdnih stroških, ki jih izterjujejo upniki, ne gre za nobeno od izjem iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, da je ta terjatev pogojna terjatev, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka (njena višina je bila namreč znana na zadnji dan glavne obravnave 5. 11. 2010, torej pred začetkom stečajnega postopka, temelj pa z zadostno verjetnostjo izkazan najkasneje z izdajo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25. 5. 2011), zato tudi ne gre za strošek stečajnega postopka, v posledici česar je ugovor dolžnika štelo kot utemeljen. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmoten.

12V konkretnem primeru je odločilnega pomena dejstvo, da je pravdno sodišče po tem, ko je bil nad tožečo stranko (sedaj dolžnik) 8. 4. 2011 začet stečajni postopek in je po razveljavitvi odločitve o pravdnih stroških (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 212/2011 z dne 25. 5. 2011) ponovno odločalo o obveznosti njihovega povračila, kljub dejstvu, da je bila tožeča stranka v postopku stečaja, o pravdnih stroških odločilo tako, da je tožeči stranki (sedaj dolžnik) naložilo, da je dolžna toženim strankam (sedaj upniki) plačati 308.299,00 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 1383/2009 z dne 12. 8. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 236/2012 z dne 10. 7. 2012). Glede na navedeno so upniki, ki razpolagajo s takim izvršilnim naslovom, ki je bil izdan po začetku stečajnega postopka, upravičeni izterjati to denarno terjatev tako kot ta glasi oziroma izhaja iz izvršilnega naslova. Skladno z načelom stroge formalne legalitete, ki je uzakonjeno v določbi 17. člena ZIZ, je namreč sodišče v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov kot se ta glasi, zato ne more upniku prisoditi manj, več ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa tudi ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega, ter vanj kakorkoli posegati. Ob pojasnjenem sodišče zato v izvršilnem postopku ne more posegati v takšen izvršilni naslov in ni pristojno presojati, ali bi morali upniki to terjatev prijaviti v stečajnem postopku oziroma ali gre za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. To bi dolžnik lahko uveljavljal v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov oziroma bi lahko bilo predmet presoje pravnih sredstev v pravdnem postopku.

13Ker torej upniki razpolagajo z izvršilnim naslovom, ki je bil izdan po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in s katerim je bilo dolžniku naloženo plačilo pravdnih stroškov, so od dolžnika upravičeni izterjati terjatev tako kot ta izhaja iz izvršilnega naslova, zato je ugovor dolžnika v tem delu neutemeljen. Je pa dolžnikov ugovor utemeljen v delu, v katerem je v pobot uveljavljal terjatev, ki jo ima do upnikov na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 236/2012 z dne 10. 7. 2012 iz naslova pritožbenih stroškov v višini 72,00 EUR (točka II. izreka sklepa). V izvršilnem postopku je možno le materialnopravno pobotanje, v pobot uveljavljana terjatev v izvršbi pa mora biti nesporna ali pa ugotovljena v pravnomočni sodbi ali sodni poravnavi. Upniki v odgovoru na ugovor v pobot uveljavljeni terjatvi dolžnika niso nasprotovali, torej je v pobot uveljavljena terjatev v višini 72,00 EUR nesporna. Glede na vse pojasnjeno je pritožbeno sodišče zato pritožbama delno ugodilo in sklep v točki I. izreka nad zneskom 72,00 EUR spremenilo tako, da je ugovor zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem pa je pritožbi zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu točke I. izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbama upnikov ugodilo že iz zgoraj pojasnjenih razlogov, se do ostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

14S sklepom o izvršbi z dne 25. 1. 2013 je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave 308.299,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2012 dalje do plačila. Glede na predhodno sprejeto odločitev upniki v postopku odločanja o ugovoru niso uspeli samo s sorazmerno majhnim delom (glede 72,00 EUR), zato jim mora dolžnik povrniti njihove stroške odgovora na ugovor, sam pa krije svoje stroške ugovornega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). O stroških ugovornega postopka je odločeno z uporabo splošnega pravila o povračilu stroškov postopka po merilu uspeha strank v postopku glede na njegov izid. Določbe 38. člena ZIZ namreč ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 454/2007 z dne 18. 3. 2010). Upniki so v odgovoru na ugovor priglasili nagrado za odgovor na redno pravno sredstvo po tarifni številki 3468 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, povečano po tarifni številki 1200 zaradi zastopanja večih strank za faktor 2 v višini (904,20 EUR + 2.567,90 EUR) 3.472,10 EUR, pavšalni znesek za PTT po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, sodne takse, pričnine, izvedenine in podobno po odmeri sodišča ter druge materialne stroške po posebnem stroškovniku. Pritožbeno sodišče je upnikom priznalo nagrado za sestavo odgovora na ugovor po tar. št. 3468 ZOdvT v višini 904,20 EUR. Zaradi zastopanja več oseb (skupno 11 upnikov) se nagrada za postopek poviša za vsako dodatno odvetnikovo stranko v isti zadevi za 0,3. Ker vsota povišanj presega količnik 2,00 (10 x 0,3 = 3), se po tretjem odstavku tarifne številke 1200 ZOdvT upošteva količnik 2 (904,20 x 2 je 1.808,40 EUR). Upniki so tako upravičeni do nagrade za sestavo odgovora na ugovor v skupnem znesku (904,20 EUR + 1.808,40 EUR=) 2.712,60 EUR. Ob prištetju 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT ter 22% DDV znašajo stroški 3.333,77 EUR. Pritožbeno sodišče jim ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse, pričnine, izvedenine in podobnega, saj nastanka teh stroškov upniki niso z ničemer izkazali, prav tako so ostali nespecificirani in neizkazani drugi materialni stroški. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama upnikov tudi v tem delu ugodilo ter točki II. in III. izreka spremenilo tako, da je dolžnik dolžan upnikom v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti njihove stroške odgovora na ugovor v višini 3.333,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo, sam pa krije svoje stroške ugovornega postopka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Upniki so v pritožbi z dne 14. 6. 2016 priglasili nagrado za redno pravno sredstvo po tarifni številki 3468 ZOdvT povečano po tarifni številki 1200 zaradi zastopanja večih strank za faktor 2 v višini (904,20 EUR + 2.567,90 EUR) 3.472,10 EUR, pavšalni znesek za PTT po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, sodne takse, pričnine, izvedenine in podobno po odmeri sodišča ter druge materialne stroške po posebnem stroškovniku. V pritožbi z dne 5. 1. 2017 pa so priglasili nagrado za redno pravno sredstvo po tarifni številki 3468 ZOdvT povečano po tarifni številki 1200 zaradi zastopanja večih strank za faktor 1,2 v višini (904,20 EUR + 904,20 EUR) 1.808,40 EUR, pavšalni znesek za PTT po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, sodne takse, pričnine, izvedenine in podobno po odmeri sodišča ter druge materialne stroške po posebnem stroškovniku. Ker je po vsebini enaki pritožbi vložilo skupno sedem upnikov (pritožbo z dne 14. 6. 2016 5 upnikov, pritožbo z dne 5. 1. 2017 pa 2 upnika) po istem pooblaščencu, jim je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za sestavo pritožb po tar. št. 3468 ZOdvT v višini 904,20 EUR. Zaradi zastopanja več oseb (skupno 7 upnikov) se nagrada za postopek poviša za vsako dodatno odvetnikovo stranko v isti zadevi za 0,3, torej (6 x 0,3) 1,8. Upniki so tako upravičeni do nagrade za sestavo pritožb v skupnem znesku (904,20 EUR + 1.627,56 EUR=) 2.531,76 EUR. Ob prištetju 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, 22% DDV ter sodnih taks v znesku 158,00 EUR (za pritožbo z dne 14. 6. 2016 v višini 125,00 EUR, za pritožbo z dne 5. 1. 2017 pa v višini 33,00 EUR) znašajo stroški upnikov v pritožbenem postopku 3.271,15 EUR. Pritožbeno sodišče jim ni priznalo priglašenih stroškov pričnine, izvedenine in podobnega, saj nastanka teh stroškov upniki niso z ničemer izkazali, prav tako so ostali nespecificirani in neizkazani drugi materialni stroški. Glede na to, da upniki v pritožbenem postopku niso uspeli samo s sorazmerno majhnim delom, je pritožbeno sodišče odločilo, da jim je dolžnik dolžan v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti njihove stroške pritožb v višini 3.271,15 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Pritožbeno sodišče dolžniku ni priznalo priglašenih stroškov odgovorov na pritožbi, saj z njima ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili ti stroški nepotrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------

Op. št. (1): Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010.