VSL sodba II Cp 2021/2016

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

1Tožeča stranka je bila 25. 11. 1999 v prometni nesreči v bližini L. poškodovana kot sopotnik v vozilu nemške registracije. V letu 2003 so tožniki po odvetniku I. J. iz Zagreba z zavarovalnico voznika osebnega avtomobila sklenili sodno poravnavo, na podlagi katere je zavarovalnica odvetniku pravdnih strank nakazala iz naslova nematerialne škode, za stroške tuje pomoči, izgubljen dobiček in zaradi duševnih bolečin svojcev (drugo do četrto tožeča stranka) odškodnino v višini 146.204,80 EUR. S predmetno tožbo, ki je bila vložena v maju 2012, prvi tožnik zahteva, da sodišče razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati iz naslova nove nematerialne škode 117.000,00 EUR, iz naslova izgubljenega zaslužka 42.500,00 EUR, iz naslova rente 376,00 EUR mesečno in rento za tujo pomoč v znesku 320,00 EUR mesečno.

Drugi, tretji in četrti tožnik uveljavljajo odškodnino zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku prvega tožnika iz naslova nove nematerialne škode delno ugodilo, in sicer za znesek 19.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2012 do plačila, v presežku do 97.500,00 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na izgubo zaslužka, na plačilo rente zaradi izgubljenega zaslužka in za tujo pomoč ter zahtevke drugega do četrtega tožnika iz naslova posebno hude invalidnosti bližnjega in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka sama.

3Odločitev sodišča izpodbijata obe pravdni stranki.

4Tožena stranka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da amputacija noge v letu 2011, ki je posledica prometne nezgode v letu 1999, predstavlja novo škodo, za katero tožeča stranka ob sklenitvi poravnave ni vedela. Pri tem se sklicuje na izpoved tožnika, zaslišanega na naroku za glavno obravnavo, da so mu zdravniki v letu 2003 ta poseg priporočili in da je bilo zato prvemu tožniku ob sklepanju poravnave jasno, da bo amputacija potrebna. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo v zadevi pod opr. št. VIII Pg 2738/2008 razsojeno o soodgovornosti v prometni nesreči udeleženih voznikov. Dosojena odškodnina je bistveno previsoka in v nasprotju z določili uveljavljane sodne prakse. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, ker sodišče ni upoštevalo, da so drugi, tretji in četrti tožnik v pravdi v celoti propadli, prvi tožnik pa je uspel le z 10 % svojega zahtevka.

5Tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča v zavrnilnem delu. Poravnava, sklenjena v letu 2003, ni vsebovala odškodnine iz naslova tuje pomoči oziroma kapitalizirane rente za tujo pomoč, zato je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljeno zavrnjen. Zahtevek tudi ni zastaran, saj ima podlago v novo nastali škodi zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja po amputaciji noge. Ob sklenitvi poravnave v letu 2003 ni bila upoštevana izguba zaslužka, ker se je tožnik invalidsko upokojil v letu 2005, zato bi moral izvedenec ugotoviti razliko med zaslužkom tožnika pred nesrečo in prejemki po upokojitvi. Tako tožbeni zahtevek iz naslova plačila za izgubljeni zaslužek kot tudi rente nista zastarala, ker se nanašata na novo nastalo škodo. S poravnavo v letu 2003 je bila upoštevana samo izguba na zaslužku v obdobju od škodnega dogodka z dne 5. 11. 1999 do sklenitve poravnave dne 18. 7. 2003. Izguba bodočega zaslužka v poravnavi ni bila upoštevana. Odškodnina iz naslova nepremoženjske škode za prvega tožnika je odmerjena prenizko zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik je bil ob sklepanju poravnave 2003 60 % invalid, po amputaciji noge je 100 % invalid. Teh podatkov sodišče pri dosoji odškodnine ni upoštevalo in je dosodilo iz naslova odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti mnogo prenizek znesek. Povsem neutemeljeno je zavrnilo zahtevek iz naslova strahu, ker naj ta ne bi bil izkazan, kar pa je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca na strani 12 izvedenskega mnenja. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek za zamudne obresti od 6. 12. 2011 do 9. 5. 2012, ker je tožnik tožbeni zahtevek za novo škodo na zavarovalnico naslovil 6. 12. 2011, kar je potrjeno tudi v odgovoru zavarovalnice z dne 8. 3. 2012. Sodišče je zmotno zavrnilo tožbene zahtevke druge do četrte tožeče stranke, ker naj bi po amputaciji prišlo le do neznatnega poslabšanja že tako zelo prizadetega zdravstvenega stanja, kljub temu, da je prvi tožnik po končanem zdravljenju v letu 2003 hodil in skrbel sam zase in tuje pomoči ni potreboval. Po amputaciji je prvi tožnik pristal na invalidskem vozičku, popolnoma odvisen od svojih domačih. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da svojci nimajo nikakršnih duševnih bolečin.

6Pritožbi nista utemeljeni.

Nova škoda

7Nova škoda je tista škoda, ki izvira iz istega škodnega dogodka, a v času sklepanja zunajsodne poravnave ni bilo gotovo, ali bo nastala in če bo, kakšen bo njen obseg. Zato je sodišče pravilno zavzelo stališče do odločilnega vprašanja, ali je bilo ob podpisu zunajsodne poravnave gotovo, da bo do amputacije noge prišlo. Iz izpovedbe tožnika, zaslišanega na naroku za glavno obravnavo, res sledi, da je izpovedal, da so mu zdravniki v letu 2003 svetovali, da bi bilo dobro nogo odrezati, a da si sam nikoli ni mislil, da bo do tega res prišlo. Tožnikovo izpovedbo je objektiviziral izvedenec na 11. strani izvedenskega mnenja z ugotovitvijo, da je ob takšnem poteku zdravljenja, kot je bil pri tožniku, obstajala možnost, da se bo zdravljenje zaključilo z amputacijo. Ob času sklepanja poravnave 18. 7. 2003 pa to nikakor ni bilo gotovo, pri čemer je izrecno izpostavil, da je prav pred sklenitvijo poravnave prišlo pri poškodovancu do začasnega izboljšanja stanja v zvezi z osteomielitisom, tako da prav zaradi tega kakšno leto pred sklenitvijo poravnave, pa tudi ob poravnavi, ni bilo gotovo, da bo pri poškodovancu v nadaljnjem poteku potrebna amputacija desne noge. V času sklepanja sodne poravnave je bila, kot zaključi izvedenec, amputacija sicer možna, vendar pa ni bila z gotovostjo pričakovana, oziroma ob sklepanju poravnave ni bilo gotovo, da bo pri poškodovancu zaradi osteomielitisa potrebna amputacija desne goleni. Glede na povedano je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je prvemu tožniku nastala nova nematerialna škoda, zato je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

Soodgovornost vozil, udeleženih v prometni nesreči

8Iz določila četrtega odstavka 145. člena OZ sledi, da za škodo, ki jo utrpijo drugi, odgovarjajo imetniki motornih vozil solidarno, kar pomeni, da oškodovancu vsak odgovarja za celotno obveznost in lahko oškodovanec (tožnik) zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli hoče (395. člen OZ). Dolžnik, ki izpolni svojo obveznost, pa ima pravico zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki odpade nanj (404. člen OZ). Ker so vsi vozniki motornih vozil solidarno zavezani oškodovancu (sopotniku v enem od osebnih vozil), za odločitev v tem postopku ni pomembno, koliko je posamezen imetnik motornega vozila prispeval k nastanku škode.

O višini nove nepremoženjske škode za prvega tožnika

9Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo prvega tožnika so pavšalne in zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, povezane z amputacije noge, prisodilo 4.500,00 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR, tožbena zahtevka na plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti in prestanega strahu je zavrnilo. Za prvega tožnika je v pritožbenem postopku sporna odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zavrnjen tožbeni zahtevek iz naslova prestanega strahu. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljevala z navedbo, da je bil prvi tožnik po prometni nezgodi 60 % invalid, od amputacije dalje je 100 % invalid in se lahko giba le s pomočjo invalidskega vozička. Novo škodo torej glede na navedbe v tožbi za prvega tožnika predstavlja uporaba vozička in pa dejstvo, da je sedaj kategoriziran kot 100 % invalid. Zato je pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za novo škodo, za katero pritožnik še ni dobil plačane odškodnine, razmejilo trajne posledice, ki jih je tožnik trpel do podpisa poravnave, od tistih, ki so nastale kasneje. Odločitev sodišča temelji na pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, posledično je pravilno uporabilo tudi določila materialnega prava. Tako iz izpovedbe prvega tožnika, zaslišanega na naroku, in iz izvedenskega mnenja z dne 24. 4. 2003, ki je bilo podlaga za sklenitev izvensodne poravnave, sledi, da prvi tožnik od prometne nezgode dalje ni sposoben za pridobitno delo, da je bil zato že v letu 2002 invalidsko upokojen. Na krajše razdalje se je lahko gibal s pomočjo hojice ali z uporabo dveh bergel ter spremstvom ene osebe, ker je bil drugače negiben. Z drugimi aktivnostmi se tudi pred amputacijo ni mogel več ukvarjati. Od amputacije dalje se giba samo še s pomočjo invalidskega vozička in ne more več sam skrbeti za osebno higieno, kar je bilo do amputacije noge mogoče. Potrebuje pomoč pri vstajanju iz postelje in nameščanju na voziček, pri oblačenju in hranjenju. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so ugotovljene v okviru nove škode, je odmerjena odškodnina v višini 10.000,00 EUR primerna. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da so bile življenjske aktivnosti prvega tožnika ugotovljene tik pred podpisom sodne poravnave tako zelo okrnjene, da se stanje po amputaciji noge ni drastično poslabšalo, zato do višje odškodnine iz naslova nove škode, kot je 10.000,00 EUR, pritožnik ni upravičen.

10Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da ni pogojev za priznanje odškodnine iz naslova strahu. Za takšno ugotovitev je imelo sodišče podlago v izpovedbi prvega tožnika, ki pri zaslišanju ni pojasnil, zakaj naj bi trpel primarni ali sekundarni strah. Opisal je svoje občutke po amputaciji, kar je sodišče ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Odškodnina iz naslova izgubljenega zaslužka in rente ter stroškov za tujo pomoč in kapitalizirana renta

11Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da odškodnine iz naslova izgube na zaslužku in odškodnine iz naslova stroškov za tujo pomoč ni mogoče obravnavati kot novo škodo, ki je pri sklepanju izvensodne poravnave ne bi bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari. Iz specifikacije izplačane odškodnine z dne 10. 7. 2003 sledi, da so bili prvemu tožniku plačani stroški za tujo pomoč tudi za v bodoče, ker je ponudba zavarovalnice temeljila na izvedenskem mnenju z dne 25. 4. 2013, iz katerega sledi, da je prvi tožnik medicinsko upravičen do trajne celodnevne nestrokovne pomoči, dvakrat tedensko po eno uro pa celo do strokovne, ki jo izvaja medicinska sestra oziroma tehnik.

12Iz naslova izgube dohodka do sklenitve izvensodne poravnave in bodočih izgub dohodka je bilo izplačanih v juliju 2003 30.000,00 EUR. Glede na to, da ni spora o okoliščini, da je prvi tožnik od prometne nezgode v letu 1999 dalje pridobitno nesposoben in ob dejstvu, ki sledi iz odločbe o invalidski upokojitvi v letu 2002 (A23), je bila izguba na zaslužku po normalnem teku stvari gotova (203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Za takšno škodo se po ustaljenem stališču sodne prakse šteje, da je zajeta v znesku odškodnine, prisojene oziroma dogovorjene z izvensodno poravnavo.

13Ker se je tožena stranka gornjim tožbenim zahtevkom prvenstveno upirala z ugovorom zastaranja, je pravilno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da prvi tožnik odškodnino iz naslova izgube na zaslužku in stroškov tuje pomoči uveljavlja s sukcesivnim vtoževanjem kot škodo za preteklo obdobje. Glede škode iz naslova izgubljenega zaslužka in stroškov za tujo pomoč je bila 18. 7. 2003 sklenjena izvensodna poravnava. S prvim naslednjim dnem je začel teči zastaralni rok za uveljavljanje nadaljnje nastale premoženjske škode. Tožba je bila vložena neposredno na sodišče 9. 5. 2012. To pomeni, da je do vložitve tožbe potekel tako subjektivni kot tudi objektivni rok za uveljavljanje nadaljnje odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka in stroškov za tujo pomoč. Zato so tožbeni zahtevki iz prvega do tretjega odstavka III. točke utemeljeno zavrnjeni tudi zaradi zastaranja.

O teku zamudnih obresti

14Pritožba nekritično prezre, da odškodninski zahtevek z dne 6. 12. 2011 ni bil naslovljen na toženo stranko in da zato pred datumom vložitve tožbe (9. 5. 2012) ni mogla priti v zamudo s plačilom.

O odškodnini drugega do četrtega tožnika zaradi duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega

Drugi do četrti tožniki kljub izrecnim opozorilom tožene stranke niso pojasnili, kaj je nova škoda iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega, za katero ne bi že dobili plačane odškodnine. Iz izvensodne poravnave v letu 2003 sledi, da so drugi do četrti tožnik po odvetniku I. J. prejeli plačilo odškodnine zaradi posebno hude invalidnosti svojega očeta oziroma moža, vsak družinski član (drugi do četrti tožnik) po 6.400,00 EUR. Iz specifikacije izplačila odškodnine sledi, da je bila odškodnina tudi iz tega naslova izplačana in da zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.

O stroških postopka

15Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku v celoti uprla, tako po temelju kot po višini. Ob upoštevanju dejstva, da je pretežni del dokaznega postopka potekal v zvezi z ugotavljanjem, ali je zaradi amputacije noge prvemu tožniku nastala nova škoda, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da kljub temu, da je bil tožbeni zahtevek prvega tožnika delno zavrnjen in so bili v celoti zavrnjeni tožbeni zahtevki druge do četrte tožeče stranke, ki so vsi imeli istega odvetnika, vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

16Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbe vseh pravdnih strank kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Ker sta obe stranki v pritožbenem postopku propadli, vsaka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen v zvezi z 154. členom ZPP).