VSRS Sodba I Ips 42257/2011-221

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba višjega sodišča razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo odločitev.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 42267/2011 z dne 27. 8. 2012 obsojenega H. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke prvega odstavka 92. člena ZKP. Oškodovancu družbi G., d. o. o. - v stečaju je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.392,46 EUR in ga naložilo obsojencu v plačilo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25. 10. 2012 zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe.

3Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo z dne 30. 5. 2013, podanem na podlagi določbe 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja niso podane. Zahteva pa zatrjuje tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4Obsojenčev zagovornik v zahtevi trdi, da je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obsojenec ni mogel sodelovati na seji senata. S tem je sodišče kršilo tudi njegovo pravico do obrambe. Obsojenec je zahteval, da je na seji senata navzoč. Poudarja, da ima obtoženec pravico prisostvovati seji senata in obrazložiti svojo pritožbo ter opozoriti na dejstva, pomembna za odločanje. Sodišče druge stopnje je obsojenca sicer obveščalo o seji senata, vendar pa je obvestilo o seji, ki je bila dne 25. 10. 2012, prejel 30. 10. 2012, torej že potem, ko je sodišče opravilo sejo. Sodišče je obvestilo poslalo po roku, ki omogoča normalen prevzem pošte in pripravo obrambe.

5Vrhovno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sodbo I Ips 42257/2011 z dne 5.9. 2013 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojencu naložilo v plačilo sodno takso. Ugotovilo je, da sta obsojenec in zagovornik v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje zahtevala, da se ju obvesti o seji senata in da je sodišče druge stopnje dne 16. 10. 2012 odredilo, da se obsojenca, njegovega zagovornika in državnega tožilca o seji senata obvesti. Na sejo sta prišla zagovornik in državni tožilec. Sodišče druge stopnje ni ugotavljalo, zakaj se obsojenec seje senata ni udeležil. V sodbi je le pojasnilo, da na sejo senata ni pristopil obsojenec, kar pa ni predstavljalo procesne ovire, da pritožbeno sodišče seje ne bi moglo opraviti.

6Vrhovno sodišče je presodilo, da ima zagovornik sicer prav, ko zatrjuje, da je višje sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 378. člena ZKP, ko je opravilo sejo senata, čeprav ni ugotovilo, ali je obsojenec o seji v redu obveščen. Poudarilo je, da se sme pritožbeno sejo opraviti le, če je izkazano, da so bili o njej obveščeni stranke in zagovornik. V skladu z ustaljeno sodno prakso v času odločanja (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 36901/2010 z dne 12. 7. 2013 ali I Ips 33281/2010 z dne 10. 5. 2012) je ugotovilo, da gre za tako imenovano relativno kršitev določb kazenskega postopka in da je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZKP ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je sodišče prekršilo določbe postopka, v obravnavani zadevi 378. člen ZKP, pa je to vplivalo na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Pojasnilo je, da mora vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti zato izkazati vzročno zvezo med uveljavljeno kršitvijo in nezakonitostjo izpodbijane odločbe (424. člen ZKP). Navedlo je, da le trditve o splošnih možnostih, ki jih daje procesni zakon obdolžencu, to je, da ima pravico prisostvovati seji, obrazložiti pritožbo in opozoriti na dejstva, pomembna za odločanje, ne zadostujejo za utemeljevanje vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in vplivom te kršitve na zakonitost sodbe in za presojo, ali je zaradi navedene kršitve določbe kazenskega postopka pravnomočna sodba nezakonita. Vrhovno sodišče zato ni moglo preizkusiti, ali zatrjevana kršitev določbe kazenskega postopka predstavlja kršitev določb postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

7Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 42257/2011 z dne 5. 9. 2013 je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-171/14 z dne 9. 2. 2017 in zadeva vrnjena Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ustavno sodišče je menilo, da kršitev zakona (določba 378. člena ZKP), ko obsojencu ni bila omogočena navzočnost na seji pritožbenega senata, pomeni kršitev ustavno določene pravice do sojenja v navzočnosti in da se brani sam iz 2. alineje 29. člena Ustave. Za ugotovitev kršitve navedene človekove pravice pa ni treba izkazati vpliva te kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe.

8Vrhovno sodišče je, kar je bilo že predstavljeno, v času prvega odločanja v tej zadevi ravnalo v skladu z ustaljeno sodno prakso. S sodbo I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014 je Vrhovno sodišče spremenilo svojo dotedanjo sodno prakso ter zavzelo stališče, da v primerih, ko obsojenec o seji senata drugostopenjskega sodišča ni bil pravilno obveščen, pa sodišče druge stopnje vseeno opravi sejo senata, sodišče krši obsojenčevo pravico do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in iz 29. člena Ustave ter njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in tudi obsojenčevo pravico do učinkovite pritožbe iz 25. člena Ustave. Ker je bila sodna praksa spremenjena Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru jamstva poštenega postopka ter naštete ustavne pravice obsojencu niso bile zagotovljene, saj je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno sejo v obsojenčevi nenavzočnosti, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji (po četrtem odstavku 378. člena ZKP lahko pritožbeno sodišče sejo opravi tudi v primeru če obsojenec, ki je bil v redu obveščen, na seji ni navzoč).

9Ker po spremenjeni sodni praksi vložniku zahteve ni potrebno več izkazati vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe ob ugotovitvi, da so bile obsojencu kršene pravice do poštenega postopka in pravna jamstva v kazenskem postopku, je Vrhovno sodišče sodbo višjega sodišča v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.