UPRS sodba I U 531/2016

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-12568/2015-11 z dne 29. 2. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z izrekom pod točko 1 zavrnila prošnjo A.A., roj. ..., državljana Srbije, za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ter hkrati z izrekom pod točko 2 odločila, da stroškov postopka ni bilo. Pri odločitvi se sklicuje na določila 33., 37., 37. a in 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzema.

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka dne 20. 10. 2015 prejela tožnikovo prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Vlogi je bil priložen izpolnjen in podpisan obrazec, fotokopija potnega lista, pogodba o zaposlitvi z delodajalcem B. d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju B. d.o.o.) za delovno mesto tujega zastopnika, potrdilo iz kazenske evidence, fotokopijo dovoljenja za delo za tujega zastopnika pri delodajalcu B. d.o.o., sporočilo Zavoda za zaposlovanje RS za prosto delovno mesto ter polica potniškega zdravstvenega zavarovanja. Po vpogledu v uradne evidence je tožena stranka ugotovila, da je tožnik prebival v Republiki Sloveniji v obdobju od 27. 3. 2009 do 11. 8. 2012, ker je imel dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve pri delodajalcu C. d.o.o., Koper (v nadaljevanju C. d.o.o.), in sicer kot zakoniti zastopnik podjetja - direktor podjetja. Tožena stranka je dne 30. 10. 2015 in 23. 12. 2015 na Davčno upravo Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana posredovala vlogo za posredovanje podatkov o priloženih REK obrazcih ter o poravnanih davkih in prispevkih za vse zaposlene. Tožena stranka je dne 29. 12. 2015 s strani Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana prejela dopis, da je pravna oseba C. d.o.o. za tožnika predložila obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja REK obrazce oziroma iREK obrazce za obdobje od marca 2010 do vključno maja 2011. Iz vpogleda v upravni postopek podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje št. 214-6357/2012 pa izhaja, da za tožnika ni predloženih zapadlih obračunov prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, za obdobje od 1. 6. 2011 do 30. 4. 2012 ter, da podjetje C. d.o.o. ni predložilo zapadlih REK-1 obrazcev za vodenje enoosebne družbe za mesec februar, marec in april 2012, kljub temu, da je bil tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje do 19. 4. 2012. Kot zakoniti zastopnik družbe C. d.o.o. tožnik ni pravilno izračunal, ne odtegnil in ne plačal davčnega odtegljaja za davčnega zavezanca, kljub temu, da je bil vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje v Republiki Sloveniji. Tožnik je pridobil dovoljenje za delo tujega zastopnika z veljavnostjo od 4. 9. 2015 do 3. 9. 2017. Tožena stranka je iz navedenega ugotovila, da so v predmetnem postopku ugotovljeni razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja, ker tožnik v času izdanega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji ni spoštoval veljavne zakonodaje. Tožnikovo početje predstavlja dvom in utemeljen sum, da tudi kot zakoniti zastopnik podjetja B. d.o.o. ne bo spoštoval veljavnega pravnega reda Republike Slovenije in ne bo opravljal svoje davčne obveznosti. Tožena stranka je tožnika seznanila s svojimi ugotovitvami, ta pa se je dne 29. 1. 2016 preko pooblaščenca izrekel o vseh dejstvih in okoliščinah primera, vendar to ni vplivalo na ugotovitve tožene stranke. Tožena stranka se sklicuje na 15.a člen Zakona o prekrških, skladno s katerim je odgovorna oseba pravne osebe odgovorna za prekršek, ki ga stori s svojim delom pri opravljanju dejavnosti pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, pri izvrševanju pooblastil državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti. Čeprav tožnik od leta 2011 naprej ni zabeležen kot prekrškar, obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije tudi sedaj, ko je ponovno zakoniti zastopnik podjetja v Republiki Sloveniji. Tožnik je moral v obdobju od 1. 6. 2011 do 30. 4. 2012 kot zavezanec za prispevke za socialno varnost predlagati obračun prispevkov in jih tudi plačati najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec, kar pomeni, da je tožnik v tem obdobju vsak mesec naredil davčni prekršek. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka zaključila, da je tožnik v obdobju zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji večkrat kršil določbe Zakona o davčnem postopku in Zakona o gospodarskih družbah, kar skladno s 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pomeni, da obstajajo zavrnitveni razlogi za izdajo dovoljenja. Odločitev o stroških postopka je tožena stranka utemeljila na določilu prvega odstavka 118. člena v zvezi s 113. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3Tožnik izpodbijano odločbo izpodbija v celoti iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb upravnega postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Stališče tožene stranke, ki predstavlja temelj odločitve, da je tožnik večkratni kršitelj predpisov, je nezakonito in protiustavno. Tožena stranka ga je razglasila za kršitelja, kljub temu, da zoper njega ni stekel noben postopek, kjer bi se ugotavljala njegova krivda, niti se ni imel možnost braniti pred očitki, od prekrškov pa je preteklo tudi toliko časa, da so ti zastarali, vpis prekrška pa bi bil tudi že izbrisan iz evidence. Tožena stranka je tudi kršila domnevo nedolžnosti iz 27. člena URS. Sklicevanje na zavrnitveni razlog iz 6. alineje 55. člena ZTuj-2 predstavlja arbitraren pogoj, ker ne obstajajo formalna pravila o tem, kakšna situacija bi morala obstajati, da je podan utemeljen sum, da se oseba ne bo podrejala pravnim predpisom v Republiki Sloveniji. Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 316/2013 izhaja, da je bila posamezniku zavrnjena pravica do dovoljenja za prebivanja, ker je revident storil več prekrškov s področja javnega reda in kot samostojni podjetnik ni imel poravnanih davčnih obveznosti. Revident je bil tudi obravnavan in pravnomočno spoznan kot prekrškar. Po presoji vrhovnega sodišča je podan utemeljen razlog za domnevo nepodrejanja pravnemu redu Republike Slovenije v bodoče šele, če je posameznik večkrat kršil pravila in je takšna kršitev opredeljena s pravnomočno odločbo. Potem obstaja zadostna podlaga za odločitev, da mora oseba zapustiti Republiko Slovenijo oziroma, da ne dobi ustreznega dovoljenja za delo in prebivanje v Republiki Sloveniji. Po logiki tožene stranke, da naj bi tožnik kršil pravila Republike Slovenije v letu 2011 in da zaradi tega ne more dobiti dovoljenja za delo in prebivanje, pomeni, da tožnik ne more v Republiki Sloveniji nikoli več dobiti takšnega dovoljenja in potemtakem nikoli več ne more opravljati dela v Republiki Sloveniji. Bistvo kaznovalnega sistema je, da se kršitev ugotovi pred pristojnim organom, da se kršitelja kaznuje, da se kršitev in sankcija zavede v ustrezne evidence, vendar se to sčasoma izbriše, posameznik pa je popolnoma rehabilitiran in lahko običajno nadaljuje svoje življenje. Tožnik mora imeti možnost delovanja v Republiki Sloveniji. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita, zaradi česar je potrebno odločbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje. Tožnik predlaga, da sodišče razpiše ustno obravnavano in na njej izvede predlagane dokaze. Obenem zahteva povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožena stranka je po pozivu sodišča, v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem navaja, da je ravnala pravilno, ugotovila vsa relevantna dejstva in okoliščine, presojala vsa dokazila v celoti in posamezno ter na koncu je bila tožniku tudi dana možnost, da se pred izdajo odločbe izreče. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, ker je na vse tožbene ugovore že odgovorila, saj gre iste očitke in navedbe dane v upravnem postopku. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

K I. točki izreka sodbe:

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost uvodoma navedene odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ker je ugotovila, da skladno s 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ker zanj ni predloženih zapadlih obračunov prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, za obdobje od 1. 6. 2011 do 30. 4. 2012 ter, da podjetje C. d.o.o. ni predložilo zapadlih REK-1 obrazcev za vodenje enoosebne družbe za mesece februar, marec in april 2012, kljub temu, da je bil tožnik vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje do 19. 4. 2012. Sporno v tem upravnem sporu je, ali je to lahko razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

7Iz dopisa Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 17. 5. 2012 ni jasno razvidno, ali se očitki nanašajo na tožnika kot fizično osebo ali na pravno osebo C. d.o.o. Tožena stranka je sicer posredno sklepala, da je za vse to odgovoren tožnik, ker je bil v obdobju zatrjevanih prekrškov, tj. od 1. 6. 2011 do 30. 4. 2012, pooblaščen za zastopanje pravne osebe C. d.o.o. (direktor). Poleg tega iz podatkov v spisu ni mogoče sklepati, da bi se tožnik, bodisi kot fizična oseba bodisi kot zakoniti zastopnik pravne osebe C. d.o.o., naklepno ali iz malomarnosti izogibal predložitvi obračunov prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače in zapadlih REK-1 obrazcev za vodenje enoosebne družbe. Po presoji sodišča v predloženem spisu za osebno krivdo tožnika, bodisi kot fizične osebe bodisi kot zakonitega zastopnika pravne osebe C. d.o.o., tako ne obstaja dovolj dokazov. Obenem pa tudi zakonodajalec v določbah ZTuj-2 ni določil, da je domneva o tem, da se prosilec za izdajo dovoljenja za bivanje ne bo podrejal pravnemu redu, avtomatično izpolnjena, čim je prosilec storil kakršenkoli prekršek, ne glede na to, kdaj ga je storil, v kakšnih okoliščinah ali je bil s strani prekrškovnega organa spoznan za krivega in ne glede na težo prekrška in morebitni izbris iz evidence. Po vsem navedenem sodišče meni, da je preuranjeno sklepati, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ker prvostopenjski organ ni zbral dovolj dokazov za osebno krivdo tožnika.

8V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka v skladu z navodili te sodbe bolj podrobno ugotoviti, ali obstaja morebitna krivda tožnika za očitane kršitve in ne samo s sklepanjem, da ker se kršitve očitajo pravni osebi, da je zaradi tega tožnik odgovoren. Po ugotovitvi krivde tožnika pa bo morala tožena stranka pri ugotovitvi, ali obstojijo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, upoštevati še čas storitve prekrška, okoliščine v katerih je storil prekršek, težo in morebitni izbris prekrška iz evidence.

9Glede na zgoraj navedeno je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo na seji senata, brez glavne obravnave, kljub predlogu tožnika, da se opravi glavna obravnava in se zasliši stranke, ker je že iz tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavek 59. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K II. točki izreka:

10Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji senata in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22 % DDV tako skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).