VSL sodba I Cp 3012/2016

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim sklepom delno spremeni tako, da se v razmerju do drugotožene stranke znesek 18.753,33 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 14.926,33 EUR.

V preostalem delu se pritožba drugotožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba in popravni sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna plačati drugotoženi stranki 97,00 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

1Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka naložilo toženim strankam solidarno plačilo 18.753,33 EUR s pripadki. V 2. točki izreka je prvo in tretje toženi stranki naložilo solidarno plačilo še 5.015,34 EUR s pripadki in pod 3. točko prvo in tretje toženi stranki še rento 359,72 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki je zavrnilo. Vsem trem toženim strankam je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2Nato je s popravnim sklepom popravilo napako v datumu sodbe in sicer tako, da je pravilni datum sodbe 22. 9. 2010.

3Proti sodbi vlaga pritožbo drugotožena stranka. Uveljavlja, da je izčrpan zavarovalni limit in da je sodišče napačno valoriziralo zavarovalno vsoto, ki je veljala na dan škodnega dogodka in je bila 1,000.000 din. Sodišče bi moralo uporabiti načelno stališče skupne seje civilnih, civilnopravdnih oddelkov Zveznega sodišča, Republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča, ki je bila 26. in 27. 10. 1988 in sicer tako, da se denarna škoda upošteva v znesku, v katerem je nastala, nedenarna premoženjska škoda pa določi po cenah oziroma merilih na dan škodnega dogodka. Sodišče je tudi opustilo upoštevati 771,00 EUR, kar je drugotožena stranka plačala po sodbi Okrajnega sodišča v Kranju P 63/1994 in sicer A. A. plačala po odvetniku. O tem obstajajo dokazi v pravdnem spisu. Sodišče bi moralo izračunati kapitaliziran znesek bodočih rentnih dajatev z izvedencem aktuarske stroke in bi ugotovilo, da je limit izčrpan. Zato bi zavarovalec bil dolžan plačati del odškodnine glede na razmerje med zavarovalno vsoto in tako ugotovljenim zneskom škode. Škoda, ki se plačuje v tuji valuti, se izračunava po tečaju na dan škodnega dogodka, zato je pravilen izračun, da je zavarovalna vsota po tečaju na dan škodnega dogodka 86.580,08 DEM oziroma 43.290,04 EUR. Ker je bilo izplačanih 105.857,67 EUR je jasno, da je zavarovalna vsota že izčrpana in ne more biti solidarno zavezana k plačilu. Priglaša stroške za sodno takso.

4Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Uvodoma pritožbeno sodišče opozarja, da je obveznost toženih strank nasproti tožniku na podlagi obveznega zavarovanja imetnika motornega vozila, kar je v času škodnega dogodka 31. 3. 1991 urejal Zakon o temeljnih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (ZTSPOZ, Ur. l. SFRJ, št. 17/90) in Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89). Tožene stranke so navadni sosporniki, saj njihova obveznost temelji na različni podlagi, zato je pritožbeno sodišče lahko obravnavalo pritožbo le v razmerju do drugotožene stranke.

7Pritožniku je treba uvodoma pojasniti, da vse navedbe pritožbe, ki se nanašajo na izpodbijanje sodbe v 2. in 3. točki izreka, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker pritožnik v tem delu nima pravnega interesa. V 2. in 3. točki izreka je sodišče prve stopnje naložilo solidarno obveznost prvo in tretje toženi stranki in ne drugotoženi stranki. Pritožba spregleda, da je drugotožena stranka obsojena na plačilo 18.753,33 EUR s pripadki in da je bil višji tožbeni zahtevek zavrnjen (4. točka izreka). Tako ostane v presoji pritožba v delu, ko graja obsodilni del sodbe na 18.753,33 EUR. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo ugovor drugotožene stranke glede izčrpane zavarovalne vsote. Pritožba trdi, da je bila zavarovalna vsota v času škodnega dogodka 1,000.000 din, po uredbi Vlade SFRJ (Ur. l. SFRJ št. 19/1990) in da je ta znesek treba valorizirati na način, koliko je tečaj din na čas škodnega dogodka in da to znaša 86.580,08 DEM oziroma 43.290,04 EUR. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je izračun zavarovalne vsote oziroma valorizacija matematični postopek in s tem del materialnega prava(1). Pravilno opozarja sicer pritožba, kar je ugotovilo tudi pravilno sodišče prve stopnje, da je v času škodnega dogodka bila zavarovalna vsota 1,000.000 tedanjih din. Vendar je treba zadostnost zavarovalne vsote glede na določbo o odmeri višine škode in ob upoštevanju izplačanih zneskov, treba preračunati na čas sojenja in ne škodnega dogodka kot zmotno meni pritožba. Po 189. členu ZOR (enako sedaj 168. člen OZ) se povračilo škode odmeri po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega. Ko gre za presojo zadostnosti zavarovalne vsote, ne more biti preizkus izplačil drugotožene stranke drugačen, kot da sodišče vse te zneske preračuna na čas sojenja na prvi stopnji. Nesporno pa je pritožnica plačala tožniku 105.086,67 EUR glavnice po sodbi III P 193/96.

8Le če je v pravdi več oškodovancev iz istega škodnega dogodka, sodišče pa ugotovi, da skupna škoda presega zavarovalno vsoto, tedaj vsakemu izmed tožnikov prisodi sorazmeren del odškodnine, tako da seštevek prisojenih zneskov ne presega limita obveznosti zavarovalnic (stališče, sprejeto na skupni seji ZS, Vrhovnih sodišč republik in pokrajin, Vrhovnega vojaškega sodišča, 26. in 27. 10.1988 v Beogradu, objava poročila VSS, št. 1-2/88). Ko gre pa v pravdi za problem valorizacije zavarovalne vsote, pa je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, da sodišče valorizira zavarovalno vsoto z uporabo dogovorjenega količnika (npr. indeksa zaradi zavarovanja življenjske ravni oškodovanca po 396. členu ZOR). To velja tudi v primeru, ko je zavarovalna vsota, ki jo je treba upoštevati, med pravdnima strankama nesporna, kakor tudi v primeru, ko je ta zavarovalna vsota predmet dokazovanja (načelno pravno mnenje sprejeto na Občni seji VS RS, objava poročila VSS, št. 1/90, stran 25). Ni odveč dodati, da se način valorizacije zavarovalne vsote indeksom cen življenjskih potrebščin uporablja tudi danes, ko velja Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 39/07 in naslednji), ko je bila v RS, kjer je bil škodni dogodek, sprejeta in prenešena peta direktiva Evropskega parlamenta in sveta 2005/14/ES o zavarovalni civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil. Tako je zaradi valorizacije zavarovalnih vsot tudi po sedanjih direktivah in ZOZP predvidena valorizacija na isti način (19. člen ZOZP).

9Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje ubralo napačni način preračunavanja zavarovalne vsote, ko je upoštevalo izračun povprečne plače v času škodnega dogodka (marec 1991) in izračunalo, da je 1,000.000 din pomenil 129 povprečno neto plač v RS in to preračunalo na čas sojenja na 123.840,00 EUR. V resnici pa je treba od uveljavitve odloka, to je 7. aprila 1990 do časa sojenja, to je 22. 9. 2010, opraviti valorizacijo 1.000.000 din glede na indeks cen življenjskih potrebščin. Pritožbeno sodišče je to preračunalo in ugotovilo, da je 1,000.000 din 22. 9. 2010 znašal 120.013,00 EUR. Pri tem je izračun dobilo ob upoštevanju Portala statističnega Urada Republike Slovenije (http: www.stat.si/preračunineu/. Treba je upoštevati, da je v času od uveljavitve limita do škodnega dogodka, šlo za čas inflacije. Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS (Poročilo o sodni praksi VS RS, št. 1/85, stran 25/27) sicer napotuje, da mora zavarovalna skupnost po 54. in tretjem odstavku 55. člena ZTSPOZ povrniti oškodovancu škodo največ do zavarovalne vsote, ki je veljala v času škodnega dogodka. Vendar je od uveljavitve odloka, ki je določal zavarovalni limit do škodnega dogodka pretek čas, ki je glede na inflacijo pomemben. Zavarovalna vsota je bila dogovorjena z zakonom in s pogodbo in med trajanjem pogodbe je prišlo do zavarovalnega primera. Ker v tem postopku nihče ne trdi, da bi zavarovanec imel sklenjeno višje zavarovanje kot je bila obvezna minimalna zavarovalna vsota, je tako treba za pravilno valorizacijo upoštevati čas od uveljavitve veljavne zavarovalne vsote do časa sojenja, kar je 120.013,00 EUR(2). Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 93. člena Zakona o temeljnih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja glede na ugotavljanje preostalega limita. Višje sodišče pa je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da znaša obveznost drugotožene stranke po I. točki izreka sodbe 120.013,00 EUR – 105.086,67 EUR, to je še 14.926,33 EUR.

10Tožena stranka še navaja, da sodišče ni upoštevalo njenega ugovora, da je plačala po sodbi Okrajnega sodišča v Kranju P 63/94 z dne 17. 5. 2007 771,00 EUR, kar je dokazala v spisu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povzelo ta ugovor drugotožene stranke v sodbi na tretji strani izreka. Vendar v dokaznem sklepu tega ni povzela in na zadnji glavni obravnavi tožena stranka tega ni ugovarjala. To pomeni, da tega dokaza ni štelo za upoštevnega. Predvsem pa je treba ugotoviti, da je protispisna trditev drugotožene stranke, da je pravočasno predlagala dokaz, da je po sodbi P 63/1994 plačala 771,00 EUR. Iz vloge drugotožene stranke (list. št. 267-269) izhaja, da je kot dokaz predlagala "swift z dne 31. 12. 2007 na 3.483,17 EUR". To pomeni, da vpogleda v pravdni spis tudi ni predlagala in tako tudi sodišče prve stopnje tega dokaza ni moglo izvesti. V kolikor pa drugotožena stranka misli na dokaz pod prilogo B4, pa je treba ugotoviti, da tudi ga sodišče prve stopnje ni moglo izvesti, ker ni predloženega prevoda. Tako se izkaže, da ugovor tožene stranke, da je pravočasno predlagala vpogled v spis in dokazilo o plačilu 771,00 EUR, ni utemeljen in ga pritožbeno sodišče zato ne more upoštevati.

11Pritožnica je uspela z malenkostnim delom svoje pritožbe oziroma za 3.827,00 EUR. Izpodbija sicer le še sodbo v delu, v katerem nima pravnega interesa. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da to ne vpliva na višino pravdnih stroškov na prvi stopnji ob upoštevanju 154. člena ZPP. Pač pa je za pritožbene stroške priglasila stroške takse za pritožbo, to je 475,37 EUR, kar je bilo treba priznati v 20,4 % in znaša 97,00 EUR. Tako mora tožeča stranka povrniti drugotoženi stranki 97,00 EUR pritožbenih stroškov. Obrestnega dela zahtevka pa ni priglasila.

12Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo, pri tem pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba v preostalem delu pritožbo zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 78/2013.

Op. št. (2): Primerjaj Ristin G., Katere zavarovalna vsota je Pravna praksa, št. 1/94.