19. člen ZOZP

Pritožbeno sodišče se ne strinja z materialno pravno presojo, da domača nega in oskrba ne more in ne sme biti dražja od institucionalne oz. da bi bila odškodnina za tujo pomoč, obračunana po urah, v konkretnem primeru nesprejemljivo visoka. Tudi VS RS je zavzelo stališče, da je tožnik vsekakor upravičen do povrnitve stroškov tudi dolgotrajne oskrbe s strani svojcev na svojem domu. Zato je za pravilno uporabo materialnega prava treba priznati tožniku odškodnino za tujo pomoč upoštevaje potrebno število ur pomoči in cene za uro pomoči (odvisne od intenzitete te pomoči). Ker zahtevana renta predstavlja bodoče dajatve, ki se ponavljajo, bi moralo sodišče prve stopnje k ostalim zahtevanim zneskom prišteti znesek, ki ustreza seštevku obrokov zahtevane rente za dobo petih let (40. člen ZPP).

S tem ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na mnenje sodne izvedenke Ekonomske fakultete, glede katere je tožnik pravočasno zahteval njeno izločitev, ne da bi o zahtevi za izločitev odločilo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je vplivala na pravilnost in zakonitost postopka, saj sodba temelji na dejanskih ugotovitvah te sodne izvedenke (prvi odstavek 339. člena ZPP). Opozoriti velja na pravilno uporabo 19. člena ZOZP/94 v zvezi s presojo višine neizčrpane zavarovalne vsote. Ta določba namreč izrecno določa valorizacijo obvezne zavarovalne vsote, kot tudi še neizplačane zavarovalne vsote v primeru, ko zvišanje maloprodajnih cen preseže 10%, pri čemer je relevantno obdobje za presojo zvišanja maloprodajnih cen obdobje od škodnega dogodka dalje.

Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, treba šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2006 dejansko le zvišala prvotni zahtevek glede na spremenjene okoliščine. Nepotrebna zavrnitev prvotno postavljenega zahtevka tako nikakor ne more biti podlaga za uporabo drugega odstavka 389. člena ZOR, ki je določal, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba zavrnjena. Zaradi inflacije v zakonu določena minimalna zavarovalna vsota začne izgubljati vrednost od uveljavitve dalje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valoriziralo od dneva uveljavitve zvišanih zakonsko določenih najnižjih zavarovalnih vsot do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ne šele od škodnega dogodka dalje. Toženki imata prav, ko opozarjata, da bo zaradi obveznosti plačila davka od odškodnine z

Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da je zavarovanje po pogojih AO Plus prostovoljno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno, ampak gre za dodatno zavarovanje k osnovnem zavarovanju, to je zavarovanju avtomobilske odgovornosti sklenjene pri zavarovalnici. Namen prostovoljnih zavarovanj je drugačen od namena obveznih zavarovanj. Pri prostovoljnih zavarovanjih prevladuje interes zavarovatelja, ko se pogodbeni stranki dogovorita za zavarovalno vsoto, pri čemer ni nujno, da ta krije vso ali pretežno škodo, ki lahko nastane v zavarovalnem primeru. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg nastale škode. Pri tem ni pomembno, da sta zavarovatelj ali oškodovanec različni osebi, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Obveznost zavarovalnice je omejena z zavarovalno vsoto ne glede na obseg škode in ne glede na to, da oškodovanec ni sklenitelj zavarovanja. AO Plus zavarovanje je dodatno zavarovanje, ki ga ni mogoče skleniti samostojno. Pogoji, po katerih se to zavarovanje sklepa, pa se sklicujejo na pogoje osnovnega zavarovanja in določajo tisto, v čemer se od pogojev osnovnega zavarovanja razlikujejo. Z zavarovalnimi pogoji AO Plu

ZOZP v prvem odstavku 19. člena določa, da je obveznost zavarovalnice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, če z zavarovalno pogodbo ni dogovorjena višja vsota. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila v času škodnega dogodka (9. 1. 2006) v istem členu ZOZP za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe in prizadetega zdravja, ki izvira iz posameznega škodnega dogodka ne glede na število oškodovancev predpisana najnižja zavarovalna vsota 122.500.000,00 SIT5 (511.184,12 EUR). Sama revalorizacija teh zavarovalnih vsot (kar je enako veljalo tudi za neizkoriščene dele zavarovalnih vsot) pa je bila v času škodnega dogodka predvidena v drugem odstavku 8a. člena istega zakona, ki je določal, da se denarni zneski iz 19. člena ZOZP zvišajo, če se razmerje tolarja proti evru po srednjem tečaju Banke Slovenije spremeni tako, da so ti zneski preračunani v evre nižji od zneskov iz drugega odstavka 1. člena Druge direktive Sveta 84/5/EGS, kot tudi (v tretjem odstavku omenjenega člena), da zvišanje, ki je sorazmerno s spremembo navedenega tečajnega razmerja, objavi minister, pristojen za finance, v Uradnem listu Republike Slovenije.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da zahtevek za bodočo škodo iz naslova izgube na dohodku in rentni zahtevek nista zastarala; - ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (19. člen ZOZP) pri ugotavljanju razpoložljive zavarovalne vsote, ko sta celotno zakonsko določeno minimalno zavarovalno vsoto v znesku 34,400.000 SIT valorizirali od njene uveljavitve 1. 7. 1996 do dneva sojenja 27. 2. 2018 in od tega odšteli izplačane zneske odškodnin, valorizirane od dneva posameznih plačil na dan sojenja 27. 2. 2018; - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (ZOZP in ZDoh-2) pri presoji pomena akontacije dohodnine, ki sta jo dolžni plačati toženki od pravnomočno prisojenih zneskov odškodnine tožnici na višino preostale zavarovalne vsote oziroma limita odgovornosti toženk na dan sojenja.

Izračun zavarovalne vsote oziroma valorizacija je matematični postopek in s tem del materialnega prava. Ko gre pa v pravdi za problem valorizacije zavarovalne vsote, sodišče valorizira zavarovalno vsoto z uporabo dogovorjenega količnika (npr. indeksa zaradi zavarovanja življenjske ravni oškodovanca po 396. členu ZOR). To velja tudi v primeru, ko je zavarovalna vsota, ki jo je treba upoštevati, med pravdnima strankama nesporna, kakor tudi v primeru, ko je ta zavarovalna vsota predmet dokazovanja.

Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku ne more dobiti več kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Pri izpolnitvi posamezne obveznosti se po samem zakonu izpolnijo naprej stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob (delnem) plačilu dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico, ker glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Sodišče se mora v primeru, ko kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši, v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila

Metoda in odločitev nižjega sodišča, ki je ugotavljalo pravično denarno odškodnino, nato pa vso invalidnino kapitaliziralo, sta zmotni. Upoštevaje tožnikovo odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in invalidnino, katero je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je treba odšteti iz naslova že prejetih zneskov in bodočih zneskov, največ 6.000,00 EUR. Zmotno meni pritožba, da se v primerljivi sodni praksi v podatkovni bazi NEGM skrivajo že vštete invalidnine, ko gre za primerljive odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V vsakem primeru iz objavljene sodne prakse, je moč ugotoviti, kdaj je sodišče upoštevalo invalidnino, kdaj pa tožniki niso prejemali teh dohodkov oziroma tožene stranke niso podale ustreznega ugovora.

Podlaga za spremembo rente so pomembneje spremenjene okoliščine, ki jih je imelo „pred očmi“ sodišče ob izdaji prejšnje odločbe. Besedilo je treba razlagati v povezavi z naukom o časovnih mejah pravnomočnosti, po katerem pravnomočnost zajema stanje kakršno je bilo ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Šteti je zato potrebno, da je imelo sodišče „pred očmi“ tudi dejstva, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala in dokazovala, ali pa jih je, pa jih ni uspela dokazati. Pomembno je le, da se ta dejstva nanašajo na časovno obdobje pred zaključkom glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Morebitne pomanjkljivosti pravnomočno zaključenega postopka v tem pogledu ni mogoče sanirati z uporabo 175. člena OZ. Okoliščine, ki lahko pomenijo podlago za uporabo tega določila so zato lahko le tiste, ki so nastopile po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, mu mora odgovorna oseba plačevati denarno rento kot povračilo za škodo.

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je izbira metode valorizacije materialnopravno vprašanje, zato z ugovorom o uporabi metode valorizacije tožnik ne more biti prekludiran. Ni utemeljen očitek tožnika, da bi sodišči morali rento valorizirati upoštevajoč rast plač. Rentni zahtevki se namreč ne valorizirajo avtomatično glede na porast življenjskih stroškov, tako kot na primer zakonite preživnine. Renta nima narave preživninske, pač pa naravo odškodninske obveznosti. Res je, da 196. člen ZOR določa, da sodišče lahko na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Tožniku torej ni mogoče odreči možnosti, da v primeru dolgotrajne pravde enako utemelji povečanje rente, kot bi jo lahko po 196. členu ZOR. Vendar pa mora pri novi odmeri rente sodišče upoštevati vse okoliščine nikakor pa ne opraviti le valorizacije, za kar se zavzema tožnik. Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku od zavarovalnice ne more

Presoja upoštevne zavarovalne vsote za škode, nastale po uveljavitvi ZOZP.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo zavarovalno vsoto, ki je veljala v času škodnega dogodka z dne 18.11.1994, v višini 12.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v skladu z uveljavljeno sodno prakso zaradi varstva oškodovancev pravilno valoriziralo to vsoto od dne 14. 6. 1994 na čas sojenja. S tem je nedvomno zadoščeno v sodni praksi oblikovanemu stališču, da se za valorizacijo zavarovalne vsote vzame kot izhodiščni datum dan uveljavitve odloka (in ne dan škodnega dogodka). Vprašanje višine zavarovalne vsote je vprašanje uporabe materialnega prava.

Po nastanku zavarovalnega primera znesek limita ne ostane nominalno enak znesku limita v času škodnega dogodka, ampak se neizkoriščeni del nominalno spreminja skladno s spremembami zavarovalnih vsot.

Pri premoženjskem (enako pri osebnem) zavarovanju, če zavarovalni pogoji tega ne določajo, zakonski predpisi ne omogačajo valorizacije zavarovalnih vsot na dan njihovega plačila. Rešitev ohranjanja realne vrednosti zavarovalne vsote določena v 19. členu ZOZP je namreč ena izmed zakonitih izjem načela denarnega nominalizma in je izključno posledica posebne narave in namena obveznega zavarovanja. Tudi če bi se stranki dogovorili za valorizacijo zavarovalne vsote pri zavarovanju voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus), tožnik ne bil upravičen do valorizacije slednje za čas pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe, prav to pa je predmet tožbenega zahtevka.