VSK sklep Cpg 300/2016

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala z zdravljenjem zavarovanca zaradi poškodbe pri delu. Poškodba je bila posledica tega, da niso bili izvedeni ustrezno ukrepi varstva pri delu.

2Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Vztraja, da je do nezgode prišlo izključno zato, ker sta oba delavca zavestno kršila varnostne ukrepe. Protispisna je navedba, da v postopku ni bilo izpostavljeno, da je oškodovanec delal samovoljno. Razlogi sodbe o neobstoju soodgovornosti oškodovanca so pomanjkljivi, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju pritožba ponavlja svoje trditve o usposobljenosti oškodovanca za samostojno delo s stiskalnico (in ne, kot je po mnenju pritožnika sodišče napačno ugotovilo, le za pomožna dela). Oba delavca sta bila seznanjena z navodili za delo s strojem, navodila so bila tudi nalepljena na stroj, norme nista imela. Sodišče je v nasprotju z izpovedbo priče J. ugotovilo, da naj bi se oškodovanec usposabljal za delo na 40 strojih (priča je govorila o 10 dnevnem usposabljanju za delo na štirih strojih). V nasprotju z izvedenimi dokazi je tudi zaključek, da naj bi bila toženi stranki znana nepravilna praksa dela s strojem. Priča G. je izrecno povedal, da na stiskalnici take prakse ni opazil in da je bil na sledi lepilnega traku prvič opozorjen šele s strani inšpektorice. Dejstvo je, da je bila nepravilnost ugotovljena samo enkrat in to pri drugem stroju in da je tožena stranka zaradi tega izvajala kontrole in opozarjala na posledice nepravilnega dela s stroji, zato o prepovedani praksi ni mogoče govoriti.

3Pritožba je utemeljena.

4Pravilno namreč tožena stranka opozarja, da je postavila trditve o soodgovornosti oškodovanca. Že v odgovoru na tožbo je namreč navedla, da naj bi do nezgode prišlo zaradi zavestnega kršenja varnostnih ukrepov s strani A.B. (neposrednega oškodovanca) in R.G. (1) in podrobno opisala potek dogodkov in ravnanje obeh delavcev, ki naj bi bilo v nasprotju z njenimi navodili. Te navedbe zadoščajo, da bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati s soodgovornostjo neposrednega oškodovanca. Po novejši sodni praksi (2) namreč ni več dvoma, da delodajalec lahko v razmerju do tožeče stranke odgovarja le za del, za katerega je nastanek škode mogoče pripisati njemu. V primeru ugovora soodgovornosti mora zato sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. Tako stališče je v skladu z namenom zavarovanja, to je varstvom položaja oškodovanca. Ker bi obstajala možnost regresa delodajalca do delavca, bi namreč v nasprotnem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi škodo moral povrniti delavec sam. Ker sodba o trditvah o prispevku delavca k nastanku škode nima razlogov, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti v novo sojenje (354. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V ponovljenem sojenju se bo moralo sodišče opredeliti, ali je k nastanku škode soprispeval tudi neposredni oškodovanec. Pri tem bo seveda moralo upoštevati, da za ravnanje R.G. odgovarja tožena stranka.

5V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbeni očitki neutemeljeni, saj je sodišče ugotovilo enako, kot je tožena stranka trdila, to je, da je bil A.B. usposobljen za delo po navodilu vodje stroja in da je poznal nevarnosti stroja. Prav tako je sodišče pravilno povzelo izpoved priče G., da nepravilne prakse na stiskalnici pred dogodkom ni zaznal, vendar je hkrati tudi pojasnilo, da G. neposredno ne sodeluje v proizvodnji, zato s sklicevanjem na njegovo izjavo tožena stranka ne more uspeti.

6Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

-----------------------------------------------------

Op. št. 1: Za ravnanje R.G. sicer v razmerju do tožeče stranke odgovarja tožena stranka.

Op. št. 2: Na primer odločbi VS RS III Ips 97/2013 in III Ips 61/2016