VSK sklep Cpg 149/2016

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru obsodilo toženo stranko na plačilo 3.858,49 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški, vse iz naslova odškodnine po določbi prvega odstavka 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) v zvezi z delovno nezgodo, za nastanek katere je odgovorna tožena stranka.

2Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Meni, da je sodba popolno presenečenje in da sodišče zadeve ni obravnavalo dovolj poglobljeno. V nadaljevanju pritožnik povzema posamezne dejanske ugotovitve iz sodbe in meni, da sodna analiza vzorčne zveze (med dejstvom, da viličar ni imel zvočnega ali svetlobnega signala za vzvratno vožnjo, ter nesrečo) ni jasna in je iz obrazložitve ni mogoče razbrati. Izpodbijana sodba ne vsebuje nobene konkretne navedbe, kaj naj bi tak ukrep v zvezi z nastankom prepovedane posledice predvideval in sodišče ni pojasnilo, kateri je tisti varnostni predpis, ki ga je delodajalec kršil. Iz nobenega od navedenih Pravilnikov namreč ni razvidna obveza delodajalca, da viličarja opremi z zvočnimi in svetlobnimi signali za vzvratno vožnjo. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi s številnimi drugimi kršitvami postopka, izdana je bila brez glavne obravnave in brez zaslišanja prič (brez izvedbe zaslišanja prič in imenovanja izvedenca ni mogoče ugotoviti spornih dejstev). Vse predstavlja kršitve pravice do izjave. Očitno je tudi, da sodišče ne spremlja dovolj ažurno sodne prakse, saj je napačno štelo, da sokrivde delavke ni mogoče ugotavljati. V tem smislu je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Po mnenju tožene stranke je bila s postopanjem sodišča kršena njena pravica do enakega obravnavanja.

3Pritožba je utemeljena.

4Izpodbijana sodba ime sicer razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je tudi mogoče preizkusiti, zato očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Sodišče je ugotovilo, da je do nezgode prišlo zaradi tega, ker viličar ni bil opremljen z ustrezno signalizacijo za vzvratno vožnjo in ker niso bile označene transportne poti za delavce. V zvezi z viličarjem je ugotovilo (na dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano), da tožena stranka ni izkazala, da bi bil viličar tehnično brezhiben. Tožena stranka je namreč sama sporočila, da priča M.K. ni več zastopnik družbe K. in da zato ne daje izjav o tehnični brezhibnosti delovne opreme, potrdila o brezhibnosti pa tožena stranka ni predložila. Zato o kršitvi pravice do izjave v zvezi s tem dejanskim zaključkom ni mogoče govoriti. Sodišču prve stopnje glede na njegovo materialnopravno stališče tudi ni mogoče očitati kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da viličar ni imel svetlobnih in zvočnih signalov in da transportne poti za delavce niso bile označene, ni sporno, zato ni bilo nobene potrebe po izvedbi glavne obravnave.

5Res sodišče prve stopnje ni konkretno navedlo, kateri predpis je bil kršen, vendar podlago odločitvi predstavljajo določbe 52., 53. in 54. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih in 110. člen Pravilnika o varstvu in zdravju pri uporabi delovne opreme, po katerem mora delodajalec za območje, po katerem se delovni stroj premika, pripraviti ustrezne prometne predpise. Pritožbeno sodišče zato nima pomislekov, da je do nezgode prišlo (tudi) zaradi kršitev predpisov o varnosti pri delu s strani tožene stranke.

6Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da je zatrjeval soodgovornost poškodovane delavke. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi s temi trditvami sploh ni ugotavljalo, saj se je postavilo na stališče, da pri zahtevku iz prvega odstavka 191. člena ZPIZ-1 morebitna soodgovornost ni pomembna. Tako stališče je v nasprotju z novejšo sodno prakso. Lahko bi namreč privedlo do situacije, ko bi imel delodajalec regresni zahtevek do delavca, kar bi pomenilo, da bi delavec kljub plačevanju prispevkov moral sam nositi strošek pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To pa je v nasprotju z namenom pokojninskega zavarovanja in tudi v nasprotju z namenom določb ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče je moralo zato pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti tudi do navedb o soodgovornosti delavke.

7Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.