VSK sodba Cpg 210/2016

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.12.2014 dalje, sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2106, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki znesek 42.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.12.2014 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi pravdne stroške v znesku 3.399,00 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prve dne po poteku paricijskega roka dalje.

3Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlog pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da tožeča stranka niti ni zatrjevala, da je bilo ob spornem vlomu v njeno zlatarno odtujenih točno 91 zlatih verižic, 60 prstanov in 20 briljantnih prstanov. Ti podatki so razvidni le iz listin kazenskega spisa. Toda dokazi iz tega spisa ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev o pravno odločilnih dejstvih. Sodišče je oprlo svojo odločitev predvsem na predloženi seznam zalog izdelkov, iz katerega pa sploh ne izhaja, za kakšen prstan gre, za kakšno prstan gre, za kakšno verižico gre, koliko karatni je prstan, kolikšni so zneski nabavnih cen in za katero valuto sploh gre. Prav tako iz tega seznama ni razvidno, kdo ga je napisal na podlagi katerih podatkov. Iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke izhaja tudi, da določene stvari sploh niso bile odtujene. Znesek ukradenih predmetov iz tožbe znaša 113.826,00 EUR in se razlikuje od zneska po sodbi kazenskega sodišča, ki znaša 100.969,00 EUR. Tudi iz izjave zakonitega zastopnika tožeče stranke izhaja, da naj bi v škodnem dogodku utrpeli škodo v vrednosti okrog 105.000,00 EUR. Toženo stranko v tej zvezi preseneča, da ima lahko izjava kriminalca in specializiranega vlomilca takšno dokazno težo. Sodišče je tožeči stranki odmerilo celotno zavarovalno vsoto, ker naj bi bila vrednost ukradenih stvari takšna, da je to vsoto presegala. Sodišče ni postavilo tudi izvedenca, ki bi lahko ocenil vrednost stvari. Iz zapisnika o preiskavi nadalje izhaja, da so policisti zasegli tudi določen nakit. Če bodo predmeti vrnjeni tožeči stranki, gre za obogatitev tožeče stranke, saj bo po sodbi sodišča prejela tako predmete kot denar, kar je nedopustno. Iz omenjenega zapisnika tudi izhaja, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke priglasil premoženjskopravni zahtevek v višini 100.000,00 EUR. Nobena od listin v sodnem spisu ne dokazuje višine škode. V zvezi z višini je potreba upoštevati tudi 7. člen splošnih pogojev za vlomsko zavarovanje, po katerem je treba upoštevati neto nabavne cene brez vstopnega davka na dodano vrednost, povečano za odvisne stroške in DDV od prodajne cene, vendar ne višje kot tržne cene. Iz sodbe ne izhaja, kaj je sodišče priznalo tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo tudi škodo v lokalu v višini 2.500,00 EUR. Tožeča stranka je zgolj pavšalno zatrjevala to škodo, pri čemer je v tožbi navedla le, da je škoda razvidna iz zapisnika o ogledu škode. Tožeča stranka je zgolj pavšalno zatrjevala to škodo, pri čemer je v tožbi navedla le, da je škoda razvidna iz zapisnika o ogledu škode. Tožeča stranka posamezne škode sploh ni specificirala, zato tožena stranka ni bila dolžna, da bi sama v tem postopku izračunavala oz. ocenjevala višini nastale škode. Tožeča stranka bi lahko vsaj z okvirnim zneskom izkazala vrednost poškodovanih predmetov, bodisi na podlagi predračuna, računa oz. ocene škode s strani predlaganega izvedenca ustrezne škode. Sodišče nenazadnje v konkretni zadevi tudi ni upoštevalo amortizacije poškodovanih stvari, za katere je splošno znano, da s potekom časa izgubijo na vrednosti.

4Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6Ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni trdila, da ji je bilo ob vlomu v njeno zlatarno D. d.o.o. (v obdobju med 30.10.2014 do 4.11.2014) odtujenih 91 zlatih verižic, 60 prstanov in 20 briljantnih prstanov (v vrednosti 113.826,00 EUR). Tožeča stranka je namreč v tej zvezi tožbi kot dokaz predložila tudi seznam ukradenih izdelkov (priloga A5), pri čemer je bila tožba skupaj s prilogami vročena toženi stranki, ki v odgovoru na tožbo teh trditev o vrsti in količini odvzetih stvari z vlomno tatvino niti ni izrecno prerekala v smeri nekonkretiziranih dejstev. Poleg tega ne drži tudi pritožbena kritika, da tega dejstva tožeča stranka ni uspela dokazati, upoštevaje ob tem, da je tožeča stranka v sodni spis kot dokaz predložila tudi pravnomočno kazensko sodbo, I K 18714/2015, s katero je Okrožno sodišče v Mariboru (priloga C20) Z.M. obsodilo, da je skupaj z M.G. 1.11.2014 vlomil v omenjeno zlatarno, last tožeče stranke in iz njene notranjosti odtujil 91 komadov zlatih verižic v skupni vrednosti 33.821,00 EUR, 60 komadov zlatih prstanov vrednosti 9.074,00 EUR in 20 komadov briljantnih zaročnih prstanov v skupni vrednosti 58.074,00 EUR, torej je tožeči stranki odnesel stvari v skupni vrednosti 100.969,00 EUR. Iz tega razloga je bila omenjena oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje velike tatvine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), upoštevaje ob tem, da je kvalifikatorni znak velike tatvine po drugem odstavku 205. člena v tem, da znaša vrednost ukradenih stvari najmanj 50.000,00 EUR (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče - glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti - vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča (14. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V konkretnem primeru (ki obravnava isto dejansko stanje, kot je bilo obravnavano v omenjeni kazenski zadevi) je zato sodišče prve stopnje vezano na omenjeno pravnomočno kazensko sodbo - tako glede vrste in vrednosti ukradenih stvari, upoštevaje ob tem, da je kvalifikatorni znak te sodbe tudi v tem, da je znašala vrednost ukradenih stvari najmanj 50.000,00 EUR, torej več kot znaša v konkretnem primeru zavarovalna vsota (40.000,00 EUR) iz naslova zavarovalne police, s katero je tožeča stranka pri tožbeni stranki zavarovala nevarnost vloma in ropa v zlatarni D. d.o.o.. V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da obravnavana pritožba tožene stranke ne izpostavlja okoliščine nesodelovanja stranke v omenjenem kazenskem postopku, pri čemer se procesno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP preizkusi zgolj v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP). Prav tako pritožba ne uspe izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da tožena stranka nikakor ni uspela dokazati, da je do konkretnega škodnega dogodka prišlo zaradi goljufije, zatajitve ali poneverbe s strani tožeče stranke oz. njenega zakonitega zastopnika.

7Iz tega razloga pritožbeni razlogi v smeri napačne dokazne ocene (glede na zapis v seznamu ukradenih izdelkov, izjavo zakonitega zastopnika tožeče stranke ter priloge C iz kazenskega spisa) oz. nepostavitve ustreznega izvedenca glede vrednosti ukradenih stvari izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje glede izplačila zavarovalne vsote v višini 40.000,00 EUR za omenjene odtujene stvari z opisano veliko tatvino ne morejo z ničemer ovreči. Enako velja tudi za pritožbeni očitek na sporno višino zahtevka, češ da sodišče prve stopanje ni upoštevalo določbe 7. člena Splošnih pogojev za vlomno zavarovanje.

8Kar pa zadeva pritožbeno trditev, da obstaja možnost, da so bili ukradeni predmeti tožeči stranki vrnjeni, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre zgolj za zatrjevanje možnosti (in ne za odločno trditev), ki pa je tudi prepozna in zato pravno neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa je v tej zvezi pravno varstvo tožene stranke zagotovljeno tudi po 8. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

9Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v tem delu (potem, ko je ugotovilo, da niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti) pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Pač pa je utemeljena pritožbena kritika v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča strank upravičena tudi do plačila zavarovalne vsote v višini 2.500,00 EUR iz naslova zavarovanja škode v zlatarni, ki je nastala ob omenjenem vlomu. V tej zvezi je tožeča stranka zgolj navedla, da ji je zaradi vloma na vhodnih vratih lokala (ključavnica, oplesk, steklo), trezorju in na stenah lokala (kar je razvidno iz zapisnika o ogledu škode - priloga A6) nastala škoda, pri čemer pa same višine škode sploh ni opredelila (zahtevala je zgolj izplačilo zavarovalne vsote iz tega vira v višini 2.500,00 EUR). Iz tega razloga pritožba upravičeno opozarja (in ponavlja tisto, kar je izpostavljala tožena stranka že v postopku na prvi stopnji), da je tožeča stranka v tej zvezi škodo zgolj pavšalno zatrjevala, čeprav bi morala posamezno škodo konkretno specificirati (z zneskom popravila, sklicujoč se ob tem npr. na predračunsko vrednost, računsko vrednost ali ocenjeno vrednost). Zaradi tega je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o procesnem bremenu, ko je zaključilo, da je tožena stranka višini škode nasprotovala zgolj pavšalno. Če je bila trditev tožeče stranke v tej zvezi zgolj posplošena, je lahko zanikanje tožene stranke tudi lahko zgolj samo posplošeno. To pa ne sme iti v breme tožene stranke, saj je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme glede škode kot enega od nujnih elementov odškodninske odgovornosti.

11Zaradi tega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo ter spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.12.2014 zavrnilo.

12Kljub delni ugoditvi pritožbe pritožbeno sodišče v odločitev o pravdnih stroških ni posegalo, saj je tožena stranka v pravdi uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom (tretji odstavek 154. člena ZPP). Iz tega razloga toženi stranki ne gredo tudi stroški za pritožbo, prav tako pa mora sama svoje stroške kriti tudi tožeča stranka, saj v odgovoru na pritožbo ni podala nobenih navedb, ki bi lahko kakorkoli prispevale k odločitvi v obravnavani zadevi.