VSK sodba Cpg 81/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 405,04 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v celoti v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108953/2013, z dne 4.7.2013, in je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača znesek 4.188,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2014 dalje do plačila (II. točka izreka), ter da ji povrne pravdne stroške v višini 535,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Glede na delni umik tožbe za znesek 1.950,00 EUR je sodišče s sklepom odločilo, da se delni umik vzame na znanje in se v tem delu izvršilni sklep razveljavi in pravdni postopek ustavi (I. točka izreka).

2Zoper sodbo (1) je pritožbo vložila tožena stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču je očitala, da bi moralo razpisati poravnalni narok in strankama omogočiti možnost sklenitve sodne poravnave z zapisom tistega, kar sta se stranki že dogovorili. S tem ko sta stranki soglašali z uporabo določbe 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), nista soglašali, da se tudi ne opravi poravnalni narok. Zato je bila sodba za toženo stranko sodba presenečenja, saj je še pred njeno izdajo dne 31.10.2015 prejela „izpis na dan 31.10.2015“ za katerega je domnevala, da ga je tožeča stranka poslala tudi sodišču. Tožena stranka se zaveda, da je potrebno predmetno terjatev v celoti poplačati, nesporno pa je, da je na Goričkem in še toliko bolj v Prekmurju velika gospodarska kriza. Niso pravilne navedbe sodišča, da je bilo obročno odplačilo vezano na zavezo tožene stranke, da bo naročala dodatne dobave, ampak je bil dogovor o obročnem odplačilu sklenjen, ker tožena stranka ni mogla naenkrat poplačati celotnega dolga. „Da je stanje dolga tožene stranke do tožeče stranke samo še v preostanku 1.746,03 EUR oziroma minus 552,92 EUR“, lahko tožena stranka prvič podaja šele v tej pritožbi in ne gre za nedopustne pritožbene novote. S tem ko se je sodišče opredelilo, da ni našlo prenovitve obstoječega pogodbenega razmerja med strankama, je napačno uporabilo materialno pravo, za svoj zaključek pa ni navedlo zakonske podlage. Tudi tožeča stranka je potrdila, da je bila pogodbena volja strank prenoviti obstoječe pogodbeno razmerje. Sodišče bi se moralo opredeliti do vprašanja, ali je bil rok plačila konkretno in določno dogovorjen. Listina o dogovoru predstavlja dokaz o vsebini sklenjenega pravnega posla. Sodišče tudi ni navedlo, zakaj verjame tožeči stranki in zakaj toženi stranki ne verjame. Iz pogodbe tudi jasno izhaja, da ta ne obstaja poleg prejšnjih, ampak namesto njih. Stranki sta se torej dogovorili, da staro obveznost nadomestita z novo obveznostjo, to je da tožena stranka v rokih odplača dolgovani znesek, s čimer je nastala njena obveznost obročnega plačila, torej obveznost vrnitve posojila oziroma posojenega zneska v določeni višini. Ker je torej sodišče kot odločilno dejstvo ugotovilo dejstvo, katerega nobena od strank ni zatrjevala, ampak sta se obe stranki strinjali, da sta sklenili novacijo, je strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

3Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, pritrdila je razlogom sodbe, izpostavila da poravnalni narok ni obligatoren, in da dogovor, z dne 15. 4. 2013, ni pomenil prenovitve razmerja, ampak le spremembo načina izpolnitve obveznosti. Navedla je tudi, da je toženka po izdaji sodbe še delno poplačevala svojo obveznost, zaradi česar tožnica tega dela dolga od nje z izvršbo ne bo zahtevala.

4V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015, z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za odločitev vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti take na katere opozarja pritožba (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tako ni mogoče prvostopenjskemu sodišču očitati kršitve določb ZPP, ker ni razpisalo poravnalnega naroka. Slednji namreč ni obligatoren, ampak je v presoji sodišča, da ga razpiše ali pa začne z glavno obravnavo brez poravnalnega naroka, četudi je pritrditi pritožbi, da bi bilo v konkretnem primeru, ko je bilo iz spisovnih podatkov razvidno, da tožena stranka delno odplačuje svoj dolg tudi med samim postopkom, primerno takšen narok razpisati. Pobudo za razpis naroka ali pa za sklenitev sodne poravnave (za katero pritožba zatrjuje, da bi bila nedvomno sklenjena) pa bi lahko med postopkom dala vsaka pravdna stranka, torej tudi pritožnica (na podlagi 3. člena in 306. člena ZPP). Tožena stranka pa ne zatrjuje, in to tudi iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi med postopkom na sodišče naslovila takšen predlog.

7Odločitev prvostopenjskega sodišča, da pravdni stranki nista z dogovorom, z dne 15.4.2013, prenovili pogodbenega razmerja med njima (2), je materialnopravno pravilna in jo je prvostopenjsko sodišče jasno obrazložilo ter zanjo navedlo tudi pravno podlago. Do prenovitve bi prišlo, če bi se pravdni stranki dogovorili, da obstoječo obveznost nadomestita z novo, to je z obveznostjo, ki bi imela drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (3) (prvi odstavek 323. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Samo spreminjanje dogovora o načinu izpolnitve, kot izhaja iz konkretnega dogovora, z dne 15.4.2013 (4), ne more pomeniti prenovitve, kar izrecno izhaja iz določbe drugega odstavka 323. člena OZ.

8Pritožnica pri zatrjevanju, da sodišče ni upoštevalo še nadaljnjih plačil, ki jih je opravila, in ki jih je tožeča stranka z izpisom, z dne 31.10.2015, tudi priznala, spregleda, da je bila izpodbijana sodba izdana dne 27.2.2015, in da je prvostopenjsko sodišče lahko ob izdaji upoštevalo samo tista dejstva, ki so obstajala in bila na dan odločitve in izdaje sodbe sodišču znana. Tako je lahko sodišče do odločitve upoštevalo sporočila pravdnih strank o delnih plačilih toženkinega dolga in je ob uporabi določil OZ o vračunavanju izpolnitve (5) izračunalo, da je tožena stranka od 9.7.2013 do 1.12.2014 poplačala 1.950,00 EUR glavnice, pa tudi zamudne obresti, saj je na preostali del glavnice v višini 4.188,10 EUR sodišče toženi stranki naložilo zakonske zamudne obresti od 1.12.2014 dalje do plačila. Tega izračuna o vračunavanju delnih plačil pritožba tudi ne izpodbija. Na koncu je navesti še, da za plačila, za katera tožena stranka zatrjuje, da jih je izvršila še po izdaji sodbe, tožeča stranka v izvršbi, četudi bi se zanjo odločila (6), tudi ne bi mogla uspeti.

9Na podlagi zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10O pritožbenih stroških je sodišče odločalo na podlagi 154. člena ZPP in je toženi stranki, ki s pritožbo ni uspela, naložilo da tožeči stranki v 15-ih dneh povrne 405,04 EUR pritožbenih stroškov, kateri predstavljajo izdatke tožeče stranke za odgovor na pritožbo (odmerjene po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tarifna št. 6002 ZOdvT), oboje povečano za 22 % DDV (tarifna št. 6007 ZOdvT).

-----------------------------------------

op. št. 1: pritožnica je navedla, da jo vlaga tudi zoper sklep (o delnem umiku tožbe), vendar slednjega vsebinsko ni izpodbijala (za kar tudi ne bi imela pravnega interesa)

op. št. 2: trditev pritožbe, da naj bi tudi tožeča stranka potrdila, da je ta dogovor pomenil prenovitev njunega pogodbenega razmerja, nima opore v spisovnih podatkih

op. št. 3: pritožba navaja, da naj bi se s prenovitvijo stranki dogovorili za posojilno razmerje, kar pa iz besedila obravnavanega dogovora ne izhaja

op. št. 4: kjer sta stranki ugotovili, da znaša stanje dolga (torej stara obveznost tožene stranke) na dan 15.4.2013 5.093,11 EUR, in kjer se je tožena stranka zavezala, da bo odplačevala dolg s pribitkom 50,00 EUR pri plačilih, ki jih bo opravila po povzetju, kar pomeni, da naj bi glede na 3-4 naročene pakete odplačevala stari dolg od 150,00 do 200,00 EUR mesečno.

op. št. 5: v skladu z 288. členom OZ se v primeru, kadar dolžnik dolguje poleg glavnice tudi obresti in stroške, le-ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica

op. št. 6: v odgovoru na pritožbo je navedla, da bo z izvršbo zahtevala samo še del neodplačanega dolga