VSRS Sodba III Ips 82/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 7.039,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je kot podizvajalka družbe A., d. d., od tožene stranke kot naročnice po določbi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zahtevala plačilo za opravljena dela po podizvajalskih pogodbah ... (za dela na avtocestnem priključku ...) v skupnem znesku 971.460,66 EUR. Tožbeni zahtevek je utemeljevala tudi na odškodninski podlagi.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da sicer niso izpolnjeni pogoji za uspešnost neposrednega zahtevka po 631. členu OZ, da pa tožena stranka tožeči odškodninsko odgovarja zaradi neunovčenja bančnih garancij za dobro izvedbo del in za plačilo obveznosti podizvajalcem (131. člen OZ).

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da je tožena stranka ravnala nedopustno, ker je vedela za zapadle, potrjene in neplačane terjatve tožeče stranke kot normiranega podizvajalca ter za obstoj, namen in veljavnost bančnih garancij, pa slednjih kljub temu ni unovčila.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopa (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi in tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje ali samo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje istemu ali drugemu senatu sodišča prve ali druge stopnje.

5Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

7Družba A., d. d., je kot glavni izvajalec s toženo stranko kot naročnikom po izvedenem javnem razpisu sklenila pogodbe DARS št. ... za opravo gradbenih del na različnih avtocestnih odsekih. V javnem razpisu je tožena stranka od izvajalca zahtevala predložitev bančnih garancij za dobro izvedbo del in za plačilo potrjenih obveznosti podizvajalcem po sklenjenih podizvajalskih pogodbah za primer, če jih glavni izvajalec iz kateregakoli razloga ne bi poravnal ob njihovi zapadlosti. Zahteva je bila zapisana tudi v 9. členu sklenjenih pogodb med toženo stranko in družbo A., d. d.

8Tožeča stranka je bila po sklenjenih pogodbah ... nominirana podizvajalka družbe A., d. d.. Tožena stranka je s takšnim položajem tožeče stranke soglašala.

9Tožeča stranka je dela po podizvajalskih pogodbah opravila. Družba A. d. d. je dela potrdila (potrdila je začasne situacije, vseh pet končnih situacij tožeče stranke in izdala potrjena IOP obrazca po stanju na dan 30. 11. 2010 in 31. 12. 2010), vendar izstavljenih situacij tožeče stranke ni poravnala.

10Nad družbo A., d. d., se je dne 15. 6. 2011 začel stečajni postopek, v katerem je stečajni upravitelj terjatve tožeče stranke priznal.

11Tožeča stranka je 10. 12. 2010 toženi stranki predložila zahtevek za neposredno plačilo, s katerim je zahtevala plačilo obveznosti zaradi neplačila glavnega izvajalca (A., d. d.). Na neplačane obveznosti družbe A., d. d. je toženo stranko opozarjala skupna iniciativa podizvajalcev, v kateri je tožeča stranka aktivno sodelovala. Problem neplačila podizvajalcem je bil sicer tudi javno izpostavljen (dopis Gospodarske zbornice Slovenije z dne 19. 1. 2011 in poziv Ministrstva za finance RS z dne 9. 3. 2011 za unovčenje bančnih garancij).

12Tožena stranka unovčenja bančnih garancij ni zahtevala.

Razlogi revizije

13Revizija sodišču druge stopnje očita, da je pri odločitvi o odškodninski odgovornosti tožene stranke nedopustno poseglo v načelo relativnosti pogodbenih razmerij. Sodišči nižjih stopenj se nista opredelili do vprašanja, ali je bila tožena stranka sploh karkoli dolžna plačati tožeči stranki. Brez obstoječe obveznosti plačila toženi stranki ni mogoče očitati kršitve obveznosti unovčenja bančne garancije. Razmerja med pravdnima strankama ni mogoče okvalificirati kot pogodbe v korist tretjega, prav tako je bilo v postopku pred sodišči nižjih stopenj pravilno ugotovljeno, da pogoji za neposredni zahtevek po 631. členu OZ niso bili izpolnjeni. Tožena stranka sodišču druge stopnje še očita, da je s svojo odločitvijo odstopilo od ustaljene sodne prakse višjih sodišč v tovrstnih zadevah in s tem nedopustno poseglo v pravno varnost naročnikov.

O utemeljenosti revizije

14Sodišči nižjih stopenj sta odgovornost tožene stranke utemeljili na neposlovni odškodninski podlagi (131. člen OZ). Zaključili sta, da pravdni stranki sicer nista bili v pogodbenem razmerju, da pa je tožena stranka s svojim ravnanjem, konkretno opustitvijo, nedopustno posegla v zavarovani položaj tožeče stranke. Ta je utemeljeno zaupala, da bo za opravljeno (in potrjeno) delo prejela plačilo (vsaj) iz naslova izdanih bančnih garancij, katerih namen je bil (tudi) poplačilo podizvajalcev.

15Zaključek sodišč nižjih stopenj, da pravdni stranki nista bili v pogodbenem niti kakršnem koli drugem razmerju, utemeljuje sklep, da je mogoče odgovornost tožene stranke presojati zgolj na neposlovni podlagi. Zanjo je značilno, da pride do nje zaradi posega v tuje področje, in to že na podlagi zakona. Pravno razmerje med upnikom (oškodovancem) in dolžnikom (odgovorno osebo) nastane tako šele s trenutkom škodnega dogodka in povzročene škode, ne pa že prej.¹ Revizijske navedbe, ki se sklicujejo na neobstoječo pogodbeno obveznost tožene stranke plačati opravljena dela tožeče stranke, se v kontekstu presoje neposlovne odškodninske odgovornosti tožene stranke tako izkažejo kot neodločilne. Zahtevek po 631. ali 126. členu OZ ima namreč drugo pravno podlago kot zahtevek pri vtoževani odškodnini zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, zato neutemeljenost prvega ne izključuje utemeljenosti zahtevka po drugi (odškodninski) pravni podlagi.

16Vrhovno sodišče je odškodninsko odgovornost tožene stranke (kot naročnice) v razmerju do podizvajalke zaradi neunovčitve bančne garancije že obravnavalo v sodbah III Ips 9/2015 z dne 20. 5. 2016, III Ips 53/2015 z dne 31. 8.2016 in III Ips 74/2015 z dne 24. 1. 2017. V povsem primerljivih zadevah je poudarilo, da je potrebno zatrjevano protipravnost opustitve tožene stranke (neunovčenje bančnih garancij) presojati ob upoštevanju določb izvajalskih pogodb, sklenjenih med glavnim izvajalcem (A., d. d. ) in toženo stranko. V teh pogodbah je bil glavni izvajalec zavezan naročniku predložiti bančno garancijo za dobro izvedbo del in za plačilo potrjenih obveznosti podizvajalcem po sklenjenih podizvajalskih pogodbah, s predložitvijo bančne garancije je bila celo pogojena sama veljavnost pogodbe. Smisel pogodbenih določb je bil prav v tem, da se tožeči stranki in drugim podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od izvajalca del (A., d. d.). Te pogodbene določbe so bile posledice dolžnosti/zaveze tožene stranke, vzpostavljene z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2000)², sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/1997, 78/1999, 39/2000). Ni šlo torej le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo toženo stranko in njenega izvajalca del (A., d. d.), pač pa za izpeljavo zaveze tožene stranke. Zaveza pa ni bila le v tem, da tožena stranka doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa je posedovanje bančne garancije toženi stranki nalagalo, da se po njej tudi ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, med drugim v dobro tožeče stranke.

17Zaključek o protipravnosti opustitve tožene stranke je utemeljilo več dejanskih okoliščin v zadevi. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je bila tožeča stranka ob sklepanju podizvajalskih pogodb seznanjena s predloženimi bančnimi garancijami, njihovo vsebino in namenom ter se je zato utemeljeno zanašala, da bodo opravljena dela v primeru neplačila glavnega izvajalca plačana (vsaj) iz sredstev unovčenih garancij. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka soglašala s položajem tožeče stranke kot nominiranega podizvajalca ter je vedela, da glavni izvajalec tožeče stranke in tudi drugih podizvajalcev ni plačal in je zato njihov položaj, zlasti ob kasneje začetem stečajnem postopku nad glavnim izvajalcem, (p)ostal negotov. Nastal je takšen položaj, ki ga je želela tožena stranka (tudi v širšem javnem interesu) z razpisno zahtevo in kasneje pogodbenim dogovorom o predložitvi bančne garancije preprečiti in zato zavarovati obveznosti glavnega izvajalca v dobro njegovih podizvajalcev. Tožena stranka (izven pogojev po 631. členu OZ) resda ni bila zavezana k plačilu del tožeče stranke, je pa bila ob ugotovljenih okoliščinah konkretne zadeve v izogib nastali škodi tožeče stranke (10. člen OZ) dolžna aktivirati zavarovanje, kot ga je prav v namen zaščite položaja podizvajalcev zahtevala in posledično vzpostavila.

18Revidentka ob tem očitek protipravnega ravnanja razume preozko. Vztraja, da njene odgovornosti ni mogoče utemeljevati "zgolj" na kršitvi pravnih načel, pač pa bi bilo mogoče o kršitvi govoriti le, če bi bila tožena stranka dolžna unovčiti bančno garancijo. Revizija pri tem ne upošteva, da za odškodninsko odgovornost zaradi opustitve preprečitve škode ni nujno, da predpisi tako dolžnost ravnanja izrecno določajo, zadošča že, da je bilo škodo možno predvideti.³ V takšnem primeru je treba torej presoditi, ali je bilo v času ravnanja (dejanja ali opustitve) njegovo negativno posledico mogoče objektivno predvideti. Okoliščine konkretnega primera na vprašanje odgovarjajo pritrdilno.

19Razpisni pogoji ter pogoji izvajalskih pogodb in vsebina bančne garancije so pri tožeči stranki že ob sklepanju podizvajalske pogodbe z A., d. d., vzbudili zaupanje in utemeljeno pričakovanje, da bo njeno plačilo za opravljeno delo varovano, oziroma da bo plačilo za opravljeno delo prejela vsaj iz sredstev unovčene bančne garancije. Njeno pričakovanje je še dodatno utrdilo dejstvo, da je pogodbeno določilo temeljilo na predpisih o zavarovanju obveznosti ponudnikov oziroma izvajalcev v postopkih javnega naročanja, za katere se domneva, da so vsem poznani. Ob obstoju takih pričakovanj tožeče stranke, pozivov na plačilo in unovčenje bančne garancije ter ob vednosti, da plačila od izvajalca ni in ga tožeča stranka ne bo prejela, je treba opustitev tožene stranke brez utemeljenega razloga šteti za nedopustno (protipravno) ravnanje. Da bo tožeča stranka brez unovčenih bančnih garancij ostala brez plačila za svoje opravljeno delo in ji bo s tem nastala škoda, je bila tako za toženo stranko objektivno predvidljiva posledica.

20Revidentka vztraja, da zgolj unovčenje bančne garancije v položaju tožeče stranke ne bi spremenilo ničesar ter da zato opustitev unovčenja ne more biti v vzročni zvezi z nastalo škodo. Revizijsko nesporno dejstvo je, da so bile bančne garancije izdane (tudi) za namen plačila potrjenih obveznosti podizvajalcem po sklenjenih podizvajalskih pogodbah. Navedeno pomeni, da je bilo unovčenje bančnih garancij namenjeno poplačilu podizvajalcev in da zato ločevanje med unovčenjem garancij in poplačilom ni logično utemeljeno. S tem, ko tožena stranka v okoliščinah konkretnega primera ni unovčila bančnih garancij in s tem omogočila poplačila podizvajalcem, je tem v višini neprejetih plačil, nastala škoda. Vzročna zveza je zato podana.

21Revizija v prid svoji tezi o neutemeljenosti tožbenega zahtevka opozarja na odločitev Sodišča EU (veliki senat) v zadevi Masdar Ltd proti Komisiji Evropskih skupnosti (C-47/07 P). V tej zadevi je Sodišče EU zavrnilo pritožbo družbe Masdar Ltd in potrdilo odločitev Sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevka družbe Masdar Ltd (kot podizvajalke družbe Helmico Management Investment Consultants SA) za povračilo škode, ki naj bi jo ta utrpela zaradi neplačila storitev, opravljenih v okviru projektov pomoči Skupnosti. Razlogi te odločbe v konkretni zadevi niso uporabljivi. Sodišče EU je namreč v njej ugotovilo, da Komisija (tožena stranka) podizvajalcu (tožeči stranki) ni dala natančnih zagotovil/jamstev in posledično pri njem ni ustvarila utemeljenih pričakovanj, da bo od Komisije prejel plačilo, ki ga je sicer dolgoval njegov naročnik, zato podizvajalec z zatrjevano kršitvijo njegovih legitimnih pričakovanj ne more uspeti. Pa tudi sicer se v tej zadevi ne uporablja pravo EU.

22Neutemeljeno je tudi sklicevanje revizije na nekatere drugačne odločitve Višjega sodišča v Ljubljani v drugih primerljivih zadevah.⁴ Vrhovno sodišče je stališče, kot ga je zavezalo v tej zadevi, zavzelo pred tem že v treh odločbah, zato tožena stranka s sklicevanjem na odstop od enotne sodne prakse, ki naj bi jo utemeljevale tri drugačne odločitve Višjih sodišč, ne more uspeti.

23Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

24Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, nosi sama svoje stroške in mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znašajo ti skupaj 7.039,40 EUR in zajemajo 5.750,00 EUR priglašenih stroškov sestave odgovora na revizijo (tarif. št. 3300), 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (tarif. št. 6002), vse povečano za 22 % DDV.

¹ B. Strohsack, Obligacijska razmerja I in Obligacijska razmerja I (Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti), Uradni list RS, Ljubljana 1998, str. 214.
² Določba drugega odstavka 8. člena Navodil se glasi: "Če poleg glavnega izvajalca sodelujejo v izvedbi javnega naročila tudi njegovi podizvajalci, mora glavni izvajalec za zavarovanje svoje obveznosti iz naslova plačila podizvajalcem izročiti naročniku bančno garancijo, določeno v 5. členu odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov (Uradni list RS, št. 71/99 in 78/99).
³ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 224/2013 z dne 26. 11. 2015.
⁴ Zadeve I Cpg 1101/2014 z dne 1. 10. 2014, I Cpg 1356/2014 z dne 22. 10. 2014, I Cpg 996/2015 z dne 23. 3. 2016.