VSM sodba PRp 54/2017

Pritožba prekrškovnega organa se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo zahtevi za sodno varstvo storilca R.Š. ugodilo in plačilni nalog prekrškovnega organa, z dne 1. 10. 2015, spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), ki bi ga naj storilec storil na način, kot je opisano pod točko I. izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, na podlagi 9. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo, ker gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn in sklenilo, da stroški ustavljenega postopka o prekršku bremenijo proračun.

2Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje prekrškovni organ, ki v pritožbi med drugim navaja, da bi sodišče kvečjemu lahko ugotovilo razloge za izrek opomina, katerega bi lahko, ob upoštevanju dejstva, da je meritorno odločalo o zahtevi za sodno varstvo, kršitelju tudi izreklo, ne pa da je postopek o prekršku ustavilo. Prekrškovni organ meni, da za ustavitev postopka o prekršku v obravnavani zadevi ne obstojajo posebne okoliščine, ki kažejo na to, da postopek ne bi bil smotrn. V kolikor je namreč v okviru dejanskega stanja ugotovljeno, da gre za prekršek neznatnega pomena, morajo kumulativno obstojati tudi posebne okoliščine, ki bi kazale na nesmotrnost postopka, ki jih ni in zato postopka o prekršku v obravnavanem primeru ni mogoče ustaviti iz razloga, ki ga je v sodbi navedlo sodišče. Kršitelj se je do oškodovank vedel na nesramen in žaljiv način in s tem pri njima povzročil občutek ogroženosti, strahu, prizadetosti in ponižanja, zato je po mnenju prekrškovnega organa že nastala škodljiva posledica. Pritožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Storilec je po pooblaščencih na pritožbo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

46.a člen ZP-1 določa, da za prekršek neznatnega pomena šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica ali je ta neznatna. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ storilcu izdal plačilni nalog zaradi kršitve prvega odstavka 6. člena ZJRM-1, ki kot prekršek označuje izzivanje ali vzpodbujanje k pretepu, vedenje na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali če storilec koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Prekrškovni organ je na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen, torej po drugem odstavku 57. člena ZP-1, storilcu izdal plačilni nalog zaradi kršitve prvega odstavka 6. člena ZJRM-1, saj je zaključil, da se je storilec dne 16. 9. 2015 ob 17.15 uri pred stanovanjsko hišo na naslovu G. ulica x, D., nesramno in žaljivo vedel do H.M. in A.M. s tem, da je H.M. povedal, da ima velike lape, velik gobec in da so J. (M. po hiši govorijo J.) posiljevalci, A.M. pa je grozil z besedami, da se ne sme voziti po dovozni cesti do hiše, v kateri stanuje (D., G. ulica x), katera poteka po zemljišču R.Š. in ji rekel, da naj si prečita dokumentacijo ter da ji bo zaprl cesto in da je J. ter da ima velik gobec in da je posiljevalka, s čemer je H.M. povzročil občutek ponižanosti in prizadetosti, A.M. pa občutek ogroženosti in strahu.

5Zakoniti znak prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 je torej v prejšnjem odstavku takšno navedeno ravnanje storilca, ki pri oškodovancu povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Vendar je potrebno ločiti prepovedano posledico kot zakoniti znak prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, od škodljive posledice iz materialne določbe 6.a člena ZP-1, od katere je odvisna ocena ali gre za prekršek neznatnega pomena. Prekrškovni organ je v kratkem opisu dejanskega stanja z navedbo dokazov, ki je sestavni del plačilnega naloga po drugem odstavku 57. člena ZP-1, med drugim navajal, da je ravnanje storilca pri H.M. povzročilo občutek ponižanosti in prizadetosti, pri A.M. pa občutek ogroženosti in strahu, s čemer je opisal kumulativno predpisani zakonski znak prekrška po prvem odstavku 6. člena ZP-1, ki je že določno opredeljen v zakonu in pomeni prepovedano posledico, oškodovančev občutek ponižanosti in prizadetosti oziroma ogroženosti in strahu, hkrati pa je to tudi škodljiva posledica iz materialne določbe 6.a člena ZP-1. V zvezi s to škodljivo posledico pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tovrstno zatrjevanje prekrškovnega organa v kratkem opisu dejanskega stanja z navedbo dokazov, to je, da je ravnanje storilca pri oškodovankah povzročilo občutek ponižanosti in prizadetosti oziroma ogroženosti in strahu, tako abstraktno in nekonkretizirano, da ga ni mogoče preizkusiti v smislu škodljive posledice iz 6.a člena ZP-1, saj je pritožnik v tem opisu zgolj opisal abstraktno dikcijo zakonodajalca, ne da bi jo kakorkoli dodatno konkretiziral in utemeljil. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da v obravnavani zadevi škodljiva posledica v smislu 6.a člena ZP-1 ni nastala, kar sodišče prve stopnje pojasnjuje v točkah 6 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zaradi skrhanih in napetih medsosedskih odnosov, ko se storilec intimno ni strinjal, da dovozno pot k sosedovi stanovanjski hiši, ki poteka po njegovem zemljišču, uporabljajo tudi osebe, ki pravno te pravice nimajo in se je zato čutil izzvanega, ko sta se H.M. in A.M. vmešali v njegov pogovor s sosedom M.M., ki se je nanašal prav na uporabo te ceste, pomeni storilčevo dejanje le manjšo verbalno kršitev, zato gre za prekršek neznatnega pomena, ki ga kot takšnega delajo okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe ter dejstvo, da škodljiva posledica ni nastala. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 7 izpodbijane sodbe nanaša na oceno škodljive posledice iz 6.a člena ZP-1 in ne na presojo prepovedane posledice kot zakonitega znaka prekrška po 6. členu ZJRM-1, saj je prepovedana posledica kot zakoniti znak obravnavanega prekrška dovolj določno opisan v sami določbi prvega odstavka 6. člena ZJRM-1(1). Pritožbeno sodišče se tudi ni spuščalo v presojo, ali bi bilo mogoče dejanje storilca označiti za prekršek po prvem odstavku 7. člena ZJRM, ki je blažji, saj bi tudi v tem primeru zaradi že navedenih razlogov šlo za prekršek neznatnega pomena.

6Res je, da postopka o prekršku na podlagi 9. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ni mogoče ustaviti zgolj ob oceni, da gre za prekršek neznatnega pomena, ampak morajo biti tudi kumulativno podane posebne okoliščine, to je nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine, ki kažejo, da postopek ne bi bil smotrn, vendar pa so po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi tudi takšne okoliščine podane in jih je sodišče prve stopnje v celoti pojasnilo v že citirani 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo pritožbeno sodišče v celoti povzema. Glede na okoliščine dogodka, ko se je storilec zaradi medsosedskega spora v zvezi z uporabo poti, ki poteka po njegovem zemljišču, čutil izzvanega, se izrečene besede oškodovankam izkažejo za minorne, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da postopek zoper storilca ne bi bil smotrn, utemeljena.

7Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

---.---

Op. št. (1) : Stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi IV Ips 40/2016.