VSM sodba I Cpg 106/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 5.519,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.631,36 EUR od 22. 5. 2014 do plačila in od zneska 2.888,18 EUR od vložitve tožbe do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na plačilo stroškov postopka (točka 1 izreka). V točki 2 izreka je (glede na uspeh v pravdi) tožnici naložilo obveznost plačila stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženke) v znesku 20,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Odločbo izpodbija iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Najprej pojasnjuje, da od toženke zahteva povrnitev škode z naslova izplačane delne invalidske pokojnine za leti 2013 in 2014. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da sta določbi 274. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) in 193. člena ZPIZ-2 skoraj identični. ZPIZ-2 je začel veljati 1. 1. 2013. V drugem odstavku 193. člena tega zakona je določeno, da obsega odškodnina, ki jo ima tožnica pravico zahtevati, nastale stroške in celotne zneske pokojnin oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih. Tožnica svoj zahtevek utemeljuje na tej določbi ZPIZ-2 v zvezi z 190. členom tega zakona, ki je po njenem mnenju lex specialis glede na Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP). To pa pomeni, da so izključene omejitve, določene v ZOZP, tožnica pa ima prednostno pravico do poplačila in se ji mora od 1. 1. 2013 dalje priznati sukcesivno nastajajoča škoda. Do izplačila celotne škode je upravičena ne glede na omejitve iz 18. člena ZOZP.

- Od uveljavitve ZPIZ-2 se morajo primarno uporabiti določbe tega zakona, kar izhaja tudi iz pravne teorije.(1)

- V nadaljevanju tožnica opozarja na določbe ZPIZ-2B, s katerim je bil dodan 190.a člen, z veljavnostjo od 1. 1. 2016, ki omogoča povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Po prepričanju tožnice bi bilo treba njenemu zahtevku ugoditi na podlagi določb ZPIZ-2 in določb ZPIZ-2B, ki je že veljal v času odločanja in ki pravico odškodnine ne veže na čas nastanka škode. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dejstvo, da imajo zakonske določbe o pokojninskem in invalidskem zavarovanju prednost, saj gre za določbe specialnega značaja. Pokojninsko in invalidsko zavarovanje je namreč vzpostavljeno v skladu s pooblastilom iz 50. člena Ustave RS, ki določa, da imajo državljani pod zakonsko določenimi pogoji pravico do socialne varnosti. Težnja zakonodajalca pri spremembi 193. člena ZPIZ-2 in uvedbi novega 190.a člena ter spremembi drugega odstavka 193. člena (14. in 15. člen ZPIZ-2B) je bila namreč ravno v tem, da se v pokojninski blagajni zbere čim več sredstev in da pride v primerih krivdnih ravnanj posameznikov do porazdelitve bremena za zagotavljanje sredstev tudi na stran zavarovalnice. Nasprotno stališče bi bilo v nasprotju z ustavno ureditvijo pravice do socialne varnosti vsakega posameznika. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da so te dajatve dejansko financirane s strani vseh državljanov RS. Določitev odgovornosti za škodo na strani zavarovalnice je več kot nujna, saj ni nobenih razlogov, da bi bila krivda za škodo, povzročeno tožnici (vsem njenim zavarovancem in prejemnikom pokojnin, ki se iz sistema financirajo), urejena milejše, kot jo določajo splošni predpisi oziroma, da bi bila povrnitev takšne škode omejena z ureditvijo v ZOZP. Zakonodajalec je z novo določbo, ki velja od 1. 1. 2013, določil, da je treba škodo, ki je (bila) povzročena tožnici, le - tej povrniti, s tem pa se ohranjajo sredstva za financiranje pravic iz sistema pokojninske blagajne. ZPIZ-2B spremenil drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 zgolj v tem, da je med primere dodal 190.a člen in da se je kot nova (dodatna) oblika škode dodala škoda z naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu.

- Glede na vsebino pritožbe se tožnica očitno zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v njeno korist.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od tistih procesnih kršitev, na katere mora v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve v postopku (da so pravilne, za tožnico ni sporno) pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče druge stopnje v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe, v zvezi z pritožbenimi ugovori pa še dodaja:

6Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve pravilno presodilo, da terjatev zavoda (povrnitev izplačanih nadomestil za delno invalidnost za leti 2013 in 2014) proti zavarovalnici z naslova avtomobilskega zavarovanja nima podlage v 271 členu ZPIZ-1 (190. člen ZPIZ-2), ampak v določbah ZOZP, kot specialnem predpisu. Določbe ZPIZ-1 in ZPIZ-2 dajejo podlago tožnikovi terjatvi (le) zoper povzročitelja škode, ne pa zoper zavarovalnico, pri kateri je imel slednji sklenjeno zavarovanje. To pa pomeni, da ZPIZ-1 in ZPIZ-2 tožnici ne dajeta aktivne legitimacije za uveljavitev zahtevka za povrnitev škode, ki je predmet tožbenega zahtevka, ima (le) regresni zahtevek zoper direktnega povzročitelja prometne nesreče. V točki 10 obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da med določbami ZPIZ-1 in ZPIZ-2 v zvezi s pasivno legitimacijo toženke ni nobene razlike, saj so bile zakonske določbe (v zvezi s tem) bistveno spremenjene (šele) z novelo ZPIZ-2B, ki je v veljavi od 1. 1. 2016 dalje. V zvezi s spremenjenimi določbami 193. člena in 190.a člena ZPIZ-2 iz novele ZPIZ-2B, ki izrecno določata pravico tožnice, da zahteva povrnitev škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje (in to ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu), pa je pravilno zaključilo, da te določbe glede na prepoved (njihove) retroaktivne veljave, v obravnavani zadevi, v kateri tožnica zahteva povrnitev škode z naslova izplačanih nadomesti za delno invalidnost za leti 2013 in 2014, ni mogoče uporabiti.

7To pa pomeni, da tožnica neutemeljeno vztraja na stališču, da je od uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013) jasno, da omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP več ne velja. Drži tudi ne, da pravno podlago za uveljavitev tožbenega zahtevka predstavlja določba 190.a člena iz novele ZPIZ-2B.

8Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanja (ZPIZ-2B), ki je pričel veljati 1. 1. 2016, je prišlo do spremembe, ki v skladu z (dodanim) 190.a členom, daje zavodu upravičenje, da zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu. Hkrati je bil spremenjen tudi drugi odstavek 193. člena glede obsega povrnitve odškodnine, ki jo ima zavod pravico zahtevati.

9Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v prvem odstavku 155. člena prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov s tem, ko določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Vendar ta prepoved ni absolutna. Izjema te načelne prepovedi je v drugem odstavku 155. člena URS, na podlagi katerega lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Poseg je torej dopusten, če obstaja ustavno dopusten cilj (15. člen URS) in če je tak poseg v skladu z načelom pravne države (2. člen URS).

10V 155. členu URS določena prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije obsega tako prepoved posega v že obstoječe pravice, kot tudi v tako imenovane pričakovalne pravice ter terjatve in upravičena pričakovanja. Zakonska sprememba ne more imeti pravega retroaktivnega učinka, torej ne more učinkovati na vsebino obveznosti, ki so nastale in zapadle pred uveljavitvijo zakonske spremembe.

11Načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen URS), kot eno od načel pravne države, posamezniku sicer zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu, poslabšala. Ker pa gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, to načelo nima absolutne veljave. Po drugi strani namreč načelo prilagajanja prava družbenim spremembam, ki je prav tako eno od načel pravne države, od zakonodajalca terja, da zakonodajo spremeni, če to narekujejo družbena razmerja. Pri ugotavljanju, ali gre za poseg v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo, je treba upoštevati na eni strani, kakšen je pomen pričakovanja določene pravice za življenje prizadetega posameznika in kakšna je teža spremembe, ter na drugi strani, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali.

12Za obravnavani primer ni dvoma, da so obveznosti, ki so predmet tožbenega zahtevka, nastale in zapadle pred uveljavitvijo ZPIZ-2B, toženka pa pred uveljavitvijo ZPIZ-2B tudi ni bila zavezanec za njihovo plačilo. Temu ustrezno in glede na vse obrazloženo, bi z uporabo določb 190.a in 193. člena iz novele ZPIZ-B2 prišlo do nedopustnega posega v ustavno načelo varstva in zaupanja v pravo. Spremenjene določbe posegajo v obveznosti toženke in jih povečujejo, česar toženka pred uveljavitvijo (te) spremembe, sploh glede na ustaljeno sodno prakso, ni mogla pričakovati. Zato sprememba na pravnem področju (ko je zakonodajalec, z učinkom od 1. 1. 2016, povsem na novo uredil družbeno razmerje), ni bila predvidljiva in toženka s spremembo ni mogla vnaprej računati. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na povračilo izplačanih nadomestil za delno invalidnost za leti 2013 in 2014 zavrnilo, je zato materialnopravno pravilna.

13Vsi pritožbeni ugovori, na katere je sodišče druge stopnje odgovorilo v kontekstu te obrazložitve, so tako neutemeljeni.

14Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1) : Damjan Možina, Sara Lipužič: Subrogacijski zahtevki nosilcev socialnih zavarovanj proti zavarovalnici pri obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, povzeto iz prispevka, objavljenega v: Delavci in delodajalci 4/2014/XIV, stran 387.