VSM sodba I Cpg 5/2017

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

„Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 51109/2016 z dne 18. 5. 2016, se v delu, s katerim je bilo dolžniku (sedaj toženi stranki) naloženo, da v roku 8 dni poravna upniku (sedaj tožeči stranki) znesek 290,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneskov:

- 86,63 EUR za čas od 20. 10. 2014 do plačila,
- 103,67 EUR za čas od 2. 11. 2014 do plačila,
- 99,43 EUR za čas od 16. 11. 2014 do plačila,

- in izvršilne stroške v znesku 47,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi,
razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

- Tožeča stranka je v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 114,22 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 196,78 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 51109/2016 z dne 18. 5. 2016, vzdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo dolžniku (sedaj toženi stranki) naloženo, da v roku 8 dni poravna upniku (sedaj tožeči stranki) znesek 290,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneskov in z datumi zapadlosti, kot to natančneje izhaja iz izreka sodbe ter izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so začele teči 9. dan od vročitve sklepa o izvršbi dolžniku, dne 1. 6. 2016 dalje do plačila.

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in se z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožene stranke.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno uporabilo določbo 454. člena ZPP, ko je sodbo izdalo brez razpisa naroka. O spornem dejanskem stanju po pritožbenem stališču nikakor ni bilo mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Tožena stranka je predlagala in predložila jasne dokaze, iz katerih izhaja, da so navedbe tožeče stranke, da pogoji za pobot niso izkazani, neutemeljene. Bistvo navedb tožeče stranke je, da naj ne bi bilo nobenih dokazov, da je do same reklamacije prišlo, ter da je bilo blago tožeči stranki tudi vrnjeno. Pri tem pa tožeča stranka kot bistveno okoliščino izpostavlja z roko zapisano letnico na reklamacijskem zapisniku in ostale nepravilnosti na zapisniku oziroma njegovo pomanjkljivost. Vse navedeno pa je tožena stranka obrazložila v vlogi z dne 23. 8. 2016, priložila tudi reklamacijski zapisnik, na katerem je jasno razvidno, na koga se nanaša, kdo je blago prejel (žig in podpis tožeče stranke), za katero dobavo gre, ter kdaj je bil narejen. Tožena stranka je tudi predlagala dokaze za zaslišanje vseh udeleženih oseb, pri čemer je vse dokaze ustrezno substancirala. Sodišče prve stopnje bi na podlagi podanih navedb in predlaganih dokazov, če že, brez naroka lahko tožbeni zahtevek samo zavrnilo, saj je tožena stranka vse navedbe tožeče stranke utemeljeno in podkrepljeno z dokazi zavrnila. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je s tem, ko je sodišče uporabilo 454. člen ZPP podana kršitev napačne uporabe materialnega prava, hkrati pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave.

Tožena stranka nadalje vlaga pritožbo tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni odločilo o vseh predlaganih dokazih. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi. Na podlagi določb 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sprejelo dokazni sklep, v katerem je navedlo, katere dokaze je izvedlo, ni pa zavrnilo ostalih predlaganih dokazov, zato tožena stranka uveljavlja kršitev pravice do izjave v postopku oziroma kršitev načela kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje tožena stranka meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva, saj sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov oziroma jih ni ocenilo pravilno. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je vpogledalo v reklamacijski zapisnik, vendar pa iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da sodišče tega očitno ni naredilo, vsaj ne s potrebno skrbnostjo. Iz zapisnika, ki ga je predložila tožena stranka vlogi z dne 23. 8. 2016, jasno izhaja datum 12. 5. 2014, ki ni napisan oziroma popravljen z roko. Sodišče je verjetno vpogledalo samo v reklamacijski zapisnik, ki je bil priložen ugovoru in je bil zaradi elektronskega vlaganja ugovora bistveno slabše kvalitete. Na to je tožena stranka že opozorila v vlogi in zaradi tega ponovno predložila isti zapisnik boljše kvalitete. Ne glede na navedeno pa je sodišče pavšalno odločilo, da je zapisnik datiran na 12. 5. 2013 in da tožena stranka ni mogla reklamirati blaga, ki ga še ni prejela, zaradi česar so ugovori o reklamaciji in kompenzaciji neutemeljeni. Dokazna ocena reklamacijskega zapisnika, ki ga je tožena stranka predložila v vlogi dne 23. 8. 2016, torej sploh ni podana. Ker sodišče prve stopnje reklamacijskega zapisnika ni dokazno ocenilo v okviru predmeta spora, sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Sicer pa je v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje s podano dokazno oceno preseglo tudi domet tega postopka, saj se je ukvarjalo z določilom 462. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa rok za grajanje skritih napak, kar pa ni predmet tega postopka, saj je sporno le, ali je bila reklamacija opravljena. Tožena stranka je obrazložila in podala dokaze, da je bilo blago reklamirano in tudi, da je bila reklamacija sprejeta in posredovana v računovodstvo tožeče stranke, do teh navedb pa se sodišče niti ni opredelilo. Zato v sodbi manjkata ugotovitev o pravno relevantnih dejstvih, hkrati pa ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dokazno oceno pa je sodišče prve stopnje podalo tudi preko trditvene podlage. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Če stranka, na kateri je trditveno breme, ne ponudi ustrezne trditvene podlage, sodišče ne more samo ugotavljati teh dejstev. V primeru izpodbijane sodbe je sodišče samo po uradni dolžnosti sprejelo domnevo, da je v konkretnem primeru šlo za grajanje skrite napake, ne da bi katera od strank sploh postavila takšno trditveno podlago. Navedeno dejstvo, da naj bi rok iz 462. člena OZ potekel, je po mnenju prvostopenjskega sodišča celo ključni razlog za ugotovitev tožbenemu zahtevku. Z navedenim je storjena tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se tožena stranka do vprašanja poteka roka in pravne podlage za reklamacijo sploh ni mogla izjasniti, saj se v dokaznem postopku zaradi pomanjkanja trditvenih navedb tožeče stranke to vprašanje sploh ni obravnavalo, ker med strankama sploh ni bilo sporno. Tožeča stranka bi lahko odgovorila na navedbe tožene stranke v vlogi z dne 23. 8. 2016, pa tega očitno iz razloga, ker je ugotovila, da je bil reklamacijski postopek zakonit in pravilen, ni storila in tako navedb tožene stranke niti ni prerekala. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 443. v zvezi s prvim odstavkom 495. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovnimi kršitvami absolutne narave. Kljub ugotovljenim procesnih kršitvam pa sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe ni razveljavilo in zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker meni, da lahko te kršitve, glede na njihovo naravo, samo odpravi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožeča stranka toženi stranki dobavila material, ki ga tožena stranka ni plačala, ker je zatrjevala, da je izvedla kompenzacijo na podlagi reklamacijskega zapisnika in vrnitve blaga, ter da zato tožeči stranki ne dolguje ničesar več.

8Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo sprejelo z obrazložitvijo, da ob presoji reklamacijskega zapisnika ugotavlja, da je datum zapisnika glasil 12. 5. 2013 in je bil naknadno popravljen na leto 2014, pri čemer tožena stranka ne pojasni, zakaj je temu tako. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da sicer drži, da je tožeča stranka z računom številka 1308170 z dne 23. 5. 2013 toženi stranki dobavila 6 kosov amortizerjev, ki jih je tožena stranka, kot je zatrjevala, reklamirala, nadalje zanje izstavila račun in ga nato kompenzirala. Ker pa iz reklamacije izhaja datum 12. 5. 2013 (saj za kasneje popravljen datum 2014 tožena stranka ne pojasni, zakaj je temu tako), kar pa je pred izstavitvijo računa in dobavnice z dne 23. 5. 2013. Zato po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka ni mogla reklamirati blaga, ki ga še ni prejela, zaradi česar so njeni ugovori o reklamaciji in kompenzaciji neutemeljeni. Zaključilo je še, da četudi bi reklamacija pravilno glasila na 12. 5. 2014, pa ni več podana odgovornost tožeče stranke za napake, saj je od izročitve stvari 23. 5. 2013 že potekel 6 mesečni rok, določen v 462. členu OZ, zato obstoji dolg tožene stranke do tožeče stranke.

9Tožena stranka takšno presojo sodišča prve stopnje utemeljeno graja.

10Utemeljena je pritožbena graja presoje sodišča prve stopnje, ki jo je opravilo glede reklamacijskega zapisnika. Najprej je potrebno ugotoviti, da ne drži obrazložitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je bil datum reklamacijskega zapisnika (12. 5. 2013) kasneje popravljen na leto 2014. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je protispisna. Tožena stranka je namreč v prvi pripravljalni vlogi obrazložila, da tej vlogi prilaga reklamacijski zapisnik št. 65 z dne 12. 5. 2014 v originalu in v zvezi z datumom navedla, da datum reklamacije jasno izhaja iz samega zapisnika, kjer je v zgornjem delu naveden datum 12. 5. 2014, v spodnjem delu pa je bil zapisnik ob sestavi ročno popravljen, saj je prišlo do napake v zapisu letnice. Tožena stranka je torej okoliščino v zvezi z datumom reklamacijskega zapisnika povsem zadostno pojasnila, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tega ni storila, v nasprotju s podatki v spisu, takšna protispisnost pa ima naravo postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločilno dejstvo, na katerega je sodišče prve stopnje vezalo presojo, da so ugovori tožene stranke o reklamaciji in kompenzaciji neutemeljeni, je bilo namreč prav dejstvo, da je reklamacijski zapisnik datiran pred izdajo računa in dobavnico za blago, ki bi naj bilo predmet reklamacije. Ker se torej protispisnost nanaša na odločilno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje vzelo za podlago svoje odločitve, predstavlja takšna kršitev procesno kršitev absolutne narave.

11Pritrditi pa je tudi pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do relevantnih trditev tožene stranke, ki jih je ta podala v oporo, da je imela do tožeče stranke zahtevek iz naslova reklamacije blaga, ki ga je tožeči stranki vrnila in v posledici katere je nato izvedla enostranski pobot. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi podala obširne in nazorne navedbe v zvezi z okoliščinami reklamacije blaga in izvedbe kompenzacije, sodišče prve stopnje pa se do tovrstnih trditev tožene stranke in do njenih dokaznih predlogov sploh ni opredelilo, s čemer je toženo stranko prikrajšalo v njeni pravici do obravnavanjem pred sodiščem, hkrati pa je odločitev oprlo na dejstva, ki v postopku niso bila zatrjevana in o katerih se tožena stranka ni mogla izjaviti, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Ne glede na ugotovljene procesne kršitve pa sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe ni razveljavilo in zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker meni, da lahko kršitve, glede na njihovo naravo, samo odpravi in o zadevi odločbi brez pritožbene obravnave.

13Temeljno pravilo pravdnega postopka je, da mora stranka z dejanskimi navedbami utemeljiti svoj zahtevek (212. člen ZPP). To pomeni, da je na strani stranke, ki svoj zahtevek uveljavlja (oziroma v obravnavanem primeru zatrjuje prenehanje terjatve tožeče stranke zaradi predpravdnega pobotanja), da navede pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice, ki jo uveljavlja, ter o teh dejstvih navede relevantne trditve. Ob tem velja, da če stranka dejstev nasprotne stranke ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, se ta štejejo za priznana (nesporna) in jih (tudi pritožbeno sodišče) lahko sprejme kot dejansko podlago svoje odločitve (drugi odstavek 214. člena ZPP).

14V obravnavanem primeru je tožena stranka, potem ko je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe zanikala po toženi stranki zatrjevano dejstvo reklamacije in kompenzacije, v pri pripravljalni vlogi zelo skrbno, nazorno in dokazno podprto obrazložila okoliščine kdaj, kako, v kakšnih krajevnih in časovnih okoliščinah in med katerimi subjekti je potekala zadevna reklamacija in kako je posledično prišlo do enostranske kompenzacije, zaradi katere je prenehala uveljavljana terjatev tožeče stranke.

15Sodišče prve stopnje je pripravljalno vlogo tožene stranke vročilo tožeči stranki s pozivom, da nanjo odgovori s pripravljalno vlogo, v kateri ima, glede na to, da gre za spor majhne vrednosti, edino še možnost navajanja dejstev in predlaganju dokazov. Tožeča stranka na pripravljalno vlogo ni odgovorila.

16Ker tožeča stranka, ki je imela možnost na ponujene trditve in predlagane oziroma predložene dokaze tožene stranke odgovoriti in jim nasprotovati, le-tega ni storila, so se dejstva, ki jih je tožena stranka zatrjevala v smeri prenehanja njene obveznosti do tožeče stranke zaradi predpravdnega pobota, štela za priznana in bi jih kot taka, ker niso predmet dokazovanja, moralo sodišče prve stopnje vzeti za podlago svoje odločitve in v tej smeri tudi ne bi smelo izvajati dokaznega postopka (drugi in prvi odstavek 214. člena ZPP). Ker tožeča stranka tudi ni trdila oziroma ugovarjala, da je tožena stranka uveljavljala reklamacijo po preteku zakonskega roka iz 462. člena OZ, je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da tožeča stranka zaradi preteka zakonskega roka ni več odgovorna za napake, tudi preseglo trditveno podlago spora.

17Glede na dejstvo, da tožeča stranka ni zanikala trditev tožene stranke, da je zaradi uveljavljanja reklamacije in vračila blaga, ki je bilo predmet reklamacije, tožeči stranki, prišlo do predpravdnega pobotanja, je terjatev tožeče stranke prenehala, zaradi česar je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Ker obravnavana sodba temelji na dejstvih, ki kot priznana niso predmet dokazovanja, je sodišče druge stopnje lahko izpodbijano sodbo spremenilo brez pritožbene obravnave (6. alineja 358. člena ZPP).

18Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča, je moralo odločiti tudi o stroških tožene stranke, ki je po spremenjeni odločitvi v postopku uspela (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo stroške za pripravljalno vlogo (200 točk), materialne stroške (5 točk) ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar znaša skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,459 EUR), 114,22 EUR. Tako priznani stroški so bili v postopku potrebni (155. člen ZPP) ter odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo.

19Toženi stranki, uspešni s pritožbo, pa je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer za nagrado za pravno sredstvo (250 točk), pavšalne stroške (5 točk), sodno takso za pritožbo (54,00 EUR) in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar znaša skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,459 EUR), 196,78 EUR.

20Tožeča stranka je dolžna povrniti tako priznane pravdne stroške toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.