VSL sodba III Cp 2959/2016

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v:

- I. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 7.405,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.3.2011 dalje ter v

- III. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki 1.109,22 EUR stroškov postopka.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 818,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v višini 9.238,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23.3.2011 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev 76,14 EUR pravdnih stroškov toženi stranki (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja tožnika ter da bo tožnik tudi v prihodnje trpel bolečine. Prisojena odškodnina je zato prenizka. Sodišče bi moralo ugoditi zahtevku v celoti in tožniku prisoditi 8.000,00 EUR odškodnine. Tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prisojena v prenizkem znesku. Tožnik je upravičen do odškodnine v višini 5.000,00 EUR. Iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da ima tožnik zaradi poškodbe zmanjšane življenjske aktivnosti. Tožnik ima take okvare, ki ne dopuščajo ekstremnih fizičnih naporov. Tožnik ima bolečinski sindrom in omejeno gibljivost stopala leve noge. Z leti je mogoče pričakovati poslabšanje stanja. Tožnik zaradi tega trpi. Napačna je tudi odločitev o stroških. Sodišče ni upoštevalo posameznih faz postopka. Tožnik je od vložitve tožbe pa do pripravljalne vloge 18.1.2016 uspel 100 %. S pripravljalno vlogo je tožbeni zahtevek zvišal, zato je v tej fazi postopka uspel s 35,00 % postopka. Način odmere stroškov po fazah postopka je edini pravičen in objektiven. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je tožnika zastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da glede na tožbene navedbe ni mogoče sprejeti stališča, da bi bil za škodo odgovoren A. A. Glede na podani opis dogodka, se je tožnik sam poškodoval pri rezanju z motorno žago, ali pa je bil zelo nepazljiv pri žaganju. Tožena stranka ni potrdila nespornosti poškodovanja tožnika pri delu z motorno žago, pri katerem naj bi mu po tožbenih navedbah pomagal A. A. Obrazložitev sodbe je v tem delu (3. točka) v nasprotju z navedbami strank. Žaganje z motorno žago je po prepričanju tožene stranke nevarno opravilo in je v smislu splošnih pogojev zavarovalno kritje izključeno za škodo, ki jo zavarovanec povzroči tretjim osebam. O tej izključitvi sodba nima razlogov. Dejavnost se je izvajala izključno v korist tožnika. Tožnik je nevarno dejavnost v celoti organiziral sam, ko je žagal drva za lastno kurjavo. Tožnik je tisti, ki je bil pri izvajanju nevarne dejavnosti dolžan poskrbeti, da proces dela poteka varno. Tožnik je kot organizator delovnega procesa odgovoren tudi za izbiro tistega, ki ga je vključil v proces nevarnega dela. Tožnik tudi ni dokazal vzročne zveze med zatrjevanim prehitrim spuščanjem polena in škodljivo posledico. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Sodišče ni upoštevalo, da znaša po določilu 18. člena odbitna franšiza 75,00 EUR. Sodba o tem nima razlogov. Tožnik je 18.10.2016 zvišal tožbeni zahtevek. Tožena stranka je prišla v zamudo glede zvišanega zahtevka šele po tem dnevu. Zavarovalnica je vezana na zahtevek in sme plačati le toliko, kot zahteva tožnik. Sodišče bi moralo pred odločitvijo o pravdnih stroških upoštevati stroške, ki so nastali do izdaje sodbe. Treba je upoštevati vse pravdne stroške celotnega postopka in nato glede na končni uspeh odločiti o vseh priglašenih stroških. Tožnik je glede na vtoževani znesek uspel 65 %.

5Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

7Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je tožena stranka priznala, da je podano njeno jamstvo (zanikala pa je, da bi bila podana odgovornost njenega zavarovanca). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o izključitvi njene odgovornosti v smislu določil splošnih pogojev opreme 04/05 iz 1. točke prvega odstavka 18. člena.

8Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je med žaganjem z motorno žago zavarovanec tožene stranke prehitro spustil poleno, saj je tožnik očitno in upravičeno računal s tem, da zavarovanec tožene stranke poleno še drži in je zaradi nepazljivega ravnanja zavarovanca tožene stranke prišlo do nezgode, v kateri se je poškodoval tožnik. Sodišče je ocenilo, da je do nezgode prišlo zaradi malomarnega in nepazljivega ravnanja zavarovanca toženke. Ker se je zavarovanec tožene stranke v času škodnega dogodka ukvarjal z nevarno dejavnostjo (žaganje drv z motorno žago), odgovarja iz naslova svoje osebne odgovornosti po zavarovalni polici za premoženjsko zavarovanje in po posebnih pogojih za zavarovanje stanovanjske opreme po načelu objektivne odgovornosti, zaradi nepazljivega in malomarnega ravnanja (prehitro je spustil poleno), pa odgovarja tudi krivdno.

9Tožena stranka v pritožbi take zaključke prvostopenjskega sodišča utemeljeno napada. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do nezgode prišlo, ko sta tožnik in A. A. (ki ima zavarovano odgovornost pri toženi stranki) na tožnikovem dvorišču z motorno žago žagala drva za tožnikovo gospodinjstvo. Drva sta žagala tako, da sta jih postavila na leseno stojalo (kozo). Tožnik je žagal drva z motorno žago, toženec pa je drva zlagal na stojalo in jih pridržal. Ko je tožnik delal zadnji rez, je toženec poleno spustil, saj je menil, da ga je tožnik že prežagal. Ker temu ni bilo tako, se je tožnik, ki je z žago pritisnil navzdol, porezal po nogi in se poškodoval.

10Po določilu 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Po določilu drugega odstavka 153. člena OZ je imetnik nevarne stvari, oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga drugega, ki ga ni mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (na citirano določilo se sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče).

11V obravnavanem primeru je tožnik tisti, ki je organiziral delo in z motorno žago žagal drva za lastno gospodinjstvo. Bil je nosilec nevarne dejavnosti. Škoda ni nastala (le) zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke, ampak tudi in predvsem zaradi nevarne dejavnosti, ki jo je organiziral tožnik. Zato se tožnik ne more izogniti odgovornosti tako, da jo v celoti prevali na zavarovanca tožene stranke zaradi njegove nepazljivosti. Tožnik je odgovoren kot nosilec nevarne dejavnosti, ki jo je organiziral tako, da sta z znancem žagala drva na njegovem dvorišču, delo pa sta si razdelila na način, da je tožnik upravljal z motorno žago, zavarovanec tožene stranke pa je držal polena. Ker je zavarovanec tožene stranke poleno prehitro spustil, misleč, da je že prežagano, se je tožnik, ki je z motorno žago potisnil na poleno, porezal. Zavarovanec tožene stranke je k nastanku škodnega dogodka soprispeval s tem, da ni bil dovolj pazljiv, saj je spustil poleno, ko to še ni bilo prežagano, tožnik pa je odgovoren kot nosilec nevarne dejavnosti.

12Kadar oškodovanec tudi sam prispeva k nastanku škode ali povzroči, da je bila škoda večja kot bi bila sicer, ima pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). V obravnavanem primeru je po oceni pritožbenega sodišča potrebno uporabiti določila o deljeni odgovornosti, saj škoda ni nastala (le) zaradi ravnanja (malomarnosti) zavarovanca tožene stranke, ampak predvsem zaradi nevarne dejavnosti, ki jo je organiziral tožnik. Po oceni pritožbenega sodišča znaša delež, ki ga je moč pripisati zavarovancu tožene stranke in s tem toženi stranki 20 %, tožnikov delež pa je 80 %.

13Sodišče prve stopnje je priznalo tožniku 9.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja 6.000,00 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.000,00 EUR in za strah 1.000,00 EUR) in 238,00 EUR odškodnine za premoženjsko škodo. Skupaj torej znesek 9.238,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče ni upoštevalo odbitne franšize, ki po polici za premoženjsko zavarovanje (A16) znaša 75,00 EUR. Ob upoštevanju odbitne franšize bi znašala odškodnina 9.163,00 EUR.

14Tožeča stranka v pritožbi izpodbija višino prisojene odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da bi moralo sodišče ugoditi zahtevku v celoti. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče je prisodilo tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odškodnino v višini 6.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je zdravljenje tožnika trajalo osem mesecev. Tožnik je pet mesecev uporabljal bergle. Eno uro je trpel trajne hude telesne bolečine, ki so prešle v hude telesne bolečine in so trajale do šest dni. Šest mesecev je nato trpel srednje hude občasne telesne bolečine, ki so prešle v blage občasne telesne bolečine in se pojavljajo kot trajna posledica poškodbe. Sodišče je take zaključke naredilo na podlagi strokovnega medicinskega mnenja zdravnika cenzorja dr. B. B. Sodišče je v okviru prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti upoštevalo, da bo tožnik trpel bolečine tudi v prihodnje, zato so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati tudi bodoče telesne bolečine in zvišati prisojeno odškodnino, neutemeljene.

15Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da tožnik kot posledice poškodbe trpi blage težave, ki so ob fizičnem delu srednje hude. Omejen je pri dolgotrajni hoji in športu. Obstaja tudi možnost, da bo moral pri stopnjevanju bolečin na dodatno zdravljenje, in sicer operativno zatrditev sklepa palca. Sodišče ni sledilo trditvam tožnika, da se zaradi poškodbe ne more več ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo in je zato moral prodati kmetijo in spremeniti svojo dejavnost. Sodišče je ocenilo, da je bil razlog za tako postopanje ekonomski. Sodišče je upoštevalo tožnikovo starost ob nezgodi (36 let) in posledice, ki jih bo moral prenašati še relativno dolgo obdobje in prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR, ki je po oceni pritožbenega sodišča primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa je upoštevalo tudi individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Po oceni pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina ustrezna.

16Skupaj odmerjena denarna odškodnina tako znaša 9.163,00 EUR (9.000,00 EUR nepremoženjska škoda + 238,00 EUR premoženjska škoda – 75,00 EUR odbitna franšiza). Upoštevaje deljeno odgovornost in 20 % delež, ki ga je dolžna nositi tožena stranka, je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki 1.832,60 EUR odškodnine. Ker je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da plača tožniku odškodnino v znesku 9.238,00 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je bilo treba odločitev sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se ugodi zahtevku za plačilo v znesku 1.832,60 EUR, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 7.405,40 EUR s pripadki pa zavrniti (358. člen ZPP).

17Sodišče prve stopnje je odločitev o teku zamudnih obresti pravilno oprlo na določilo drugega odstavka 299. člena OZ in prisodilo zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. Tožena stranka se v pritožbi zavzema za začetek teka zamudnih obresti od zvišanja tožbenega zahtevka, kar utemeljuje s svojo vezanostjo na tožnikov zahtevek po višini. Po citiranem določilu pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva ustno ali pisno naj izpolni obveznost. Z vložitvijo tožbe z vso listinsko medicinsko dokumentacijo je tožnik pozval toženko k izpolnitvi obveznosti. Toženka je lahko ugotovila celotno svojo obveznost do tožnika. Z dnem vložitve tožbe je zato pričel teči rok za plačilo zamudnih obresti in ne šele z zvišanjem tožbenega zahtevka, kot navaja tožena v pritožbi.

18Delna sprememba sodbe je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnikov uspeh je 11 % (toženkin je torej 89 %) in je zato dolžan povrniti ustrezen delež pravdnih stroškov tožene stranke. Stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo, pravdni stranki konkretno ne izpodbijata. Tožeča stranka se zavzema za to, da bi sodišče obračunalo stroške po fazah postopka, kar pa ni utemeljeno. Sodišče je upoštevalo stroške, ki so utemeljeno nastali in jih je priznalo v skladu z uspehom v postopku. Dejstva, da je tožnika zastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik, sodišče ne more upoštevati v korist tožnika, kot predlaga v pritožbi. Sodišče je priznalo toženi 1.3411,00 EUR (89 % znaša 1.167,54 EUR), stroški tožeče stranke pa so odmerjeni na 530,20 EUR (11 % znaša 58,20 EUR). Po medsebojnem pobotu mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 1.109,22 EUR.

19Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti sorazmeren del (89 %) pritožbenih stroškov, ki so sestavljeni iz stroška sodne takse 405,00 EUR, nagrade za postopek 504,00 EUR in DDV 110,88 EUR (154., 155. in 165. člen ZPP).

20Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (358. člen ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo tožene in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).